March 8th, 2010

Marec in slovenska kmetija (neslavnih)

Joj ne morem verjeti, da je že mesec marec. In to s tipičnim vremenom, ko že msilite, da je prišla pomlad, potem pa vas zima še enkrat zabode v hrbet. Ker je ravno danes 8. marec in ker vem, da je zdaj moderno ta praznik pometati pod preprogo, se je v meni prebudil duh Rose Luxemburg, ki bi vas rad spomnil, da je to pravzaprav mednarodni dan žensk, ki nas poskuša spomniti na to, da so se naše prednice borile za dobrobit naših ritk. In ker se še danes (nekje bolj, nekje manj) ženske borijo za enakopravnost z moškimi je prav, da vsem predstavnicam nežnejšega (a nič manj inteligentnega, sposobnega in sploh in oh) spola zaželim, lep dan. Pa čeprav bi bilo v resnici bolj prav, da bi bil svet popoln in tega praznika (v ta spomin) sploh ne bi bilo. Enivej, naj živijo rdeče vrtnice in Bajadere, ki jih bom dobila od mojega očeta (Alte Wienerische Schule pač).

Sicer imam za 3 bralke tudi malo pozornost, ki sliši na ime Essentielles. Ker smo ženske “esenca” tega sveta, ker bi brez nas kmalu spet po svetu hodili dinozavri in ker bi rada, da smo Slovenke lepe in da za to tudi kaj naredimo.

Kaj morate narediti? Dobra stara klasika, stvar bo naključna, treba pa je pustiti komentar. Bilo koji, samo da je zabavno, da se komentira in parlamentira na kulturni ravni. Morda bo Ata Turk naslednjič raje prišel v naš “parlament” namesto, da se pusti vlačit po afenguncovskem slovenskem.

Da pa bomo imeli kaj za diskutirati imam za vsa perečo temo. Slovensko-hrvaški… ne, ne odnosi, ampak “strašni sud”. Pa poglejmo.

Zadnjič sem, kot to počnem vse večere (in res ne vem zakaj vlačim službo domov), spet prebirala revije. V Stopu (made in Slovenia) in v Story HR (made in Croatia) se je pojavila ta ista slike Madonnine posvojenke Mercy. Moje strokovno oko, je takoj opazilo, da ima Mercy na sebi “oh-so Beatles” (what else?) by Stella McCartney (you see why?) for Gap. Ampak komentarji so bili sledeči; Stop je zapisal, da Mercy res izgleda zelo nesrečno v tej cirkuški (!!!!) jakni, medtem, ko so v HR Storyju detektirali oblikovalko in styling male Mercy pohvalili. Never mind, New York Times je sicer dodal svoje – zunaj je bilo mraz in grda, grda Madonna je svojo posvojenko izpostavila hudemu mrazu za voljo dobrega stylinga. Pa se vprašam, ali smo Slovenci res taki modni rukeljni? Pa pustimo Mercy, to je le eden od primerov pisanja slovenskih revij. Ne čudi me, da imajo revije ala Modna ali slovenska Elle toliko bralcev kot moj blog. No, da se na Elle spet kdo ne razjezi, naj povdarim, da jih bere precej več modnih navduševcev kot Modno.

Naslednja tema – zimske olimpijske igre. Včeraj sem na televiziji odkrila, da premoremo Slovenci tretji TV kanal. Kjer sicer vrtijo ponovitve od ponovitev in tako sva z možem bulila v pregled zimskih olimpijskih iger vseh modernih časov. In seveda tudi tam niso mogli mimo Janice Kostelić. Mislim, da se Slovenci še vedno hudo žremo, ker smo vedno veljali za smučarsko elito. V bivši Jugi so samo slovenski smučarji sploh smučali, potem pa hops, osamosvojitev, in glej no glej ta hrvaški čudež, ki sliši na ime Janica in ki kar kasira zlate kolajne, ne na enih, dveh, olimpijskih igrah. Janica je ena fejst punca, odprla je kozmetični salon na Rijeki in v bistvu živi zelo “patetično” za nekoga, ki je dosegal take izjemne rezultate, ampak, who cares, Slovenci smo čisto zeleni od foušije.

Last, but not least… Eurosong. Saj sem hotela mimo tega, ampak zdaj ko vidim, da so Hrvati spet prišli do zdravega razuma in ne bodo pošiljali na tekmovanje turbo Severine, ampak prav prisrčen komad od prav sexi bejb Feminem, me spet ima, da zavoljo moje dubrovačke bake, pardon none, zaprosim za hrvaško državljanstvo. Na večer slovenskega izbora bi se lahko mirno prodala za Slovakinjo, ker take kmetije pač res nisem pričakovala. Pa četudi se trudim zanemariti dejstvo, da moj mož že leta govori o tem, da je Eurosong navaden freak show in da naj že nehamo metati denar davkoplačevalcev za take debilizme. Khm, morda bi RTV Sloveniji lahko zagrozili z ustavno obtožbo?

Da pa bo za Dan Žena malo bolj smešno, dajmo še malo glasovati:

All lines are open. Start voting NOW!

Bookmark and Share
March 4th, 2010

I am a believer!

Sicer že vem, da se bo večina bralcev bloga nad naslednjim zapisom zgražala, ker sem temo staranja in strahu pred staranjem (spremembo fizičnega izgleda) že enkrat obdelovala. Takrat sem začutila vsesplošni “wibe”, ki je stremel k temu, da staranje ni nič groznega in da kakšnih hardcore posegov v svoj zunanji izgled večina ne bi storila niti pod razno.

Ampak well, not me. Javno priznam in podpišem, staranja se bojim. Ne vem zakaj. Mislim, da je to v genih. Moja noni se je bolestno bala staranja. Kaj morete, bila je prava Dubravčanka, gospara par excellence. Ker v njeni dobi barve za lase še niso bile nekaj, kar bi se tako široko in mimogrede uporabljalo na vseh koncih in krajih, kot to danes počnemo moderne ženske, si je nabavila lasuljo in tudi jaz je skorajda nisem videla brez nje. Razlog – sivi lasje. Never mind, tudi 6 letna vnukinja je morala verjeti v mladostni izgled svoje babice. Moja noni je bila prava avantgardistka v boju proti starikavemu videzu. Chapeau!

Kot pravim, danes je barvanje sivih las tako kot pošta v nabiralniku. Samoumevno. Nihče se več ne zgraža in ne sprašuje ali je to potrebno, pa koliko stane in kako je barva sploh pristala na naši glavi. V času moje noni je bilo to malce druga pesem. Kaj morete L’Oreal je barvo za lase izumil samo kako leto pred njenim rojstvom, to je 1907.

Danes se tudi nihče ne sprašuje ali bi ali ne bi dali na obraz to kremo proti gubam, pa čeprav se vedno najdejo kakšni hardcord aktivisti, ki vam bodo poskušali v glavo vcepiti dejstvo, da se mažete z nafto in da boste od parabenov v kremi kar pomrli, ali vsaj dobili kožnega raka. In tako dalje. Nihče vam pa ne bo povedal, da je morda bolje malo kemičnih UVA in UVB filtrov na koži poleti na plaži kot pa izlet v solarij, ki vam direktno pospešeno stara kožo, povzroča res kakšnega raka in Bog si ga vedi kaj še vse. Enivej, na soncu se prosim ščitite, ker olivno olje pač ne deluje proti tem groznim, groznim žarkom. Če pa vam že dol visi zase, zaščitite vsaj otroke in to do 18. leta, potem naj sami odločajo o tem kako se bodo rihtali.

Naj se vrnem k bistvu – danes se boste vsi zgorzili ko vam bom obelodanila naslednje dejstvo: I did it. Botox namreč. Pa ne samo to, tudi mesoterapijo. Naj pojasnim. Že nekaj mesecev pridno jemljem beauty food supplement proti staranju z imenom Inneov Re-age. Presenetljivo dognanje po teh mesecih je sledeče – koža je bolj čvrsta. Še bolj presenetljivo je seveda to, da je čvrsta po celem telesu tudi na prsih, ki so po porodu odšle kakšno nadstropje nižje.

Ampak gube… gube so pa še kar tu. In kot pravi moja dermatologinja, danes brez Botoxa ne obstajaš. In sploh najhujše je, ko gledaš svoje slike in si na niti eni nisi več všeč, ker se pač ne smejiš in imaš izklesan obraz in udrta lica ali pa se smeješ in izgledaš kot razbrazdana njiva. In nekako sem si rekla, da bi do konca življenja rada imela še kakšno fotko z mojo podobo in da bi na njej izgledala približno dobro. Botox was the true answer. In pa mesoterapija, ko vam, mic po mic, vaša lepa, odlična in sploh edinstvena dermatologinja v vaša vdrta lička vbrizgava hialuronsko kislino, ki je tako ali tako baje naravno prisotna v našem mogočnem telesu.

Cena – ne prav poceni, to drži,  ampak če vas to obremenjuje, why not? Kaj morate vedeti? Še 3 dni po mesoterapiji boste izgledali kot da ste spali na  mreži (mojega moža je sicer najbolj skrbelo to, da ne bi kdo mislil, da me je udaril s penavko, but never mind), potem pa boste super. Botox prime šele v cca 4-5ih dneh. Potem pa drži. Botox – še 3-4 ure po posegu nikar v ležeči položaj, sicer pa, se že tudi uro po posegu ne bo videlo (če imate dobro dermatologinjo), da ste kaj sploh čarale na svojem prelepem ksihtku. Stopnja bolečine: mezzo – srednje vzdržljivo (sploh če se pol ure prej na mesto delovanja namažete s kremico, ki vam jo seveda priskrbi dermatolog), Botox – še lažje vzdržljivo, pride in mine.

Kdaj začeti tale Botox – khm, ko vas motijo gube na čelu, med obrvmi ali okoli oči (my problem area). Mezzo… kaj pa vem, ko imate občutek, da vam manjka polnosti obraza, ko je koža vse tanjša in vse bolj suha in se vam na licih pri smejanju zariše veliko, veliko tankih gub (pojem: veliko-veliko je seveda osebne narave).

Ponavljanje: Botox – na cca 4 mesece v začetku, kasneje baje na 6, Mezzo – v začetku je fino priti na 3-4 tedne, potem pa… pustimo se presenetiti.

Anyhow, I am a beliver!

Ocena ljudi, ki vas poznajo – nobody noticed anything. Kar je v bistvu smisel, saj nočete izgledati kot Nicole Kidman, ne? Glavno je, da ostanete dlje časa takšne kot ste danes.

Zdaj pa se lahko pričnete zgražati. Ali pa, za vse, ki si upate priznati, da bi bile še dolgo rade mlade in lepe, vprašate še kaj. Ne pozabite pa, da če je bila pred 70 leti barva za lase tabu, danes pa je obvezna oprema, da bo tale reč že čez kakšne 20 let najbrž tudi… obvezna oprema, namreč.

Bookmark and Share
March 2nd, 2010

Enough already!

Najbrž ga ni ljubitelja mode daleč naokrog, ki se ne bi strinjal s tem, da je Balmainov military green jacket IT kos te sezone (prvi ali drugi). Vendar, za božjo voljo… ali lahko modni uredniki tega sveta na straneh svojih revij pokažejo še kaj drugega, ker preveč fotk omenjena suknjiča naredi že popolnoma banalna.

Message received: this is it, we’ve got it! Now for something different, please!

Bookmark and Share
February 24th, 2010

Coup de foudre

Listam marčevsko Marie Claire France in na strani 53 me je zadela strela… backstage fotka iz pomladno-poletne kolekcije Burberry Prorsum. Modelka na fotki je tako simpa… ampak njen “drapirani” plač je pa… ljubezen na prvi pogled. Pa tudi pas in zapestnica. I want, I want, I want.

Sicer pa me je očarala celotna kolekcija “undercover” pastelnih barv, ki to so, pa se delajo da niso.

Meni osebno, ena najboljših njihovih kolekcij.  Čeprav je treba priznati, da je Christopher Bailey zadel v polno tudi z novo jesenko-zimsko kolekcijo, kjer so do izraza prišle močno modra, roza in rumena.

Sprašujem se, kako bi slekla jakno modelki v rumeni obleki, da bi obleko lahko videla v polnem sijaju.

Bookmark and Share
February 21st, 2010

Only human…

Odkar imamo pri nas doma zbirko vseh mogočih celovečernih risank, ki jih v povprečju pogledamo vsaj 75krat preden zaidejo v pozabo, imam res čas, da do podrobnosti razčlenim sporočilo vsake izmed njih.

Ena mojih najljubših celovečernih risank je Meet the Robinsons  /Spoznajte Robinsonove. Všeč mi je, ker v njej liki niso črno-beli (čeprav se morda taki zdijo na prvi pogled). We are only human in zato nismo vile in palčki, ter zlobne kraljice. V resnici smo vsi bolj ali manj “sivi”. Malo dobri, malo zlobni. Morda se svoje zlobe niti ne zavedamo, lahko smo jo preprosto zavili v egoizem ali kaj podobnega. Pa poglejmo.

Za začetek… tale zmešana familija, me v resnici spominja na vsako malce večje podjetje. Že samo če poslušam svoje prijatelje, kako opisujejo situacijo v svojih službah vidim, da imamo v vsaki službi bolj ali manj bizarne like, katerih glavni uspeh se pokaže le, če delajo skupaj.

Kdo ne pozna zgodbe o mladem izumitelju Luku, ki ga je mati kot dojenčka pustila na stopnicah porodnišnice? In ki v svoji silni (egoistični) želji, da bi nekoč spoznal svojo mamo, tako vneto vrta in vari skupaj svoj stroj za branje spominov, da pri tem sploh ne vidi, da odžira ure spanca svojemu cimru Mihcu. Le-ta nato od silnega pomanjkanja spanja spregleda zadnji, usodni, udarec pri bejzbolski tekmi, saj med tekmo zaspi.

No, to sicer vidimo šele na koncu. kajti vmes se zgodi marsikaj. nekako takole. Iz prihodnosti uleti navihan poba Wilbur, ki trdi, da je Klobučnik ukradel časovni stroj in zato mora Luka v prihodnost in mu pomagati rešiti zagato. No, Klobučnik medtem ukrade Lukov prvi izum, ki ga Luka ravno prikazuje na Veseli šoli. Rad bi ga namreč prodal in sam zaslovel z njim ter tako spremenil tok prihodnosti.

Za vse, ki risanke ne poznate, ne bom izdala vseh pripetljajev, ki sledijo, bistvo pa je v tem, da je Klobučnik sicer čisto ok dečko, če mu na glavi ne bi sedela Doris, zloben klobuk, ki mu v bistvu pere možgane in ga prepričuje, da se mora Luku maščevati. Pri tem me Doris spominja na vse tiste ljudi, ki vas znajo podpihovati v prav nič lepih načrtih, kadar ste že tako v dreku. Never mind, da je v resnici Lukec sam kreiral to čudo, ko je bil seveda že velik in slaven. Zmedeni? Seveda, skakanje iz prihodnosti v preteklost in nazaj rahlo utruja, sploh, če risanke ne poznate.

Če torej risanke niste videli, pa bi jo želeli, potem tukaj prenehajte z branjem. V nasprotnem primeru pa takole. Konec dober – vse dobro. Nora familija reši Lukca pred dinozavrom, Lukcu uspe rešiti prihodnost, čeprav se je ta vmes že močno spremenila na slabše (ljudje so postali mašine, ki jih vodijo na glavi sedeči klobuki). Klobučnik pa ni nihče drug kot Mihec, ki se hoče maščevati Lukcu, saj je zaradi zgrešene bejzboljske žoge žrtev fizičnega napada članov svoje ekipe. Z leti je postal zagrenjen, nihče ga ni hotel posvojiti, v sirotišnici je postal najstnik, mladi mož in zagrenjen moški srednjih let. Medtem, ko je Lukec v resnici stvaritelj prihodnosti.

Hvala Bogu Lukcu le potegne, da je on sam kriv za nastanek vseh teh kolobocij (zaradi egotripa ni mislil na druge), vrne se v preteklost ter pravočasno zbudi Mihca na bejzboljski tekmi. Mihec ujame žogo, najde novo družino in Lukec nikoli ne izumi Doris. The rest is history.

Point: včasih smo “svinje” ker nismo dovolj pozorni na druge, potem pa se nam ti ljudje hočejo maščevati in mi ne razumemo zakaj. In pa seveda, no matter how crazy je vaša skupnost (družina, familija ipd), uspešno boste prebrodili težave le, če delate skupaj.

Let it go,
let it roll right off your shoulder
don’t you know
the hardest part is over
let it in,
let your clarity define you
in the end
we will only just remember how it feels…

(Rob Thomas, Little Wonders, Meet the Robinsons soundtrack)

Na koncu pa; ne pozabite se zahvaliti ljudem, ki ste jih na svoji poti spregledali, pa so vam pripravljeni dati še eno šanso.

Bookmark and Share
February 20th, 2010

Cvetne vodice

Dež, sneg, mraz, brrr… In potem presenečenje dneva… Pomladni MUST HAVE za vse okuse: Chloe Eau de Fleur. Hannah MacGibbon očitno Chloe vrača k cvetnim koreninam. Sicer pa se z njeno letošnjo pomladno kolekcijo nisem najbolj poistovetila. V primerjavi s temi vonji se mi zdi prav preveč “gozdarska”.

100ml. Trije vonji: Lavande, Capucine in Neroli… izbira je težka. Imela bi vse, a kaj ko ena stane celih 107 eurov. :( Jaz pa kot mala punčka v trgovini z igračkami. No, si vsaj nacedim sline ob vseh teh prekrasnih fotkah.

Lavande

  • Sivka in čaj
  • Cedrovina
  • Sivi jantar

Néroli

  • Cvetovi pomarančevca in mandarina
  • Rožmarin
  • Tonka oreški

Capucine

  • Akordi kapucinke
  • Listi žajblja
  • Beli mošus

Aaaaaah… pomlad je na pohodu!

Bookmark and Share
February 18th, 2010

Klasika, vintage ali moda… 3 in 1

Ponedeljkov delovni dan sem zaključila v prijetni družbi ob prijetnem klepetu. Naj najprej razčistim pojem klepet. Ne boste verjeli, ampak tudi moški včasih citirajo ženske. Tako mi je moj mož zadnjič obelodanil naslednji citat iz ust Eleanor Roosevelt: “Great minds discuss ideas; Average minds discuss events; Small minds discuss people.”

Ta večerni klepet se je, brez odvečne skromnosti, nahajal nekje med great minds in average minds. Ko sva končali z idejami, sva se preselili na dogodke… alias modo. Opravljanje ljudi sva prepustili drugim.

Dovolite mi, da sem tudi danes zgolj povprečna in spet rečem kakšno besedo o modi. Upam, da se Eleanor Roosevelt zato ne bo obračala v grobu.

Z mojo sogovornico sva obe res veliki ljubiteljici mode in tako je nastal fiktiven top 10 seznam modnih klasičnih kosov, ki jih zagotovo lahko zapustite svoji hčerki ter ji tako omogočite večno klasiko, vintage in modni kos v enem. Če se mala kdaj odloči odpreti concept store in prodajati vaše “naložbe” (Sacrilege!), ji ob taki zbirki kmalu ne bo več kaj ostalo prodajati. Zato je bolje, da stvari zadrži zase.

Pa poglejmo:

1. Chanel bag (z zlato ali srebrno verižico)

2. Trench coat Burberry

3. Hermes Birkin bag (recimo svetlo rjava ali pa tale krokodilja čokoladka)

4. Chanel jacket (zimski ali pomladni, smetanast ali v kakšni drugi barvi)

5. Christian Louboutin black pumps (odprti ali zaprti)

6. Lanvin dress (barvno kombinacijo seveda prepuščam vaši fantaziji)

7. Chanel ballet flats (nekaj temu podobnega, predvsem pa udobnega)

8. Oscar de la Renta dress (kot tista, ki jo nosi Carrie v Sex & The City in ki je nikakor ne morem pozabiti)

9. Hermes scarf (Anna Wintour že ve zakaj)

10. Louis Vuitton bag (ne sicer nekaj kar bi tako iz srca kupila, ob vseh teh ponaredkih, ki hodijo po svetu, ampak original je zagotovo večna klasika)

Roko na srce ti kosi so bolj ali manj nedosegljivi vsaki navadni smrtnici… seveda pa je opisno pravi “keks” priti tudi do TOP 20, 30 in tako dalje… Kakšna bi bila vaša sanjska modna zapuščina? Oprostite mi, ampak globoko v sebi sem samo “average woman”.

Bookmark and Share
February 12th, 2010

I Say a Little Prayer…

For all you lovely people… ker me 14. februarja (Kaj, kaj? Kaj je to že za en dan???) zahvaljujoč mojemu romantičnemu možu ne bo doma… Via Hiša Franko; “Just the two of us… we can make if we try…”

Naj vam v srce sede spodnja pesem drage naše Arethe Franklin, ki jo lahko poljubno priredite na katerokoli ljubljeno osebo: moža, fanta, otroka (ali več njih), prijateljico, sodelavko itd… Glavno je, da to iz srca mislite. Priporočam petje v avtu (na poti v službo ali iz nje, ko vas nihče ne sliši in lahko v miru fušate).

Here we go:

The moment I wake up
Before I put on my makeup
I say a little prayer for you
While combing my hair, now,
And wondering what dress to wear, now,
I say a little prayer for you

Forever, forever, you’ll stay in my heart
and I will love you
Forever, forever, we never will part
Oh, how I’ll love you
Together, together, that’s how it must be
To live without you
Would only be heartbreak for me.

I run for the bus, dear,
While riding I think of us, dear,
I say a little prayer for you.
At work I just take time
And all through my coffee break-time,
I say a little prayer for you.

Forever, forever, you’ll stay in my heart
and I will love you
Forever, forever we never will part
Oh, how I’ll love you
Together, together, that’s how it must be
To live without you
Would only be heartbreak for me.

My darling believe me,
For me there is no one
But you.

In še v alternativni holividski izvedbi:

Spread your love.

Peace brothers & sisters!

Bookmark and Share
February 8th, 2010

I love Marie Claire

Res je, Marie Claire obožujem. Če vprašate mene je ravno pravšnja zmes mode, kozmetike, aktualnih (perečih) tem, kulture in lifestyle-a. Medtem ko je Vogue “all about style and fashion”, Elle “same thing more or less”, je Marie Claire res prava ženska. “Down to Earth” s kapljico eteričnih sanjarjen. Vse skupaj seveda odstopa v levo ali v desno od izdaje do izdaje. Kakorkoli že, I love, I love, I love. Edino kar me “moti” je dejstvo, da enostavno ne najdem časa, da bi vse te Marie Claire res tudi do obisti prebrala, preštudirala od spredaj do konca in od zadaj do začetka, obrnila na glavo, iztrgala najljubše fotke in si jih nalepila na pluto v svoji pisarni (sicer bi pa ta najbrž potem kmalu postala premajhna).

Tokrat sem imela v “paci” februarski številki Marie Claire. Francosko in ameriško. V francoski me je popolnoma šokirala tema o reformi zdravstvenega sistema v ZDA (MC France feb 2010, stran 107). Od pričevanj everyday people (like you and me) me je po telesu oblivala kurja polt. Ko dojameš, da je tudi za čisto običajnega človeka, s solidno službo v ZDA zdravstveni sistem tako krut, ti zares padejo še zadnji upi na American dream in se najbrž nadaljnih 15 let nikoli več ne pritožiš čez prispevke, ki jih vsak mesec plačuješ za zdravstvo od svoje plače. V Ameriko je bolje oditi zdrav, mlad in lep in verjeti, da nikoli ne boš “zbolel”. Dovolj je  namreč že povišan krvni pritisk in hopla nihče vas noče zavarovati.

Ameriška Marie Claire je seveda manj evropska, ampak vseeno. Všeč mi je bil članek o 5 “everyday women” around the world… kako živijo, za kaj trošijo svoje šolde itd. What it costs to be me? (MC USA feb 2010, stran 90-93). Med njimi je tudi Američanka, ki za čuda ne omenja, da bi plačevala kaj za zdravstveno zavarovanje. Razlaga pa, kako bo naslednjih 30 let plačevala 130$ na mesec, da bo lahko odplačala kredit za svoj študij. Sicer res da zapravi 400$ mesečno za telefon, tako da jih teh 130$ kredita najbrž ni kakšno hudo breme, ampak če samo pomislim kako lepo je nam z našim zastojn študijem (no, zdaj pa dajmo še peticije podpisovat, da bodo v gimnazijah lahko vsi zastojn malicali!), si seveda spet rečem – Slovenia must be Heaven on Earth (obsojen na propad s svojim socialnim čutom). Tudi “everyday woman” iz Gane je res “prava predstavnica” svojih sodržavljank. Letno zasluži 28.500$, medtem ko je povprečna LETNA plača v Gani bojda 1.133$. Skratka, ženska je Copywriter pri Publicisu in ker zjutraj pogosto zamuja v službo, na mesec potroši 200$ za taxi. Sicer pa, see for yourself, ker vas zna šokirati na kaj trošijo ljudje. “Oh ta recesija!”

Za bolj sanjske teme seveda poskrbi Modna urednica ameriške Marie Claire Nina Garcia. Nina, oh Nina… vedno se sprašujem, če je modna urednica Nina Van Horn v nanizanki Just Shoot Me narejena po njenem liku. Torej, kdo ne pozna Nine Garcia? Res niste spremljali Project Runway, kjer Heidi išče novega Marca Jacobsa in kjer Nina kot ena od “članov komisije” alias sodnica, s svojimi ubijalskimi komentarji v hipu spremeni sanje mladih nadobudnih wanna be kreatorjev v prah? Potem ste morda že prebrali The Little Black Book of Style (no, zdaj je izdala že knjigo The Style Strategy), kjer vam Nina razkriva vse skrivnosti o tem kako ste lahko ultimno stajliš. To be honest, knjigico sem samo držala v rokah nekaj minut, tako da me Nina še ni razsvetlila, si jo pa zagotovo enkrat omislim. Bolje kaj slišati dvakrat kot nikoli.

Nina me je razveselila z izjavo (stran 31), da je seveda treba imet sebe najprej rad, če hočeš imeti rad še koga dtugega, ampak v tistih dneh, ko se počutite malo manj “lovable” se je pa treba tudi razvajat (prevedeno prosto po Prešernu, seveda). In potem, flip, flip, flip, sem samo obračala strani in se “divila”… What is hot this month? Ho, ho… za začetek TIL in tale dva kosa sta prav seksi z enim samim problemom… peach, as much as I like it… is so not my colour.

Obleka je J. Mendel, Krilo pa D&G, na sebi torej ne vidim nobenega od dveh kosov (barva, cena, kroj), ampak v reviji izgledata prav lepo. Krilo seveda izgleda dobro le na osebah, ki nosijo konfencijo max številka 34. Torej na najstnicah… Ampak who cares.

Naslednja stran je slavospev PROSOJNIM tkaninam. Spet dva seksi kosa, ki najbrž izgledata bolje v reviji kot bi na meni. Krilo Creatures of the Wind in hlače Isabel Lu (najverjetneje se jih v Sloveniji nobena navadna smrtnica ne bi upala nositi… razen morda kot seksi pižamo).

Sledijo ROŽICE… če imate preveč denarja, si namreč lahko omislite tole Chanel torbico… vam pa vseeno svetujem, da si najprej omislite dobro staro klasiko v usnju in v črni barvi (khm, khm… za 2400 eurov).

Prav prijetno februarsko-norčavo-pustno je bilo gledati tudi stran 22, kjer predstavljajo “The Mood” meseca. Tokrat Alice in Wonderland, ob bok aktualnemu filmu seveda. Ne bi se branila teh treh kosov, če bi seveda živela v Čudežni deželi: Top Blugirl by Blumarine, clutch Love Moschino in seveda obvezna čajanka s pisanimi šalicami.

Sicer pa si lahko v tej številki preberete in si ogledate tudi članek o zmagovalki 6 sezone Project Runway Irini Shabayevi (v teku je že 7 sezona). You never know where you will hear about her next time…

Za konec pa še ena francoska poslastica… Modni editorial v črno-beli in barvni izvedbi na strani 178. Tokrat so ob bok modelu posavili tudi 8 letnega mulca Antoine-a, ki s svojo perjanico in kulskim otroškim stylingom prav popestri vse te hude blagovne znamke, ki se bohotijo na 24 straneh editoriala.

Skratka, Must Have modni kosi te sezone, kjer najdemo Givenchyjev črtast suknjič, Balmaina, Prado in mucke itd…

Ostaja nam samo še en neuresničeni Must Have. Kdaj bomo tudi v Sloveniji dobili svojo Marie Claire?

Bookmark and Share
February 8th, 2010

Yes, yes, yes…

Malce zamujam, ampak takole… še predno se stopi sneg mi je uspelo narediti naključni vrstni red s pomočjo Random.org. La Roche Posay Iso Urea kremo za telo prejmejo prve tri z liste.

There were 19 items in your list. Here they are in random order:

  1. Simona
  2. Špela
  3. Mala Koala
  4. Viktorija HM
  5. Kameleonka
  6. Maša
  7. Nataša
  8. Chiara
  9. Tina
  10. Eka
  11. Gabi
  12. Rdeča Kapica
  13. Eva
  14. Pika
  15. Ana
  16. Akvarij
  17. Lusi
  18. Mataša
  19. Pralina

Timestamp: 2010-02-08 10:40:46 UTC

Sicer pa potrebujem vaše cenjene naslove (tiste prave, fizične…) da vam kremico lahko tudi pošljem. Prosim pošljite mi jih na sara@izpovedizapravljivke.com

Naj vam današnji dan polepšata vino in poezija.

Bookmark and Share