Izpovedi Zapravljivke

Ko sem 24. novembra zapisala zadnji post, sem se zvečer spravila spat, v strahu prihodnjega dne in potem se mi je zrušil svet. Nenadoma sem se znašla v vrtincu stvari za katere si niti v najhujši nočni mori nisem predstavljala, da se bodo dogajale meni in moji družini. Zdelo se mi je, da živim v varnem okolju, da lahko zaščitim svoje najbližje, potem pa so se moja prepričanja sesula.

Pretreslo me je do kosti, do moje biti. Vrtincu grozljive zgodbe, ne izgleda ne konca ne kraja. V resnici bom morala s tem živeti, dan za dnem, do konca življenja. Počutim se kot na vlakcu smrti; 3 sekunde sem zgoraj, nato spet brzim v prepad in tako nepretrgoma. Od tu tudi moj blogerski molk.

Kot da to ni dovolj, so mi s kreditnih kartic na internetu pokradli 3000 eurov in hvala Bogu za SKB varnost, ki je takoj ukrepala. Tako sicer ne bom ostala brez denarja (vsaj tako so mi rekli – let’s pray, ker tega denarja sploh nimam), sem pa seveda za vsaj 7-10 dni ostala brez kreditnih kartic, kar je zame tudi svojevrstna nočna mora.

Kartice so moj vitalni način plačevanja na potovanjih, da o svojih e-nakupih ne govorim. Kakorkoli že, v teh dneh mi resnično ni do nakupov in tudi Božič je le datum, do katerega dirkam z številnimi opravki in pri tem ne mislim nase niti za sekundo.

Ko sta se mi zgodili zgoraj omenjeni zadevi, sem prav depresivno čakala še na tretjo. In se je zgodila. Prišla je popolnoma nepričakovano in zahrbtno, vendar sedaj že vem, da ima, kljub, dramatičnemu začetku, tudi tale zgodba srečen konec (2 out of 3 je že kar dober izplen bi rekli optimisti).

Sedem tednov prezgodaj sem namreč postala teta. Malemu borcu je ime Peter Bruno in premore malo čez 2 kg.

V vsem tem času lovim december. Da bi ga zaživela v lučeh in toplini. Že skoraj na njegovi polovici ugotavljam, da mi to še vedno ni uspelo. Doma me čaka kup nenapisanih voščilnic in seznamov za božična darila. Komaj danes smo na mizo postavili adventni venček in na vrata pritrdili božično dekoracijo. Božično drevesce še vedno ni kupljeno, ker z možem še vedno sanjava pravega, ki diši po pravem gozdu.

V nedeljo sem si ogledala film The Help. Mož je zaspal, jaz pa sem dve uri in 20 minut strmela v ta epski spev človekovim pravicam, ki me je za trenutek preslikal v ZDA v sredino 60. let prejšnjega stoletja.

Živim v nekem vzporednem svetu, ki me za trenutke spusti v pravo realnost in nato spet pogoltne vase.

Zapisi na blogu pa nastajajo že cela 3 leta. In z njimi tudi moje, zdaj že tradicionalne, božične želje. Da bi se vsaj za hip okusila topel občutek ljubezni in sreče, sem se odločila, da se tudi letos podam na dolgo pot iskrenih želja. Pa začnimo…

Mojima otrokoma – Lumpaciju in Koki želim, da bi bila vedno varna in iskreno ljubljena. Da bosta vedno in povsod znala reči ne vsemu, kar ne bosta želela in da se bosta vedno zavedala, da ju imam neizmerno rada. Zanju bi z možem storila čisto vse. Poleg tega pa jima želim veliko zdravja, sploh našemu Lumpaciju, ki ga virusi in bakterije napadajo kot za stavo. Lumpaciju želim tudi veliko Lego-kocarskih trenutkov, konstrukcij in dekonstrukcij. Koki pa, da bo še naprej taka nasmejana mala punčka z velikimi očmi in močno voljo.

Mojemu možu, odličnemu kriznemu managerju v vseh pogledih, želim podobno kot prejšnja leta – veliko poslovnih uspehov, srečnih trenutkov s Siri in veliko užitkov v vožnji s sanjskim avtomobilov. Pa seveda, več časa z mano in manj z iPadom in da bo v bitki David proti Goljatu slavil veliko zmago. In seveda ljubezen, vseh nas, pa zdravje, čim manj strahov in da že končno redno začne hoditi na fitness (sicer bo rekel, da sem zato kriva jaz, ker me “nikoli” ni doma, ampak mu že v naprej oprostim to “klevetanje” na moj račun).

Mojima staršema želim seveda najprej zdravja, pa zdrave vnuke (kar pomeni čim manj dela z njimi). Moji mami srečno pot na Kubo . Očetu, našemu dediju, pa uživanje v varnem zavetju doma ob gledanju teleteksta (oldie-goldie grandpa) in vseh mogočih športov. Naj živijo Olimpijske igre v Londonu!

Moji sestri, mojemu anti-podu, ampak v resnici moji edini vseživljenski prijateljici, želim, da bi hitro pozabila na carski rez in skupaj s Petrčkom in svojima drugima dvema moškima, uživala 2012 kot še nobeno leto doslej. Pa seveda zdravja, ki je zanjo res najbolj pomembno. Obkrožena z ljubeznijo, bo zagotovo zmogla prebroditi vse ostale težave in težavice. V komplet z mojo sestro sem zapakirala tudi njeno najboljšo polovico. Dragi B, we all love you sooooo much! In želim ti res vse kar si želiš!

Tudi mojemu nečaku, bojevniku PSP igric, želim, da ceni varno zavetje doma in moč, da se ubrani pred vsem kar danes otrokom grozi, kadar jih starši misleč, da jih puščamo v varnih rokah, tudi samo za hipec spustimo izpred oči. In seveda mu želim veliko uspeha v šoli in da bo pazil na svojega novorojenega bratca in mu bo vedno v oporo, tudi ko bo leto 2012 že šlo mimo in bo odrasel v velikega odgovornega mladeniča.

Moji teti Zorki želim, da najde svoj pravljični svet, v katerem bo preživljala svoje dni. Da se vsak dan čim bolj veseli in zabava. Bere knjige, se sprehaja, kupuje odvečne malenkosti, ki nam vsem delajo dren, vendar nas spominjajo nanjo in nam ob pogledih na njih vedno pričarajo nasmešek na ustnice. V penziji je zdravje “must have” dodatek vseh sezon, zato naj se ga le pridno oklepa.

Moji sestrični Evelini želim, da uspe dati živce na pašo, odide na dolgo pričakovan oddih in pozabi na vse skrbi. Njenemu sinku Maksu pa želim, da ob mamici in očku uživa in svoje starše spravlja v smeh in v veselje.

Moji mrzli nečakinji Maški, ki ni več tako mala, ampak je postala že prav pridna gimnazijka, želim (da najprej zadovoljim uradno formo) veliko uspehov v šoli. Predvsem pa slastne poljube, prve ljubezni, verze pesmi v skrivnem zvezku, potepanja in druženja s prijateljicami in da nikoli ne pozabi dejstva, da jo imam zelo rada in da sem neizmerno ponosna nanjo.

Mojima botrčkoma želim predvsem veliko zdravja. Mašini mamici pa želim da uživa življenje in najde svoj notranji mir.

Mojemu stricu Gojcu in njegovi Lei želim seveda zdravje in še enkrat zdravje, pa tudi čim več simpatičnih trenutkov z nami vsemi.

Moji primoženi familiji…

Moževi mami, naši babi Stanki, želim zdravje in čim manjše stroške za ogrevanje. Poleti pa plodno letino sadja in zelenjave, nore počitnice in spretne prste, ki bodo pekli in pekli štrudle in potice ter nas razveseljevali v nedogled. Mislim, da si zasluži tudi kakšno simpatijo, čeprav vem, da se bo ona tega (uradno) branila. Ampak človek v srcu v resnici vedno ostaja zblojen najstnik in prav je, da nam srce igra, ne glede na leta.

Mali Mi… zdravja in še enkrat zdravja. In šele nato užitkov s prijatelji in čim manj nepremagljivih stresov v službi. Ljubezen, topel domek in kaj časa tudi za nas.

Đorđi… še en iz kategorije zdravja in športanja. Poleg tega pa še peko piškotov, srce, ki igra v tonih zaljubljenosti in napredovanje v službi. V paketek vtaknem tudi nečakinjo, zdaj že veliko Karin, ki ji želim veliko podpore z vseh strani v tem nemirnem najstniškem obdobju. Ljubezen, prijateljstvo in ravno dovolj žepnine, da si nabavi nekaj tako pomembnih cunjic.

Spev prijateljicam (in prijateljem)

Draga Karmencita, moj capuccino (dovoli mi, da sem tokrat jaz brioche). Želim ti, da boš končno zamenjala naslov na svoji osebni izkaznici. Ostani moj steber še naprej. In prosim, da tudi jaz postanem tvoj, čeprav sem jaz tisti čvekavi del dvojca brez krmarja, ki ti nikoli ne spusti do besede.

Jessie, moja superwoman, ki vedno prileti na pomoč, kadar zavpijem “help” in reši mene in mojo družino (ožjo in širšo) in krempljev bolezni, težav in nezgod. Tebi draga želim nov ovitek za iPhone (ah, saj res, tega je Božiček že dostavil) in pa mavrico, ki sije skozi okno 24 ur na dan, vsak dan, direktno v tvoje srce!

Natka… srečno pot v Kalifornijo, užitke v novem stanovanju. Čim več užitkov Zojiki v šoli in da se imate še naprej tako radi.

Choice… potovanja, veliko dela (ker brez tega ti živet ne moreš), kuharije in mnogo več skupnih trenutkov z mano in mojo družino. Pa veliko vil in škratkov, ki se bodo skrivali v tvoji kuhinji in dnevni sobi. You make the magic come true.

Iva + 2 – eh saj veš, srečno v novi službi, pa čim bolj zdravo in veselo Hanči, mojo lepo krščenko. Pa da boste vsi trije uživali pri nas doma za Silvestrovo, ki naj bo uvod v uživancijo 2012.

Serge… veliko poslovnih uspehov in srce, ki hitro utripa. Miami, sonce, plaže in koktejle, pa tako za povrh alias cherry on the top.

Mojc, tvoje srce že razbija v pravem ritmu, naj razbijanje preide v zvonjenje. Pa malo se ustavi v službi!

Stane & Bibi – srečno prvo leto družinskega življenja v troje! You see, some whishes I made last year, did come true!

E moj Saša – oh za vraga, da te vsaj vidim trikrat na leto!

Barcelonka – velja isto kot za Saškota in obljubim, da mi v 2012 zares uspe pravi dan poslati voščilo! Sicer pa naj tudi tebi prav po najstniško bije srce.

Tinka – srečno preselitev v nov dom, varnost in zavetje sreče in ljubezni. Zdravje tebi in vsem, ki jih poznaš!

Draga L – svečano obljubim, da še pred koncem leta napišem to kar sem ti obljubila. Sploh pa ti želim Chi Chi pums v črni barvi, vsaj tri nore torbice, stanovanje kamor jih boš z užitkom pospravila in dober biznis.

Lili moja dobra vila, zdravja tebi in družini. Najstniško srce. Čim večkrat nalakirane nohte in Uggice za Majči! Oh Božiček, Božiček, pričaraj nam Uggice v številki 38!

Anja – ostani takšna kot si. Uživaj!

Pa seveda Vesni, da bo leto 2012 tako dobro, kot je bil konec 2011. Andrei, ki naj prosim ne izgubi živcev – obljubim, da se bom trudila po najboljših močeh. Petri, ki naj otane še naprej tako krasna. Katji, ki naj še naprej snema super TV spote, ki jih prepozna tudi moj sin.

Svjetlani – nasmeh na usta 24/7. Tihi – da bo vedno imela Pariz, Jeleni pa veselje in dobro voljo ter seveda vsem skupaj pogum, s katerim bodo prebrodile vse težave, ki jim pridejo na pot. Tanji, Mimi, Ivani K, Ivani B, Andreji, Špeli, Tjaši, Saši in vsem, ki jih nisem naštela, pa vsak dan tvorijo mojo realnost – mirne živce in veliko sreče.

Last but not least  – vsem, ki so se znašli v istem sranju kot jaz, tistemu iz prvega odstavka, želim vam mir v duši! In da bomo tudi čez dolga leta ostali tako povezani kot smo danes. In da bomo predvsem ostali povezani v 2012. In vsem, ki to sranje samo od blizu gledajo, ker so imeli samo malo več sreče in so se mu slučajno izognili, želim, da se jim odprejo vse čakre empatije, da se poskušajo preslikati v našo situacijo in nam pomagajo, da doživimo »katarzo«. Vsem tistim, ki nas podpirajo že danes, pa se seveda zahvaljujem za podporo.

Naj nas vse v letu 2012 spremlja izjava najbolj ljubkega pande Po-ja: »You got to let go of the stuff from past – because it just doesn’t matter! The only thing that matters is what you choose to be now« (Kung Fu Panda 2)