Stvar je taka… zvilo me je v križu. Again… v ponedeljek sem šla od doma s kovčkom v eni roki, pa z računalnikom čez ramo, Bučkinim nahrbtnikom tam nekje zraven računalnika, torbico in Celine krilom na obešalniku. Heh… pa mi je spodrsnilo na stopnicah. Izustila sem nekaj grobih na račun moža, ki je imel v rokah “samo” Bučko in svoj laptop, nakar sem se vsedla v avto in se odpeljala v Zagreb. Okoli kosila nisem mogla več vstati od mize. Po reševalni akciji, me je v torek v Zagrebu pobral moj visoko požrtvovalni mož in me odpeljal v Ljubljano. Ibuprofeni, fizioterapija (privat, seveda) z ultrazvokom, tens… skratka, šla sem do zdravnice, ki mi je pribasala eno injekcijo v ta zadnjo (jutri in v ponedeljek moram ponoviti vajo). Napotnice za magnetno resonanco pa od nje nisem “izsilila”, ker nisem kritičen primer. Khm, 4 leta me že boli križ in nimam 70 let, ampak ne, dajmo jo še malo svaljkat, da bo čez 3 leta lahko na invalidskem vozičku. Oziroma kot bi rekel moj fizioterapevt, da bom imela apartma v Soči.
Ko takole delam od doma.. jep, ležim na tleh, čekiram in dogovarjam na mejle (hvala Bogu za iPad in ostale i-gadgete), mi po glavi roji sto stvari. Na primer, da na magnetno resonanco čakaš tudi po več kot leto dni (če ti že kdo sploh da napotnico), da si jo sicer lahko tudi plačaš, odšteješ 330 eurov in tudi v tem primeru boš čakal 6 mesecev. Ali pa, da mi v bistvu ni jasno kaj se dogaja v zdravstvu, da slišim (cimo-tamo, ko razpravljam o magnetni resonanci), da se bo na ginekologiji dogajalo sve i svašta, da bodo na primer vedeli, da ima ženska pregrado v maternici pa ker ne bo kadrov (baje nam noro primanjkuje anastezistov), jo bodo dali direktno na umetno oploditev, čeprav bodo vedeli, da bo zaradi pregrade splavila… in kako baje bi lahko dobili anasteziste na primer iz Srbije, izkušene, take ki asistirajo že xy let tudi najtežje operacije, pa zahtevamo, da najprej vedo kje postaviti vejice v slovenščini, potem pa jim ponudimo 1200 eurov neto plače in jasno takih ljudi nikoli ne vidimo v Sloveniji.
Ob vsem tem se zopet spomnim koliko imam prijateljic in znank, ki so in še bodo šle skozi proces umetne oploditve, tako na suho, ker pač ni anastezistov (ne pri nas, ne na Hrvaškem, kjer je baje problem tudi to da ni postelj, da bi vas po posegu lahko imeli še malo v bolnici, zato pač ne dobite anastezije). In ko poslušam kakšne bolečine to predstavlja in kakšno razočaranje sledi, če zadeve ne odvijejo kakor bi se morale, si mislim, pa ali je sistem res takšen, da so že vsi postali nehumani roboti, ki jim je vseeno za človeško bolečino, razočaranje in celo…življenje?
Po eni strani torej čakamo… čakalne vrste, ki se vijejo kot jara kača. Po drugi strani, pa so 87 letni babici mojega moža, še preden lahko rečete, hokus-pokus, vstavili pace maker. Zdaj ima srce kot raketa, ostalo telo pa mu na žalost že pred operacijo ni sledilo. In po pravici povedano, vedno bolj se nam vsem dozdeva, da si tudi ona ne želi tako raketnega srca, ko pa vse ostalo tako hudo peša.
Dežurstva… a ni banalno da sploh govorimo o njih? Ko sem rojevala Bučko, so v Ljubljani v porodnišnici tisti dan slučajno imeli anastezista… prišla sem nekje okoli 10h, pa so me vrgli iz porodne, češ da naj se grem še malo sprehajat. On je že bil tam… ko sem ob 21.12h rodila, je bil frajer še vedno tam. Veste, od tako izmučenega anastezista niti ne vem, če bi hotela, da me zbode in da epiduralno. Pa saj se človek po 8h aktivnega dela sploh ne more več zares ustrezno zbrati. Roko na srce – nam primanjkuje zdravnikov. In to je resnični problem.
Res, nimam pojma, kdo ima prav… vlada, zdravniki… res ne znam presoditi. Vem pa, da bo na koncu nasrkal pacient. Mi vsi, pacienti, ki v resnici plačujemo funkcioniranje vlade in zdravstva in sprašujem se, a ni čas, da gremo enkrat na cesto in si ne pustimo, da tisti, ki jih v resnici plačujemo mi, z nami delajo kot s smetmi.
Če nam manjka zdravnikov, pa pripeljimo Poljake na primer, saj se bodo naučili tudi slovensko. Ali pa odpravimo vize za Srbe in Bosance, ki so tudi odlični in tudi oni bodo najbrž znali vsaj za silo postaviti vejice v slovenskih stavkih. Ampak če jih bomo plačevali slabše od pripravnikov v farmacevtskih firmah, se ne smemo čuditi, da bomo imeli zdravnike, ki bodo raje potniki za Johnson & Johnson and co. kot da bi reševali življenja. Pa kaj naj? Ali bomo morali študentom medicine dati ob vpisu na faks v podpis še papir s katerim se zavezujejo, da bodo delali kot zdravniki, enkrat ko jih bo denar davkoplačevalcev izšolal zanje? Da ne bo po svetu hodil še kakšen Borut Veselko, ki namesto da bi zdravil ljudi prodaja Dormeo…
Sicer pa smo najbrž lahko še “srečni”. Baje so Romunom pobegnili vsi zdravniki, njih najbrž z odprtimi rokami sprejemajo Italijani, Francozi in ostali romanski narodi. Baje so Švedi (ali so bili Danci, khm… never mind) na Poljskem odprli cel medicinski faks, da lahko vzgajajo bodoče zdravnike, ki jih nato izvažajo v svojo državo.
Ali sploh obstaja kdo v tem “podalpskem biseru”, ki bi imel tako brilijantno rešitev, da bi lahko razvozljala ta Gordijski vozel našega zdravstva?
Čeprav imam pri Miucci Pradi vedno občutek, da je rojena na “bad hair day” (s svojo ne-frizuro prekaša celo moje najslabše dni v letu), me je to jesen popolnoma navdušila s svojima kolekcijama. Kar seveda dokazuje, da njena ne-frizura nima nobene veze z enormnim talentom, ki se skriva v njeni glavi.
