August 28th, 2010

Under Miuccia’s spell…

Čeprav imam pri Miucci Pradi vedno občutek, da je rojena na “bad hair day” (s svojo ne-frizuro prekaša celo moje najslabše dni v letu), me je to jesen popolnoma navdušila s svojima kolekcijama. Kar seveda dokazuje, da njena ne-frizura nima nobene veze z  enormnim talentom, ki se skriva v njeni glavi.

Zadnjič sem nekje prebrala, da je že kot otrok sovražila najlonke in vedno uporniško nosila pletene nogavičke. Zato ne čudi, da jih pogosto najdemo v njenih kolekcijah. Letos pa me je tako navdušila z njimi, da si jih enostavno moram omisliti tudi sama. Stvar je samo še pod vprašajem doziranja, saj si pri 36. letih ne morem privoščiti prav vsake neumnosti z modnih pist. Skratka sandali ali zaprti čevljci – nogavičke so “in”.

Nogavičke pa niso edini detajl njenih dveh kolekcij, ki bi ga želela zase (žal, edini izvedljivi saj mi moj budget kaj drugega niti ne dovoljuje). Lakasti čeveljci, pletene usnjene ali gladke lakaste torbice, volance na dekolteju, pretiravanje z očali, frizure iz 60 (s trakovi v laseh, bien sur) ter pletene rožice ali take iz čipk v lavanda barvi iz Miu Miu kolekcije…. ah, kako popolno!

Po drugi strani pa Miuccia zna tudi malo črno oblekico narediti tako “classy”, da jo enostavno morate dodati med svoje klasične kose, ki bodo nekoč krasili “vintage” garderobo vaše hčerke.

Bookmark and Share
August 24th, 2010

Quo Vadis Slovenija?

Morda se motim, ampak medtem ko vsa svetovna gospodarstva, ki kaj štejejo, že počasi trdijo, da je recesija odšla rakom žvižgat je v Dolini Šentflorjanski nekaj gnilega. V Sloveniji je recesija postala popularen izgovor za stanje splošne depresije.

Resnici na ljubo je bila recesija za nas kot odpirač za buteljke. Heh, kaj buteljke, zamašek je odneslo kot da smo odpirali najboljšo Srebrno penino kar jih premore slovenska zemlja. Odneslo nam ga je naravnost v glavo in pri tem smo spoznali, da smo morda bili res slabovidni v deželi slepcev v času ranjke Juge, in zatorej glavni frajerji v dolini. Ampak medtem ko so ostali odšli na operacijo vida, smo se mi še vedno šlepali na Stenmarka, ki je vozil Elanke in Gorenje (ki je bilo v resnici v Zahodni Evropi pravi “junk” za nižje družbene razrede), da o Muri, ki je bila “brand” le vzhodno od Save, sploh ne govorimo.

Že vsaj 15 let nam je jasno, da Kitajci šivajo za bagatelo in da, če znajo zašiti Marc by Marc Jacobs oblačila, da jim najbrž tudi prevleke za avtomobilske sedeže ne bi smele predstavljtai problema. Ampak ne, naši vrli “menežerji” so požrli kar se je požreti dalo, jadne delavce so do zadnjega fopali s parolami, vrednimi tudi najboljših let povojnega socializma v sami Sovjetski (brez)zvezi, medtem ko so sami basali svoje bančne račune.

Kdo je Slovenski “menežer” (oprostite, ampak napačen zapis ima seveda svoj pomen)? Moj oče se je leta boril proti poimenovanju “manager”, “menadžer” ipd… stara slovenska/slovanska beseda (Hrvati jo pridno uporabljajo, ampak oni pač nekaj dajo na čistost jezika že samo s tem, ko vam ni jasno niti katerega meseca sploh smo, saj vam govorijo o rujnu ali srpanju) je ravnatelj. Ampak ne, mi smo pa ja bolj zahodno evropski in te “arhaične besede” pač ne bomo uporabili. Never mind, slovenski “menažer” je pravi “ljudožer” (“men” a “žer”). Deluje po sistemu – nategni in pobegni (drugače sindrom, ki ga v čustvenih razmerjih pripisujemo nezrelemu moškemu osebku, ki skače iz cveta na cvet, le da tu skačejo iz enega podjetja na drugega).”Ljubek” specimen: Borut Meh… kariera: Mura -Prevent – HSE… Iz Mure in Preventa je stegnil (kako prikladno) ponavadi kakšno leto pred glavnim razpadom na prafaktorje…  God, upam, da vsaj elektrike ne bo zafural. Skrtaka, ali res še kdo verjame, da takšen “cvet” slovenskega gospodarstva lahko in si sploh prizadeva – reši kakšno podjetje? Wrong! Sicer pa, WTF se dogaja s Hildo? Ali raje Brunhildo? Pa kako to, da je nekdo že ne obglavi? Nekaj je resnično narobe v tej dolini Šentflorjanski.

Potem pa imate mojo generacijo. Resničnih inovativnih podjetnikov je le za peščico. Glavni slovenski “carji” so tisti, ki imajo firme za mešanje betona ala Rok Furlan Tayson. Beton? Halo? Kje je tukaj inovacija, kreativa, strmenje k nečem, kar lahko prodajamo izven meja te majhne zahojene Slovenije? Resnične frajerje na žalost lahko preštejete na prste. Pri nas namreč mešamo beton. Država bo dala denar za stanovanja, mi bomo pa mešali beton. Ali ni s to miselnostjo nekaj resnično narobe? Država bo dala denar… aha, država, to smo mi. Naš denar se steka v žepe mešalcev betona. Pa ali smo res taki osli? Ma kakšni osli, osel se vam vsaj smeje v brk – mi smo molzne krave, ki jih cel lajf molzejo, da potem na koncu pristanejo na krožniku mešalcev betona.

Slovenčki mislimo, da je super fajn, če nam uspe priti v službo h kakšnemu mobilnemu operaterju ali pa v avtomobilsko firmo, kjer nas bodo namestili v pisarno z oknom (jupi, okno!!!), nam dali 2000 eurov (wow, carji!!!) plače in nas dvakrat letno spustili na kakšen oglaševalski festival v Portorož, kjer se potem povprečen marketingaš zabava do “daske” in se na koncu predavanj sploh ne spomni več (če je tja sploh prišel). Za ohranjanje mladostnega zagona pa bo povprečen Slovenček še vedno z glavo udarjal v ritmu tehno muzike tudi ko bo že dvakrat fotr. Tukaj se naša razgledanost konča. S takim “potencialom” bomo prišli le do prvega sekreta.

Stvar je taka, Sloveniji se nič kaj dobro ne piše. Življenje s plašnicami nam ne bo prineslo ne vizije, ne uspeha. Splošno stanje “depresije”, češ kako je itak vse na robu propada za katerega so krivi drugi (mi pač ne, ker smo good guys, nič slabega nismo namreč naredili -ampak let’s face it dobrega pa tudi ne) ter varovanje svojega lastnega “coocona” z zapiranjem v svojo pisarno z oknom nas bo pogoltnilo.

Wake up – Slovenija NI Švica Vzhodne Evrope! Go out there! Dare! Invent! Create! Let’s work our asses off in končno postavimo Slovenijo na zemljevid podjetnih držav!

Bookmark and Share
August 24th, 2010

Oh Mon Dieu!!!

En mesec pred uradno splavitvijo četrte sezone, so v ZDA televizijske ekrane preplavili trailerji Gossip Girl (goes French). OMD.

Veliko pričakovanje se je začelo. Cuntdown na današnji dan D-21 oz “in French” J-21. Uradni štart 13 september.

Can they pull it through? Pri tretji sezoni so, vsaj po mojem mnenju,  malo zabredli.

Let’s hope for the best.

Bookmark and Share
August 23rd, 2010

Babies…

Že kar nekaj časa nazaj sem med moje “must see” filme vpisala dokumentarec Babies. No, po najbrž skoraj letu dni, sem ga uspela tudi pogledati. In seveda sem ostala brez besed.

Brez besed je tudi film, ok, z glasovi, a brez odvečnih komentarjev.

4 otroci, 4 konci sveta, 4 prva leta življenja. Amazing.

Ko se boste naslednjič sekirali, če bo vaš malček vtaknil malo zemlje v usta, ali pa če boste imeli slabo vest, ker ste ga pustili pri varuški. Spoznajte, da si mali Mongolček najbrž več kot želi varuške in da je paradoksalno mala Namibijka najbolj srečna od vseh.

Sicer pa si svoje mnenje ustvarite sami. Zares topel film.

Bookmark and Share
August 19th, 2010

Zmedeno o zdravstvu

Stvar je taka… zvilo me je v križu. Again… v ponedeljek sem šla od doma s kovčkom v eni roki, pa z računalnikom čez ramo, Bučkinim nahrbtnikom tam nekje zraven računalnika, torbico in Celine krilom na obešalniku. Heh… pa mi je spodrsnilo na stopnicah. Izustila sem nekaj grobih na račun moža, ki je imel v rokah “samo” Bučko in svoj laptop, nakar sem se vsedla v avto in se odpeljala v Zagreb. Okoli kosila nisem mogla več vstati od mize. Po reševalni akciji, me je v torek v Zagrebu pobral moj visoko požrtvovalni mož in me odpeljal v Ljubljano. Ibuprofeni, fizioterapija (privat, seveda) z ultrazvokom, tens… skratka, šla sem do zdravnice, ki mi je pribasala eno injekcijo v ta zadnjo (jutri in v ponedeljek moram ponoviti vajo). Napotnice za magnetno resonanco pa od nje nisem “izsilila”, ker nisem kritičen primer. Khm, 4 leta me že boli križ in nimam 70 let, ampak ne, dajmo jo še malo svaljkat, da bo čez 3 leta lahko na invalidskem vozičku. Oziroma kot bi rekel moj fizioterapevt, da bom imela apartma v Soči.

Ko takole delam od doma.. jep, ležim na tleh, čekiram in dogovarjam na mejle (hvala Bogu za iPad in ostale i-gadgete), mi po glavi roji sto stvari. Na primer, da na magnetno resonanco čakaš tudi po več kot leto dni (če ti že kdo sploh da napotnico), da si jo sicer lahko tudi plačaš, odšteješ 330 eurov in tudi v tem primeru boš čakal 6 mesecev. Ali pa, da mi v bistvu ni jasno kaj se dogaja v zdravstvu, da slišim (cimo-tamo, ko razpravljam o magnetni resonanci), da se bo na ginekologiji dogajalo sve i svašta, da bodo na primer vedeli, da ima ženska pregrado v maternici pa ker ne bo kadrov (baje nam noro primanjkuje anastezistov), jo bodo dali direktno na umetno oploditev, čeprav bodo vedeli, da bo zaradi pregrade splavila… in kako baje bi lahko dobili anasteziste na primer iz Srbije, izkušene, take ki asistirajo že xy let tudi najtežje operacije, pa zahtevamo, da najprej vedo kje postaviti vejice v slovenščini, potem pa jim ponudimo 1200 eurov neto plače in jasno takih ljudi nikoli ne vidimo v Sloveniji.

Ob vsem tem se zopet spomnim koliko imam prijateljic in znank, ki so in še bodo šle skozi proces umetne oploditve, tako na suho, ker pač ni anastezistov (ne pri nas, ne na Hrvaškem, kjer je baje problem tudi to da ni postelj, da bi vas po posegu lahko imeli še malo v bolnici, zato pač ne dobite anastezije). In ko poslušam kakšne bolečine to predstavlja in kakšno razočaranje sledi, če zadeve ne odvijejo kakor bi se morale, si mislim, pa ali je sistem res takšen, da so že vsi postali nehumani roboti, ki jim je vseeno za človeško bolečino, razočaranje in celo…življenje?

Po eni strani torej čakamo… čakalne vrste, ki se vijejo kot jara kača. Po drugi strani, pa so 87 letni babici mojega moža, še preden lahko rečete, hokus-pokus, vstavili pace maker. Zdaj ima srce kot raketa, ostalo telo pa mu na žalost že pred operacijo ni sledilo. In po pravici povedano, vedno bolj se nam vsem dozdeva, da si tudi ona ne želi tako raketnega srca, ko pa vse ostalo tako hudo peša.

Dežurstva… a ni banalno da sploh govorimo o njih? Ko sem rojevala Bučko, so v Ljubljani v porodnišnici tisti dan slučajno imeli anastezista… prišla sem nekje okoli 10h, pa so me vrgli iz porodne, češ da naj se grem še malo sprehajat. On je že bil tam… ko sem ob 21.12h rodila, je bil frajer še vedno tam. Veste, od tako izmučenega anastezista niti ne vem, če bi hotela, da me zbode in da epiduralno. Pa saj se človek po 8h aktivnega dela sploh ne more več zares ustrezno zbrati. Roko na srce – nam primanjkuje zdravnikov. In to je resnični problem.

Res, nimam pojma, kdo ima prav… vlada, zdravniki… res ne znam presoditi. Vem pa, da bo na koncu nasrkal pacient. Mi vsi, pacienti, ki v resnici plačujemo funkcioniranje vlade in zdravstva in sprašujem se, a ni čas, da gremo enkrat na cesto in si ne pustimo, da tisti, ki jih v resnici plačujemo mi, z nami delajo kot s smetmi.

Če nam manjka zdravnikov, pa pripeljimo Poljake na primer, saj se bodo naučili tudi slovensko. Ali pa odpravimo vize za Srbe in Bosance, ki so tudi odlični in tudi oni bodo najbrž znali vsaj za silo postaviti vejice v slovenskih stavkih. Ampak če jih bomo plačevali slabše od pripravnikov v farmacevtskih firmah, se ne smemo čuditi, da bomo imeli zdravnike, ki bodo raje potniki za Johnson & Johnson and co. kot da bi reševali življenja. Pa kaj naj? Ali bomo morali študentom medicine dati ob vpisu na faks v podpis še papir s katerim se zavezujejo, da bodo delali kot zdravniki, enkrat ko jih bo denar davkoplačevalcev izšolal zanje? Da ne bo po svetu hodil še kakšen Borut Veselko, ki namesto da bi zdravil ljudi prodaja Dormeo…

Sicer pa smo najbrž lahko še “srečni”. Baje so Romunom pobegnili vsi zdravniki, njih najbrž z odprtimi rokami sprejemajo Italijani, Francozi in ostali romanski narodi. Baje so Švedi (ali so bili Danci, khm… never mind) na Poljskem odprli cel medicinski faks, da lahko vzgajajo bodoče zdravnike, ki jih nato izvažajo v svojo državo.

Ali sploh obstaja kdo v tem “podalpskem biseru”, ki bi imel tako brilijantno rešitev, da bi lahko razvozljala ta Gordijski vozel našega zdravstva?

Bookmark and Share
August 13th, 2010

Daydreams

Ta blog enostavno MORAM podeliti z vami. Adele Enersen –  novopečena mamica, kreativka par excellence, živeča v Helsinkih, poskuša s svojo kreativno dušo vstopiti v dnevne sanje svoje punčke Mile. Mila’s daydreams. Speachless!

Tele lepotici je naslov The Laundry Day… vse ostale sanje male Mile pa si oglejte na zgornjem linku.

Za deževne dni kot je današnji.

P.S. Hvala Petri (in njenemu rastočemu trebuščku) za tole odkritje, ki je polepšalo moj dan.

Bookmark and Share
August 11th, 2010

Paris calling

Ko sem imela 24 let… sem  leto dni in pol živela v Parizu. Na predavanja sem hodila v bližino Musee d’Orsay, v prostem času pa sem s svojo sostanovalko, Čehinjo Mišo “kruzala” po pariških ulicah in parkih. Dolce vita (kadar se nisva učili za izpite, seveda). Živeli sva na Place de la Nation, v šestem nadstropju hiše brez dvigala. Že samo odhod v trgovino je bil cel podvig. Misel na številne stopnice naju je vedno ubijala. V dnevni sobi sva imeli čudovie modre stene in pogled (v daljavi) na Sacré Coeur na vrhu Monmartra. Kadar sva se ob 22h zvečer ob torkih vračali iz “Science Po” z vaj ekonomije, sva utrujeni in zafrustrirani od težkih vaj, zavili v brasserie pod najinim stanovanjem na kozarec rdečega vina. Vsak dan sva se vozili z metrojem in prav predpotopno za današnji čas poslušali CD-je v CD playerju. Kupili sva si celo mobilne telefone in verjeli, da sva največji faci na svetu. S sošolci sva se dobivali v irskem pubu Galway s pogledom na reko Sieno in čudovite zgradbe na drugi strani brega. Še danes poznam na pamet celo mapo metrojev in vem kako izgledajo od znotraj številne metro postaje. Ob nedeljah sva se sprehajali po Marais in ležali na travi v parkih ter sanjali kako bova osvoji svet ali pa vsaj tista dva frajerja, ki sta nama tisto leto hodila po glavi. Na Bastilji sva hodili v restavracijo Colonies de paradis, ki že dolgo ne obstaja več, vendar nikoli ne bom pozabila čudovitega piščanca v vanilijevi omaki, ki sva si ga tu pa tam privoščili z najino štipendijo. Pred Louvrom sva ob poletnih sobotah kot mala otroka skakali po vodnjakih pred Piramido. Pozimi pa sva odhajali na večerne oglede razstav. Vsak drugi mesec sva enostavno morali spet na ogled Monetja v Musée d’Orsay ali pa vsaj meditirati ob pogledu na serijo njegovih lokvanjev v Orangerie. Pariz sva videli v vseh letnih časih in vseh vremenskih stanjih. Pa tudi ob velikih stavkah prevoznikov, ko sva se tudi po dve uri fjakali do službe na drugi konec Pariza. Poleti sem se pogosto vsedla na avtobus številka 74 in se peljala do Hotel de Ville ter opazovala vrveža polne ulice, ki so bežale mimo mene. Največja ljubezenska razočaranja sva utapljali ob Happy hours Caipirinii v mehiški restavraciji Tex Mex, ki je nekoč stala v bližini Opere Garnier, danes pa se je notri že naselila neka trgovina. Šteli sva franke in razmišljali ali si lahko kupiva krilo v Mangu ali bova denar potrebovali da preživiva do konca meseca. Spoznali sva veliko dobrih in slabih ljudi in potem sem se, po čudoviti prdbožični večerji pri moji novi prijateljici Mélanie in njeni mami, neko decembrsko jutro odpravila domov. In vse je bilo tako, kot da sem se zbudila iz sanj in se vse to v resnici sploh ni zgodilo.

Danes v Pariz odidem približno 4-5krat letno. Službeno. Vidim ga bolj malo, zato vedno nahecam moža, da me odpelje tja vsaj enkrat letno. Samo za naju dva. Pariz ostaja še vedno najlepša uganka na svetu.

Bookmark and Share
August 4th, 2010

#9 Verižimo se

Ajde folk naj vam bo… Chiara me je namočila, pa bom zdaj odgovorila na teh 5 vprašanj, ki mi jih zastavljate in bom izbrala naslednjo žrtev, ki me bo najbrž še v nebesih preklinjala, tako da ne vem če bo kaj z bonusi pri Svetem Petru…

Torej:

1.Tvoja največja, zaenkrat še neuresničena želja?

Živeti od pisanja knjig.

2. Se strinjaš, da je Landon Donovan en gay ass boy scout?

Eh, he is just living the american dream.

3. Če bi izbiral med knjigo in računalnikom? Zakaj?

Eno z drugim. Glej odgovor na prvo vprašanje.

4. Kako poješ čokoladnega slona?

Ponudiš ga Lumpaciju in Bučki.

5. Je bolje živeti v hiši ali stanovanju? Zakaj?

V hiši z vrtom. Ko boste imeli otroke vam bo vsem jasno.

Težka izbira koga namočit… Pika, Pika, pikica, ti si mala slikica….

Tole so vprašanja: (glej, ne me fentat, prvi štirih si nisem izmislila jaz)

1. Se strinjaš, da je Landon Donovan en gay ass boy scout?

2. Če bi izbiral med knjigo in računalnikom? Zakaj?

3. Kako poješ čokoladnega slona?

4. Je bolje živeti v hiši ali stanovanju? Zakaj?

5. New York ali Pariz?

Bookmark and Share
August 3rd, 2010

Modna nostalgija

Če imate srečo in vas pred 10. oktobrom zanese v Pariz si morate pod nujno ogledati razstavo mode iz 70. in 80. let prejšnejga stoletja v  Musée des Arts Décoratifs, z naslovom Histoire ideale de la mode contemporaine (alias Idelna zgodovina novodobne mode) – Vol 1.

Vas preseneča modna revija v pariški kavarni? Revija Ter et Bantine, za katero je v 70. letih kreirala absolutna kraljica francoskega spodnjega perila Chantal Thomass.

Ali pa kako nenavadno za današnji čas so izgledali gosti modnih revij Haute Couture Yves Saint Laurent?

Kako je izgledala moda Chanel leta 1982, po smrti Coco Chanel in preden jo je Karl kot Feniksa dvignil iz pepela?

Koliko let že fura Jean Paul Gautiler svoje korzete, ki jih je tako spretno ponotranjila Madonna (je bila prej Madonna ali Gautierjevi korzeti – v stilu ali je bila prej kura ali jajce).

Ste sploh opazili božjastno frizuru obiskovalke na reviji Yves Saint Laurenta leta 1978? Sam hlačni kostim in klobuk bi namreč lahko po pisti mirno paradirala tudi v zimski kolekciji 2011.

Kaj pa Alaiajina »wrap dress«, ki jo je nedavno (spet) recikliral Max Azria (ki je še en francoski kreator, ki so ga tako kot Alaiao najprej »izvozili« iz Tunisa v Francijo) za Hervé Léger v letu 2009 (s tem, da je sam Herve Leger oblekce ovijal okoli modelk tudi v letu 1995 in spet smo pri vprašanju kure in jajca).

Seveda ne morem niti mimo meni tako ljube Chloé (za nastanek katere je »kriva« Gaby Aghion- Parižanka egipčanskega rodu), modne hiše, ki jo je v 70. letih vodil sam Karl Veliki. V njegove kreacije pa so se rade oblačile tudi Jackie Kennedy, Grace Kelly ali Brigitte Bardot.

Na koncu se v mislih lahko zavijete v ljubke Castelbajacove medvedke, si nadanete Muglerjeva krila ali pa preprosto oblečete  topel pulover Comme des Garcons, še en kos, ki bi mirno lahko “pobegnil” tudi iz 21. stoletja.

Skratka, zagotovo poslastica (kot tudi tale bela obleka Madame Gres) za vse ljubitelje mode in nostalgije.

Bookmark and Share
August 2nd, 2010

Zagreb calling…

To nedeljo sem se zbudila v Zagrebu, s pogledom na veliko teraso in krošnjo ogromnega drevesa, ki se bohoti ob hiši. Bučka pa je že plezala po meni. Medtem je Lumpacij še spal spanje pravičnega v sosednji sobi in se ni pustil motiti. Zagreb je bil v nedeljo ob 9h popolnoma prazen. Ko smo se iz prelepe hiše v stilu art decoja odpravili do naših prijateljev na razvajalni zajtrk z mini palačnikami, skoraj da nismo srečali žive duše. Na obrambnem ministerstvu je v kapiji na pol spal mlad vojak. Sijalo je sonce in zunaj je bilo prijetnih 21 stopinj. Vstopili smo v staro stavbo in se povzpeli v tretje nadstropje.

V Zagreb smo prispeli že v soboto. Z našimi Zagrebčani smo se sprehajali po mestu, šli na kosilo v Stefano, nato pa smo se sprehodili še do Kaptola, kjer je Lumpacij užival v Torte i to ob čokoladni »Brownie« torti. Bučka je pogumno korakala v družbi svoje soimenjakinje. Nato pa so vsi otroci skoraj padli v vodo, ki kot potoček teče na zunanjem delu Kaptol centra. Sledil je spust do Trga Bana Jelačića in vožnja s tramvajem. Bučka se je drla »še, še…. ‘deča luč« in smo jo komaj spravili dol.

Med kosilom je Bučka skalala ob skulpturi Sonca ob Cvetnem trgu in Lumpacij, ki seveda nikoli nikjer ne manjka, ji je sledil. Pristopil je 80 letni gospod, fini gospod, pravi Zagrebčan, pravi purger. Vidno je bil osamljen, zaželel si je z nekom govoriti in tako mi je rekel, da je »grad pun lijepe dijece« in seveda ga je letom primerno nato zaneslo na 200 milijonov ton pšenice, ki naj bi jo pridelali v Sovjetski zvezi (kar bojda on ne verjame, ampak to je že druga zgodba). Isto zgodbo je nato prodal še mojemu možu, mene pa je zagrabila nostalgija, ki me je imaginarno popeljala v njegova mlajša leta, dokler me ni  ujela kruta realnost staranja ljudi, ko si sam in si želiš družbe, pa naj bodo to čisti neznanci, ki jih srečaš na ulici. Nisem si mogla kaj, da se ne bi vprašala ali se je po sprehodu vrnil domov v prazno stanovanje ali ga morda doma čaka druga polovica pomaranče. In če je sam, ga kdaj obiščejo vnuki?

Zagreb je zares čudovito mesto, vendar žal tako slabo ohranjeno. Ko se človek ozira na stavbe in vidi vse te krasne a uničene fasade in ko opaziš kako se skozi okna bohotijo čudovite starinske stopnice, ki že vsaj 60 let niso videle nobene renovacije, te preprosto stisne v prsih.

Tudi naši prijatelji živijo v takšni stari zgradbi, kjer sta si v tretjem nadstropju uredila neke vrste loft, ki bi ga najverjetneje tudi vi z veseljem takoj posvojili. Svetloba prodira skozi velika okna, visoki stropovi pa dodajo grandioznost. Stene so svetle, pohištvo pa minimalistično. Sedimo za okroglo mizo, otroci se igrajo na parketu. Picture perfect moment. Vesela sem da jih zopet vidimo vsi v kosu. Odkar se jima je rodila prelepa Hana sem ju obiskala samo jaz, Lumpacij pa ju je že močno pogrešal. Zdaj smo spet vsi na kupu. In sanjarimo o skupnem preživljanju novega leta v Hiši Franko. Hana se smeji Lumpaciju. Bučka skače za Hano in jo kot svojo »lutkico« kliče »punči« ter jo boža po laseh.

Takšnih prijateljev ni veliko, takšnih trenutkov tudi ne. Komaj čakam, da se spet vidimo na kupu. Po zajtrku smo se objeli, Bučka je pomahala z roko v pa-pa, Lumpacij pa je že bil žalosten ker odhajamo. Sledila je pot domov. Ulice so prazne, avtocesta tudi. Otroka spita. V slabi uri in pol smo bili doma.

Zvečer mi je Lumpacij rekel: »Joj mami, kdaj gremo spet v Zagreb?«. Saj veste Slovenci radi rečemo: »povsod je lepo, doma je najlepše«. Medtem ko bi Angleži rekli: »Home is where the heart is«. In res je kar pravijo oni.  Srce pa je tam, kjer so ljudje, ki vas imajo radi.

Bookmark and Share