Moj mož je vedno nadvse rad investiral v delnice. Nikakor mu ni bilo jasno kako je pristal v zakonu z nekom, ki je tako zapravljiv kot sem jaz. Vedno mi je prigovarjal, da na tone oblek in čevljev nima nobene vrednosti na trgu razen v moji omari. Na vsak način me je hotel prepričati, da del svojega dohodka namenim za nakup delnic. Da bi imela mir sem mu celo popustila, pa je bil potem hvala Bogu prelen, da bi se s tem ukvarjal. Popularen izgovor je sicer bil, da trenutek ni pravi… khm, to je bilo v času, ko je zase še na veliko kupoval… no, ampak sreča v nesreči, ne? Vedno ko sva imela pogovor na to temo, mi je prišel na misel film Šepetanje v travi (Splendor in the grass) iz leta 1961, ki je bil menda celo nagrajen z Oskarjem za nekaj pač… Ta film sem morala videti enkrat ko sem bila še precej majhna, v dobrih starih socialističnih časih, ko se nam še sanjalo ni kaj je delnica. Že tako ne nikomur, kaj šele otrokom. Gledala sem ga s svojimi starši, ki sta po naravi precej realistična človeka, zato sta iz silne ljubezenske zgodbe (ki sem jo takrat videla jaz in zaradi katere sem se na koncu kar zjokala) kot moralo filma potegnila naslednji zaključek. Le-ta mi je ostal kot vgraviran v spomin… Namreč on je iz bogate družine, ona iz delavske in stvar se dogaja nekje leta 1928 tik pred veliko gospodarsko krizo v Ameriki… Bla, bla, socialne razlike, ne moreta biti skupaj, ona poskuša narediti samomor, da bi jo zdravili njeni starši prodajo delnice (še pred gospodarskim zlomom), njegov oče (nek negativni lik, ki sinu prigovarja naj si najde drugo žensko, ki bo hotela spati z njim in mu tako omogočila pridobitev seksualnih izkušenj) pa bankrotira in naredi samomor. Na koncu se njej torej malo zmeša, on pa peče pizze in je poročen s hčerko nekega italijanskega imigranta… Skratka – zaključek – previdno z delnicami, ne nosi vseh jajc v eni košari, oziroma kako najti pravi trenutek da delnice prodaš… In to zgodbo sem vedno prodajala mojemu možu. Ker je moj mož po horoskopu devica svojih delnic vsaj ni kupoval na kredit. Jaz pa… imam vedno prazen račun. Hvala Bogu zaenkrat on še ne peče pizz (čeprav je odličen kuhar), meni se pa tudi še ni zmešalo.
Nekoč mi je sodelavka iz Francije rekla, da bodo moje Chloe torbice in
Marc Jacobs svilene oblekce imele “vintage” vrednost za prihodnje rodove. Resnično upam, da se ne moti. Mesec dni pred rojstvom mojega drugega otroka, ki bo, če se sodobna tehnika ne moti, deklica, računam, da jih bo lahko vsaj nosila čez 20 let ali pa prodala, če ji ne bo do tega (kar bi pomenilo, da je bolj podobna moji sestri, ki ji ni kaj mar za take stvari, kot na primer, meni). Temu mojemu “kapitalu” je sicer težko oceniti vrednost čez 20 let, ampak hej, danes človek za nič več ne ve koliko je kaj vredno. Razen seveda, v stilu znanega televizijskega oglasa za Mastercard; “…Chloe torbica 1000 eurov… hvaležnost vaše hčerke, ki se bo čez 20 let lahko z njo ponosno postavljala pred svojimi prijateljicami… neprecenljivo.”
Vendar pa mi je sedaj potegnilo (ker ponoči ne morem spati saj s tem trebuhom ne vem več kam naj se obrnem da me ne bo kaj bolelo)… delnice mojega moža skačejo gor in dol, pač odvisno od tega kako kihne Obama, jaz pa sem v bistvu prispevala kar nekaj v družinski proračun. In v bistvu sploh ni bilo tako težko. Pa poglejmo… še pol leta nazaj se sploh nisem spraševala, ali bom za rojstvo moje hčerke kupila nov voziček, ki ga zares sploh ne rabimo. Zakaj bi imela “stari”
Bugaboo Cameleon, če je pa Bugaboo Bee zdaj pač novejši model… In zagotovo bi ga kupila, vam povem. No, zdaj ga torej ne bom… BLING, 500 eurov v družinski proračun. Isto je bilo s tisto pregrešno lepo previjalno torbo Chloe, ki je sploh ne rabim, bi jo pa pol leta nazaj kupila, BLING, še nekaj sto eurov v družinskem proračunu. Potem sem se odpovedala tudi I Phone 3G, ki bi mi ga moj mož drugače kupil za Božička, BLING še 500 eurov in La Perla spodnjemu perilu, ki mi ga vedno prinese poredni Dedek Mraz… še 250 eurov, BLING… Pa ker rodim ravno sredi januarja, če bo vse po sreči, BLING, še kakšnih 1000 eurov v proračunu naše družine zahvaljujoč temu, da letos ne gremo smučat. Potem pa je tukaj še cel kup dizajnerskih oblek v katere ne morem zlesti odkar hodim po svetu s trebuhom; BLING, BLING, BLING… uf koliko denarja… Praktično me je gospodarska kriza obogatila. No ja, ne samo mene, ampak celo družino. Zahvajujoč meni, seveda.
Edini moteči faktor je plačevanje vrtca… ta me res ne bogati. Moj sin je namreč ves čas na “bolniški” zato “solidarnostno” plačujem skoraj 200 eurov vrtca vsak mesec za tiste, ki ga koristijo (pa čeprav bi nekaterim mamam, ki sem jih spoznala odkar moj sin hodi v vrtec lastnoročno zavila vrat, ampak to je že druga zgodba). To o “solidarnosti” so mi razložili tudi na Zavodu za socialno delo, ko sem bila “malo besna” na temo plačevanja prispevkov, ki jih iz moje plače plačujem za bla, bla, bla tono stvari… češ koliko let že vse to plačujem, potem mi bodo pa omejili dopust za nego in varstvo otroka, ker statistično padem nad slovensko povpečje plač. Ja, ja, saj vem, kriza je pa to in morala bi biti srečna da sem nad slovenskim povprečjem in sploh najvažnejše je, da smo zdravi, da bo z mojim nerojenim otrokom vse ok… se strinjam. In zato sem tudi nehala težit ubogima uslužbenkama, ki sta mi mazali oči s solidarnostjo. Po naravi sem namreč cela mati Tereza, včasih me je obrnil vsak klošar, potem pa sem leto dni živela v Parizu in če bi res vsakemu dala tiste franke, ki so bili takrat še valuta v mestu bo Seni, bi moja štipendija šla v franže po 5 dneh in bi ostalih 25 dni v mesecu živela od pariškega smoga. Tako da zdaj klošarjem le redko dam kak cent, pa še potem se sprašujem kako me je spet “nategnil” za en liter rdečega.
No, pa da se vrnem h krizi… odpovedala sem se tudi kavi z okusom vanilije… 6 eurov za 200g in tako zdaj kupujem še vedno zvenečo Maison D’Or v zlato rumeni embalaži v Leclercu kjer 250g dobim že za 3 eure. Jupi, spet sem zaslužila. Pri hrani se lahko hitro odpovem stvarem (pa še bi se morala in nič mi ne bi škodilo). No, včasih tudi “prisilno”. odkar imava z možem 2 in pol letnega lumpa, ki nama ne pusti 5 sekund miru, sva nehala hoditi na razne večerje in kozarčke vina v Movio (to, pa še noseča sem in kaj bi vino, o glej, glej, BLING… še nekaj eurov na računu zahvaljujoč mojemu “blaženemu stanju”).
Potem pa je tukaj še varčevanje pri kozmetiki… ne boste verjeli, prej sem tubo s kremo vrgla proč čim sem jo trikrat stresla in iz nje ni nič več izletelo. Potem pa sem vmes začela reciklirati… kar je poglavje zase in zagotovo nekaj kar moram še razdelati v podrobnosti. No, skratka odkar recikliram, pa to nima veze s krizo, ampak z vsemi mejli ki sem jih dobila na temo “kaj bo ostalo našim otrokom” kjer vidite grozljive slike in pa seveda tale Al Gore, ki ima prav saj vem in je vse tako grozno… No skratka, začela sva reciklirati in tube nisem mogla zavreči kar tako, bilo jo je treba razrezati (vsaj tako dela moja mama in ona pač vse ve, kaj ne?) in oprati od znotraj preden je romala v smetnjak z napisom “embalaža”. In veste kaj sem odkrila? Da s količino ki je notri lahko še CEL TEDEN mažem svoj veliki trebuh s kremo proti strijam. Jupi, BLING, BLING, BLING!!! Jeah! Torej ljudje – odpirajte tube – prihranili boste in še koristili okolju.
Razmisliti moram še to, kako lahko moja nespečnost pripomore k temu, da kaj prihranim… Ima kdo kakšno idejo?
Oznake: darila, film, kozmetika, kriza, moda, Obama, obleke, otroci, recikliranje, torbice, vrtec
Ta zapis je bil objavljen
dne Sunday, December 7th, 2008 ob 3:19 pm in je shranjen pod Bankrupcy.
Vsem reakcijam na ta zapis lahko sledite preko RSS: RSS 2.0.
You can leave a response, or trackback from your own site.
[...] tem, da zavpijem in napišem kar mi leži na duši. Kaj mi je ležalo na duši si lahko preberete tukaj. In nekaj dni za tem si nisem mogla kaj, da ne bi rekla besedo ali dve na modno temo in [...]
Draga zapravljivka, si v letu dni kaj prihranila?
Ali pa je vsak kak dodaten cekin prišel k tebi? 
Aja in cograts za eno leto zabavnega pisanja oz. zame branja 
@ Navihanka… sem, sem, prihranila sem nulo na bančnem računu
so hotla rečt ohranila
Hm, vidim da sem v zaostanku, sem namreč šele v zadnjem času začela varčevati pri kozmetiki – tube zdaj postrgam do zadnjega.
) No, saj velika zapravljivka, kar se tiče kozmetike, itak nisem nikoli bila. Po eni strani je pa recesija fajn zaradi tega, da nas opozori koliko reči pravzaprav sploh ne potrebujemo – manj kupujemo in pridelamo manj navlake, posledično manj pospravljanja in ukvarjanja s tem kako spraviti v promet in podariti naprej. 
Šele pred kratkim sem odkrila tale blog, ko me je kolegica napotila semle, češ da je zelo zanimiv. Z zanimanjem prebiram vse stare zapise.