“Božič bliža se…” kot Nodi, v risanki Nodi reši Božič, prepeva moj sin kadar zagleda lučke na drevesih, hišah ali pa samo svečke na TV ekranu, čeprav z njimi Tuš oglašuje morbidni prvi november… Božič se res bliža. Včeraj je nekdo rekel, da se je začel “veseli december” danes pa smo že sredi njega… kdaj se je to zgodilo? Čeprav vrbe ob Ljubljanici so pa zelene… najbrž so zaradi dežje mislile da je že april.
Še manj kot 2 tedna do Božiča in danes mi je celo uspelo napisati novoletne čestitke; “veselje, zdravje, čim manj denarnih skrbi (to je letošnji hit!)…” na koncu že vsem pišeš isto, čeprav si ves čas govorim kako se bom letos pa RES posvetila Božiču (sem pa dala naredit znamke s sliko mojega sina in moža, vsaj nekaj!). Na koncu podpišem sebe in sina (ki še ne zna pisati) in tudi moža, ki je pismen, ampak kaj ko, če bi čakala njega bi letošnji Božič voščila leta 2011. Njemu po mojem vse to “dol visi”. Še celo njegovi stari mami napišem jaz voščilnico in ker tukaj vztrajam da se podpiše sam, imamo v hiši obsedeno stanje. Če ga bom prosila, da čestitke odda on, bom s tem tvegala, da jih bodo ljudje dobili za Veliko Noč.
Letos sem celo kupila knjigo “Božič kot ga imamo radi” pa je negodoval, ker sem mu potem iz Leclerc-a naročila eno mlečno in eno jedilno čokolado, da bi naredila čokoladni liker. Sicer je potem za nedeljski zajtrk pojedel vsa jajca, ki so pasala v ta liker, tako da še vedno nič od likerja. Do piškotov najbrž ne bom prišla, ročno izdelane čestitke in adventni koledar so pa itak že “passe”.
Tudi daril še nisem zavila. Nekaj sem jih že nakupila, tudi za njegovo družino, seveda, ker njemu to pač ne vem… ne pride na pamet? Ko sem mu rekla, da bi se rada pogovorila kaj kupiti njegovemu bratu je ravno kuhal. Veste kaj mi je rekel, da ne more delati dveh stvari hkrati. Ne vem a morda kuha z jezikom ali zakaj že mi ni mogel odgovoriti?
Darila rada kupujem skozi celo leto. Sovražim prednovoletno mrzlico v nakupovalnih centrih. Vsi so prešvicani, otroci se derejo, virusi kar plavajo po zraku. Kadar potujem ali kupujem doma in zagledam kaj lepega, kar me spomni na kakšno prijateljico, stvar kupim in ji jo potem podarim za Božič. Včasih sem sicer pol teh stvari tekom leta porabila kar sama in v zadnjem hipu kupila kaj drugega, odkar pa imam sina s katerim prav po moško ni moč kupovati, vse tudi zares podarim.
Kdaj bomo pa postavili božično drevesce? Nimam pojma. Že zaradi lučk v obliki zvezdic iz IKEE sva se z možem skoraj skregala, ker je on hotel to lepiti pred okno sinove sobe s selotejpom, jaz pa zabiti žeblje. Pa sva potem najprej dala selotejp, ki je seveda odlepil še barvo zidu, na koncu pa sva le pristala pri žebljih. Zmaga! No tole z drevescem in krašenjem bo spet projekt, ker moram vplesti vanj tudi moža. Jaz namreč ne morem dajati v avto smreke s tem trebuhom. Tako nevpletenega osebka v božično slavje pa še ne. Grinch! In potem mi je zameril, ko sem sinu rekla, da je letos “oči ukradel Božič”. Razen da bo zadnji dan kot zmešan tekal po trgovini in iskal sestavine za potico, ki jo tako rad dela ob 23h zvečer 23.12, ker prej pač “revež” nima časa, saj se mora ukvarjati z otrokom. A-ha? No, potica je odlična. Sicer si moram še izboriti mandljevo, kar tudi ne bo mačji kašelj.
In v vsej tej euforiji decembra, ki bo minil kot bi ga kdo ukradel, se nostalgično spominjam vseh božičnih filmov, ki jih nimava več časa ali volje pogledati (ker sva preveč utrujena). Nova v družini ali pa Pravzaprav ljubezen… spet bova samo govorila kako bi jih rada še enkrat videla, ampak potem bo že februar in spet ne bo nič.
Edino kar mi ne more nihče ukrasti so spomini. Okrašene Galeries Lafayette na Boulevard Haussman v Parizu ali pa Champs Elysees ali pa drsališče pred RF centrom v New Yorku… lučke, lučke, lučke… ja ljubezen moja mala, srček moj, prav imaš… “Božič bliža se”.
Oznake: Božič, darila, nostalgija