Izpovedi Zapravljivke

Če letos že od moža ne bom dobila nobenega darila mi dovoli vsaj da malo sanjam in ti izpovem svoje skrite želje…

Za začetek bi prosila čim več zdravja zase in za mojo družino, jasno, pa sreče tudi. Kako že pravijo, da so bili na Titanicu zdravi več ali manj vsi, preživeli so pa le tisti, ki so imeli srečo. V teh časih pride prav tudi upanje, da nas bo gospodarska kriza čim manj prizadela… in kolikor nas že bo, da bi se imeli radi in se prebijali z optimizmom skozi vse prepreke in težave.

Če kot miss sveta prosim še za mir na svetu, recikliranje smeti, čim manj emisij v ozračje, čisto vodo, zdrave otroke, srečne starše, pametne politike in tako dalje, mi prosim ne zameri. To si res želimo vsi, ampak kaj ko nas ne poslušaš kaj dosti.

In potem mi dovoli še, da kot otrok povem vse nemogoče želje, brez katerih bom seveda preživela, ampak če mi boš slučajno kaj prinesel, ti ne bom zamerila.

Najprej bi te prosila, če lahko pohitiš s tistimi tapetami za sobico moje še nerojene punčke, ker si jih obljubil decembra, zdaj pa tvoj nizozemski dobavitelj pravi, da jih pred marcem ne bo. Upam, da ti je kaj žal, ker si me tako “nategnil”, pa tako sem se veselila. Isto si naredil tudi s tistim Habba roza tepihom in previjalno mizo, ki jo boš dal v delavnico šele po novem letu… Res, tukaj se boš moral kar potruditi, da se odkupiš.

Če že lahko sanjam, bi prosila, če se moja služba lahko preseli nazaj v Ljubljano, ker z dvema škratoma pa res ne bom več mogla toliko potovat in bit na cesti…

No… pa eno veliko šalico za čaj prosim iz trgovinice Cha na Starem Trgu, tako kamor gre pol litra čaja, čeprav se vedno shladi preden ga do konca spijem. Pa knjigo Doma, ki jo najdeš v Vale Novak in kakšen make-up od Chanela. Pa celoletno naročnino na angleško Marie Claire in francosko Elle. Ter vseh 5 sezon (ali jih je že več?) Grey’s Anatomy, da mi med dojenjem ne bo treba spet bulit v latino soapiče na POPu, ki so res poden.

In pa da bi Gap začel prodajati po netu tudi v Evropi, po možnosti iz Anglije (sploh, ker je funt zdaj tako poceni…), da ne bi bilo carine, ker ta je res smotana.

Pa da bi napisala knjigo in z njo zaslovela kot “mama” od Harryja Potterja.

Pa celo goro Chloe baby oblekc za mojo pupo in Kenzo Jungle za mojega sina.

Zame pa…. ah… črno Celine torbico, pa še reciva zeleno… in pa zlato od Chloe. In seveda ene 10 novih parov čevljev… vsaj. Lahko so od Celine, od Prade, Chloe… če jih dobiš po znižani ceni toliko bolje. Pa novo denarnico…. Celine.

A misliš, da so kakšne šanse, da mi v 2009 prineseš tisto uro od Chanela J-12, belo, srebrno ali črno… saj je lahko brez diamantov… just asking.

Joj skoraj bi pozabila na vse oblekce, mojega Marc-a in moji Chloe in Celine (sem si ogledala novo pomladno kolekcijo in je res lepa).

Pa da mi neha rasti ta nesramna osmica desno spodaj, od kje imam jaz take konjske zobe?

Joj, joj, pa en tak ta pravi turbo ožemalec za pomaranče, kjer lahko direktno podstavim kozarec in sok teče notri…

In kakšno potovanje v New York in San Francisco, pa ene par v Pariz… tudi v Londonu že 100 let nisem bila. In ker so to sanje, bi šla tudi poleti kam na dopust, kam z otroci, kam pa tudi sama z možem, da imava vsaj malo časa zase.

Ko sva že pri času… ja, da bi zvečer otroci hitro zaspali in celo noč spali in bi se lahko z možem malo crkljala z rdečim vinčkom v roki in prižgala kako svečko in poslušala dober lounge… katerikoli, samo da je dober.

Eh, pa ko že nosiš, daj notri potem še tisti I phone G3, ki sem se mu odpovedala in perilo od La Perle in Chloe previjalno torbo.

Za mojega sina pa še Like-a-bike (lahko tudi kaj od “mami kupi mi…” stvari iz oglasov na TV, ni pa nujno, on tako zares ne rabi igrač, ker hodimo po njih), za moža pa karkoli novega od Apple-a in kak kos ali dva, tri iz Kenzo Homme kolekcij, vsako sezono, saj on je skromen (pa počasi bi rabil že tudi kakšne čevlje). Nekaj je sicer sanjal o novi televiziji, ampak se ne spoznam na tehniko, naj ti kar sam piše.

Pa še enkrat zdravja za celo familijo, tudi razširjeno tja do ne vem katerega kolena, mojega in moževega, pa da se po porodu čim prej vrnem v svoj kalup…

In naj čas teče počasi kadar nam je lepo in hitro kadar se nam godi kaj neprijetnega. Da nam bo toplo in lepo, da se bomo čim več družili s pravimi prijatelji, imeli stalne službe in kaj za pod zob. Da se bomo veliko objemali in lubčkali in da se bo na koncu vedno vse lepo razpletlo. Hvala.

p.s. Pa če lahko malo zrihtaš tole vreme, Božič bi moral biti bel ne pa namočen. Tam v januarju pa naj bo raje suho, ker moram priti do Postojne in če bo grdo vreme ne bi želela roditi na cestninski postaji… dokler jih še niso porušili.