Izpovedi Zapravljivke

No, malo manj jupi je bilo to, da sem še spala, končno enkrat… Najbrž zato, ker sem včeraj zvečer, oziroma danes zjutraj, malo naivno čakala, da se bo moj mož ob zgledni uri primajal z neke prednovoletno/rojstnodnevne žurke. Čakala sem nekje do pol 2h zjutraj, ker itak težko spim, pa zaviti je treba še vsaj 30 kosov daril za vse sinove in moje zdravnike in njihove zravniške sestre in se vsem zahvaliti. To je nekakšen relikt socializma se mi zdi, ker so takrat ti reveži bili bolj slabo plačani, pa če si hotel, da so te “gor vzeli”, si moral priti s kakšno kavo ali bomboniero. Spomnim se kako je moj oče imel vsaj 10 teh bombonier od Kraša  (ker moj oče je hipohonder in je vedno imel vsaj 5 zdravnikov v igri) in je potem kot šprinter na kratke proge šibal od ene sestre do druge, pa še kakšna tajnica je bila vmes.

Končno sem se torej kot kakšna snežena kepa odkotalila spat, ker mi je bilo ob pol 2h pa res počasi jasno, da se je moj mož odločil zažurat kot da jih ima spet 18. Tja je tako ali tako šel s taxijem in sem bila bolj mirna. Pustila sem prižgane lučke na božičnem drevescu, da bo revež videl kje hodit. Saj veste tema in to, pa da bo nekaj lepega in decentnega čakalo nanj, saj jih bo znal “izštekat”, ne? To bo pa ja zmogel… No pa ni… in tudi ko sem zjutraj poštarju odprla vrata sem raje pustila temo v predsobi, ker je za mano izgledalo kot da je padla bomba. Kenzo plašč je zarolan kot da je kos jabolčnega štrudla in kar zatlačen v omaro, kjer so sicer obešalniki, nekje sredi delovne sobe sem pa srečala kavbojke, ki od daleč izgledajo kot en velik pasji kakec.

Sredi noči, ne vem kdaj, ampak najbrž je bilo že fejst jutro in če bi bil delavnik bi Sašo Papp že oddelal pol svojega šihta na Radiu Center, je zraven mene zasmrdelo kot da ste se znašli v vinski kleti. In zdaj ko sem že budna, on pa jasno še ne, sem ugotovila, da tako smrdi cela soba in da se vonj počasi širi do sinove sobice, ter ga resno ogroža. Fanta izpostavljamo “pasivnemu alkoholizmu” (če kaj takega obstaja – tako kot “pasivno kajenje”, no ampak hvala Bogu moj mož ni nikoli kadil, zakoni o javnih prostorih gor ali dol… vsaj to).

Ok, saj razumem, novo leto se bliža, nekateri ljudje v teh krizah delajo samomore, moj mož pa je celo leto zgleden “uber” idealen in trezen mož in oče in se mu je pač enkrat malo “odpeljalo” v družbi starih prijateljev, ki jih odkar imava sina res da bolj malo vidi (ampak da se ne bomo motili, 75% je to zaradi njegove lenobe, kot na primer izgovor, da zaradi mene in sina ne more več hoditi tečt… pa si je kupil sobno kolo… ki ga je vozil dvakrat, res, dvakrat, ne hecam se).

Ampak prosim, dajmo se streznit… a se je res treba za to “usut”? A ni mogel to malo drugače izpeljat? Tudi brez alkohola se lahko dobro zabava (zgleda da bi morala res iti z njim na to zabavo, ker bi ga moj trebuh in prisilna abstinenca od alkohola ves čas opominjala, da je “mladost odšla”….) A ni mogel počakat kakšen mesec oziroma dva… Res da bo novo leto mimo, ampak saj ima vedno kdo rojstni dan in če ne drugega imamo 8. februarja kulturni praznik in Prešeren ga je tudi rad nagnil, tako da priložnost se kar sama ponuja. Jaz pa tudi ne bom vsako leto tik pred porodnom okoli novega leta….

Ker vam povem kaj me čaka danes. Ne samo da bo njemu slabo in ga bo bolela glava, kar pa bo zanj tudi “edina posledica”, ampak bom zaradi njega imela jaz veliko več dela in tečnega moža za vratom. Kdo mislite, da se bo moral čisto sam ukvarjati s sinom, ki je eksplozija energije, ker bo oči rabil “samo še 5 minut “power sleep-a”? Kdo bo lazil po kolenih okoli Lego kock? Kdo bo dajal otroku hlače gor in dol, ko ga bo treba dati na kahlico (saj ne da bom spet na kolenih in to zdaj ko res že komaj stojim, kaj šele vstajam s tal). Pa vsi nakupi za praznične dni, da bomo dali kaj pod zob (kakor bi v treznem stanju rekel on sam “dokler še lahko kaj jemo v teh težkih časih”)? Poleg tega pa, hej čez dobre 3 tedne rodim, a se mu je morda pripeljalo, da bi me lahko kaj zagrabilo sredi noči in bi morala v porodnišnico? Še roditi bi morala sama, kdo bi ga pa spustil v porodno sobo v opoju alkoholnih hlapov (razen če bi rojevala v Ljubljani, kjer seveda anasteziolog ne dela sredi noči, potem bi ti hlapi lahko služili namesto epiduralne analgezije. Pa naj še kdo reče, da se ne vračamo nazaj v stare čase v ljubljanski porodnišnici).

In konec koncev bi lahko ob vsem času preživetem na delovnem mestu imel prirojen kakšen gen za željo po srečnih trenutkih v družinskem krogu in to zadnjo soboto pred Božičem. V končni fazi jih nima več 20, ampak (tole je udarec pod pasom) samo še 4 do 40. Evo, tukaj imaš!

Skratka, čaka me en “delovni dan” in še en siten mož za po vrhu. Komaj čakam! Zaobljube gor ali dol. Pa k vragu vse kar je lepega naredil čez leto.  Tudi na letnih razgovorih v službi ti decembra v obraz vržejo samo to, kar si naredil v zadnjem mesecu, največ dveh, kdo se pa še spomni, da ste januarja rešili firmo pred propadom, če ste decembra vse pognali v zrak (nekateri znajo take stvari super izkorisiti, a ste to že opazili?).

Saj vem, da sem se odpovedala darilom, ampak tole, dragi moj, boš moral pa poravnati. Po mojem pri La Perli že dajejo 10% praznični popust (pa ne mi spet traumirat, da je to zaradi krize, ker so lansko leto tudi dajali ta popust), čeprav naj te spomnim, da bi raje kaj iz pomladne kolekcije, ki ni znižana, ker zimska bo čez 10 dni znižana za 30%, tako da tega raje ne kupuj!