Nočem utrujati s krizo, ampak potem ko sem že vsaj petstokrat slišala iz ust mojega moža vse mogoče črne, sive, antracitne, umazano bele in podobne scenarije bližnje prihodnosti, si ne morem kaj, da ne bi na ta božični dan ob 5h zjutraj ko ne morem spati, mozgala o tem kaj nas čaka.
Ves čas nas skrbi kako bomo zmogli. Danes največ šteje če veš, da boš jutri še imel službo in streho nad glavo. Ampak kaj ko imam občutek da je to obsedlo predvsem našo družino, medtem ko moje prijateljice še vedno veselo šopingirajo v realnem in virtualnem svetu in mi samo pošiljajo SMSe kaj vse so kupile in s kakšnim popustom, jaz pa kar tonem v depresijo ker sem že čisto zapadla pod vpliv sivo-črnih scenarijev mojega moža in zato samo še preštevam eure na računu.
Brezkrbni čas gospodarske rasti nas je popolnoma zaslepil. V bistvu smo živeli kot bi karnaprej malo kadili travo in zato vidimo pred sabo mavrične kroge in roza slončke. Ali danes sploh še vemo kaj v življenju zares šteje?
Zadnjič sem videla nekaj koščkov filma Dnevnik varuške, ki je po mojem mnenju narejen sicer precej umetniško, vendar pa nosi nekaj zelo pomembnih sporočil za ta čas. V času prosperitete nas je gnalo dejstvo, da želimo imeti več… in več in več… skratka vse kar se sploh da imeti. Naše sanjsko življenje se je odvijalo v prečudoviti hiši ali pa v luksuznem dupleksu sredi New Yorka. Saj veste, tistemu z vratarjem, ki ti prav po ameriško vsako jutro zaželi lep dan in ki mu lahko v trenutkih nepomembnih osebnih kriz zaupaš vse svoje težave. Idelano naš mož dela kje v financah (ker tam se je pač služilo “težke pare”), me pa… saj ne vem… imamo čas kupovati, pisati knjige ali pa bi bile urednice kakšnega ženskega modnega časpisa, glavne za nakup novih modnih kolekcij pri Barney’s ali kaj podobnega. Nič zares napornega, prosim. Obvezen rekvizit tega dupleksa je tudi varuška, ki skrbi za otroke od jutra do sutra, me pa lahko še vedno hodimo na vse prireditve, večerje in zabave kar jih premore mesto… Zakaj smo potem že imele otroke?
Res je, z otroci ni vsak dan praznik, od bolezni do lumparij, ampak ko me moj sin zvečer objame in reče “mamica lepa si” in potem spi kot angel in mu dam poljub na čelo, mu vse “odpustim” in sem res najbolj srečna na celem svetu. Pa čeprav zaradi njega ne morem na vse tiste neumne zabave, ki bi jih tako ali tako pozabila v roku enega tedna, ker niso bile prav nič posebnega.
Kaj je zares štelo v tem svetu prepolnem vsega? Mislim da nič. Še najmanj pa prava ljubezen, čeprav jo holivudski filmi še vedno tako poveličujejo. Ker veste, z denarjem se lahko kupi vse; hiše, obleke, delnice… vse kar nas je “izponjevalo”. Oziroma je “izpolnjevalo” veliko praznino, ker smo izgubili prave vrednote. Ljubezni se ne da kupiti, včasih tudi zdravja ne. Marketing je tako ali tako pograbil zdravje kot osnovno človeško vrednoto in ker prodajati ljubezen ni nič novega saj sega že tja do Kristusa in pred njim, smo “prodajali zdravje”. Od vseh mogočih šarlatanov, ki so obljubjali čudežne ozdravitve, pa do subtilnih filozofij vseh mogočih blagovnih znamk. Ampak ali si lahko kupimo zdravje z zdravim življenjem?
Točno leto dni mineva odkar so moji sestri odkrili limfom, obliko raka… na Božič. Hvala Božiček… potem pa pojdi in povej svojemu sinu, da Božiček obstaja… Moja sestra ni nikoli nezdravo živela. Kadila ni, veliko se je gibala, pila tudi ni ravno kaj, morda za velike praznike… se je pa veliko presekirala zaradi službe. Toliko o prosperiteti moderne družbe.
Danes je to poglavje njenega življenja, po enoletni borbi, za njo. Vendar vsi nimajo takšne sreče. Šele ko izgubiš zdravje se zaveš kako vredno je. Prej pa o tem samo govorimo; “ja, ja, seveda, pa veliko zdravja…”. Ne ga srat, dokler ga imamo, ga jemljemo za samoumevnega, pa naj še kdo reče kar hoče.
Enako je z ljubeznijo. V našem “sanjskem življenju”, ki nas je vodilo v dolgočasje in prenasičenost smo začeli verjeti, da smo vsemogočni. Lahko dobim to, lahko dobim ono in ljubezen je izgubila vsako vrednost. Danes ta, jutri druga oseba… samo poglejte vse te slavne in lepe… danes je z Jennifer Aniston, jutri z Angelino ipd… poroke, ločitve, varanja… res lepa ljubezen. Kadar se spomnim filmov, ki govorijo o prvi ali drugi svetovni vojni, mi nikoli ne pride na pamet kakšen film, kjer se vsi na veliko varajo. Ponavadi nas v takšnih težkih trenutkih najbolj bogati dejstvo, da nas kdo lahko resnično, iskreno in brezpogojno ljubi. Da je pripravljen za nas umreti. Ok, ne pretiravajmo, upam, da nam ne bo treba umirati, da smo sedaj bolj pametni in se med sabo več ne bomo klali. Ampak poglejte tudi zgodbe o Tsumaniju, ki je pustošil samo nekaj let nazaj. Tam je zares štela le prava ljubezen in žrtvovanje.
Zadnjič je moj prijatelj napisal na Facebooku: Ali nismo pozabili na pravi pomen Božiča? Saj veste… rojstvo Božička…” Dobra fora… ampak dajmo se res vprašati, ali nismo pozabili na prave vrednote Božiča in na sploh življenja. Otroke učimo, da obstaja Božiček, zanima pa me koliko jih resnično ve, da je Božič praznovanje rojstva našega odrešenika Jezusa Kristusa. Ni važno ali si katolik, pravoslavec, protestant, musliman ali budist. Ta praznik prenaša zgolj pomen odrešitve in upaja za človeštvo. Zakaj tega ne prenašamo na svoje otroke? Nehajmo jih že farbati, da obstaja Božiček!
Božič je postal prav tak kot celotna družba. Kupujemo darila, kupujemo tople trenutke… STOP! Nič nimam proti nakupom… itak, saj tako rada šopingiram, da imam v lasti prav vse mogoče kartice s popusti. Mislim pa, da bi darila, ki jih kupimo morala odražati dejstvo “poznam te, vem kaj si želiš, kaj potrebuješ in kaj te bo razveselilo”. Ne pa dejstva “glej kaj ti lahko dam, ker pač lahko…”.
Vendar pa bi želela sedaj imeti še eno “kartico s popustom” in sicer tako na zdravje, ljubezen in srečo. Tako, kjer bi mi naš odrešenik “popustil” ker sem kdaj tudi kaj ne prav lepega naredila, rekla ali samo mislila.
Saj veste, otrokom ponavadi rečemo, da jih je kaznoval angel varuh kadar se udarijo in jih boli, pred tem pa so naredili kaj ne prav lepega (udarili mamico, rekli kaj grdega…). No, ta “kartica s popustom” bi služila v prav takšne namene. Hops, naredil sem nekaj malo manj lepega, vendar me, ker imam kartico s popustom, ta gospodarska kriza ne bo tako hudo prizadela… Še vedno bomo vsi zdravi in imeli se bomo radi. In objeli bomo vse prijatelje in znance (morda tudi šefa, če bo res obljubil, da se bo od sedaj naprej lepše obnašal) ter jim “popustili”, če so nas v tem letu kdaj nasadili. In verjeli bomo, da nas bodo zdravje, ljubezen in sreča našli če so nas zapustili ter da jih bomo zadržali in jih negovali, če jih že imamo.
