Arhiv za January, 2009

Obsesija ali zgodba o čigumijih, vodni črpalki in policiji

Thursday, January 29th, 2009

V torek sem bila v spalnici, medtem ko je v dnevni sobi nabijala televizija. POP TV, oddaja Preverjeno. Kot sem uspela ujeti je bil prispevek na temo obsesij, o neki gospe, ki si karnaprej umiva roke in išče žuželke povsod, od kave do oblačil… in to naj bi bila lahko resna bolezen. Torej če vsake 3 minute kljukate vrata, ali so res zaklenjena, je najbolje, da se o tej “težavici” pogovorite s svojim zdravnikom.

No, vmes je novinarka navrgla tudi to, da so baje taki ljudje v resnici ljubeči in prijazni. Pa mi to ni dalo spati.
V naši hiši imamo namreč soseda, ki je, po mojem mnenju, topogledno prizadet. Pa naj mu bo… dokler to ne prizadane tudi nas.
Naj vam pojasnim. Tip je po mojem v zgodnjih 30-ih letih. Živi skupaj s svojo izbranko, ki je bila pol leta platinasto blond, potem pa čisto črna in ker ima tak neizrazit obraz, smo se še leto dni spraševali, če je to ista ženska. In po pravici povedano, jaz tega še danes ne vem, ampak sem se nehala ukvarjati s tem.
Po poklicu je “sin”. Berite, najbrž nič ne dela, če pa že, najbrž nič pomembnega. Stanovanje pa mu je kupil ata. Najbrž tudi avto. Ima, mislim da, ker jaz pač nisem tako “avtomobilsko osveščena”, enega BMW-ja. Do tukaj kao vse OK.
Potem pa stvar pogledate od bliže in vidite, da so stvari rahlo čudne. Človeka srečam en dan na cesti/dovozni poti (ki naj bi jo čistila mestna komunala, torej, da se razumemo, res ni bilo na mestu, da je počel to kar je počel na tej javni površini… ne, ni uriniral). V rokah ima “špohtl” in smetiško in s ceste odstranjuje čigumije… Takrat sem mislila, da je to najbrž del kakšnega art projekta, ki ga pač ne razumem.
Medtem je zamenjal vse listke s priimki na nabiralnikih in na zvoncih, da smo imeli vsi imena v istem fontu. Font je “jako” kmečki, ampak očitno je srečen, samo da je to urejeno kot si je zamislil. Ostalim pa nam dol visi, smo se že navadili, da je font pač malo mimo.
Kadarkoli grem mimo vrat njegovega stanovanja slišim sesalec. Če ni v stanovanju je pri garaži, kjer ali čisti avto ali pa garažo. Ponavadi ima čez usta in nos masko. Kot da bo dobil ptičjo gripo.
OK, upam, da je do tukaj že jasno, da je z njim nekaj narobe. Ampak, veste kaj, on še zdaleč ni prijazna in ljubeča oseba.
Namreč, nad njim živi mlada družina. Imajo 3 otroke, najmlajša hči ima par mesecev. In očitno gredo temu Obsedencu zelo na živce. Nad njih je namreč poslal policijo, ker sta otroka, ki že hodita, ob 22h preveč glasno hodila po stanovanju. Ubogemu očetu se je skoraj odpeljalo, ko je zagledal policijo na vratih, ko je pa zvedel za razlog, ga je žena komaj držala nazaj, da ni požrl Obsedenca s “špohtlom” vred. In Obsedenec se ni ustavil pri tem…
Ob 1h zjutraj je z metlo tolkel po stropu, ker je menil, da vodna črpalka iz stanovanja nad njim preglasno deluje. In naslednji dan je ubogi družini vrgel v nabiralnik reklamo za novo vodno črpalko. Bojda njegova izbranka ni mogla spati. Veste dela na nekem ministerstvu in to je res naporna služba… Pa da dol padeš.
Bojim se, da bodo očeta te družine morali v bližnji prihodnosti odpeljati na psihiatrijo, ker mu bo ta Obsedenec, ki bi res tam moral biti, požrl živce.
Pa vsa vprašam, kaj je narobe s tem sistemom? Policaji hodijo preverjati otroke, ki v lastnem stanovanju “preglasno” hodijo, medtem ko nad bolnega in očitno nič kaj prijaznega Obsedenca nimaš koga poslati. Ali pač?

Kam je odšel Žabji princ ali koliko žabcev je treba poljubiti preden se kakšen spremeni v princa

Tuesday, January 27th, 2009

Ne vem ali imajo fantje v svoji družbi isti fenomen, ker če ga imajo, lepo prosim, če se nekdo javi, pa da rešimo ta “problem” enkrat za vedno. O čem pravzaprav govorim?

O tem, da imam v družbi svojih prijateljic en cel kup(ček) takih, ki so v svojih 30-ih (plus/minus nekaj let) še vedno samske in mi sploh ni jasno zakaj. No, pravzaprav mi je, čeprav je to že skoraj takšna diskusija kot tista “a je bila prej kura ali jajce”. Namreč, vse te dame so tako zaposlene, živijo samo za službo, da jim ne uspe spoznati nobenega fejst fanta. Zdaj ne vem samo to, ali so tako zaposlene, ker jih doma nihče ne čaka, ali jih doma nihče ne čaka, ker so tako zaposlene? Mislim, da je tukaj malo enega in drugega… oziroma, odvisno od posameznega “primera”.
Na “zalogi” imam, eno angelsko bitje z dolgimi blond lasmi, ki nikoli ne hodi ven, ker je preveč sramežljiva. Pri njej je fora v tem, da se je treba res zeloooooo potruditi, da ji zlezete pod kožo, ker je “trd piškot” in se ne da prav vsakemu. Mislim, da Slovence lahko kar odpišemo, ker so preveč leni, da bi se dolgo trudili okoli ene ženske, četudi jim je jasno da je tega vredna (ne vem ali so  res preveč leni ali pa preponosni). No, za njo vem, da toliko dela, ker jo doma nihče ne čaka.
Potem imam zen princeso. Ob njej se boste pomirili in nasmejali. Vedno bo nosila visoke pete, tako da dokler UGG-ic ne bodo delali s peto jih najbrž ne bo kupila. V bistvu ona nikogar ne išče, ampak najdejo jo pa vedno neki tipi, ki so vezani. In če jo kakšen obrne, bo toliko časa “mozgala” o njem, da normalnih, ne-vezanih in nekompliciranih fantov, ki ji bodo vsak dan padali na pladenj kot muhce, ne bo opazila. Je pa tudi tako zaposlena in zaljubljena v svoje delo, da nima časa, da kogarkoli opazi.
Sledi moja “mega party girl”, ki iz vseh moških naredi svoje prijatelje. Mislim, da je njen problem ta, da je do vseh tako iskrena, da si vsi mislijo, da nekdo tako iskren, pa najbrž ne more biti zainetresiran (ker ženske naj bi bile vedno malo skrivnostne in to naj bi “kao” pomenilo, da nekaj hočemo oziroma, da smo “zainteresirane” za potencialnega interesenta).
Imam tudi eno ambiciozno temnolasko, ki se jo po mojem vsi ustrašijo, ker jih je strah, da ji ne bodo segli do kolen. Ona pa je tako ambiciozna/zaposlena zato, ker je nihče ne čaka z večerjo in ne obratno.
Imam tudi nekaj takih, ki so v vezah, ampak bi bilo bolje, da bi bile v vezah s kom drugim. Berite, njihovi tipi jih niso vredni.
Te dame nikakor ne uspejo spoznati “tistega” Moškega z velikim M, ki bi jim spremenil življenje, jih odpeljal pred matičarja (in/ali oltar) in s katerim bi skupaj ustvarile družino.
Ko si v 30-ih in ženska, samska, je res šment. Najboljša leta za rojevanje so že mimo in sploh biološka ura začne biti kot Big Ben v Londonu (to je prav dobro ponazorila Marisa Tomei v filmu My Cousin Winnie). Fantje vaših let ali +5 (če so -5 pa itak veste, da jih je samo 0,5% zrelih za vezo v teh letih) so že poročeni, nekateri ločeni z otroci ali brez, tisti ki pa niso vsaj kaj od tega, se vam pa itak zdijo sumljivi. Češ, ta se do sedaj ni vezal, z njim je zagotovo nekaj narobe. Ali on nobene noče ali pa njega nobena noče več videti. To, ali pa je gej (in iz njih potem naredite svoje najboljše prijatelje, s katerimi lahko hodite v shopping in opravljate).
Tudi jaz sem pravzaprav imela več sreče kot pameti. Moj mož je v moje življenje ukorakal skozi vrata moje pisarne. In potem je še moja prijateljica, tisto angelsko bitje iz tretjega odstavka, enkrat v 100 letih želela it “malo ven” in na mojo srečo, sem takrat profitirala jaz in uspešno “poglobila dvostranske odnose” s tem istim moškim, ki je danes moj mož. Na žalost ne morem vsem obljubiti, da bo vaš princ na belem konju prišel k vam na sestanek, ampak za vsak slučaj se vsak dan uredite kot da se vam bo to zgodilo. Za vsak slučaj…
Potem pa malo govorim s fanti (ki niso geji) in ugotovim, da je pri njih isto (razen, da jim biološka ura ne tik-taka, ampak bojda so sedaj znanstveniki dokazali, da jim baje tudi malo…). Skratka, da imajo občutek, da je njih toliko fejst fantov, ki so samski, samo žensk ni nobenih “normalnih”.
Zadnjič sem odkrila še eno “leglo” fejst tipov… ne boste verjeli, ampak v vrtcu, kamor hodi moj sin, je toooooliko enih simpatičnih vzgojiteljev. Sicer ne vem ali so v vezah, so pa mladi, luštni in še otroke imajo radi. Ni boljšega. Sem predlagala svojim prijateljicam, da hodijo z mano po otroka v vrtec. Ampak kaj ko vse še trdo delajo ob 15h, ko moram sina pobrati v vrtcu.
No, tem mestu, dragi fantje, vas prosim, da pustite svoje podatke, sliko, GSM številko in mere, da jih lahko posredujem svojim prijateljicam. Ker če res vsaka stran na svojem koncu “mozga” kje se skriva nasprotni (s)pol, te dileme nikoli ne bomo rešili.

Triindvajseti dan…

Monday, January 26th, 2009

Danes sem prvič skopala svojo hči. Pravzaprav jo je skopala patronažna sestra. Jaz sem samo asistirala. Do sedaj je bila mala princeska “obsojena” na umivanje na previjalni mizi. Mislim, da je ni to nič motilo. Ne zgleda mi ravno srečna, ko jo “perem”. Zdaj spokojno spi.

23-i dan po porodu je čas, da človek naredi malo “inventure” v svojem življenju. Kako sem?
Ah, saj sem kar ok, stvari se niso kaj bistveno spremenile. Mož še vedno ne zna zapirati vrat od omar in od dnevne sobe, ampak saj vendar nisem tako naivna, da bi si mislila, da ga bo moje nerganje in pa rojstvo hčerke pripeljalo do tega koraka. Ali pač? Neeeeeeeeee….
Kilogrami… nimam pojma. 4 dni po porodu sem bila na +5 kg od teže pred nosečnostjo. Zdaj se raje ne tehtam, ker se zjutraj zbudim s tako polnimi mlekarnami, da bi po mojem že zaradi njih imela 2 kg več. Vsaj tako piše v knjigi Mayo Clinic o nosečnosti in porodu.
Spravim pa nase 4 pare kavbojk iz “pre-natalnega” obdobja. Niso sicer “prevelike”, ampak notri se spravim. To je že mega uspeh. Spodbuda… Roke nadzorujem in zaenkrat nimam “Popaj looka”.
Vsi okoli mene zbolevajo. Sin ima virozo, mož pravi da je vročičen, sestra je deklarirala, da ima gripo. Midve z malo divo pa sva zaenkrat še ok… zaenkrat. Upam, da bo tako ostalo. Joj, če bi vedela, da bo tako virozno, ne bi rojevala januarja. Ampak “to late darling”… zdaj je kar je. Šta se mora nije teško. Če bi slučajno pristali v bolnici, bova to pač morali preživeti.
Frizuro imam samo enkrat na teden za kakšni 2h. Čas je tudi že za kakšno depiliranje nog (hvala Bogu vsaj nekaj dobrega od te zime). Glavna moda so Gap kavbojke (od silne sreče, da zlezem notri) in pa H&M majice na V izrez (da lahko dojim). Še dobro, da mi jih je svakinja ta vikend kupila. In to 4 kose. Spodaj pa “špageti majčka” z vgrajenim modrčkom tudi iz Gap-a. Naj živi Gap… morda tudi v Sloveniji? Nekoč… prosim…
Imam vedno več prijateljev na Facebooku. In tudi vem, kdaj surfa šef. Vse imam pod kontrolo. Sajt za internet nakupe prečekiram vsaj 50krat dnevno, na žalost pa nočejo znižati cen in so mi pol stvari že prodali. Ne upam namreč kupovati, saj mi mož gleda pod prste. Ko je zadnjič srečal kurirja, ki mu je dal škatlo, me je skoraj prestrelil s pogledom. Itak sem pol stvari vrnila. Prevelike ali pa mi niso všeč. Ne znam še ocenit katero številko moram kupovati sedaj.
Hrane imam za en mesec v zmrzovalniku. Zahvaljujoč tašči in možu, pa tudi mama je prispevala en ričet. S tem se mi torej ni treba obremenjevati skoraj do meseca marca.
Počasi bi rada mojo pupo peljala kaj ven, ampak šele 5 minut nazaj sem videla prve sončne žarke letos.
Tom in Jerryjev polet na Mars sem v dveh dneh videla že 10krat, hvala dragi sin. Pa tudi Walli-e-ja, ampak tega ne morem nikoli videti v celoti, ker bi naš zaklad vsake pet minut rad kaj drugega gledal. Vmes previjam, dojim, pospravljam kuhinjo za moževo kuharsko mrzlico in sinovo sobo za igralno mrzlico. Seveda dajem tudi prat pokakane pleničke in pobruhane pajacke. Vmes prelistam kakšno Elle in berem… ne kakšno strašno literaturo, ampak evo, v duhu časa, Glamur s popustom od Lise Corve. Za začetek, ker lahko ta format knjige držim v rokah medtem ko dojim.
Med tednom pišem tudi mejle v službo, kjer moji ekipi (oziroma njenim ostankom) še razlagam kako naj naredijo naročilnico za oglaševalsko agencijo in komentiram medija plane.
In pišem blog… da me ne premami vsake 5 minut oditi v omaro po čokolado. Držte pesti zame! Najhujši so večeri… Milka Caramel Daim najbolj prija ob 23.30h.

Naj živijo UGG-ice!

Saturday, January 24th, 2009


Lansko leto sva z možem odšla za nekaj dni v New York. Bilo je v začeteku marca. V Ameriki so ravno prehajali na pomladanski čas, ampak naokoli smo pa še vedno hodili v plaščih in rokavicah. Midva sva se tja odpravila na tako imenovane “papa & mama počitnice”. To, pa še Pink Martini so imeli svoj koncert in tega enostavno nisva smela zamuditi. Ob njih sva se spoznala in spremljajo naju skozi vse letne čase in vsa vremenska ter čustvena razpoloženja naše družine.

Prvi dan v New Yorku sva premagovala “jet-lag” in zato sva šla v Apple Store na 5 Aveniji. Od hotela se ni zdelo tako daleč… dež naju je popolnoma namočil. Še sreča, da sem bila primerno obuta.

Preden sva odšla sem razmišljala kaj vzeti s sabo (samo nujne stvari, ker dolar je tako poceni, da bova prišla nazaj s polnimi kovčki, a ne… No, ampak če želite to drage dame, ne potujte z moškimi kot je moj mož, ker on je kot “slaba nakupovalna vest”). Na noge sem nameravala dati UGG-ice, pa me je moj mož čisto spljuval, češ da s takim Jetijem pa res ne bo hodil po New Yorku. Hvala Bogu je moja Katie takrat potegnila z mano in se nisem dala… UGG-ice so tako odšle na pot čez Atlantik.
Jupi! Polovica New Yorka je namreč nosila UGG-ice. Vsakič ko je šla mimo kakšna “tetica” v UGG-icah sem mu rekla “A vidiš kaj ima na nogah? A ti je zdaj še nerodno hoditi z mano po New Yorku?”… To, pa še vzdihovala sem ves čas, kako mi je toplo, kako me noge nič ne bolijo itd… no, potem sem nehala, ker teh “tetic” je bilo kmalu toliko, da bi lahko govorila cel dan samo ta dva stavka.
Živele UGG-ice! Hvala vsem njihovim kreatorjem! Hvala Pameli Anderson, ki se je v njih sprehajala v Obalni Straži! Končno smo dosegli pravo “libralizacijo ženske”. Ni nam več treba trpeti v visokih petah (no, to sicer lahko na trenutke še vedno počnemo, če se nam “zlušta”), sedaj lahko zadnji “fashion statement” opravimo v “Jetijevi podobi”.
UGG-ice so tople in udobne. Lahko jih nosimo na kavbojke ali na krilo. Verjemite, v nosečnosti pa so tako ali tako “must-have”, brez njih bi bile mrtve. Pa tudi če nimate trebuha. Poglejte Sarah Jessico Parker in celo Brat Pitt jih nosi. Čeprav sem zadnjič v francoski Elle prebrala, da nam sedaj ni več treba kopirati znanih ljudi (kot jim pravijo Francozi “people”), ker sedaj oni kopirajo nas. Nosijo namreč Top Shop, pa H&M in Mango, prijateljice si izmenjujejo torbice itd… kako fino je, da smo me to delale že 15 let pred njimi. Smo pa res “trend setterke”
Vmes smo UGG-ice že pokopali, letos pa se vračajo kot kraljica maturantskega plesa. Preplavile so ne samo New York, ampak tudi evropsko modno prestolnico, Pariz! Črne, rjave, beige, visoke, nizke ali volnene (joj, zakaj nisem Neisha!)… želim jim dolgo in plodno življenje. Tako plodno, da upam, da bomo naslednjo zimo lahko v Sloveniji kupili tudi otroške modele. Zakaj nečesa tako udobnega in toplega ne bi privoščili svojim princem in princezam?

Priložnost zamujena ali nikar ne škrtarite v ključem modnem trenutku

Friday, January 23rd, 2009

Zagotovo se vam vsako leto zgodi, da med številnimi modeli, ki hodijo po modnih brveh vseh modnih prestolnic, najdete en, tako imenovati “IT” kos oblačila, za katerega bi bili pripravljeni odšteti prav zadnji euro, tako vam je všeč.

Danes sem se spomnila tega “IT” kosa, saj sem v novi številki Obrazov zagledala potencialni “IT” kos oblačila te pomladi. Prečudovito obleko Elie Saab v pastelno limetini barvi iz nove pomladno-poletne kolekcije “ready-to-wear” 2009.

Velikokrat sicer nanj kasneje pozabite, v končni fazi ste ga videli samo v zadnji številki vaše priljubljene revije, kjer so prikazovali modne smernice za novo sezono in ga nikoli zares niste videli v živo (vse pač nismo modne urednice, da bi se lahko udeležile modnih revij v New Yorku, Parizu ali Milanu), kaj šele, da bi ga dejansko pomerile. Problem nastane takrat, ko ste ta kos oziroma to obleko tudi zares imele na sebi in je niste kupili, ker se vam vseeno zdela predraga… in potem še leta hrepenite po njej.
Prav to se je zgodilo meni pred nekaj leti… Na poročnem potovanju po Maleziji, sva v Kuala Lumpurju z možem “zašla” v butik Marc Jacobsa. Takrat sem naredila modni “faux pas” (napačen korak) ali pa če želite “faut pas”(ni treba), ki ga še danes zares obžalujem. Bile so ravno razprodaje in “moja” nesojena obleka (mala svetlo modro/rjava svilena oblekica za zavezat) je bila znižana za celih 70%. Prodajalka mi je razložila, da je ta obleka del “prve linije” in je bila del “cat walk-a” pomladno-poletne kolekcije 2004. Poskusila sem jo in saj veste – to je tisti trenutek, ko se zares počutite fantastično, izgledate pa kot milijon dolarjev. Prodajalka mi je prinesla še čevlje v temno modri barvi z zlatim paščkom in če bi lahko, bi kar odrvela iz butika z vso “robo” vred… Ampak pri 70% znižanju se mi je tistega leta zdela obleka za 350 eurov prekleto draga in je zato nisem kupila. Kupila sem čevlje (zdeli so se mi bolj dostopni, pa da sem kupila “vsaj nekaj” od tega prečudovitega “look-a”). Čevlji so tako ali tako moj fetiš… lahko jih kupim tudi 5 parov naenkrat in nikoli jih nimam dovolj. Omara že poka po šivih in če bom kdaj živela v hiši, moram NUJNO imeti “walk-in-closet”. Če se pa tako hitro obrabijo… Pa četudi ne hodim po njivi.
Še danes mi je žal, da se takrat nisem “stegnila” in kupila te svilene obleke. Res mi je tako prekleto lepo pasala. In še danes jo iščem. Po outlet trgovinah, po e-bayu… a zaman… saj najbrž ne veste ravno vi, kje bi jo lahko našla?
p.s. Danes sem spet zafrknila… ušle so mi kultne beige “miška” balerinke od “ta-istega” kreatorja. Pa kaj za vraga sem storila Marcu?

Iz ust (bivšega) ministra Viranta v božja ušesa

Thursday, January 22nd, 2009

Že ko je bivši minister Virant govoril o “prijazni upravi” se mi je to slišalo približno tako kot “prijazni zločinec” ali “visok IQ Iris Mulej” oziroma kot je nekoč izjavila moja prijateljica pri učni uri geografije v srednji šoli “ožja širina”… skratka nekaj nemogočega. In na žalost sem imela prav.

To, da imajo očetje ob rojstvu otroka 15 dni očetovskega dopusta, je pravzaprav dobro, ker morajo urediti toliko papirologije, da ga, drage dame, v teh 2 tednih skoraj ne boste videle doma.
Začnimo že samo z rojstnim listom. Ne vem ali je kriv prehod v novo leto, ampak nanj smo, kljub “super-truper” novemu programu v ljubljanski porodnišnici, čakali več kot 14 dni. No to, pa še v porodnišnici sem morala oddati kopijo poročnega lista. Nočem vedeti, kaj vse morajo v zvezi z administracijo početi očetje, ki niso uradno poročeni z materami svojih otrok. Je pa res, da je naša princesa dobila svoj EMŠO še preden sem jo sploh uspela prvič podojiti.
Potem sledijo olajšave za vzdrževane družinske člane, ki jih je treba oddati do 31.1. Tukaj je seveda potrebno navesti davčno številko otroka. Ko sem rodila sina, je bila davčna številka doma preden sem prišla iz porodnišnice. Zgleda, da se je bivši vladi mudilo, ne samo zviševat rodnost, ampak predvsem pobirati davke od ubogih malih “rastlinic” ki tudi še ne vidijo, ne govorijo in razen starega opičjega refleksa oprijemanja vaših prstov s svojimi malimi rokicam ne morejo nič zaslužiti (ker pač niso vsi otroci iz družine Pitt- Jolie, da bi za svojo sliko prejeli nekaj milijonov dolarjev). Takrat sem bila prav besna na to davčno številko.
Zato sem jo upravičeno pričakovala tudi ob rojstvu hčerke. No, pa sem se zmotila. Čakam, čakam… in potem le pokličem na Davčno upravo. Objavljeno imajo samo eno številko, veste, sedaj so se selili vsi na Davčno ulico in preden jih prikličete boste najbrž ponovno rodili, morda celo dvojčke. Po nekaj urah poslušanja “za splošne informacije pritisnite 1, za register pritisnite 2 itd…” vam bo uspelo nekoga dobiti in ta oseba vam bo potem dala direktno telefonsko številko neke referentke.
Le-ta je najverjetneje včeraj pričela delati, ker “žal gospa, jaz sem nova in ničesar ne ve vem (potem pa ne dviguj telefona, halo?), znam pa vam zagreniti življenje”. Ta novinka mi je namreč razložila, da je Ministrstvo za notranje zadeve prepovedalo izdajati davčne številke kar tako na hojladri, ker gre tu pač za varovanje osebnih podatkov… aha… no in da na rojstnem listu seveda nimate naslova kjer živi vaš otrok… aha… ja pa res… In da morate prvo na Upravno enoto kjer živite, da vam izdajo potrdilo, da uboga “rastlinica” res živi na istem naslovu kot vi…
In potem seveda kot naivna državljanka pošljete svojega moža na upravno enoto, kjer se jim je pa ravno sesul sistem in vse stoji kot da spet štrajkajo francoski vozniki metroja. Hvala Bogu je moj mož bolj gobčne (in včasih tudi zatežene) narave in mu v splošni zmedi uspe izvedeti, da imajo vendar dacarji tudi vpogled v register in da naj ne zaj…. in izdajo davčno številko.
Mož na davkariji seveda spet naleti na to isto novinko, ki seveda en dan kasneje ni nič pametnejša kot dan pred tem, je pa toliko vztrajen, da prikliče njeno šefico, ki potem v nekaj minutah izda potrdilo z davčno številko. Uf! Zgleda, da ji še ni uspelo “uvesti novinke”, kar pomeni, da je zanič šefica. To lahko rečem, ker že 5 let vodim ekipo ljudi in če mislite, da morate samo vi vse vedeti, ste navadna ignorantska krota in slab šef.
Tako, zdaj bomo lahko uveljavljali olajšavo tudi za drugega otroka. Le-ta je sicer porazno nizka. Če bi katerakoli vlada res hotela spodbujati rodnost v Sloveniji bi morala olajšava rasti progresivno ob večjem številu otrok, ne pa da je za drugega otroka 10krat nižja od olajšave, ki jo dobite za prvega otroka. Takšna družinska politika vodi v favoriziranje družin z enim otrokom.
Kakorkoli že, če nimate vztrajnega moža bo vaša “mapa padla za mizo”, ker veste dacarji so se selili in takrat se tudi lahko kaj izgubi. Sploh pa verjamejo, da so tako “über” pomembni, da je najbolje, da v času njihovih selitev kar prepovemo rojevanje otrok.

O mama, Obama!

Monday, January 19th, 2009

Ko so Obamo izvolili za predsednika sem se spraševala zakaj toliko časa traja, da ga potem tudi “ustoličijo”. Danes si želim, da bi takšen “čas za premislek” dali tudi Pahorju.

Naj povem, da že odkar sem polnoletna volim SD. Tega me nikoli ni bilo “sram”. Tudi ko so vsi volili LDS ali pa SDS. Na Roški sicer nisem stala, saj bi me moja mama najbrž priklenila na posteljo (ker bi jo bilo strah, da me množica potepta ali kaj podobnega), ampak takrat sem Janšo podpirala. Danes pa se mi od njega obrača. Ali naj napišem kaj takega, da me bo lahko tožil? Na primer, da je bila obleka Urše Draž, ki jo je Bačovnikova nosila na Dunajskem plesu popolnoma neprimerna za izbrani dogodek. Ali pa kaj podobnega, ker nima smisla, da se spuščam v makroekonomske pokazatelje, saj je v Sloveniji veliko več strokovnjakov, ki bi znali o tem kaj resnega reči.
Morda lahko raje jaz tožim njega. Kako si je namreč drznil reči, da je rodnost v Sloveniji v času njegovega “vladanja” narasla zaradi njega in ostalih janezkov, ki so sedeli v njegovi vladi? Ali mi je morda on predstavil mojega moža? In potem naredil da sva se zaljubila in dobila najinega malega princa? Torej, zame je to žalitev, morda ga lahko tožim. Mislite, da bi me Čeferin zastopal? Ali oni samo branijo kriminalce ali tudi pomagajo resnim ljudem tožiti bedake? No, ampak ne zgubljajmo časa o Janši, ker o njem nima smisla debatirati.
Skratka, kaj za vraga je Pahorju? Res sem bila vesela ko sem videla rezultate volitev, danes pa bi najraje rekla “dragi moji, jaz tega človeka ne poznam”. Pa zakaj nas je mogel ravno z Ruplom in Šinkovcem izzivat? Ali je padel na glavo? In sploh se obnaša kot vsi drugi – oblast mu je stopila v glavo. Halo, kakšna izjava pa je to v Obrazih?!?! Res mi dol visi kdaj je tip izgubil svojo nedolžnost… za en tak tračarski časopis bi bilo bolje vedeti s kom, če smo že pri tej temi.
Nekoč sem slišala, da so zanj skrbeli “spin doktorji”, ki so pomagali tudi Billu Clintonu. Ja, madonca a mu je zmanjkalo denarja, oziroma, kam so zdaj šli ti “dohtrji”? Pa kam se je skril njegov “glas razuma” Miran Potrč? On je pa res pravi človek na pravem mestu… pa tako je šarmanten s svojo Woody Woodpecker frizuro… brez heca.
No, jutri bodo torej “ustoličili” Obamo. Tudi te izvolitve sem bila zelo vesela. Z možem sva prebedela skoraj celo noč in spremljala rezultate. No, bolj moj mož kot jaz. Ko sem ga sredi noči videla vstati iz postelje sem mislila, da gre pogledati, če je najin mali princ pokrit in če mirno spi… pa sem se zmotila… šel je gledat CNN in preverjat rezultate volitev. Ja no, saj za to ga ljubim! Ker mu ni vseeno… za ta svet… pa tudi za nas ne, saj potem je šel pogledat če najin zaklad mirno spi…
Upam, da nas Obama ne bo tako neumno razočaral kot nas je Pahor (no, vsaj mene je… a se vam ne zdi, da je kot en pav? Polno nekih bla-blajev, pa nič vsebine…). Ker če nas razočara Obama, bomo v bistvu bolj nasrkali, kot če nas je Pahor. V končni fazi ima na “vesti” več duš v veliko bolj strateški državi. Skratka, naj bo to moja želja, ki mu jo sporočam, pa čeprav vem, da me ne bo slišal.
Pred 46 leti je v Washingtonu Martin Luther King “imel sanje”. Naj se torej te sanje jutri uresničijo. Upam, da je sanjal Obamo, res upam, ker ne želim verjeti Majem in njihovemu koledarju, ki se konča 2012 in o katerem sedaj na veliko pisarijo v vseh bolnih revijah tipa Jana.
Torej, Obama, prosim, pripelji nas od sanj k resničnosti! Če nam obljubiš, da na koncu tunela (pa naj bo dolg leto ali več njih, kot praviš sam) ne bo zmanjkalo elektrike in bo luč ugasnila, ti bomo sledili z baterijami v rokah! Good luck!

Recikliram- torej sem

Sunday, January 18th, 2009

Pri nas doma že nekaj časa recikliramo. No, vsaj trudimo se. Na prvi pogled se zdi stvar zelo preprosta. Organsko je organsko. Papir gre v papir. Steklo v steklo itd… Ampak v bistvu ni ravno tako “izi”.

Kaj za vraga gre v embalažo? Če bereš kar piše na smetnjaku zveš, da notri ne paše “votla embalaža”. Kaj za vraga je votla embalaža? Ali je konzerva tudi embalaža? Ali je konzerva votla? Pa kaj je z vrečkami? Saj to lahko gre notri, ne? In pa, ali kje piše, da je treba to embalažo prej očistiti preden gre v ta smetnjak, ker moja mama namreč vse lončke, ki končajo v tem smetnjaku, prej opere. Tube s kremami razreže in opere itd… In jasno, jaz jih tudi, ker najbrž morajo biti res čiste. Ampak to nikjer ne piše. In ali drugi ljudje to tudi delajo? Ker če ne, zakaj se potem midve z mamo trudiva? Poleg tega nekaterih stvari ne moreš vedno odpreti, na primer plastenk s pumpico, ki so sedaj tako popularne v kozmetiki. In če je taka plastenka na pol steklena, na pol plastična in je ne morem odpreti, kam jo vržem?
Papir je tudi uganka… Saj veste vse tiste kuverte “z okencem”, ki vam jih pošilja banka, ali je treba to okence prej izrezati? Ker jaz ga, ampak, ali ga res vsi? In isto je z embalažo bio lanenega semena in ovsenih kosmičev. No, tukaj je sicer spet en trik, namreč to bio laneno seme prihaja iz Kitajske… ali res verjamete, da je “bio”? In kdo to nadzoruje? Ali lahko vidim kakšen certifikat? To je sicer že druga zgodba ampak delno pade v isto kategorijo “ohranjanja sveta”. Kakorkoli že, ta embalaža ima tudi okence, na njej pa je celo znak, da jo lahko recikliramo, ampak nikjer ne piše, če moramo to okence prej odstraniti.
In pri papirju se še bolj zakomplicira. Baje da lakiran in povoščen papir ne gresta v ta kontejner. OK, lak ne, kaj pa “shine” in “mat” plastifikacija? Najbrž ne… No, potem pa opazite, koliko stvari ima lak ali plastifikacijo. Kam naj zdaj vržem te stvari, na primer vrečke? Ali to potem pade v kategorijo embalaže? In najbrž tudi ni ravno ok, če imajo te vrečke pletene vrvice za ročaje… Pa vse revije, ki imajo polakirane platnice. Ali jih prej odstranim in kam potem vržem te platnice?
Organsko ni nič lažje. Če ste mislili, da lahko notri mečete tudi ostanke mesa in kosti ste se zmotili. Baje to ne smemo vreči notri, ampak ne vem, ali nam je to kdo povedal? Ker bojda, vsaj tako je nekje izvedela moja mama, v organsko ne pašejo odpadki, ki jih naše stare mame ne bi dale na kompost, oziroma ki ne “sprhnijo” (karkoli že to pomeni). Ampak kam potem vržem papirnat prtiček, s katerim sem sinu obrisala čokoladne “brke” potem ko je pojedel “Monte iz Zotta”? Ali je to organsko ali gre ta umazan papir med papir? In še nekaj, če imate v hladilniku kislo smetano, ki ji je pred 10 dnevi pretekel rok… ali jo premešate da se “utekočini” in jo zlijete v stranišče? Umivalnik? Ali jo v kosu vržete med organske odpadke? In če je v igri sladka smetana ali tekoči jogurt? In kam naj vržem vrečko od čaja?
Zdi se da je steklo še najpreprostejše, ampak pozor, tukaj so naši “Snagarji” malo zafrknili. Ker v Avstriji ločujejo steklo po barvah. Saj pri nas ga ne? Ali jaz spet česa ne vem? In ali je treba tukaj prej spraviti nalepko iz steklenice? Kam pa vržem pokrovčke od marmelade? Ali gre to v embalažo ali v “navadne” (beri ostale nerazporejene) smeti.
In v katere smeti naj ošilim svinčnik? In zakaj nam niso dali v ta “set kontejnerjev” še smetnjak za baterije in zdravila? Ali se neporabljena zdravila in tista s pretečenim rokom vrača v lekarno? Lahko v vsako ali samo v določene ob določenih “pobiralnih terminih”? Pa baterije, veste kje je vaš najbližji “baterijomat”?
Recikliranje je vse prej kot preprosto. Ali pa sem jaz tako blond… Občutek imam, da so nam namestili te kontejnerje, nihče pa nam zares ni povedal kaj naj vržemo kam. Kako lahko potem pričakujejo, da bomo znali pravilno uporabljati kontejnerje? In zdaj nas bodo baje še preverjali… če so v smeteh res samo stvari, ki bi morale biti notri. Kaj če bi nas prej kdo “preventivno izobrazil” preden bodo preverjali naše “reciklirno znanje”?

Medijska ločitev po slovensko ali hojladrija mesarija!

Friday, January 16th, 2009

No pa imamo slovensko “glam” ločitev. Precej žalostno je, da v bistvu še danes nimam pojma kdo sta Urška in Aleš Čepin. Ampak kaj ko se te dni ne moreš več obrniti ne levo ne desno, da ne bi vsaj eden od njiju jokal v kakšni reviji. Njega je v bran očitno vzela časopisna hiša Delo Revije, njo pa Adria Media. To sem že uspela naštudirati.

On naj bi bil “poslovnež” ampak na žalost nihče ne ve s kakšnimi “posli” se ukvarja. Kaj sploh dela? Od kje mu denar, da je kupil TV Papriko, kjer je nato lahko nastopala njegova mlada in popolnoma plastična (mislim, da bi morali plastičnega kirurga, ki jo je obdelal kar obesiti, ker je tako grozno opravil svoje delo) Bugs Bunny pinki zajkla.

Pred približno pol leta sem prvič “naletela” na Urško. Mislim, da je v reviji Obrazi razkazovala svoj pinki Barbie svet in že takrat mi ni bilo jasno kako lahko njen mož spi v čem tako kičastem kot je njuna roza spalnica. Na njegovem mestu bi se počutila kot da so mi odrezali jajca. Najbrž je od vse te roza barve dobil sladkorno.
In to je v bistvu edini stik, ki sem ga imela z Urško. Nikoli, ne prej ne potem, je nisem slišala voditi kakšne oddaje oziroma celo peti. Oboje naj bi namreč počela. A ima sploh kakšen svoj komad?
O njemu pa itak nisem nič nikoli slišala, razen da je, kot sem že omenila “poslovnež”. No, zdaj ko se ločujeta smo lahko celo videli njegov obraz in izvedeli, da ima iz prejšne zveze dva otroka. Ne vemo pa ne s kom in še vedno ne vemo kaj mu je pravzaprav prineslo vse to “bogastvo”, da je lahko kupil TV Papriko. In ali ga je zdajšna gospodarska kriza kaj zvila? Skratka nič…
Najpomembnejše je, da se ločujeta in da smo sedaj zvedeli, da je Ferrari kupljen na kredit in da, hej, to pa je novica… tip trdi, da sploh ni bogat.
Na žalost mu verjamem (ker kaj takega si človek težko izmisli, kaj šele moški, moral bi imeti res hudo domišljijo, ampak se mi nekako zdi, da je tip ravno nima), ko pravi, da je njegova “Uršika zala”, ko je še dojila, svoje mleko predhodno sčrpala ter odšla na svoj “beauty sleep” v svojo spalnico (ja pri 20-ih letih je morala biti res hudo utrujena, da ni mogla sama poskrbeti za svojega otroka) in kako je potem on ponoči hranil otroka in skrbel zanj tudi dopoldne dokler ni prišla varuška. Idiot. Kaj drugega mi sploh ne pride na pamet reči, saj moraš biti res “zadet”, da ženski pustiš, da te tako manipulira. Ne rečem, da nisem za to, da moški svojim damam pomagajo ko so v igri otroci, ampak prosim ENAKOPRAVNOST in DELITEV NALOG sta tukaj ključnega pomena.
Res ne vem kaj vidi na njej? Tako ali tako je vsa umetna. Lahko vzame prvo blondinko, ki bo prišla po Čopovi in jo obdela pri Planinšku in še opazil ne bo razlike. Ne pa da ji nadzoruje telefonske klice in prešteva kolikokrat je klicala neko številko. In tip mora res znati šteti, ker je bilo to baje 298 krat!
Sicer patetična zakonca Čepin tudi do kolen ne sežeta hrvaški aferi Pokos – Radeljak. Kje je elegentno stanovanje v belih tonih s pogledom na Cvijetni Trg v Zagrebu? Kje so vse tiste torbe Louis Vuitton, ki sta jih nosila oba zakonca? Pa stylingi za vse obravnave na sodišču? In njuna hrvaška dvojnika sta imela vsaj neko konkretno zgodovino. Za njega smo vedeli, da je bil poročen s preminulo sestro Begović s katero je imel tudi hči. Ona pa je bila back vokalistka Srebrnih Kril… vsaj nekaj… ni veliko, ampak nekaj pa je. Ta dva pa… kar nekaj… Zgodba zaradi zgodbe. In kateri “prizadeti” zakonec je sedaj dal v javnost slike njune poroke, kjer v roza odtenku sladkih marshmellow bonbonov in z E košarico ter L’Oreal Excellence 10.21 barvo za lase kraljuje Urška?
Skratka dragi moji, še ena potrditev, da smo Slovenci pač kmetje, ki ničesar ne znamo narediti s stilom. Tudi ko prebiramo kako Urša vozi Ferrari, že kar slišim, da se ji notri vrti Brizgalna brizga od Atomic Harmonik. Sicer pa bi v njeno kategorijo lahko uvrstila še razne Petre Slapar (kdo za vraga pa je ta???), Katje Fašnik (no, ta ima vsaj nek konkreten “biznis”, baje…) in druge prave, umetne ali prikrite “blondinke”.
Ko smo že pri tem kako večina Slovencev res nima pojma o stilu – a lahko nekdo reče Modni Mački” Ireni L., ki v slovenskem Storyju ocenjuje dobre stylinge, da če že res ne ve kateri kreatorji so “sestavili” styling, ki ga je ocenila za odličnega, da naj le pokliče svojega hrvaškega kolego Marka G., ki mu očitno pravo poznavanje mode ne dela težav.

Svet potrebuje čudeže

Friday, January 16th, 2009

Zadnje čase, sploh zadnje dni, me stresa od groze, ko gledam TV Dnevnik. Otroke v Moldaviji že več dni niso preoblekli, ker se ukrajinska kraljica kitk Timošenkova in ruski boter Putin ne moreta zmeniti kdo ima večjega… V nekaterih državah ni gretja niti več v bolnicah. Kako lahko ti dve barabi sploh še spita? A jima je kdo pokazal posnetke teh bogih otrok, ki so od mraza že na pol mrtvi? In če sta jih videla, kaj sta naredila? Timošenkova je najbrž pljunila na svoje Gucci čeveljce in jih zloščila, Putin pa si je omislil še kakšno vodko. Kot da se ni nič zgodilo.

Potem pa imamo še Gazo. Kako lahko spijo tako Izraelci kot Hamasevci? Ne morem verjeti, da obstaja folk, ki med vikendom za “družinsko rekreacijo” hodi gledat na bližnji hrib, kako Izrael obstreljuje Gazo. Ali v Izraelu kažejo posnetke mrtvih otrok na televiziji in če jih, kaj si Izraelci o tem mislijo? In Hamas, kako lahko v imenu vere in podobnih kozlarij dopustiš, da ubijajo otroke?
Ponavadi so novice na televiziji kot najboljša grozljivka. In grozljivk ne maram. Ponavadi so v grozljivkah barabe prav vsi in nihče ni to kar si mislimo da je. Nikoli ne hodim gledat  grozljivk v kino, če so na televiziji, jo ugasnem. Kot da ni že dovolj grozot na svetu, ne, potem jih morajo nekateri še režirati.
Človek za preživetje ne potrebuje samo vode in zraka in ostalih stvari iz hierarhije po Maslowu, ampak predvsem UPANJE. Upanje, da se vendarle splača živeti, da za vsakim dežjem posije sonce, da bo nekoč torej vse dobro in da “it ain’t over until the fat lady sings”.
In tak čudež smo doživeli včeraj. Ob 22h mi je mož rekel, da je v New Yorku strmoglavilo letalo. Človek vedno najprej pomisli na najhujše. Vsi so umrli, spet je nekdo pilota prisilil, da se zaleti v kakšno mogočno stavbo…
In potem katarza… ja zgodila se je nesreča, ampak pilot “Sully” je ohranil mirne živce. Letalo je pristalo na reki Hudson in vsi potniki so preživeli. Ko sem gledala posnetke v živo, ki so kazali kako se nesrečni Airbus 320 potaplja, v nasprotju s Titanikom pa so vsi imeli srečo in preživeli sem spoznala, da nam je ta nesreča dala upanje, da se stvari lahko končajo dobro, da obstaja srečen konec in čeprav so ostali brez svojih golf palic in dragih čevljev, so danes ti potniki zagotovo najsrečejši ljudje na svetu.
Ja svet potrebuje čudeže in super junake, ki nam dajo upanje, da bomo enkrat le prijeli mavrico za rep in jo zajahali. Prav vsi, vi, jaz ter moldavski in palestinski otroci. Želim si, da nam leto 2009 prinese čim več čudežev in ujetih mavričnih repov.