Arhiv za January, 2009

…in Oskar gre… Vladimirju Putinu!

Wednesday, January 14th, 2009

Ne vem če ste opazili, ker vas morda od tega “nategovanja” okoli dobave plina iz Rusije že samo ko pogovor nanese nanj preveč zebe, ampak “filmski vložki”, ki jih Rusi pošiljajo v svet, so naravnost komični.

In kakšen “rating” imajo! “Filme” prikazujejo v osrednjih dnevnikih po vsem svetu. V glavni vlogi Putin… prizor… Putin vstopi v pisarno – vrata se zaloputnejo… dramatično se namesti v stol nasproti, ne vem katerega pomembneža iz Gazproma, in reče… “Zaprite pipco”. Najverjetneje misli, da bo šel v arhive kot Arnold s svojim “I’ll be back”. No, sicer je pa tudi Putin neke vrste Terminator.
Ti filmi so naravnost komični in ne razumem, da jim ni nerodno, da jih pošiljajo v svet. Zaigrane scene odločitev o ustavitvi plina. Če ne gre za pogovor v pisarni, pa za dramatičen telefonski klic, kjer telefon datira še iz leta 1950… a tip res uporablja tak telefon ali je to samo del “scenografije”?
Na drugi strani imate Ukrajince. Ja, Jezus, kdo pa njim sploh še kaj verjame? Kako lahko verjameš narodu, ki je znan po prekupčevalcih in katerih najboljši izvozni artikel so go-go plesalke in prostitutke (pa še kakšna Evrovizijska Tetka Verka se najde vmes, da ni ravno dolgčas)? Ja, nič ne rečem, saj so lepe, ampak to še ne pomeni, da lahko “nategujejo” celo Evropo. Tako in drugače. A oni resno mislijo, da bodo kdaj prišli v EU? No, ampak kot pravi “poslovenjena” Nadiya Bychkova (ali kako je že ime tisti “dolgonohtni” deklici, ki z jabolkom v roki oglašuje Liscino spodnje perilo), glavno da imajo tam vse mogoče butike znanih kreatorjev, ki jih na sončni strani Alp nikoli ne bomo videli. In dokler si ona lahko kupi torbico od Louis Vuittona, ji najbrž res dol visi a je Kiev evropsko mesto ali ne.
Ti Sovjeti so res nekaj posebnega. Z demokracijo ne znajo živeti. Vsak “lokalni junak”, ki pristane na političnem vrhu postane baraba. Krade, laže in človek tako hitro pozabi, da so mu pred par leti polili ksiht z neko kislino in da je cel narod stal na mrazu in zahteval njegovo izvolitev. A ni bilo v Gruziji nekaj podobnega?
Isto je v Rusiji. Oni rabijo Carja. Pa naj bo to tisti, ki ga bodo skupaj s Fabergejevimi jajci poslali rakom žvižgat (in to tako dobesedno, da še danes preštevamo kosti iz tistega gozda in upamo, da je Anastaziji pa le uspelo pobegniti) ali pa oni, ki ga bodo shranili v mavzolej.
Zdaj imajo Putina. Sicer še ni jasno kako bo končal, ampak ima pa svojo filmsko produkcijo. Morda bo nekoč celo dobil Oskarja. Upam samo, da nas prej ne bo pobralo od mraza.

Zunaj je džungla. Primerno se oblecite.

Tuesday, January 13th, 2009

A ste že opazili, da je, to kar je med mladino J.K. Rowling s Harry Potterjem, med ženskami 20-40, Candace Bushnell? Vse kar ženska napiše v zadnjem času, se spremeni v suho televizijsko zlato. Od legendarnega Sex and The City do najaktualnejše nadaljevanke Lipstick Jungle. Ste morda že prebrali njeno najnovejšo knjigo One Fifth Avenue?

Kaj je tako dobrega pri vsem kar ženska napiše… v bistvu ne vem. Njene knjige bolj težko berem. Že Sex and The City sploh nisem mogla brat. 4 Blonds še toliko manj. Tudi Lipstick Jungle sem vzela v roke, pa sem obupala, ker se mi je zdela nadaljevanka toliko boljša.
Mislim da je, vsaj kar se mene tiče, skrivnost v tem, da se tako Sex and The City kot Lipstick Jungle dogajata v New Yorku v njih pa nastopajo ženske s katerimi se lahko poistovetimo. Ponavadi z vsako od njih vsaj malo… Vodilna misel Lipstick Jungle se glasi: “It’s jungle out there. Dress accordingly”. Mislim, da to pove vse, kar potrebuje modna obsedenka moje sorte.  Z očmi požiram prizore Central Parka, pa ulice kjer hodijo glavne junakinje in njihova super stanovanja oziroma hiše. Morda je Sex and the City že malo “passe”, ker so te nadaljevanke predvsem tako zelo MODNE in to kar je bilo modno leta 2000 je zdaj že rahlo smešno. Pa tudi stokanje nad ljubezenskim življenjem kot glavno okupacijo v življenju smo ženske zamenjale (vsaj delno) še s kakšnim drugim življenjskim problemom. Kot na primer – s kariero.
Češnja na vrhu smetane, “top of the top” teh nadaljevank je v bistvu preklemano odličen styling. Sploh v Lipstick Jungle. Zato se le “primerno oblecite”.
Orgazmično vzdihovanje nad vsako sceno v nadaljevanki je namenjeno prekrasnemu nakitu, ki ga nosi Nico Reilly in seveda Wendy in Victory skoraj nič ne zaostajata. Nico nosi mojo sanjsko ogrlico Alhambra od Van Cleef & Arpels. Ali pa ko se na pogrebu svojega moža prikaže v oprijeti črni oblekici in s prečudovito diamantno broško v pasu. Aaaaaaaaaaa… Kako dober styling! Človek kar pozabi, da je pravzaprav v tej sceni nekdo umrl. Sicer je Nico tako suha, da me kar stiska, ampak styling ima pa res tako dober, da bi lahko 24h na dan bulila v stare epizode in jih vrtela naprej in nazaj in si tako zapomnila vsak košček prizora. Tudi ko je oblečena “samo” v bele oprijete kavbojke ali jopico s kratkimi rokavi, ko doma odpira buteljko rdečega vina… smrk, smrk, smrk… Torbice, čevlji, obleke, nakit… oh, sveta nebesa, hočem njeno službo! Škoda, ker je samo fikcija…
Sicer pa si lahko na internetni strani nadaljevanke ogledate vse kose oblačil in dodatkov, ki jih nosijo tri dame. Za vsako epizodo posebaj. In ugotovili boste, da so obleke večinoma delo Diane Von Furstenberg in Alberte Feretti, čevlji pa Jimmy-jevi, Manolotovi (o, to pa je nekaj “svežega”, a ne?) in seveda nepogrešljivi Pepelkini čeveljci, ki jih sanja vsaka ženska – ta nezgrešljiv rdeč podplat – Christian Louboutin. Morda mi jih mož kupi za 10. obletnico poroke… upanje umre zadnje.
Ali imate vi tudi svoj mali sanjski svet, kjer si predstavljate, da živite svoje popolno življenje? Moje je točno to – živela bi v New Yorku, imela bi super stanovanje, oziroma, če lahko izbiram, bi vzela hišo od Victory, pa tudi njenega Joe Benetta. Pa ne zato ker je tako preklemano bogat, ampak zato, ker mi je všeč njegov ciničen smisel za humor pomešan z racionalnim poslovnim umom (pa še njegova asistentka je res človeška). Že samo zaradi prizora, kjer Victory razlaga koncept trikotnika “poceni”, “hitro”, “dobro” je vreden da ga uvrstimo med legende.
No kot sem že rekla bi vzela styling in službo od Nico in otroke ter podjetniški duh od Wendy. Vsekakor bi hotela imeti otroke, četudi so z njimi same skrbi.
Te nadaljevanke nas odpeljejo v naše sanjske svetove, ker nam pošiljajo podobe življenja, ki ga najbrž ne bomo nikoli živeli. Si lahko zamislite, da bi se zgodil čudež in bi postala glavna urednica slovenske izdaje revije Marie Claire… aaaaaaaaaaaaaaaah… Ja, sanje, te revije najbrž nikoli ne bo v naši mali banana republiki, če pa že bo, se bodo na to delovno mesto kot krokarji zapodile vse mogoče kvazi novinarke, ki jih premore naša dežela, še preden bom uspela dvigniti rokico.
Poleg tega pa, a je sploh kakšna revija na nivoju pri nas? Razen Glossa in Modne (Jane). A kaj ko slednjo bere celih 5 ljudi v Sloveniji, pa še to so tisti, ki se konstantno pojavljajo v njej. Res škoda, ker mislim, da sta Barbara in Sašo res sposobna. Na hrvaškem so revije res glamurozne, poleg Glossa tako tam lahko dobite Elle, ki je veliko boljša od slovenske, pa Gala Style, ki ima res estetiko za umret ali pa, če vas zanima “main stream” moda in dogodki – kupite Grazio. Urednice so tam res preslikava Nico Reilly, tudi na Mac-ih delajo, da ne boste mislili, čisto tako kot Nico in tudi I Phone imajo vse, ker na hrvaškem se ga pač da dobiti, pri nas pa uradno ne. Pa še recite, da nismo banana republika?
Na žalost se ne pri nas, ne na hrvaškem ne da tooooooliko zaslužiti z delom urednika revije (da bi si res lahko privoščili ves ta nakit in vse te obleke in dodatke). Šefi niso tako šarmantni in razumevajoči in hkrati odločni, kot je Griffin. Hiše niso tako nostalgično lepe (če pa so že kot tiste stare meščanske vile na Mirju, točno veste da so vam nedosegljive), restavracije ne tako številne in kreativne, butiki ne tako veliki in glamurozni… Van Cleef & Arpels si pa tudi lahko samo naslikate.
Je pa vseeno lepo sanjati… človek mora imeti sanje. Moje so, da bi imela v hiši (ja hiši) kamin v dnevni sobi kamor bi za Božič lahko obesila nogavice za Božička, jeseni pa bi se z možem grela ob ognju in pila Cointreau ali rdeče vino, ko bi otroci že spali. Pa da bi imela predsobo v katero bi prihajala dnevna svetloba in kjer bi kraljevalo veliko ogledalo z zlatim starinskim okvirjem nad poličko, kjer bi lahko odložila torbico in vse svoje ključe. Na tej isti polici bi stal šopek (vedno svež), kot ga znata narediti Lovšin ali pa Smrtnik oziroma njuni ekipi. Višek vsega pa bi bila tista “walk in closet”, ki jo je za Victory pripravil Joe Benett v svoji hiši… ja, prav tako polna (predvsem s tistimi “rdečepodplatnimi” čeveljci) in prostorna bi morala biti.
Sratka dame ne nehajte sanjati ker imate pravico vsaj malo odtavati od ruskega plina in grozot v Gazi. In dragi gospodje, nikar svojim damam ne vzemite sanj. Dokler ste del teh sanj tudi vi, se vam ni česar bati. Čeprav je zunaj džungla in se vendar le, lepo vas prosim, primerno oblecite… Pa čeprav producenti Lipstick Jungle grozijo, da nam bodo nadaljevanko ukinili.

Protected: Se zgodi tudi v boljših družinah ali v vsakem od nas je malo Santa Barbare

Monday, January 12th, 2009

This post is password protected. To view it please enter your password below:


Živele razprodaje ali kako se v vsakem od nas skriva finančni genij

Monday, January 12th, 2009

Človek si je omislil praznike, da se lahko vsak mesec česa veseli… decembra imamo razne dobre fante, ki nosijo darila in Božič (ki je sam po sebi tako čudovit, da bi ga najraje celo leto samo pričakovala, pa da se ne bi tako hitro zgodil) in tako čakamo vse te dni z metulji v trebuhu. Da bomo kaj dobili v dar ali pa da nam vsaj ne bo treba v službo in bomo lahko malo dlje spali (razen seveda, če imate majhne otoke, potem pozabite na spanje). Februarja imamo zimske počitnice in poleti imamo poletne in aprila Veliko Noč in vmes imamo še vsak svoj rojstni dan in obletnice poroke in rojstne dni svojih otrok in staršev in državne praznike in verske praznike in tako dalje.

Imamo pa tudi razprodaje…  Zato imamo radi januar in konec junija. Tako se lahko po intenzivnem decembru spet nečesa veselimo in ob koncu šolskega leta se lahko tudi nagradimo z malo cenejšim kosom garderobe. OBOŽUJEM razprodaje…
Odkar sem mamica sicer malo manj, ker nimam toliko časa skakati po trgovinah kot takrat, ko sva bila z možem še sama. Takrat je včasih šel tudi on, ampak kaj ko ima zdaj novo modno zapoved, pravzaprav novoletno zaobljubo izpred enega leta… “staro je modno in ne staromodno” ali v prevodu – ne kupujem nič novega, ker je vse kar imam zares dobro in uporabno… še vedno. Še dobro, da jaz z njegovo kartico v svojem imenu kdaj prelomim njegovo zaobljubo. Upam samo, da mi je zaradi gospodarske krize ne bo ukinil. Ker potem bo res kriza…
Razprodaje so zakon. Baje je nek pametnjakovič na Bloombergu zapisal, da smo ljudje postali že pravi “Pavlovi psi” kar se tiče šopinga. Saj veste to je bil tisti nesrečni cucek, ki mu je tale Pavlov vedno zvonil zraven ko mu je dajal jesti in potem je vsakokrat ko je zaslišal zvonec začel cediti sline… Jaz sem imela tudi tak odnos z omaro v kuhinji mojih staršev, kjer je moja mama skrivala čokolado. Odpirala se je na en tak “klik” in če je kdo odprl omaro, sem že videla Milko v lila oblekici… Vidim, da imata zdaj isti odnos do te iste omare moj sin in nečak.
Vendar je tale stric, ki je tole zapisal na Bloombergu imel prav. Popusti so postali naš zvonček, oziroma naš klik omare s čokolado. Brez nekega popusta sploh več ničesar ne kupimo. Vsaj ne dražjih kosov in tistih, ki jih res nujno ne rabimo. Raje malo “hazardiramo” (joj kot bi vlagali v delnice… a ni to dobro?) in tvegamo, da bodo obleka ali čevlji prodani, kot da bi zanje plačali polno ceno. Ker sedaj smo pa že vsi toliko osvojili “šoping matematiko”, da vemo, da ob polni ceni prodajalec pobere čisto preveč marže za naš okus. In zakaj bi jo, če se ji lahko odpove vsaj malo in nam s tem polepša dan?
Tako imamo kartice s popusti, ki veljajo za dobre kupce vse leto, pa seveda še razprodaje… In jaz, ki sem osvojila internetni šoping, brez popusta ali vsaj “free delivery this week only” sploh ne kupim več. Svoje sanjske kose čevljev, torbic in oblačil si namečem v sanjsko košar’co in potem vsak dan čekiram, če bo kakšen popust, ki velja samo 24h in že ogrevam kartico. Seveda tudi špekuliram v dnevih… kdaj bo prišla kartica v plačilo.
Ker sem pametna punca imam eno kartico, ki pobira vse nakupe od 10. do 10. v mesecu in drugo, ki je od 20. do 20. v mesecu… in potem žongliram z njima. Sicer na koncu itak človek vse plača, ampak hej, imaš vsaj malo boljši občutek.
Razprodaje so balzam za dušo. Držati se je treba samo dobrega starega pravila, da se na njih nikoli ne kupuje oblek, ki so modni hit za eno leto. Kakšne nore barve in nore kroje, ki dobro stojijo samo na Kate Moss in drugih suhljatih obešalnikih kot sta sestri Olsen. Ostanimo pri dobri stari klasiki; volnene črne hlače, svilena bluza umirjenih barv, črna oblekica, pulover iz kašmirja in klasični modeli čevljev in tobic. Potem nam ne more biti žal. Klasika je vedno v modi. Isto velja za dobre materiale.
Trenutno imam “v paci” malo črno oblekico od Givenchyja, pa črne hlače od Miu Miu in Celine pulover iz kašmirja kremne barve… samo čakam še, da mi pošljejo kakšno kodo z dodatnim popustom.
Špekuliramo pa lahko tudi z valutami. Pomladi se je izplačal šoping v jazzy New Yorku, danes je aktualen swinging London (kar je super kul, ker so avionske karte do Londona še vedno veliko cenejše od tistih do New Yorka, čeprav je cena vsem noro padla). Problem je samo v tem, da oba ta hip lahko samo sanjam, saj zaradi moje male dive ne morem tudi po pošto v nabiralnik, niti na Miklošičevo do Max Mare kaj šele z avionom okoli sveta.

Protected: Živel Car!

Friday, January 9th, 2009

This post is password protected. To view it please enter your password below: