Letos kar ne morem in ne morem mimo tega 8. marca. Včasih je minil kot je prišel, direktor nam je v firmi razdelil rdeče vrtnice in ker sva bili s Karmen kar naprej na poti so naju ponavadi pričakale na pol uvele vrtnice v kakšni steklenici od šampanjca, ki je ostal še od novoletnih praznovanj. Seveda, če so najini podrejeni imeli toliko srca in so jih tja zataknili, v nasprotnem primeru so bile že za v herbarij, ko sva končno prišli do najinih miz.
Če direktor ni uspel premakniti svoje ta zadnje do Ljubljane, je za to “nalogo” zadolžil prodajnega direktorja, ki pa je žal vmes že dal odpoved… ne vem, ali so letos punce dobile kakšno zelenjavco ali ne… kriza pač.
No, ampak veste vsaj na nekoga se lahko človek vedno zanese. No, vsaj v moji familji. To je moj oče. Odkar pomnim je moji mami nosil Kraš bomboniero – včasih je bila ena taka rdeča velikanka, katere škatla je bila kot žamet in pa rdeče vrtnice, če pa je že imel preblisk, so bili to škarniclji oziroma pravilno kale, ki pa moji mami niso bili všeč, saj so pravi falični simbol. Torej smo se vrnili na vrtnice, ker moja mama ne špara jezika, veste.
Ne spomnim se kdaj je oče pričel kupovati bomboniere tudi za mojo sestro in mene… Torej, kdaj sva v njegovih očeh postali “ženski”… Rož ne, ampak bomboniere pa… in to vedno Kraš.
Saj razumete, Kraš je bil včasih alfa in omega, edine bomboniere ki so sploh bile. Ja, ja, saj imajo res nekaj klasik, ki jih obožujem: Bajadere, Griotte in Ledene kocke… Ampak ljudje božji, danes obstaja tudi Milka, pa Merci, pa belgijske praline (in vse tiste slovenske na komad) ter kakšni italjanski čokolatini in tudi Neuhaus so svoj čas imeli v Maximarketu.
Žal ne vem, če je še vedno tam, ker me tam že od pamtiveka ni bilo. Vmes jih je bojda kupil Mercator, vse so prenovili in kot pravi moja teta ne veš več niti kje je blagajna… težko življenje teh penzionistov, ne… poznajo vse dneve, ko lahko kupujejo s popustom, zbirajo pike in nalepke… jaz jim sploh ne sledim več… penzionistom namreč.
Skratka, Kraš, junak naš… borio se borio u keks se pretvorio. Junak naš, Josip Kraš. Hvala Bogu za Josipa… in za mojega očeta, na niju se človek res lahko zanese. Tudi kriza ju ni uničila (vsaj mojega očeta, za Kraš pa ne vem, baje Hrvaška tone v dolgovih, tako da hitro jejmo čokolatine preden potonejo, upam da ne v Piranskem zalivu, bo spet potrebna mediacija… oziroma počasi že meditacija). Tako kot mojega moža. Po mojem sploh ne ve kateri dan je bil včeraj. Zanj je pomembno samo to, da smo še živi. Kriza pač. Pozabite na čokolatine.
