Robbie W. se me vedno dotakne. Njegova besedila niso neki “hopsa-sa-draj-sa-sa” teksti, ki se rimajo kot vile na kile, ampak se mi zdi, da je človek (najbrž čisto zadet) res napisal nekaj kar prihaja iz njegove duše (zakajene s kakšno opojno substanco, I guess, ampak ni važno).
Banalna reč, ampak danes sem Lili prosila, če mi iz IKEE prinese predalnik Mammut za v sobico moje hčerke. Če bi spraševala moža, ga najbrž nikoli ne bi naročila ali kupila. Tako je bilo že pri sinovi sobici. Moj mož vedno nekaj pametuje in potem ni iz vsega skupaj nič. Tako že par tednov čakam, da mi usposobi sobno kolo. Saj bi sama, ampak nisem ravno tehničen tip in ko gledam vse tiste tipke, me kar zvije. Raje se ničesar ne dotaknem, ker če bom kaj pokvarila bo spet ogenj v strehi. Tega pa ne želimo… mar ne?
Razlog, da sobno kolo še ne “štima” je v tem, da moj mož komplicira okoli PODALJŠKA za elektriko. Obstoječi namreč ni dovolj “nobel”… Ja, ja, tudi vi ne morete verjeti, saj razumem.
No, skratka, danes mi je potegnilo, da če hočem, da ima hči kdaj svojo sobo, da je najbolje, da zignoriram voljo (in ne(je)voljo) mojega moža in stopim v akcijo.
Kadar se mi zdi, da bi lahko obžalovala kakšno svoje “nedejanje”, mi vedno pride na misel poglavje iz knjige Jean-Dominique Bauby-ja Skafander in metulj (v originalu Le scafandre et le papillon). Poglavju je naslov Dvajset proti ena (Vingt contre un).
Najbrž mi avtorja ni potrebno prav posebej predstavljati in tudi njegove zgodbe ne. Po njej je celo nastal film, avtor je kmalu po izidu svoje edine knjige umrl (imel je “locked in” sindrom in celo knjigo je s premikanjem očesa “narekoval” svoji negovalki).
V zgoraj omenjenem poglavju govori o tem, kako je s prijateljem odšel na konjske dirke in kako nista stavila na konja z imenom Mirtha-Grandchamps in tako “zvisela” pri precej velikem dobitku. Knjigo sem prebrala 10 let nazaj, ampak ne morem pozabiti kako je pisatelj zaključil to poglavje. V konju je videl vse zamujene priložnosti našega življenja, ki jih nismo znali zgrabiti, ženske ki jih ni znal ljubiti…
“No regrets”, ne obžalujmo torej, če smo kdaj stegnili jezik, pa bi bilo bolje, da ga ne bi… Ali se spomnite, ko ste bili še mlajši, nadobudni posamezniki. V srednji šoli in na faksu ste stegovali jezik (v imenu znanosti in dokazovanja lastne inteligence), kaj, tako ste pač mislili in zakaj bi se pretvarjali, da podpirate kakšno stvar, če je pa niste (in obratno). Potem ste prišli v službo, na začetku ste bili taki “drzni”… resnica osvobaja… ampak ne vem, ali niste tudi vi kmalu spoznali, da je za preživetje v tej “poslovni džungli” potrebno taktizirati, politizirati, hoditi po prstih, ovijati resnico v vato?
In potem ste to prenesli še na vsa ostala področja svojega življenja… Ko vam prijateljica pokaže novo obleko, ki vam v resnici ni ravno “over the top” pa jo vseeno tako navdušeno pohvalite. Ali ko se v političnih pogledih ne strinjate s taščo, ampak vseeno tiho kimate, ker se vam zdi, da je bolje, da se na takšen spolzek teren ne spuščate. Takšnih situacij je res nešteto. Male “bele laži” kot jim “strokovno” pravimo.
Ampak najhujše je res na delovnem mestu. Nisem ravno človek, ki bi znal lesti v rit raznim nadrejenim, zato tudi nisem kakšna “tatina maza” pri šefu in nadšefu in nad, nad in tako naprej. Kadar se je katera od mojih veleumnih sodelavk spravila na mojo (takrat še slovensko) ekipo zaradi nepravilne uporabe hrvaškega jezika, na primer, sem raje dvignila roke v znak “mea culpa”, ker se mi je zdelo brez veze, da nekdo pljuva po že tako prezaposlenih članih moje ekipe. “Krivdo” sem priznala nekako tako, kot kimanje tašči, kadar se ne strinjava glede političnih razmer. Ne boste verjeli zato sem celo enkrat “kasirala” pohvalo mojega (trenutnega) šefa… ampak to je res Pirova zmaga, takšna “pohvala”. Res je tudi, da bi me moj ruski šef najbrž zaradi tega zbrcal v rit in mi rekel, naj grem “out there and fight like a tiger”.
Danes pa je “moja” (tehnično, ker sem pač na porodniškem) ekipa skoraj v celoti hrvaška. In stvari so se obrnile. Zdaj lahko “pljuvam” jaz. Priložnost že imam. pa ne le eno. Lahko bi pisala šefu in mu obelodanila situacijo, ampak jaz raje tiho pregledujem in popravljam slovenske tekste. Kakšno “slovensko” obnašanje. Tudi moja slovenska prijateljica/sodelavka mi je svetovala, naj raje šefu nič ne rečem….
Kako si grem na živce. Kako mi gre na živce ta slovenski “attitude”, skoraj hlapčevski. Delamo, delamo in čakamo, da nas bo nekdo opazil kako dobri, zagnani, kreativni in perspektivni smo… medtem pa nas po desni prehitevajo vsi Hrvatje… najbrž zato ker nam istočasno “sa ljevom rukom” blokirajo cesto pred nami, nekako tako kot dostop do odprtega morja.
Žal najbrž le en šef v naši celotni delovni dobi opazi kako smo Slovenci super in sploh in oh, ampak moja nesreča je v tem, da je ta šef že bil in odšel, pa še takrat sem kar naprej stegovala jezik. Bila sem mlada in verjela sem, da moram vedno govoriti kar mi je padlo na um. Ampak takrat sem se ravno odselila od doma, primožene familije še ni bilo, zdravje me še ni dajalo, varstva otrok še nisem rabila… bila sem “free as a bird”… Danes sem pa najbrž bolj kot kakšna eksotična ptica v živalskem vrtu.
Morda pa bi se morala “zakaditi” tako kot Robbie W. in “spohati” kakšno pametno izjavo mojim nadrejenim. Samo kaj, ko žal nimam nekaj milijonov funtov na računu, da bi lahko po svetu hodila v spremstvu oboževalcev, zakajena in z dvignjenim sredincem.
