Včeraj, ko je moja pupa počasi tonila v nirvano, jaz pa sem ji pri tem “pomagala” s počasnim dihanjem ob njeni glavi, sem slišala, kako je moj sin mojemu možu povedal, da sonce peče in da ga bo ustrelil… Glede sonca se ni prav dosti zmotil, zdaj že ve, da se mora namazati s “kemico”, da ga ne bo opeklo.
Vesolje je bilo zame vedno ena velika uganka, ampak nikoli ga nisem tako vneto proučevala kot moj mož, ki je nad vesoljem popolnoma fasciniran. Spomnim se, kaj vse mi je povedal o vesolju, ko sva se spoznala. O soncu, ki bo eksplodiralo in nas po po domače vse zapeklo ali pa bo čisto vsahnilo in potem bo spet frka (skratka, v nobenem primeru nas ne čaka nič lepega, ampak dajmo se zdaj raje sfokusirati na to krizo)… Pa o planetih, kateri je sploh iz trde materije in kateri je tisti, ki je samo iz plinov (sem bolj slaba “učenka” in se tega nisem zapomnila, vem pa da vsaj eden je… Pluton morda?) in da Venera sploh ni tako “ljubka” kot si jo predstavljamo.
Tako ga včeraj slišim odgovoriti najinemu sinu, da ne sme ustreliti Sonca, ker je “Sonček” začetek vsega in če ga ne bi bilo ne bi bilo niti njega, niti mamice, nobenega ne bi bilo… Aha, reče mali, ok, pa nič… No, ampak oči veš, jaz živim pa na Zemlji. Ja, seveda in mamica tudi in oči tudi… ja, dragec, vsi živimo na Zemlji… pa ga mali vpraša… “Kdo pa živi na Luni?… In kje je pa Pluton?” Naš vragolan ima 3 leta… in je neskončno veselje svojih staršev.
Veste Pluton ima pri nas posebno mesto. Mali namreč zna zjeziti svoje starše in kadar se res želi upreti čemu (na primer dajanju kapljic v oči), nama zna lansirati “to je pa res ena p…..ija”… pa še prav ima. No, ampak ker smo zgledni starši in stari starši mu moramo vseeno dopovedati, da se te besede ne uporablja (čeprav jo je pobral od nas, a ne?). In smo mu rekli da je ta “p….ija” planet Pluton kadar je umazan.
Pluton gor ali dol, mali rad eksperimentira in tvori nove besede iz “prepovedane besede”. Moja mama je poskušala s tem, da je bolje reči “pišuka Poldi” ampak nisem prepričana, da ji je povsem uspelo. Ker še vedno zalotim svojega sina, kako svoj mali ksihtek približa kakšni stvari v kateri se vidi (na primer ogledalu ali pa kovinski skledi) in dela variacije na prelepo “P” besedo.
Naša spužvica pobira vse. Od grdih besed, pa tudi visokoletečih (zelo rad reče “ZA SPREMEMBO bom danes oblekel trenirko”). Zna tudi skuhati in pojesti kar je skuhal. Včeraj je tako sam naredil pire krompir (ob pomoči oboževane tete Mojce) in ga tudi pojedel. Če ne poznate recepta za palačinke, vi ga samo vprašajte. Ali pa puding… Že več kot pol leta pozna tudi vse črke in številke.
No, zdaj pa ga (tako kot mojega moža, ker jabolko ne pade daleč od drevesa) zanima vesolje. Mene je vedno “zvilo” pri tem vesolju, ker si ne znam predstavljati, da je neskončno. Kako je lahko neskončno? In kaj to zares pomeni? Po svoje je to strašljiva zadeva. Tako kot film Kontakt (z Jodie Foster). Popolnoma me je prevzel, ampak potem še teden dni nisem spala.
Jaz se bolj zavzemam za druge neskončne zadeve… na primer, neskončni limit na kreditni kartici. Ali pa neskončna omara s čevlji… zakaj te zadeve niso neskončne? Še “tako zvani” tajkuni in direktorji ne morejo krasti v neskončnost… no, sicer bi, ampak “žal” ne morejo.
Morda bo najbolje, da za razlago neskončnosti vesolje vprašam svojega sina. Kako neskončno čudovita je nedolžnost in preprostost malih otrok. A kaj ko se ta neskončnost konča, ko odrastemo.
Oznake: otroci