Koliko med vami mi zna povedati kaj je Tobrex in čemu služi? Ali pa Amoksiklav? Pa Sumamed? Flonidan? Ciloxan? Ne, ne gre za reklamo za Lek, Plivo ali Krko, ampak preprosto so to, če ste ravnokar postali starši, vaši novi “prijatelji”. To so zdravila s katerimi se bo zagotovo srečal vaš otrok. Vi, otroci Ospena, pozabite, tega ni več, ima pa veliko potomcev. Antibiotiki, antihistaminiki in drugi reševalci zdravja vaših otrok. Le-ti, če so vam jih le prav in pravočasno predpisali, bodo poskrbeli, da boste lahko spet malo bolj mirno spali. Malo manj se lahko zanesete na zdravnike in zdravstvo. Od teh vas bo, verjemite, zares še fino bolela glava.
Ta teden sem imela to “srečo in zadovoljstvo”, da sem ponovno spoznavala čare našega zdravstvenega sistema. Žalostno je to, da se to dogaja na plečih mojega sina. Moj ljubi “pinc” ima namreč že dlje časa trebušček kot shirani afriški otroci. Tudi on je suhec, trebušček pa je velik in napet…
Moja mama je na to kazala že dlje časa, z možem pa sva se resno zamislila ta teden, ko je imel temperaturo čez 40 stopinj in mu je paracetamol ni in ni zbil. Po 10 neuspelih klicih dežurne službe na Metelkovi, se nas je vendarle nekdo usmili in dvigil telefon. Ok, dali smo mu Voltaren ampak zjutraj smo seveda tekli k pediatru. Ta je po opravljeni analizi krvi (levkociti so presegli številko 21.000 in po mnenju nekaterih drugih zdravstvenih delavcev, ki jih poznam, bi mu ob tem izvidu vsaj nekdo moral izdati antibiotik, ampak veste, to se ni zgodilo… še nadaljne 4 dni ne) izdal napotnico za otroško kirurgijo. Diagnoza – sum na slepič…
Tako se je, kako prikladno za velikonočni čas, začel naš križev pot okoli slovenskega zdravstvenega sistema.
Kar imamo doma trimesečno pupo se je, prvič odkar sem mama, zgodilo da nisem mogla spremljati svojega sina k zdravnikom. Hvala Bogu imam zlato in požrtvovalno mamo ter seveda moža, ki se je pripravljen razklati na pol, da bi lahko bil ob otroku, ko ga ta potrebuje.
Sin in mama sta se odpravila v Klinični Center, mož se jima je pridružil takoj ko je končal sestanek. V Kliničnem Centru pa… kaj drugega kot GUŽVA. Gužva levo, gužva desno, ure so bežale mimo. Moj sin, že tako bolan in seveda še v letih, ko ne more brez opoldanskega počitka, je vse bolj tonil v spanec, bil je utrujen in izmozgan. Iz otroške kirurgije so ga z napotnico napotili v drugo nadstropje, kjer naj bi mu opravili ultrazvok… ampak veste, očitno tudi sami med sabo ne vedo, da tam sploh ne opravljajo UZ za otroke. Tako so vsi trije romali (po internem prehodu) na Polikliniko. Tu pa se je “veselica” šele začela. V čakalnici je sedelo približno 15 otrok in njihovih staršev, starih staršev ali drugih zaskrblenih spremljajočih odraslih. Na vratih ultrazvoka visi listek: Začetek dela med 11.30 in 12.30… Mi lahko poveste kaj počno pred tem? Žalostno, res žalostno, če zdravnica pred tem sestankuje (to nekako ni ravno “srž” njenega dela) ali pa z ISTIM ultrazvokom pregleduje hospitalizirane bolnike. Žalostno, da je ta ista zdravnica razporejena tako, da v resnici pokriva dve delovni mesti. Ali res v Ljubljani ne premoremo še enega ultrazvočista in še ene naprave za ultrazvok? Ali je naše zdravstvo res tako na dnu, da si ne moremo privoščiti naprave, ki najbrž ne stane več kot nekaj par tisoč evrov? Ali pa se je spet zataknilo pri kakšnem javnem razpisu? Ali pa je morda kakšen veljak prejšnjih vlad vmes v žep pobasal ta denar s katerim si je pri Ligne Roset kupil jedilno mizo, ki sedaj krasi njegovo stanovanje? Medtem pa najverjetneje VSAK DAN v čakalnici sedijo izmučeni in bolni otroci, ki nič krivi in nič dolžni trpijo medtem ko si nekdo servira svoj opoldanski kapučino na tej isti mizi, ki bi morala biti ultrazvok. In najrbž ga pri tem niti ne strese ob misli na vse tiste izmučene male ksihtke v čakalnici.
Tako po dveh in pol urah čakanja moj sin, kot zadnji, pride na vrsto. Moj mož in moja mama sta pri tem že tako razkurjena, da okrcata zdravnico, ki v svoji diagnozi zapiše, da je moj sin med pregledom tako jokal, da v bistvu kaj pametnega na UZ niti ne more videti. No, super, kaj pa so pričakovali? Po dveh urah in pol čakanja v čaklanici brez dnevne svetlobe naj bo triletni otrok tako priseben, da bo “junaško” prestal pritsk UZ naprave na boleč trebuh? Kaj so ga sploh mučili?
So se pa v teh dveh urah in pol zgodile zelo zanimive stvari. Neka zdravnica, oziroma oseba v belem, se je mimo čakajočih revčkov sprehodila točno 12krat in to s precej zdolgočasenim ksihtom in v “slow motion” varianti, ker se ji pač ne mudi. Ona mora oddelati svojih 8 ur, jebi ga, pa če se zruši svet. Poleg tega sta DVA mojstra menjala ključavnico na vratih po sistemu, eden dela drugi gleda (alias izvajalec in nadzornik). Lahko prosim dvignete roke vsi, ki ste kdaj imeli to čast, da so vam menjali ključavnico. Koliko od vas je za to najelo DVA delavca? Morda so mislili, da bosta zato kaj “hitrejša” ampak sta vseeno rabila cele pol ure.
No, če se vrnem k svojemu sinu. Skratka, z UZ izvidom, ki si ga lahko milo rečeno zataknemo za uho, so se naši trije “akterji” odpravili nazaj na otroško kirurgijo. Tam so jim dali vedeti, da slepič očitno ni, kaj pa je pa ne vedo in naj se obrnemo na otrokovega pediatra. Le ta je izjavil naj se otrok drži nemastne in ne sladke diete in če bo slabše, se slišimo…
Tisti večer se je moj mož vrgel v preučevanje literature, knjig in interneta, in nekako potegnil črto, da vsi simptomi kažejo na to, da ima najin sin celiakijo. Zakaj pa ne? Ima jo že moj oče, baje je dedna, poleg tega pa ima najin sin vse simptome: konstantno napet trebušček, slabokrvnost, svetlo in obilno blato, tudi ko kaj dosti ne je…
S temi besedami se, naslednje jutro, odpravim do pediatra. Od njega sicer odidem z napotnico za gastroetnerloški pregled, vendar izvem, da bom morala napotnico poslati po pošti. Oseba na drugi strani “telefonske žice” mi kar direkno da vedeti, da če bom hotela, da sin pride na vrsto v zglednem času (ne zna mi povedati namreč niti kakšne so čakalne vrste), da naj zraven priložim čim bolj “alarmaten” opis zdravstvenega stanja mojega sina. Sicer pa, da se mi ne bi mudilo, saj je šele začetek tedna, oni pa tako ali tako naročajo samo ob petkih. Kakšna “komoditeta”. A bi vi tudi delali “samo ob petkih”? Si predstavljate gasilce, ki gasijo samo ob petikh? Vam pa gori hiša v torek… ste pa res idioti, kako se vam je to lahko zgodilo v torek?
Mojemu sinu pa nič bolje. V petek popoldne ga tako spet odvlečem do pediatra. Otrok toži, da ga boli trebuh. Ima tudi vročino. Mimogrede, že vsaj dva meseca tudi kašlja, kar vsakokrat opozorim pediatra (tam smo skoraj vsak teden, saj je moj sin, odkar je v vrtcu, prinesel domov čisto vse mogoče bolezni), ki ga posluša, ampak nič… No, v petek pa je ostal kar brez besed (saj ne, da je mojega sina videl že tretjič v istem tednu). Gleda v njegovo kartoteko, vpraša me, kdaj je prvič odvajal blato ko se je rodil (Kaj bi si ob tem mislili vi?). Gleda in vsaj 3 minute ne reče nič. Nato pa mi izda napotnico za infekcijsko kliniko. Diagnoza: začetek pljučnice. Kako smo od napetega trebuha prišli tja? Kaj pa je s trebuhom? No, saj najprej mi je hotel izdati napotnico za gastroenterologijo, pa sem ga vprašala, če bodo tam tudi zdravili pljučnico in potem si je “premislil”.
Spet sem ostala trpeča mati, ki od doma spremlja kalvarijo svojega sina. Le ta se v spremstvu moje mame (hvala Bogu, da jo imam in da je v penzjonu) odpravi na infekcijsko kliniko. Veste kje sta čakala? Na pločniku pred čakalnico, saj notri ni več prostora. Super, otrok s pljučnico na vetrovnem aprilskem vremenu. Danes pa je zbolela še moja mama…
Ko so po debeli uri (vmes se jima je pridružil moj mož, ki je pridrvel iz Kranja) vendarle prišli na vrsto so jih sicer lepo obravnavali (pomaga, če jaz od doma vlečem vse mogoče veze in potem nekdo pozna glavno sestro), so pa jih (ker pljučnico lahko 100% dokažete samo z rendgensko sliko, za vse še ne poučene mlade in bodoče starše) poslali na urgenco. Veste, samo tam imajo namreč rendgen. Spet se mi postavi vprašanje, če se pljučnica ponavadi diagnosticira na infekcijski kliniki, kako to, da tam ne premorejo rendgena in rendgenologa (ti so veste bolj redki kot sibirski tigri, vsaj tako se je kasneje izkazalo). Moj mož naloži sina na štuparamo in gredo, smer urgenca. Meni pa se rola… spet se mi prikazuje tisti minister z jedilno mizo Ligne Roset.
Spet gužva… Za znoret… Ko mož le uspe potrkati na prava vrata in želi oddati napotnico ga pošljejo nazaj na infekcijsko kliniko. Veste, na napotnici je sicer zdravnikov podpis, ni pa štempiljke…. Ja vem, tudi vi ne morete verjeti, da se to zares dogaja. Hvala Bogu je imel moj sin dva spremljevalca, tako je ostal z mojo mamo na urgenci, medtem, ko jo je mož mahnil nazaj na infekcijsko kliniko po ŠTEMPILJKO. Slikanje potem še nekako hitro pride, ampak izvidi pa od nikjer. Toliko o redkosti rendgenologov. Bojda je tam neka ženska že 4 ure čakala na izvide in so ji ne vem kolikokrat vmes morali dajati kisik. Naj povem, da je bila takrat ura že kar krepko čez 20h in Lumpi je že zdavnaj umil svoje zobke na TV Slovenija, moj sin, s pljučnico, pa še kar sedi po čakalnicah in tako pridobiva dodatne možnosti poslabšanja svojega stanja.
Ob 21h, po 5h urah čakanja in pregledov, sem ga končno spet videla na vratih. Izmučenega in bolanega. “Mami, bil sem v bolnici” mi je rekel… pritekle so mi solze. Skupaj z njim so prišli tudi antibiotiki.
Upam, da bo z malim vse dobro in to v najkrajšem možnem času.
Si pa prikazala povsem realno sliko našega zdravstva. Se človek kar vpraša o strokovnosti delavcev, ki pošiljajo bolnika [in to še otroka!] od enega dohtarja k drugemu in komplicirajo kolikor se da. Pa da bi bil vsaj odnos malce bolj človeški, topel, prijazen, da vsaj zaupanje zraste… Eh, škoda besed.
Pa lepo se imej na novi domeni. ;]
2196 EUR zdravstvenega zavarovanja plača tisti (obračuna in odvede delodajalec, tega denarja nikoli ne vidiš), ki prejema povprečno slovensko plačo na leto. Plus še cirka 280 dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Ali bi bilo še toliko strpni do takšnega zdravniškega servisa, če bi zavarovanje plačevali po položnici?
Ne, gospa Zapravljiva je le slikovito prikazala odnos zdravnikomrznežev do ljudi od katerih pričakujejo pomoč. Tekst je poln napak, pretiravanj, natolcevanj, posploševanj… vse z namenom poniževanja zdravnikov. Kar pa žal ne pomeni, da problemi, ki jih je poskušala opisati, niso resnični.
Aroganca ni le problem nekaterih zdravnikov, je tudi problem nekaterih bolnikov oz. njihovih svojcev.
Ne vem kaj točno se je dogajalo na vaši poti, a že iz načina pisanja je razvidno da tega od vas objektivno ne bomo izvedeli. Upam, da bo vaš otrok čim prej okreval in da nima celiakije, čeprav se boste morda počutili manj pametno. Prav tako upam, da boste kljub pomanjkanju zdravnikov našli drugega pediatra, ki bo vsaj napol dosegal vaše sposobnosti in bo tudi dovolj skromen da vam prepusti izpolnjevanje napotnice v zahtevnih primerih.
Ob prebiranju tega me prime taka sveta jeza, da bi najraje,…. Ne vem kaj bi. Verjetno ne kaj dosti, ker kot posameznik tako in tako ne moreš kaj dosti storiti. Žalostno je vse skupaj.
Vseeno mislim, da bi kot oče otroka podrl kaka vrata in naredil nepopisen škandal. Odpulilo bi se mi in potem bi bilo…..
Verjetno ne bi bilo kaj dosti. Ampak duška v tem trenutku sem si pa le dal. Zdaj mi je malo lažje in upam, da je zato lažje tudi tebi.
Zapravljivka, doživeto in dokumentirano si napisala (fotke pomagajo!) kako deluje naš zdravstveni sistem. Več ko bo takih zapisov, bolj bo celoten zdravstveni sistem razumel, da je v tu zaradi nas uporabnikov!
Imam pa še en komentar in sicer na komentatorja pod psevdonimom “abc”. Verjetno je iz zdravstvene stroke in še toliko poguma nima, da bi se prijavil pod svojim imenom.
No, kakor koli; ravno ta komentar kaže, da njemu (morda je zdravnik ali pa sestavni del sistema) res ni jasno kaj je narobe. Gospodje v belem niso vsemogočni in ne vedo vedno vsega o vsem. Toda obnašajo se tako, kot da je svet ustvarjen smo za njih. Zapravljivkin komentar je bil kritika sistema (čakanje, štempiljke, dva delavca za menjavo ključavnice), če pa se je gospod “abc” prepoznal v tem kritiko dela zdravnikov, potem pa res bog mu pomagaj. Pa upam, da bodo bolniki čim manjkrat potrkali na njegova vrata….
Jaz sem (sicer še mlada) zdravnica, pa sem zgrožena nad tem, kar se vam je dogajalo. Sistem je katastrofa, se strinjam! Vem, kako je hoditi po bolnicah kot starš dojenčka ali malčka in tudi če je v vašem zapisu pol pretiravanja (tega jaz ne verjamem), je še vedno stanje dovolj slabo, da se moramo vsi truditi, da to popravimo.
Hitro okrevajte!
Dolgo sem, šokirana nad tonom pisanja neznanega ABCja, razmišljala kaj naj si sploh mislim o nivoju človeka, ki se tako odzove na subjektivno kritiko zdravstvenega sistema! Moj namen seveda ni podajanje objektivnih dejstev, saj nisem novinar, ki zapisuje pričevanja obeh strani, pač pa mati dveh otrok, ki si želi malo več posluha pri reševanju zdravstvenih težav svojega sina. Ne vidim kaj vas tako moti pri tem, če starši zdravnikom povemo nekaj kar v 5 minutah pregleda ne morejo ugotoviti sami. Kako naj bi moj pediater, ki mu mimogrede zaupam in ga spoštujem, vedel, da ima moj otrok ves čas napihnjen trebuh (za kar bi moral živeti z njim)? Kako naj bi vedel, da ima moj oče celiakijo? Kako naj bi vedel, da je zaprt itd, če mu tega ne bi povedala jaz? Morda pa ste vi jasnovidni in mislite, da so zato jasnovidni vsi zdravniki… res ne vem… Oprostite dragi/draga G./Ga. Abc, ker se kot davkoplačevalka počutim “okradena” in kot mati počutim zaskrbljena za zdravje svojega sina. Oprostite, ker sem se drznila sploh omeniti kako nemočno se počutimo starši v stiku z vsemogočnimi zdravniki, ki si ne dovolijo kritike (oziroma se odzovejo tako užaljeno kot vi, pri tem ko jih sploh nihče ni kritiziral…). Očitno ste nezmotljivi, očitno ne premorete toliko človečnosti, da bi nas sploh imenovali ljudje (ker to ste vi, mi pa smo za vas zdravnikomrzneži. Ne vem kje ste razbrali, da mrzim zdravnike, vse kar prosim je odkrito komuniciranje zdravstvenih delavcev (ne vem ali na preglede naročajo zdravniki ali drugo osebje?) s starši (saj nismo vsi neuki neandrtalci, ki ne vedo niti koliko je 1+1 pa četudi bi bili si čisto vsak človek zasluži človeški odnos), solidno opremljeno zdravstvo in boljšo organizacijo, kjer otrok za diagnozo pljučnice ne bo “svaljkan” iz ene klinike na drugo celih 5h.
P.S. Za konec naj povem, da so nam na infekcijski kliniki (kjer so, kot sem že rekla, bili zelo prijazni) obljubili prejetje informaciije o tem ali ima naš otrok virusno ali bakterijsko pljučnico (doma imam namreč še 3 mesečno hči) po vzetju brisa. Rezultate naj bi prejeli po pošti. Od tega je sedaj že 9 dni, informacije oa še nismo prejeli. Mislim, da je 9 dni dovolj za vzgojitev kulture, ki bi to pokazala.
[...] pri gastroenterologu… moj revež vedno zboli za svoj rojstni dan, ki letos pade na nedeljo. Lani je pridelal pljučnico), mislim da bom jutri tudi jaz na Hikoncilu. Če le uspem priti do [...]