Sedim ob postelji svojega sina in ga božam po laseh. Utrujena sem in vse bi dala, da mali “energetik” že končno zapre oči in se potopi v “ninulo-nanulo”… Z eno roko ga božam po obrazu, z drugo ga držim za roko. Mrmram neko pesmico, on pa kar vztraja… Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega… sin me poboža po obrazu.
V tistem trenutku me je spreletelo. Se spomnite kako ste še včeraj vi ležali v postelji in nikakor niste spustili svoje mame stran? Najverjetneje je tudi ona imela še vsaj 100 stvari, ki jih je morala postoriti, ampak vam tega nikoli ni dala vedeti. Sedela je tam, ob vaši postelji in čakala, da zaspite. Vi pa ste jo pobožali po obrazu… To so bili vendar najlepši trenutki. V tišini, mir je, ležite v svoji topli postelji, mama pa vas boža… Se tudi vi sprašujete kako to, da ste se tako hitro znašli na drugi strani postelje… torej na tistem malem stolčku ob postelji vašega otroka, ali pa kar na tleh na tepihu?
Zadnjič sem postrgala še zadnje mililitre svoje nočne kreme, mojega Lancome Primordiale Nuit, ki ga za nič na svetu ne menjam za drugo nočno kremo. Malo več težav imam z dnevnimi, poskusila sem jih veliko, ampak nobena me res tako ne priklene nase kot moja nočna krema. Ima čudovit vonj, kožo naredi žametno in uporabljam jo že leta. Vmes je doživela že marsikatero “renovacijo”, ampak hvala Bogu je v osnovi še vedno moja najljubša.
Spraznjen lonček sem dala mojemu sinu. Kar ni mogel verjeti, da sem mu ga dala. Kasneje je iz njega sicer naredil “jogot” (alias jogurt), ampak tisti prvi večer mi je rekel, da bi se on tudi mazal s to “kemico”. Pa sem mu razložila da še nima gub. In kaj so gube… Začnem se pačiti in mu kažem kako se mi naguba koža na kotičkih očes. No, ne vem če je res razumel, ker se je potem pačil tudi on in rekel, da ima gube. Potem pa me je še vsaj teden ni imaginarno mazal s “kemico” okoli oči.
Nisem se spravljala v razpravo o tem, kako imamo kremico za oči (moja je La Roche-Posay Redermic yeux in tudi nje ne menjam za noben denar), pa dnevno kremico in tisto za telo (Lipikar Emolient za mene in Lipikar Baume za moje otroke- tudi od La Roche Posay – zakon za kožo), pa za roke (ja, te ima najraje, samo kaj ko če mu pride “u dohvat ruke” potem se iz kopalnice prikaže z belimi rokami, kot bi padel v moko) in tako dalje.
Vedno me tudi opozori, da nisem zaprla šampona (Kerastase Volumactive – tudi že dolga leta) potem ko sem si umila lase. Zraven pove še nekaj tako visokoletečega kot na primer “veš mami, se bo posušila kremica, če je ne boš zaprla”. Ko je bil star kakšne 14 mesecev pa je že odpiral tudi mojo maskaro (pri ličilih prisegam na Chanel, ampak Lancomove maskare so tudi zakon, jaz rabim tiste, ki so “vse v enem”; podaljša, odebeli, poveča… you name it… sovražim tiste, ki počno samo nekaj od tega). Najraje pa ima, če tudi njega “našpicam” s parfumom. Zdaj ima hvala Bogu svojega. Dobil ga je od tete Ive za Božička. Njegov je otroški Burberry Touch (in sedaj ko vsak dan opazujem stekleničko vidim, koliko nekega “brainstorminga” je že pri samem konceptu embalaže, ta se namreč “guga” tako kot leseni konjiček v otroški sobi), moj pa… joj, imam jih za vse sezone, počutja, priložnosti… Z vonji sem obsedena. Ja, ja pa tudi s čevlji, torbicami, oblekami in čokolado.
Vsak vonj mi prikliče spomine na stvari, dogodke, letne čase… Včasih se mi zgodi, da dam nase prvič kakšen parfum potem pa se dan sfiži in parfuma nikoli več, ampak res nikoli več ne bom uporabila. Vraževerje? Morda… Zadnje dva meseca sem prisegala na Chloe. Njihov novi vonj Lisy pa je sploh zakon, ampak je tako “mici mici mali” (kot bi rekel moj sin), da ga dam nase samo za “ta velike praznike”. No, danes pa sem zakorakala v pomlad s Chanel Chance Eau Fraiche… me je kar odneslo in dan je bil prav lep.
Ko sem bila jaz še “na drugi strani postelje” sem bila podobna svojemu sinu. Samo kaj ko moja mama ni bila ravno “kozmetični frik”. Sem pa zbirala prazne lončke krem, vanje tlačila rožice iz vrta, jih mešala s kremami za roke in jih nato “kuhala” na sončni svetlobi, ki je padala na okensko polico v moji sobi. Moja mama je imela v spalnici tudi svoj “naj” parfum. To je bil Estee Lauder Youth Dew… še danes vidim njegovo embalažo z zlato pentljo (vedno je shranila tudi škatlico) in v spomin v hipu prikličem močan vonj po ambri. Zraven pa je imela kup pisanih korald iz plastike. Živela osemdeseta!
Kako hitro se znajdemo “na drugi strani”. In kako malokrat imamo sploh še čas, da se spomnimo vseh teh občutkov našega otroštva. Svetloba, vonji in dotiki maminega obraza. Ko se vam bo mudilo zvečer ša kaj postoriti in si boste želeli, da mali “energetik” v postelji že končno odide v “mižule mažule”, se za hip prestavite na drugo stran in pustite otroku svoj čas, da vas ima samo zase. Naj se mu v spomin za vedno vtisne žametna koža vašega obraza, vam pa nežen dotik malih otroških prstkov. Pa lahko noč in sladke sanje.
