Ravno danes mi je v roke prišla majska številka angleške Elle, kjer urednica v uvodiku piše o raziskavi, ki so jo izvedli med 30+ letnicami. Pa ravno danes, ko sem čisto v sredini ciljne skupine.
Bojda smo nove 30 in nekaj letnice precej drugačne od tistih izpred 10 let. Le tem je bila pomembna samo kariera in uspeh, vse ostalo je bilo na drugem mestu.
Ja, očitno smo res drugačne, vedno se spomnim na Petro (ki še ni 30), ki pravi da je “samo služba” in ne ledvice. Bolj se ne bi mogla strinjati z njo. Pomembno je, da smo v službi zadovoljne, ampak preko trupel za vsako ceno in ultimni “uspeh” zagotovo ne bi šla. Ok, priznam, že 12 let grizem kolena in dokler sem bila samska sem morda razmišljala drugače. Za voljo tega ne bi sprejela nižje pozicije kot jo trenutno imam, saj vendar nekaj znam in tudi izkušenj se v teh letih kar nekaj nabere. Da pa bi lezla šefom v rit, spletkarila in delala po 20 ur dnevno, da bi nekoč imela naziv “nad direktorice” pa mi, po pravici povedano, “dol visi”.
Rada imam svoje delo, škoda le, ker so se šefi odločili, da mi zakomplicirajo življenje s selitvijo pisarn, ne v drugi kraj, ampak v drugo državo. Ampak o tem kdaj drugič.
Predvsem pa imam rada svoje življenje. Ja, res, obožujem neprespane noči prečute zaradi skrbi nad zdravjem otrok, ko jima poljubljam čela, da bi preverila nujni telesni temperaturi. Obožujem trenutke, ko ob 4h zjutraj moj sin pricoplja v najino posteljo in tiste trenutke ko je moja hči ob 5.30h že čisto budna in ne kaže znakov, da se bo pogreznila nazaj v spanec.
Obožujem trenutke, ko zaspim ob 19h skupaj s hčerko ali pa ob 21h skupaj s sinom v njegovi postelji. Obožujem moža, ki potem godrnja, ker spet nisva preživela večera skupaj. Ali pa zaspi on in ko ga čez pol ure zbudim, spet godrnja, saj je bil ravno sredi REM faze. Obožujem ga, ko mi zjutraj naredi sok in ko godrnja zaradi “abšlesanega” parketa in pohištva, ko piše pritožbe gradbenikom, obožujem ga tudi ker vedno pozabi kupiti čigumije zame in še in še.
“Bottom line” te zgodbe je, da so stvari, ki jih imam rada in so stvari, ki jih obožujem in ni za brez veze dejstvo, da se vedno bolj govori o “work-life ballance”. Služba ni vse. Služba niso ledvice. Družina in zdravje pa so “levdice”, kaj ledvice, SRCE vsega. V službo grem z veseljem, še bolj z veseljem pa prisluženi denar zapravim za sinove nove “policijske” Geox superge (tako jim pravi, ker se na podplatih svetijo modre lučke) in mu s tem naredim največje veselje. Ker ga obožujem.
Danes vse več žensk v mojih letih obesi klasično zaposlitev na klin in postanejo podjetnice. Ustvarjajo svoje blagovne znamke ali pa so strokovnjakinje, ki letajo od ene firme do druge. Oprostite izrazu, ampak jebeš krizo!
Obožujem tudi svoje prijatelje (predvsem prijateljice, tistih nekaj fantov lahko naštejem na prste ene roke), ki me niso “zapustili” ko sem rodila. Ne boste verjeli, ampak mnogo prijalteljev, ki nimajo otrok je kar nekako pozabilo na naju z možem. Vse ki so ostali, obožujem. Obožujem jih, ker so pripravljeni narediti tisti “korak več” in priti do nas, ker jaz sedaj več nisem tako “fleksibilna”, da bi se lahko ob vsaki uri in vsak dan srečala z njimi kjerkoli.
Ni vsak dan lahko in lepo. So dnevi ko smo “gor” in so dnevi ko smo “dol”. Hvala Bogu za družino in prijatelje, ki nas vlečejo “gor” kadar nas je potegnilo “dol”. Služba tega zagotovo ne bi naredila za nas.
Kadar sem “dol” zaradi službe se vedno spomnim na govor, ki ga Steve Jobs imel pred študenti na Stanfordu. Mislim, da jim je z njim dal najlepšo popotnico za življenje. Kot pravi on, če se preveč dni zaporedoma zbudite zjutraj in na vprašanje “ali bi to kar počnem danes z veseljem počel na zadnji dan svojega življenja” ter je odgovor negativen, potem je skrajni čas, da nekaj spremenite.
Sicer pa si voščim vse najboljše in si zapojem Queen-e… “Tonight I’m gonna have myself a real good time, I feel alive. And the world… I’ll turn it inside out yeah, I’m floating around in ecstasy. So don’t stop me now. Don’t stop me know, ‘casue I’m having a good time, having a good time…I don’t want to stop at all!”
Oznake: družina, ljubezen, prihodnost, prijateljice, upanje, želje
hvala, ker si me spomnila na tale govor.
nimam še službe, nisem še trideset, niti približno, sem pa na točki, ko zaključujem študij in zelo dvomim v prihodnost. kaj bi zares, je to to, kaj bi najraje itd. cele dneve. ni dober filing. in zato je steve danes zame mali bog.