Izpovedi Zapravljivke

V ponedeljek je pripekalo sonce. Midve s pupo (zadnje čase jo kličem Maci Bu, pa ne vem od kje se mi je pripeljalo to ime zanjo) pa veselo skozi mesto na “Mačkovo” delat osebno izkaznico. In glej ga zlomka, slabo informirana mama, tam jih sploh ne delajo več. In hopla pot pod noge ob pomoči moje mame sva jo mahnili na Tobačno ulico. No, ne bom vam govorila o tem kako sem čakala v vrsti, kako imajo sicer zdaj nek super truper informatiziran sistem izdelave kartic in kako je uradnica skoraj znorela ko je videla, da je na sliki moje Maci Bu tudi moj prst (a mi lahko nekdo pove kako slikati otroka, ki še ne zna sedeti ne da bi se videl vsaj kakšen delček vaše malenkosti?). No, konec dober vse dobro, danes je prišla njena osebna izkaznica in čez moj prst se ravno bohoti nek okrogel lik. Danes je zgleda (v primerjavi s ponedeljkom) kar dober dan.

So boljši in slabši dnevi. Ponedeljek torej ravno ni bil moj dan. Moj sin je v nedeljo dobil norice (o tem kdaj drugič, ko bo zgodba, upam, dobila epilog), zdaj seveda čakamo, da jih dobi še Maci Bu. Moj mož jih tudi še ni imel… jaz pa baje, po besedah moje mame, “samo malo”… joj, moja sestra jih je vsaj “ornk” imela in se ji ni bilo treba spraševati, če jo bo kaj doletelo, ko jih je imel moj nečak. 

No, v glavnem, dan bolj slab, sonce peče, jaz pozabim na sončno kremo (kovačeva kobila je bojda vedno bosa…), me sonce opeče itd… otroci se kuhajo in jokajo. Sucks big time. Pa zagledam kako ena tetka pred Konzorcijem teče na avtobus. Ne zgleda kot top model, oblečena je bolj tako-tako, najboljša leta so že za njo ampak ona vsa “hepi” teče na bus. In me prešine… sreča… kaj je to?

Kaj je torej to, kar nas naredi srečne in zadovoljne? Zdravje? Ljubezen? To zagotovo, čeprav kadar ju imamo, jih jemljemo preveč samoumevno. Ko ju zgubimo pa… ja, drek, žalost, depresija. Ni besed. Kot bi rekel moj sin “mami te norice so pa res ena pizdarija” (pardon my french, ampak roko na srce, saj ima prav).

Sreča je torej nekaj osebnega in popolnoma edinstvenega za vsakogar. Ni treba biti lep, zdrav, mlad in bogat (pa še ljubljen, seveda), da si srečen. Samo pomislite koliko holivudskih zvezd odide tragično, pa imajo vse zgoraj našteto. No, ponavadi jim kaj od zgornjega manjka.

Sreča je lep nasmeh, je dež po vročem dnevu, ugoden izvid na zdravniškem pregledu, je izgubljen kilogram ali novi čevlji. Je poljub ali neizrečena ljubezen, ki jo vidite v očeh ljubljene osebe. Je dan, ko se zbudite brez bolečine v križu. Je prijateljica, ki vas pokliče zvečer, ker ve, da so vaši otroci bolni. Je pridobljena informacija po dolgem iskanju. Je norica, ki se suši. Sreča je lokvanj, ki ga podarite za rojstni dan svoji teti, ki praznuje 70 let. Sreča je, ko vam po dežju uspe pripeljati otroke od avta do hiše pa ste samo malo mokri. Sreča je, ko se sin zbudi brez vročine in reče da je “ful dobi spal”. Sreča je… vse to in še več.

Vaša sreča ni enaka moji, me pa osrečuje, če vem da ste srečni pa čeprav vas sploh ne poznam. Ni vam treba biti top model idealnih mer. Ni vam treba nositi zadnje kolekcije iz Emporiuma. Dovolj je, da ste ujeli avtobus. Kakšna sreča!

Pomembno je, da se srečnih trenutkov zavedate. Ker so, na žalost, precej minljivi. Sreča pa je, da nas vedno znova obiščejo.

p.s. Še sreča, da je Maci Bu spala vsaj toliko časa, da sem uspela to napisati.

Oznake: Add new tag, otroci, prijateljice, sreča, upanje

Ta zapis je bil objavljen dne Thursday, May 28th, 2009 ob 9:29 am in je shranjen pod Buttons & bow. Vsem reakcijam na ta zapis lahko sledite preko RSS: RSS 2.0. You can leave a response, or trackback from your own site.