Izpovedi Zapravljivke

“I don’t understand the Parisians …” prepeva Gigi v filmskem mjuziklu z istim imenom, ki je nastal po knjižni uspešnici izpod peresa “uber” znane francoske pisateljice Colette.

Ta film, ki je nastal davnega leta 1958, pri nas v dobri stari Jugi pa so ga vrteli v moji mladosti, je bil prvi “stik”, ki sem ga imela s Parizom. Visoke “Haussmann-janske” stavbe, parki, ulice … kako romantično. Od tega so minila že leta, pravzaprav desetletja, jaz pa se vedno znova vračam v Pariz.

Pariz je kot kruh. Vedno prija in jeste ga lahko s čimerkoli. Zato je v bistvu vedno drugačen. Tako kot Pariz.

Zadnji teden sem preživela v Parizu. V dobrem starem “kvartu” številka 18, pod Montmartrom, v ulici Lepic, kjer stoji kafič iz filma Amelie. Čisto slučajno me je zaneslo v to ulico. Usoda, kot bi rekla Amelie.

Zjutraj smo šli do prvega vogala po rogljičke in bagette. Malo kasneje še 10 metrov dalje po sveže sadje in zelenjavo. Na ulici so pekli piščance, na drugem vogalu prodajali sveže ribe. Mesto v mestu. Mojega sina je vlakec popeljal do Sacre Coeur. Po ulici lepic navzgor se je odprla ulica polna kavaren in restavracij. Popoldne je tam mrgolelo družin z otroki, mladih in starih zaljubljencev … Na koncu ulice pri cerkvi Saint Jean je stal vrtiljak, ki je postal ultimni užitek za mojega sina. Skakal je iz enega “vozila” v drugega; iz gusarske ladje v helikopter in nato v avtobus. Vmes je veselo vpil: “potniki vstopite” in uspešno manevriral z oranžnimi kupončki, ki jih je moral dati v plačilo za “vožnjo”.

Prvi poletni dan v Franciji, zahvaljujoč nekdanjemu kulturnemu ministru Jacku Langu, praznujejo “La fete de la musique” (Praznik glasbe). Vsi kafiči se napolnijo z lokalnimi skupinami, pevci in njihovimi bendi. Mesto se zgrne na ulico, vse živi, vse poje. Ta večer vas prevzame čisto zadovoljstvo. In zato vam ni potrebno spiti niti kozarčka.

Z mojo pupo sva posedali v parkih, ona je opazovala liste v krošnjah dreves, ki so se zibali v ritmu vetra.

En dan, ko je moj mož, izmučen od našega triletnika, opoldne zaspal ob naši princesi, sva jo z našim triletnim teroristom mahnila v lokalno “špecerijo” po piškote. Držala sva se za roke in ko sem se ozrla v levo sem v stranski ulici zagledala majhno cvetličarno z pomenljivim imenom “Permis de rever” (Dovoljenje za sanjarjenje). Res, sem pomislila, kako lep teden se končuje. Kot da nam je nekdo izdal dovoljenje za sanjarjenje. Prijela sem sina še bolj trdno pod roko in začela prepevati znani “tune” iz filma Gigi. Noge so mi zaplesale in on me je posnemal … “še mami, še …” in tako sva šla, do našega stanovanjca z majhnim vrtom. Imela sva dovoljenje za sanjarjenje …

p.s. z Dovoljenjem za sanjarjenje si pridružujem pravico, da vam v naslednjih dneh ponudim nekaj pariških zgodb. Morda boste tudi vi malo sanjali.