I’m back … me ni bilo kak teden, ampak imam dober razlog … no bolj slab, vsaj zase … Zvilo me je, pri 35. letih … v križu … in to tako, da sem obležala … na tleh. In to nekaj dni. Brez moža in babic bi moja Maci Bu najbrž prejokala vse dni v svoji posteljici, v lastnem kakcu in lačna. Ker je nisem mogla dvigniti. Še danes je zares ne morem dvigniti, jo pa lahko že sede podojim. Uspeh!
Dojim… ja, in to je cel problem. Nosečnice in doječe matere smo, verjeli ali ne, samo drugo razredne državljanke. V očeh zdravnikov lahko pravzaprav crknemo, saj je prvobitno zdravje otroka, ki ga ali nosimo v sebi ali hranimo iz sebe.
Tako torej ležim in vsaki dve uri mi nekdo pristavi Maci Bu. Dojenje na boku me ubija. Otrok joče, mene pa boli. Maci Bu čuti, da je mamica v agoniji. Poleg tega ima Maci Bu tudi norice. Nič ji ni jasno. Zakaj ji ni najbolje, zakaj jo je mamica nenadoma “zapustila”. Kaj se dogaja? Začaran krog. Name se usuje plaz samoobtoževanja, da ne morem k sebi stisniti otroka in potolažiti moje zlate pupe. Pritečejo mi solze. Maci Bu plane v jok.
Moji mami je vsega dovolj in kliče urgenco. Razloži jim vse po dolgem in po čez. Moja zdravnica mi namreč na to grozljivo bolečino svetuje Lekadol. Blažev žegenj, bi rekle naše babice. Škoda sploh jemati, ker učinka ni. Nato mi zdravnica dovoli vzeti Ibuprofen. Ki pomaga, vsaj malo ampak ravno toliko, da si ne odgriznem roke od lastne bolečine…
No, z urgence mi bodo poslali zdravnika, so rekli, v eni uri. Pride točno v 3 urah in pol. Bolničar mi brez vsaj malo sočutja do moje bolečine nabije v bok injekcijo Ketonala in polovice Apaurina. In… še slabše. Vse me boli, ob injekciji so me zabolele vse mišice v hrbtenici, ki so že tako vnete.
Hvala Bogu za mojo sosedo, ki mi medtem zrhita pregled pri ortopedu, samoplačniški, v roku dveh dni ob 19.30h v Kirurškem Sanatoriju v Rožni Dolini. Vmes dobim od svoje zdravnice sicer napotnico za ortopedsko kliniko pod NUJNO in napotnico za prevoz z rešilcem. Seveda do moje zdravnice ne morem sama, ampak se tja odpravi moja zlata mama in moj sin (ki je seveda moral s seboj zveti svoj eno metrski mešalec betona, ki je komaj še zlezel v mamin Ford Ka ali ljubkovalno Kajček).
Zvečer moj mož ponovno kliče urgenco… stanje je namreč vedno slabše. Kam naj me torej pripelje? Urgenca pravi – na ortopedkso kliniko. Kličemo ortopedsko kliniko. Kam z ženo? Odgovor: na urgnego… na lepo. J…te se! Ležim na tepihu in stokam. Mama je prišla, da bo pazila otroka. Jokam ob misli, da me bodo odpeljali in ne bom več morala dojiti. Mož kliče reševalno postajo, tam ga naderejo, da nas bodo že peljali, ampak da se jim to vedno dogaja… da se urgenca in klinike ne morejo zmeniti kam naj pripeljejo pacienta, ki se nato kot turist vozi od ene zgradbe do druge. J…te se!
Moja mama spet pokliče urgenco… rezultat… prišel bo zdravnik… takoj… pride ob polnoči. Simpatičen, bolničarka tudi. Nasmejana, vesela, vse bo OK. Oba okrogla kot žogici, najs pipl skratka. Sestra mi zelo lepo da injekcijo, no pain.
V postelji ne morem spati. Pred 5-imi leti kupljen Meblo jogi Vita ‘n Style ali nekaj takega, s spominsko peno in magnetki feng shui, nekih 1000 eurov vredna “investicija” je celi nateg (očitno so jih “razkrinkali” ker tega “čudeža” ne delajo več). Premahak, ko se nanj vleže še moj mož se prikotalim v njegovo luknjo. HvalaBogu imava še iz “from before” kavč/fotelj Ligne Roset “za goste”, ki mi ga mož naredi v posteljo in lahko ležim vsaj približno. Ta je fino trd.
Sledi sreda… ležim, babice se izmenjujejo, nosijo otroka, kuhajo kosilo. Doma je, vsaj delno, tudi mož. Sicer ga kar naprej klicarijo iz službe, piše mejle, govori po telefonu, ampak toliko, da me odnese na WC in mi pomaga pod tuš, pripravi zajtrk. Maci Bu se meša, že cel teden je v stanovanju. Babicam se trga, nimajo več prvega križa in cel dan prenašata bolnega otroka. Jaz sem nemočna. Mine sreda, na Ibuprufenu. Vmes me preverja fizioterapevt. Kaj dogaja? Kaj so rekli zdravniki?
Končno četrtek. Ibuprufen. Babice, mož. Norice se počasi sušijo. Prileti prijateljica, ki je fizioterapevtka. Na hrbet mi nalepi kine tape, roza trakce, ki mi čudežno pomagajo. Moža nauči, kako mi naredi trakcijo ali raztegovanje. Zvečer. Ortoped. Na vrsti sem takoj. Celo hodim po stopnicah in sedim v avtu. Komaj. Ibuprufen je vsaj malo zmanjšal vnetje. Rentgen. Slika v 5 minutah. Diagnoza. Hrbtenica je že v osnovi premalo v obliki črke S, kar pritiska na spodnja vretenca. Obrabljeni spodnji dve vretenci. Ok, vsaj ni hernija s katero so me vsi strašili (izmik medvretenčne ploščice) in za katero bi najverjetnje rabila operacijo. Strošek 66 eurov, ampak sem vsaj takoj zvedela kaj mi je. Kasneje izvem, da se na operacijo hernije seveda čaka mesece, če pa greste v to stvar samoplačniško, vas bodo sicer “obdelali” takoj, vendar vas bo to stalo tako… za en manjši avto. No, vsaj hodili boste, ker se vozili ne boste več.
Ta diagnoza me čudežno psihološko razbremeni. Vsaj malo. Obrabljena vretenca namreč pritiskajo na mehko tkivo in živce, od tu bolečina. Ampak za ortopeda je to “nič hujšega”. Whatever…Potreben bo tens in obsevanje z ultrazvokom. Prileti moj fizioterapevt in začne z ultrazvokom. Hodil bo vsaj večer. Strošek: 20 eurov na seanso. Ultrazvok dela čudeže.
To, in pa hoja (ki “prehranjuje” medvretenčne dele), pravilno držanje, sedenje in ležanje. Upam, da bom v enem tednu lahko spet k sebi stisnila Maci Bu in Dudi Dadija. Tako je, če preveč obremenite svoje tri križe in pol. Kaj naredi mamica, ki nima babic, ki nima denarja in katere mož ni tako zlat, da čez noč 100% prične previjati, preoblačiti in kopati otroka? Ali njeno dete obleži v kakcu? J….eš tak zdravstveni sistem.
p.s. ne zamerite mi, če vas ta teden ne “apdejtam” trikrat, ker se še postavljam skupaj… zdaj je namreč zbolel moj fizioterapevt in nocoj ni bilo ultrazvoka… upam, da ga ni zvilo v križu.
