Se spomnite, ko ste imeli recimo, 6 ali 7 let in so vam starši kazali slike iz vašega zgodnjega otroštva? Jaz imam eno tako najljubšo. Na sliki je lep sončen dan, krst moje sestrične. Mala dojenčica spi v popolnem belem “pindeklu” kot pravi moja mama, v naročju svoje 11 let starejše sestre. K njej pa se sklanjava moja sestra v rdeče-črni oblekci in s frizurco na “kahlo” in jaz v roza-beli oblekci, belih čeveljcih, ogromno plenico (imam leto dni in pol) in platinasto blond čupico (otišla je ona več davno).
Včeraj je moja mami na dan privlekla iz dna omare to slavno roza-belo oblekico. Spomnim se, da sem jo, ko sem imela tistih 6 ali 7 let uporabljala za to, da sem vanjo oblačila svojo punčko na baterije, ki mi jo je mama prinesla ia Zahodne Nemčije, kamor je davnega leta 80 in nekaj, službeno odšla na sejem sladkarij… jep, je pač delala pri Šumiju.
Zdaj bi to “vintage” oblekco (poleg nje je bila še kapica, prava mala gorenjska “avba”) lahko nosila moja Maci Bu. Oblekica je leta 74 pripotovala iz Amerike, kupil jo je mamin stric, vodovec, ki je davnega leta 1912 odšel v Ameriko, s trebuhom za kruhom, skupaj s svojim bratom. Fanta sta se v Nemčiji zapletla v nek gostilniški prepir in obstala v ječi ter zamudila ladjo iz Anglije v Ameriko… drek, a ne? No ja, zamudila sta Titanic, tako da, you never know.
Vse skupaj me je vrnilo v otroštvo. Slike naših sorodnikov iz Clevelanda. Kako človek prav vidi a se je pisalo leto 67 ali 83… frizure, obleke, tudi pohištvo. Poročne obleke v obliki stepenega beljaka… Pa slike, ko se s sestro v banji polni pene kopava in imava narejeni bradi iz pene. In moja sestra na kahlici, sredi postelje. In slika ob naši modri Alfi Sud. Moj oče z zalisci in v temno modri žametni jakni (ter obvezna “oprema” – božjastna kravata). Na poroki izgleda kot Dustin Hoffman v Diplomirancu. Mami pa ima natupirane lase.
Rojstni dnevi….leta minevajo, moda se spreminja. vidim jo na mamini frizuri, na njenih oblekah in čevljih.
Potem pa slike iz šolskih klopi. Prvi, drugi, tretji razred… in tako dalje… In srednja šola. Uhani kot bi jih nosile zamorke, frizura “ala bacek” s priljubljeno trajno. Albumi iz osemdesetih let. Potem pa potovanje na tečaj angleščine z najboljšo prijateljico. Živo rdeči lasje, roza šminka.
Ali pa albumi, ki se skrivajo malo bolj zadaj, tisti res stari. Usnjeni ali žametni. Slike naših babic in dedkov, moja nona v Dubrovniku, moja stara mama v Drašgošah skupaj z brati,ki so jih kasneje Nemci zažgali v Drašgoški bitki. In nonini starši, ki so umrli mladi. Mama od žalosti, ker se je utopila najmlajša hči, očeta je posledično zadela kap. Črno-bele slike mojih staršev. Moja mami je popolna punčka, kot moja Maci Bu. Oče je navihan kot moj Dudi Dadi.
Danes slike dela moj mož. Ujeti trenutki, za vedno. Za bodoče generacije. Za najina otroka, ki se bosta smejala in jih kazala svojima izbrancema. Svojim otrokom, upam. Želim si, da se jih spominjata z nostalgijo v glasu in s pridihom sreče. S srečnimi zgodbami in iskricami v očeh.
Oznake: nostalgija, otroci, prihodnost, starši