Oh kje so tista leta, ko prebiraš kakšen članek o zdravju in zamahneš z roko: “jaz pa že ne, jaz sem še mlada, ta bolezen se me ne tiče” … kje so tista leta?
Kje so leta, ko se ti zdi, da boš večno mlad in zdrav in da leta ne bodo tekla tako hitro kot da jih je nekdo še pred eno uro na železniški postaji pospremil na TGV in sedaj brzijo 300 na uro v daljave starosti naproti?
Moja babica se je strašansko bala staranja. Morda jo je imel zato Bog tako rad, da ji je na stara leta dal demenco in je mislila, da ima 35 let, da je moja mama njena sestrična ter da je dom za ostarele njena služba.
Priznam, tudi jaz se bojim staranja. Pa niti ne zaradi gub, ki se zarišejo na obraz. Tudi ne zaradi špehcev, ki se naberejo okoli rite. Kaj bi, danes si daste vbrizgati botox pa ste že videti kot da jih imate 18. Špehce pa vam kar posesajo. Ali pa si privoščite mezo-terapijo, hopla, spet ste videti mlajši. Ampak kaj, ko vam peša vse ostalo. Začne se s križem, kaj pa potem?
Odkar sem rodila mi vsi kapljajo na glavo s Keglovimi vajami in mišicami medeničnega dna. Poslušam ženske, ki so rodile 2, 3 otroke in jamrajo nad uhajanjem urina. O koma, kaj me še vse čaka in to najbrž sploh ni najhujša stvar. Začnemo v plenicah, končamo v plenicah, je lepo povedala moja tašča. Ko to slišim že stiskam medenično dno …
Ne vem kdaj me je takole “zadela” realnost v vsej svoji “lepoti”. Kaj me še vse čaka? Osteoporoza, menopavza … in ta je “just around the corner”. Lahko se zadanem s Keglovimi vajami 24/7, overdoziram s kalcijem … klinc, menopavzi vseeno ne bom ubežela. Ne verjamem, da bodo do moje “mene” že kaj pametnega pogruntali.
Tako kot z zobmi. Ko smo bili mi majhni še ni bilo vseh tistih zalivk in super-truper obstojnih plomb, ki jih je danes deležna mladina (da o boljši preventivi ne govorimo). Pa vsak Jože, ki je imel 5 minut časa vam je lahko vrtal po zobeh. Danes je pa polovica moje generacije škrbastih. Zobozdravniki pa takole … če hočete dobrega boste seveda zanj morali fajn plačati (koncesija, kaj je to?), pa še to ni nobena garancija, da vam ne bo uničil zob.
Poleg tega pa, saj veste, varčujte, dajajte denar “na stran” (no ja, vlagajte, pa čeprav ta hip človek niti ne ve kam), ker “penzij” za našo generacijo ne bo. Danes gledam svoj plačilni listek in vidim kako solidarnostno delam še za enega penzionista. Naši otroci bi morali delati najbrž vsaj 18 ur na dan, da bi nam lahko zagotovili minimalno penzijo. Otrok nismo naredili dovolj (pa še nekam pozno smo začeli, tako da nimamo niti več toliko časa, razen seveda, če se zgledujemo po Sarah Jessici Parker in jih damo donosit kakšni drugi tetici, da nam ne bo treba hujšati po porodu), nas pa je kot kobilic (no, proporcionalno gledano).
Morda tole z demenco sploh ni tako slaba stvar, no za vas niti ne, če vas bo doletela, za naše najdražje, ki bodo (upam da) skrbeli za nas, pa zna biti kar naporno.
Torej: Kegel, kalcij in konjak (za trenutke, ko vas zadane realnost).
Listam novi Vogue UK, avgustovsko številko, ki izhaja julija (joj, kako mi je to všeč …). Pa imam feeling, da sem se znašla konec 80-ih let in to v 
Disco nore barve (Louis Vuitton).
Kroji oblek copy-paste iz Dinastije (Moschino Cheap & Chic).
Podložena ramena by Balmain (jep, they are back!).
Slavna “Krystle Blau” (kot je v osemdesetih pisala Burda) alias modra barva ala Kryste iz Dinastije. V bistvu pa gre za barvno paleto od okoli indigo modre, od vijole do zelenomodre (Versace).
Plašč kamelje barve (Vogue trdi da, če kupite en sam plašč letošnjo jesen, naj bo le ta od Max Mare).
“Mala” črna usnjena jakna (YSL).
Krzno by Matthew Williamson (joj, uboga Stella McCartney!)
Parižanke iz levega brega (Chanel) in tudi buržujke iz desnega (Oscar de la Renta).
Moj najdražji Marc Jacobs tako ali tako trdi, da je v svoji kolekciji poskušal ujeti utrip osemdesetih let v New Yorku skozi rožnata očala … (Zato je naredil plašč roza barve, ki spominja na kultni Bubble Gum žvečilni gumi.)
Še en kultni kos je zagotovo nova Chloe bluzica z enim rokavom po kateri se sprehajajo številne pentlje. Pa seveda “Playboy” zajčji uhlji, ki jih je Marc ustvaril za Louis Vuittona.
Pa ne recite, da vam to ne obudi spomina na Dinastijo. Če vas to še ni prepričalo, vam v Vogue postrežejo tudi z zgodbo o Tatiani Blatnik (ali vam zveni domače?), za katero moja malenkost še ni slišala (morda sem res malo neobveščena ampak vseeno). Opisujejo jo kot “German and Slovenian Beauty” (sem vam rekla, da zveni domače), ki se je rodila v Venezueli, živela pa v Švici. Zdaj pa je spremljevalka (sicer piše, da je to njen “boyfriend” ampak ko zveste, da jih ima dama preko 40, se mi zdi to bolj primerna beseda) grškega princa Nicolaosa. Bjutiful lajf! Čisto kot v osemdesetih. Fotke na ladji in pa v Valentino obleki (bojda od njene mame).
Da pa vas v vročih poletnih dneh ne bi preveč “segrevalo” so poskrbeli oglasi za torbice Mulberry, posneti v jesenskem gozdu, ob drevesih brez listov. Sezonska nostalgija.