Danes sem v svoji otroški sobi dajala spat Maci Bu. Medtem ko sem zaman čakala, da zaspi, sem začela “stikati” po predalih. Mojih starih predalih. Našla sem kup zapiskov s faksa, pa iz podiplomca. Poskušala sem ugotoviti na kateri predmet se nanašajo.
Našla sem tudi svoje prve vizitke, ko sem še delala v Parizu, pred 10-imi leti. “Product manager” je ponosno pisalo na vizitkah. Mislila sem, da sem prijela “boga za jajca” kot rada reče moja mama. Spomnila sem se svojih začetkov v službi pred, o Jezus, 12-imi leti. Skozi okno je prihajala sončna svetloba (saj veste, žarki so se lomili pod istim kotom kot že takrat ko sem imela 5 let … torej kot pred 30-imi leti), mene pa je od nostalgije kar zvilo.
Našla sem tudi svoje “skrivne” dnevnike, ki so še celo starejši od moje delovne dobe. Večinoma so napisani z roko, nekaj pa (glej no glej) jih je celo natipkanih na računalnik. Na dnu ene od teh strani je zapisano besedilo pesmi No ordinary love od Sade.
Ob branju te najstniške limonade me je kar zvijalo. V bistvu mi je bilo kar “nerodno”, da sem bila taka romantična koza, ki se ji je paralo srce. Imelo me je, da “dokazno gradivo” kar uničim. Potem pa sem zaslišala mojo Maci Bu, ki se je veselo rolala po posteljici in se pogovarjala z dudo.
Nič, sem si mislila, tudi ona bo najbrž šla skozi kaj podobnega. Variacija na temo neizpolnjene ljubezni, zapiski iz faksa (upam), službene vizitke. Najbrž bom takrat težko razumela njena čustva in doživljanja. Naj torej ostanejo ti spomini, meni v opomin, njej v oporo.
No ordinary love … vsaka ljubezen je posebna … tudi materinska.
Oznake: ljubezen, nostalgija, otroci, starši, upanje