Dolgo časa sem se upirala popularni nadaljevanki za “najstnike”… Moja Mi mi je prigovarjala kako super so stylingi in kako se vse skupaj dogaja v New Yorku, pa se kar nisem in nisem dala.
Zadnjič pa je morala Maci Bu v bolnico in ker sem že vedela, da bom prebedela noč, sem pograbila prvo knjigo z omare, ki mi je prišla pod roke. In tako sem v rokah držala Gossip Girl. Knjigo sem kupila pred letom dni v Aix en Provance, v FNACu. Ravno zato, ker sem hotela začutiti tematiko preden investiram v nakup celotne sezone nadaljevanke na Apple TV.
In tako “me je prijelo”. Avtorica s svojim opisom otrok New Yorkškega”old money”-ja, ki je brez dlake na jeziku. Opravljanje 16 letnikov, ki ne pozna meja v svoji zlobi. Tako je nadaljevanka skozi velika vrata stopila v naš dom.
Prva knjiga je v bistvu strnjena v prvem delu nadaljevanke. In v knjigi so glavni akterji opisani veliko bolj “bitchy” kot jih prikazuje nadaljevanka. Osebe so veliko manj črno/bele. V resnici so vsi precej sivi, v vseh odtenkih sive pač. Alkohol med mladimi bogataši, ki niso prikrajšani za prav nič na tem svetu (berite, za njih je sprostitveni shopping to, da domov prideš z vsaj eno Chanel torbico, petimi cunjami iz Barneyja in vsaj tremi pari čevljev s ceno nad 700 $), teče v potokih. In to s privoljenjem in pod budnim očesom njihovih staršev. Stylingi pa so res nori, no vsaj Serenini. In New York v vsej svoji barvitosti… ah.
Se pa knjiga in nadaljevanka razlikujeta v tem, da v knjigi sploh ni opaziti “pritiskov” staršev na svoje potomce, ki morajo kljub temu, da so rojeni s srebrni žlico v ustih, izpolniti pričakovanja svojih saršev. Vsaj v prvi knjigi tega ni opaziti. Za kaj več bi morala nabaviti še vse naslednje. Ki pa jih je… malo morje. V bistvu jih sploh ne znam prešteti.
Kaj torej hočejo njihovi starši? Imeti morajo dobre ocene, izpolnjevati svoje dolžnosti v družbi in seveda študirati na pravi šoli ter, last but not least, zasesti prav določeno mesto v družbi in tako zapolniti sliko. Voila, picture perfect!
Zanimiv je tudi trend bloganja, ki ga opisuje knjiga. Ko je knjiga nastajala blog v resnici bojda sploh še ni obstajal. Vsaj tako trdi avtorica. Če je to res… kako zanimivo je videti, da je nekaj “futurističnega” postalo resnično.
Sicer pa, aj lajk, glasbo Trancendersov, ki se pojavlja v nadaljevanki. Blake Lively, ki igra Sereno, pa tudi njen (bojda tudi v resničnem življenju) fant, sta not at all bad.
Čisto simpa nadaljevanka o življenju, ki ga ne boste nikoli živeli. Zato jo vzemite takšno kakršna je in ne traumirajte, ker vaši starši niso leta 1700 ustanovili pomorske družbe od katere še danes živi vaša rodbina v prelepi hiši na Peti Aveniji v New Yorku.
You know you love me, XOXO, Gossip Girl 
Počitnice so najbrž že za nami, ampak kje pa piše, da ne smemo brati tudi jeseni.
Jesen vedno prinese tudi nekaj dobrih filmov… jesen in božični prazniki pravzaprav… nekaj, ki jih bom najbrž videla ali pa ne (dvomim, da bodo vsi končali v naših kinih). Ne zmerite mi, še vedno najraje pogledam kakšno dobro chick-flick komedijo, celovečerno risanko ali pa dramo. Grozljivke niso zame. No pa poglejmo:
Škoda.
Pri nas v družini imamo novega člana. Ime mu je Elvis. Ne, nisem še enkrat rodila, tudi psa ali mačka nismo kupili. Kaj šele kanarčka…
Joj, kako pogrešam osemdeseta leta… TV Slovenija je bila edina televizija v slovenščini in vrteli so še kakšne “čizi” nadaljevanke izpod peresa 
Danes sem ugotovila, da zna biti recesija tudi simpatična. Moj mož je vztrajal, da prihranimo z energijo (in dodatno ne ogrevamo že tako vročega stanovanja) in perila ne posušimo v sušilcu. Tako sem postala “recession mamma”. Perilo sem obešala celo popoldne. Pri tem sem se odlično zabavala. Dudi Dadi je bil pomočnik. Nosil je mokro perilo, jaz pa sem ga obešala. Pri tem je izjavljal, da lepo diši.