Nekje sem prebrala, da otroci lahko “make or break a marriage”. Za vse, ki se še niste znašli na tej strani v knjigi vašega življenja, naj vam povem, da bi se temu stavku tudi sama smejala pred štirimi leti. Danes pa mu prav zelo verjamem.
Ravno sem brisala lepljiv sladkorni madež, ki se je naredil pod zadnjo Lady. Ob prebiranju idiličnih nakladanj o tem kako je mali Tilen še bolj združil Marka in Lili. Skoraj sem dobila sladkorno bolezen. Vse jima štima. Mali je angel. Je, pije, raste, ni ga problema pod milim nebom. Everybody is happy! Še dobro, da imam v glavi toliko soli, da mi cuker ni udaril na srce. Naj dvignejo roko vsi, ki se odkar imate otroka (enega, dva ali več) še NIKOLI s partnerjem niste skregali prav zaradi malčka. In če jih nameravate dvigniti, jih kar pospravite v svoje globoke žepe (kot svetujem tudi Marku in Lili), ker vam ali nihče ne bo verjel ali pa vas bo kdo linčal od čistega ljubosumja.
No, jaz roke ne bom dvigovala, pa ne zato ker se bojim da me boste linčali, ampak preprosto zato, ker nisem te sreče. Ravno zadnjič sem slučajno kot najbolj razočarana gospodinja vseh gospodinj bulila v reality show Super varuška na TV3. Tokrat je vzela v roke šestletnika, ki je imel fobijo pred hrano. Fant ni jedel nič in pika (bojda razen pomfrija, ker drugače najbrž več ne bi živel). Ampak pustimo reveža pri miru. Bolj sem si vzela k srcu dejstvo, da sta bila starša zaradi malčka že tako na koncu volje do življenja, energije in živcev, da sta se kar naprej zbadala in valila krivdo druga na drugega. In me je spreletelo.
Z možem sva bila idiličen par, zaročenca, mladoporočenca (ja, pa tudi recesije še ni bilo), potem pa je prišel naš Dudi Dadi. Ponoči sva hodila gledati ali diha, ko je kihnil sva tekla k zdravniku. Na internetu sva preverjala ali je normalno, da se pri 9ih mesecih še ne plazi s svetlobno hitrostjo. Zgubljala sva živce, ko sva ga poskušala navaditi na gurmanske užitke pasirane zelenjave brez soli. Hodila sva ga pokrivati in odkrivati sredi noči. Jaz sem ga pokrila z dodatno deko, mož ga je odkril. Začaran krog. Ko pa je prvič dobil vročino je počilo. Paracetamol ja ali ne? Mu dava? Kdo bo prevzel odgovornost? Ti, jaz, midva… WTF?!? No, naj ne razlagam kakšna sva bila, ko je prvič bruhal. Ko je enkrat v vneti igri z možem strmoglavil na rob nočne omarice in dobil buško, sem moža skoraj požrla, ker me je bilo tako strah kaj bo. In seveda tudi mož je nažiral mene, ko se je meni dogodilo kaj podobnega. Od vseh strahov za njegovo zdravje in varnost sva postala psiho-paranoična posameznika, ki odgovornost, za trenutke ko se to zdravstveno-varnostno ravnovesje zruši, iščeta v svojem partnerju, da bi si s tem olajšala dušo.
Patetično? Niti ne… Mislim, da vsak človek deluje na podoben način. Samo pomislite, ko ste kdaj v službi storili napako in ste poskušali najti vse mogoče razloge, da bi se vaša odgovornost pri zadevi zmanjšala. Ali pa ko so vas dobili pri goljufanju na izpitu. In samo spomnite se Winone, ki so jo ujeli pri kraji oblek v trgovini (je že morala biti kakšna psihična motnja, zakaj neki bi si igralka, ki zasluži tudi po mar milijonov dolarjev na film, ne morala teh istih cunj tudi kupiti?).
K “lajšanju duše” pa dodajmo še zmanjšano prištevnost vseh staršev, ki spijo z ušesi na steni otroške sobe in slišijo pasti las z glave svojega potomca tudi ob najbolj nenavadnih urah. Kajti našega Dudi Dadija je potrebno vsaj dvakrat na noč “poservisirati” in ga v spanju odnesti na stranišče, da lahko iz svojega malega mehurja kot pravi veliki fantje odtoči predelane decilitre tekočine. Na kar naju “opozori” s tihim stokanjem. Naša Bučka pa se, če je verjeti vsem starševskim priročnikom, kot pravi dojenček zbudi vsaj 16-krat na noč. Še dobro, da se zavedam samo kakšno četrtino vseh teh njenih zbujanj. Rezultat so torej rahlo neprištevni starši, ki kot zombiji, ki so ob tem spili vsaj še kakšnega kratkega, hodijo od trenutka, ko jih dvignete iz vodoravnega stanja pa do trenutka, ko vsi izmozgani spet zavzamejo vodoravni položaj na svoji blazini. Ubijalska kombinacija torej.
Vsekakor sem prišla do zaključka, da se bodo takšna “obtoževanja” v prihodnosti še dogajala. Tudi ko bo naš Dudi Dadi že cel mulc, frajer, jack… you name it. Če bo razbil fotrov avto, bom zagotovo kriva jaz, ker sem vztrajala, da mu lahko zaupamo. Če bo kakšni punci strl srce in bo ob 3h zjutraj zvonila na vratih, bo seveda kriv moj mož, ker “kaj ga pa nisi naučil lepših manir v srčnih zadevah… “. Pa če bo zlomil nogo na smučanju, dobil cvek v šoli ali se stepel in razbil nos svojemu sošolcu.
Kaj vse si bova očitala za najino Bučko pa sploh ne upam pomisliti. Da bi le ponoči lahko malo bolje spala… Sanja svinja kukuruz… kar pomislite na vse zabave iz katerih se najstniki vračajo ob urah, ko tudi v Parizu (mesto, ki nikoli ne spi) več ni žive duše na cesti.
Pomembno je to, da se zavedava, da se vse to dogaja zgolj zaradi “zdravstveno-varnostnih” genov in spalne deprivacije, ki nas kot starše “prizadane” in da vsa ta nervoza, povzignjeni glasovi in mahanje z rokami po zraku ni plod zmanjšane ljubezni do partnerja, ampak se je ob nespremenjeni konstanti povečal adrenalin, ki ga je povzročil začasen izpad vašega “starševskega sistema”. To pa nas ob kilometrini, ki jo kot starši naberemo v vseh teh letih sekirancije, v resnici združuje in tako pravzprav da vezi edinstveno “patino”.
Good luck and good night, dragi starši!
Oznake: družina, otroci, prihodnost, upanje, zakon
Ah ja ,, niso fotošopirane le slike v rumenih cajtngih.
Help, Pika, prevod… moj blond gen is not getting it
O, kako mi je vse to znano. Včasih je, da se sami počutimo bolje, za to treba nekoga okriviti, in partner je pač ponavadi najbližji (pa itak je vedno res kriv, a ne?:-)). Ja se tolažim, da otroci zrastejo, samo nisem prepričana ali zakon to lahko preživi in sploh dočaka?
midva ŠE ne.
a kaj je 9 mesecev proti večnosti (al kako se že reče? )
@ Šnuja… ko bi bilo samo 9 mesecev… 9 mesecev je še kul (če odštejem dejstvo, da ne moreš obleči vsega kar hočeš, da ti kile kar skačejo na rito, da se moraš izogibati alkoholu, da na koncu težko spiš in da ti je na začetku slabo). 9 mesecev nosiš otroka s sabo. Ne joka, ni bolan, rules…. Potem pa… jep, potem pa se res začne večnost… večnost skrbi in problemov
ne ne ..
…
naša Mikroediciaj je stara 9 mesecev in se nama še ni uspelo spričkat zaradi nje.
čas nosečnosti je pa pojem zase. Sem jo preživela precej aktivno in brez zapletov – s stiloim, al kako se že reče, pa je kljub temu ne bi označila kozt “najlepši čas v življenju ženske”
Oh ja, saj tudi naš prvi do vstopa v vrtec ni bil bolan… razen malo vročine ob izrastu štiric. Vrtec je smrtec, če sem malo poetična
Drugi otrok pa je lepilo za vse kar prvi prinese iz vrtca, zato se druga porodniška s prvo niti v sanjah ne da primerjati. vsaj moja ne 
Če pa sta vidva. hvala Bogu, tako “united” da se kljub temu ne bosta kregala, potem – SVAKA ČAST! In blagor vama!
O joj .. sem na tole pozabbila čist!
@SaraB – fotošopirane so tudi zgodbice, ne le slike!
In ja, včasih je težko, res. Pa ne zarad otrok ampak ker smo ženske pač ženske – vidimo polno obveznosti, ki jih moški enostavno ne vidijo. Lucky them