Jupi, ta teden sem z Bučko (ki je uspešno flirtala z mimoidočimi obeh spolov) celo uspela malce pokukati po mestu. Preden pa se lotim ocene stanja, naj samo povem, da se mi zdi od sindikalistov skrajno nesramno, da mladim družinam ob tako redkih skupnih trenutkih kot so sobote, kratijo dostop do mesta zaradi demonstracij. Glejte, res mi je žal, tudi jaz bi rada višjo plačo in v penzijo pri 36ih ampak žal razumem, da ne gre. Država ni Božiček, koliko smo v njene blagajne spravili in se ni pokradlo, toliko bo iz kesice prasice tudi prišlo. Ali lahko drugič štrajkate kak četrtek ali vsaj torek?
Pa bi se bolj množili, dragi moji, ne glejte nas mladih mam, rojstva so v porastu. Poglejte generacijo, ki premore 10 do 20 let več od mene in ki si je omislila po enega otroka na par. Hvala Bogu imam med svojimi znankami in prijateljicami precej takih, ki imajo 3 otroke. Bravo punce!
No, Ljubljana konec novembra torej. Prejšnjo soboto (preden je familijo napadel driskitis) so se pripeljale mestne smrekice. Bolj jadne, sodeč po fotki.
Kar pa ni motilo Lumpacija Vagabunda.
Jutri bi z veseljem prečekirala kako so tole luknjo (beri: gole veje) s slike zamaskirali, ampak kaj ko nisem sindikalist. Če se kdo najde, ki mu jutri uspe prislalomirati do smrekice, naj prosim pošlje fotko na moj e-mail (sara@izpovedizparavljivke.com).
Druga smerkica pa se je odpeljala. Najverjetneje na Mestni trg. Pod okno županu Zokiju.
V soboto sem se malo zasanjala v Vale Novaku s krasnimi koledarji in vedno priročnimi blokci in zvezki za zapiske. Če pa vam uspe priti do Cankarjevega doma na knjižnji sejem, sodeč po besedah moževe mame se izplača. Dobri deali na knjige, ki so v povprečju 25% cenejše. Knjiga je krasno božično darilo. Go for it!
Maximarket… že dolgo nisem bila v njihovi špecariji. Stvar so lepo zrihtali. Kdaj že, eno leto nazaj? Ampak ali lahko investirajo v prezračevalni sistem? Iz hitre nabavke mleka in masla smo prišli smrdeči po pizzi, da so se za nami slinili vsi mimoidoči psi. V Maxiju sem v kleti našla dva božična winnerja. Veliko okrasno kroglo iz zlatih bleščic za 1,99 eura. Bučki je bila strašno všeč, ampak je nisva uspeli urajmati. Kot tudi ne seta 9 svečk v kozarčkih v treh različnih rjavih odtenkih z vonjem po kavi. Božični winner the luxe.
Mladinska knjiga ima krasen izbor servetov (kot pravijo v vrtcu pri Lumpaciju: prtičkov), ki so za čudo božje cenejši od 5 eurov. Zdi se mi, da je tole s serveti sploh en navaden rip-off, tako da je cena 3,60 eura mega dobra, imajo pa tudi kar nekaj božičnih motivov. Se izplača.
Nama pa je zgodba zase. Priznam, da mi gre na živce kako se direktorica Bernarda Trebušak s svojim oprsjem vedno slini zraven Jankovića (no, morda je vice-a-versa, kdo bi vedel), ampak ženska je ambiciozna in ji uspeva (kljub temu se mi zdi neumesno, da jo revija Jana predlaga za Slovenko leta, morda bi bila lahko manadžerka leta, ampak Slovenka leta… halo?!?!).
Za nas mame je v Nami zgodba zase otroški oddelek z igralnico in kafičem. Jupi. V miru spita kava! Moja mama, ki je Lumpacija peljala tudi na WC trdi da imajo tudi otroška stranišča (kar na žalost ne morem reči za PEDIATRIČNO kliniko!!!!).
Žal nisem videla prenovljenega ženskega oddelka z neko sofo, ki se je PR-ila po medijih. Pritličje je najs. Če ne veste kje vam lahko zamenjajo usnjen pašček na uri. This is the place. Ponudbe kot solate.
Me pa seveda navdušuje Nama z novo (no ja, ni več tako nova vem, ampak res nisem pogosto v mestu) izložbo. Končno nekdo, ki se res trudi izstopati. Lutke bi bile lahko malo manj 80’s.. kaj bolj retro ali modernega bi se prileglo, ampak že ideja je pohvale vredna. Nekaj manjka (poleg dobrega stylinga na lutkah), ne vem kaj, ampak, kot bi rekel glavni kuhar v Ratatouille: “fant je tvegal, bil je drzen, pohvalimo ga!”. Meaning, sedaj pričakujemo še več in bolje.
Opravičujem se za kakovost slik Namine izložbe, ampak stvar je precej prometna (razlog več za boljši styling na lutkah) in težko je bilo ujeti moment brez ljudi. Poleg tega sem parkirala za 30 minut in odkar mi je slabovidni redar v Trnovem kljub nameščeni uri na vetrobranskem steklu (človek bi mislil, da je mesto ob vinjeti res kao vidno, ampak zgleda da ima mestna oblast druge kriterije o vidnih mestih kot tista na državni ravni) pripopal kazen, sem vedno čisto živčna. Sploh sva pa z Bučko hiteli na opoldansko siesto.
Morda mi kdaj decembra uspe priti do Starega trga…
Za začetek naj pohvalim tvoj blog. Redno prebiram objave in pogosto se strinjam s tabo. Tudi sama obožujem torbice in kamine in čevlje in knjige in kremice in pudrčke in maskare in sprehode po mestu in otročke in kavice s prijateljicami in… vse te ljubke stvari, ki ženskam polepšajo dan.
Vendar, sledeči del:
…Preden pa se lotim ocene stanja, naj samo povem, da se mi zdi od sindikalistov skrajno nesramno, da mladim družinam ob tako redkih skupnih trenutkih kot so sobote, kratijo dostop do mesta zaradi demonstracij. Glejte, res mi je žal, tudi jaz bi rada višjo plačo in v penzijo pri 36ih ampak žal razumem, da ne gre. Država ni Božiček, koliko smo v njene blagajne spravili in se ni pokradlo, toliko bo iz kesice prasice tudi prišlo. Ali lahko drugič štrajkate kak četrtek ali vsaj torek?
… Če ta del ni šala, potem je tole ena tako nagravžno naduta, brezčutna, arogantna in egoistična izjava, da tokrat ne morem brez komentarja.
Sprašujem se… Ali je primerno šaliti se na račun grozljive situacije navadnih delavcev in bednih razmer v naši državi, ali zares ne premoreš empatije in sočutja do ljudi v stiski? (…btw, meni se to ne zdi primerna snov za hecanje…)
Seveda, po eni strani te popolnoma razumem… če je tvoja glavna skrb, katere prtičke izbrati v veselem decembru, morda niti ne gre pričakovati česa globljega. Poleg tega ima seveda vsak pravico do svojega mnenja. Nisem ravno takšen biser, kot si ti (imam samo diplomo iz filozofije), premorem pa kanček spoštovanja do ljudi, ki se borijo za svoje pravice. O tem je vredno razmisliti…
Lepe pozdrave, Nika.
Draga Nika, veseli me, da si se oglasila, čeprav vidim, da nekako nisi razumela kaj sem s tem hotela povedati. Naj prvo razčistim, da je moja empatija do delavcev zelo velika, o tem sem tudi že sama govorila v blogu. Ja, grozno je kar se dogaja delavcem (ki so nekako tudi sami ugotovili če se spomniš Gorenja, da sindikati ne delujejo vedno v njihovem najboljšem interesu), vendar nas in mislim NAS vseh (ker tudi jaz imam za sabo že 13 let delovne dobe z urnikom, kjer plača preračunana na uro pride vredna ravno toliko kot delavska, verjemi!) ne bo rešilo stavkanje, ker enostavno nas je premalo, da bi lahko tudi naša generacija odhajala v penzijo v isti starosti kot so to počeli naši starši. Tu gre za preprosto matematiko. Kdo bo delal za naše penzije ob tem ko nataliteta pada? Če nimamo dovolj otrok, ki bodo čez 20 let delali za nas, potem bomo pač morali delati sami, ker penzij ne bomo imeli. In to ne tisti z osnovno plačo, kot tudi ne mi s prtički v decembru. Beri prtičkov ne bo. In ja, tudi meni je grozno, ko pomislim, da bom pri 65 letih še delala namesto da bi pazila vnuke, ampak šta se mora nije teško. Zato bom pač tudi jaz delala do 65 leta in this is it. Sicer pa, v nasprotju z Bernadro T. (ki vidim, da hvala Bogu ni prišla v top izbor) mislim, da je nominacija Veronike Juvan delavke iz Gorenja, ki je zastopala delavce Gorenja, za Slovenko leta (revija Jana) mnočno upravičena in upam, da bo lovoriko, med vsemi fensišmensi managerkami in političarkami, ki se še drenajo na listi – tudi dobila. Vsekakor se opravičujem, če nisem bila dovolj globoka. Tudi delavcem, ki nismo za tekočim trakom ni vedno lahko. Ja, morda domov odnesemo kakšnih 600 eurov več kot oni, vendar delamo mnogo več kot 8 ur, nobenih socialnih pomoči ne dobivamo, ne plačujemo vrtca 70 eurov ampak 300 itd. Verjemi mi, naša država je še vedno zelo socialna. Ampak ne mislim se spravljati v politične diskusije, moj point je ta, da bomo pač morali delati in ne štrajkati. Žal nas edino to lahko reši. Delo.
… in ja Nika še to tisto s torkom in četrtkom je bil cinizem. Ker ob protestih sredi tedna se še v bolj znižuje produktivnost, ki je pri nas že tako med najnižjimi v EU. Bolj skrbi sledeče dejstvo, da je utaja davkov še vedno tako velika pri nas, da so jih samo na relaciji farmacevtske družbe – zdravniki našli za 2 mio eurov http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042318844
Verjela ali ne, tudi meni ni postlano z rožcami vsak dan, ampak v svojem blogu ne želim traumirati, ampak iskati male radosti v življenju, ki nas razveselijo. To je moj način, da preganjam svoje vsakodnevne težave. In to je bil pravi point tega zapisa. Glede kaminov in ostale drage mode – to v 99% tako ali tako vedno ostane samona naših listah želja.
U, u, u, taka ful zanimiva tema in različna mnenja, I like! Družbena angažiranost filozofov, I like more. Končno ni vse roza in D&G in CC v tem blogu, like, like, like.
Če pustimo svečke in prtičke in smrekice in pogledamo samo stavkovni del. DEJSTVO je, da nas stavka ne bo rešila in čeprav stavkajo v soboto, bodo povzročili škodo. (Ali pa tudi ne, če bodo po koncu stavke na veliko zapravljali!). Ja, s 452 € se ne da preživeti! Ja dopustili smo t.i. managerske odkupe. Ja, leta 1990 smo rekli, da se ne gremo samoupravljanja (ki, btw. je imel svoje hude napake in bi se verjetno moral preoblikovati v kaj drugega). Kot je lepo rekla Svetlana Makarovič za delavce v Muri, “kje so bili od leta 90 – sedeli so na svojih ritih”. Državna uprava je predraga, prevelika, premalo učinkovita. Naša proizvodnja je premalo učinkovita. Starši smo premalo učinkoviti, ko imamo samo po enega ali nič otrok. (Se opravičujem vsem bolj uspešnim, enim ne gre, drugi nočejo!). Kot piše Sara, žakelj je samo eden.
Vsakič, ko mi tašča omeni, da kje je njen denar, da ga zdaj ni ko je v penziji, dobim “ta živčno”. Ni ga, ni, ga, ni ga! Danes od naši plač odvajajo za penzijo moje mame, moje tete, one so plačevale za svoje penzioniste, kdo bo pa za nas?? Delali bomo dalj!! Dejstvo je, da za strojem ne moreš delati pri 60+, lahko pa počneš kaj drugega koristnega. Saj ni treba, da vsa leta delaš eno in isto, razen, če v tem RES uživaš. stvar organizacije torej. Kako se razni, ki pišejo maile in jih razpošljejo na miljon naslovov tega ne zavedajo mi ni jasno. Če danes nehamo plačevat za penzije, bodo trenutni penzionisti pomrlil od lakote. Potem pa kdo…naj da država. Pa ljubi moji, država smo mi!
Državna uprava, moja priljubljena tema. Živimo 160.000 ljudi in še kakega. Pa dobro, rabimo x zdravnikov, y policistov, n gasilcev, ampak ne pa preveč (v glavnem bab), ki se grejejo po agencijah, zavodih, uradih, … V glavnem s poklici brez dodane vrednosti in kakšen izdajalski inženir. Predrago! Sem gredo višje plače delavcev, sem gredo naši prispevki in davki.
Nika, gospodarstvo ne zmore dat višjih plač, ni, ni, ni! Že tako smo nekonkurenčni. (Pri tem izzvzamem vse firme, kjer direktor krade, ampak to se rešuje drugje, ne s stavko). Delam v podjetju, kjer nam gre dobro, ampak ni za plače kot jih zahtevajo. Bo lastnik preselil proizvodnjo na Kitajsko, pa ne bo več od naših davkov nič. Ker nočemo pralnih strojev za 1000 €, ampak za 300 €. Ker nočemo avtov za 40.000 € ampak za 10.000 €. Ponudba in povpraševanje.
Delavci naj prijavijo tatvine, sodelujejo v sodnih postopkih, naj povedo, da nočejo take uprave, da je država predraga, da nas na x neto plače , stane še 2,1 × toliko da smo zaposleni. Da kam gre ta denar, če bi šel lahko na njihove račune.
Sanjati je pa zastonj. Razlikuje se samo vsebina naših sanj. Stavka v soboto (in vsaka druga) pa stane.
Meni gredo ti sindikalisti na živce. Zelo.
In da se razumemo, razumem tudi delavce, ki težko preživijo s 450 EUR na mesec. Vendar pa:
* delajo 7 ur in pol, ker je pri nas malica plačan delovni čas (edini v Evropi)
* dobijo s strani države vse možne socialne transferje (otroški dodatek, brezplačni vrtec, solidarnostna pomoč) in skupni dohodki in ugodnosti take družine so včasih večji kot v družinah srednjega razreda
In sindikati mi gredo na živce, ker se obnašajo, kot da smo v začetku 20 stoletja v obdobju delovno invenzivnega kapitalizma. Pa nismo več!
Zares bi morali biti na cesti danes inženirji in srednji sloj in pa mladi ljudje. Zakaj:
Zgodba slovenske gospodarske konkurenčnosti je zgodba šlepanja na sredni sloj. Naš proizvodnji delavec stane približno toliko kot v nemčiji. Naš inženir, prodajnik, srednji nivo v podjetjih (torej tisti, ki so končali kaj več kot srednjo šolo) stane trikrat manj kot v nemčiji. Šlepamo se na to, da naš inženir dobi 1.400 netto, v Nemčiji pa bi dobil najmanj 2.500 netto.
Gospodarstva ne bo peljala naprej šivilja, ki šiva za strojem, livar ali pa strojevodja lokomotive (ki ima za povrh še beneficirano delovno dobo, malora, saj nimamo več parnih lokomotiv!!!!). Bodo pa tisti, ki imajo znanje in ideje: kreatorji novih produktov in storitev, strojni inženirji in strokovnjaki za logistiko. Samo za primer.
In na cesti bi morali biti študenti. Zato ker pristajajo na prostituiranje svojega časa in delajo preko študenta in študirajo 7 in več let, namesto, da bi svoje znanje takoj vrnili v produktivni del družbe. Študentje, ki so pozabili, da imamo na glavo obrnjeno demografsko piramido in da ne bo za njihove penzije in ker so pozabili, da bodo lahko živeli samo od svojega znanja. Mene vedno fascinira, kako to, da imajo študentje, vsaj tisti, ki jih vidim v Ljubljani, tako dober vozni park. Narobe svet. In narobe vrednote.
In Nika, ker si filozofinja, bi morala opaziti ta družbena nesorazmerja. Danes v Sloveniji niso delavci ogrožena vrsta. Ampak tisti z znanjem in tisti, ki bi morali svoje znanje čim prej sptaviti v produktivni del ekonomije.
Amen. Dol s sindikati, ki so zaspali v prejšnjem stoletju!
Maestro, dober zapis. In tudi sama se zmrdujem – nad sindikalisti!!!
Končno, da so medvedjo družino spravili (kam le???) in si omislili kulise (ki bodo verjetno razveseljevale naša srca in oči naslednjih pet let), ampak vseeno, NICE. Ampak, potem je to Maxi in stajling, ki ga delajo njihovi izložbarji je nekaj najbolj aburdnega, kar premore človeška fantazija. Mislim, ne morem verjet (ali pač), da lahko nekaj tako povprečnega skupaj sestavi…ker če se sprehodiš med obešalniki in policami se najde marsikaj (sicer zelo meščansko avstrijskskega) ampak garantiram, da lahko iz marsičesa narediš lepe slike in zagodbe. Včasih sem to počela….in ko grem mimo teh izložb mi je vedno hudo in malce sram.
@matilda… jep, tudi jaz se sprašujem kje je medvedja družina, morda v bližnjem muzeju, who knows? Joj, če bo s temi kulisami sedaj strašila 5 let, ji je treba dati en veliki minus, minus, minus, minus… Ampak neeeeeeeeee, saj ne bo, a bo? Maxi je pa res, ja, kot praviš… no comment.