Ko sem prebrala knjigo o Francozinjah – Dve šminki in ljubimec – me prazaprav ni presenetilo dejstvo, da Francozinje nimajo ženskih prijateljic s katerimi bi “hengale” na pijački. In to vam lahko iz prve roke tudi potrdim. V vsem času, ki sem ga preživela v Parizu sem dobila samo eno francosko prijateljico, pa še to najverjetneje zato, ker je bil najin okus za moške tako različen, da se nobena od naju zagotovo ne bi zapičila v tipa od ta druge. To je namreč razlog, da naj Francozinje ne bi imele prijateljic. Ker si baje kot za stavo kradejo može, fante, partnerje, you name it.
Francozi so do potankosti “specializirani” za flirtanje (ki seveda ni enako varanju iz prvega odstavka). In roko na srce, svaka jim čast. Osebno sem mnenja, da flirt, za katerega je jasno, da ne vodi nikamor (ker če bi, potem bi izgubil ves svoj šarm) ohranja človeka pri življenju. Lets face it, lepo je, če vas obožuje vaš mož, vam piha na dušo, ampak njega ste videle že v vseh izdajah, on pa tudi vas. Tako je ljubezen sicer – ment to be, ampak flirt mora kljub temu biti.
To, da naj pravi kakovosten flirt ne bi vodil nikamor je moja sveta resnica. Sicer nisem našla potrditve v kakšnem slovarju da beseda flirt izhaja iz a francoske besede ”flater” (v uradni slovenščini: laskati) kar bi lahko prevedli kot “pihati na dušo”. Pihanje na dušo ali laskanje pa na splošno dviguje človekovo samopodobo. Ko se take stvari zapletejo v kakšne resnejše zadeve, če se rušijo veze in družine, nima več nobenega smisla. Vaša samopodoba gre adijo mare, ne pa da bi vam jo kdo dvignil.
Skratka, meni osebno zelo paše, da mi kdo od časa do časa popiha na dušo. Več kot imam let, bolj fino se mi zdi, da še kakšen predstavnik moškega spola najde na meni kakšno občudovanja vredno stvar, nato svoje občudovanje obesedi in mi “popiha na dušo”. Saj veste v stilu “koliko si stara? Neeeeeeee, nikoli ne bi rekel… bla, bla, bla” Ali pa “krasno postavo imaš, ne morem verjeti da si rodila dva otroka”. Pa še kaj o vašem intelektu in vaši čutnosti. Roko na srce, to zagotovo paše vsaki.
Večina flirtov je nepričakovanih. Pridejo in gredo. Lahko trajajo tudi vse življenje (beri imate nekoga, ki vam dnevno piha na dušo, ampak take stvari so potem hitro, destruktivne in se končajo s prvim odstavkom tega bloga) ampak resnično mislim, da je njihov smisel ta, da ostajajo nedolžni. Zaradi njih ne boste zapustile svojega dragega. Pravzaprav boste doma samo bolj čutne in polne samozavesti. Ker – še imate “mojo” (beri: modžo) – tudi drugi moški to opazijo. In to je bistvo flirta.
Jaz imam enega, ki ga vedno prav z veseljem pričakujem. Imam sodelavca, ki celo leto z mano sploh ne spregovori besede (saj ne da se tudi kaj pretirano videvava v pisarni), potem pa se rahlo v rožicah vsako leto vsede poleg mene za šank na službeni novoletni zabavi in mi malo popiha na dušo. Kar je po svoje prijetno predvsem zato, ker je na naših novoletnih zabavah tooooooooliko mladih in lepih deklet in tudi on je precej zaželjena roba med njimi. Pa si fant vedno vzame kakšne 15 minut časa in mi pove kaj lepega. Sicer v malo filozofski preobleki vinskih hlapov, ampak saj pravijo “in vino veritas”.
Francozi so angleški flirt obesedili takole: “faire un brin de cour à une femme” – skratka “dvoriti” ŽENSKI. I guess that must be true in France. Vive la France! Sem pa prepričana, da tudi moškim paše, če jim kdo popiha na dušo. Pa naj se najde junak, ki si drzne to zanikati.
Very French.
Nekako zgleda moje otroke “privlači” Infekcijska klinika v Ljubljani. Saj ne boste verjeli, ampak tam sem bila že 4krat “hospitalizirana” s svojima otrokoma. Najprej je bil to sum na oslovski kašelj, ko je imel Dudi Dadi komaj 5 mesecev. Zaradi tega suma me je mož celo postrgal s konference v Parizu, me po telefonu usmeril na prvi avion za Ljublljano in tako sem v visokih štiklah in fensi-šmensi garderobi prvič prespala noč na otroškem oddelku infekcijske klinike. Pa so mi takrat rekli, da doječe mamice dobijo neko boljšo posteljo kot tisto skropucalo na katerem sem si še dodatno uničevala hrbet, ampak takrat so bile ravno vse zasedene (oh ti šment, ti šment!). No, oslovskega kašlja ni bilo, hvala Bogu.
Sive lase še nekako skrijemo. Vse skupaj je samo vprašanje discipline in časa. In seveda denarnice. Če vam manjka časa in denarja, pa tudi drugače ste bolj “handy” narave, potem greste v DM in si kupite barvo za lase. Moja izbira v takšnih primerih bi bila L’Oreal Preference 8,34. Če imate malo globjo denarnico in malo več časa, potem ta dirty job prepustite frizerju. Moj izbor bi bil Salon Villa in Boštjan. Looooooooooooooove his place! Barva pa ostaja L’Orealova (Klemen nameša 8,43 + polovico 7,3 + polovico 9,3). Great colour result!
In to velja predvsem ko začnejo na dan prodirati gube. Ker se koža ponoči detoksificira strupov. Zato zame always and forever: nočna krema Lancome Primordial Nuit.
Poleti – vedno in obvezno krema z SPF faktorjem La Roche Posay Redermic XL. Ta mi res lepo napne kožo ampak ob tem imate občuek, da je vaša koža še bolj mladostno polna, kot dojenčkova lička (in trenutno imam Bučko za primerjavo)
Kolebam med La Roche Posay Redermic Yeux in Vichy Liftactiv Retinol HA (preizkusila tudi dnevno kremo – obe sta fajn, imata retinol, ki naj bi bil “wrinkle killer par excellence”, pa še embalaža je simpatično praktična ko se jo enkrat navadiš). Na splošno pa želim, da so kreme za oči v tubah ali podobnih zaprtih embalažah, pomakanje prsta v mali lonček mi deluje ne-apatitlih (oziroma nehigiensko). Koža okoli oči je tako tanka in občutljiva. Zakaj bi jo še dodatno izpostavljala potencialnim infektom. Se ne bi branila tudi Estee Lauder Verite ali Idealist.
In ja, še vedno si upam nositi puder – Chanel, what else? Ko pride do make-upa ga ni čez Chanel. Vsaj zame. Tukaj je stvar seveda zelo subjektivna, ampak jaz sem se našla v Chanel Mat Lumiere. Je pa s pudri na splošno tako, da še bolj povdarijo gube (ampak kaj, ko je treba skriti razširjene pore) če ga preveč naflockam nase. Če pa že ne nosim celotne fasade, si omislim vsaj maskaro. Volumen, volumen, volumen. Tukaj jih je pa morje ampak ne boste verjeli Maybelline je prav tako čarobno dobra kot kakšna mnogo dražja. Vsaj meni.
Pa dajmo še tole… spravljam se k temu, da opravim kuro z Inneov Re-Age tabletami (samo prej dokončam še Inneov kuro za lase – po porodu sem topogledno “prizadeta” in pa Inneov proticelulitno kuro, za kar je spet odgovoren porod). Takole je, če nam vsi kozmetični velikani in palčki govorijo, da je treba življenje napolnit z anti-oksidanti, ki jih najdemo v hrani, zakaj torej ne bi jemala teh tablet? Poglejmo Japonke… toliko soje pojedo, pri 55ih letih pa izgledajo bolje kot jaz pri 35 (ok, tudi sonca se bojijo kot hudič križa in žal mi je, da nismo bili tudi mi topogledno bolje osveščeni, ko smo bili še mlajši). Skratka, nekaj je na hrani (poleg drugi stvari med katerimi so na žalost tudi geni – kakršne smo fasali, take imamo, s tem se ni za hecat, ampak samo za sprijaznit) in če mi za moj življenski tempo (beri: fast living) dajo tableto, ki jo pojem v parih sekundah in ki mi bo pomagala, da v skoncentirrani obliki dobim vse to, kar mi lahko pomaga proti tem nadležnim plisejem na mojem obrazu, why not?
Kako vam to zveni? No, za vse ostale (oziroma za naslednjih 30) pa ostaja “tolažilna nagrada”: maskara Maybelline in potovalna velikost Eau Micellaire La Roche Posay-ja.
Ker je na poti do Zvezde začelo deževati sva seveda morali zaviti v Midas. Človek pač ne more biti moker. Odkrili sva nekaj bajnih torbic Marc Jacobs, ki pa bodo zagotovo počakale na razprodaje, saj mislim, da tudi bogate odvetnice kova Katarine Kresal v recseiji (hej, bojda jo je v ZDA konec…) malo premislijo preden odprejo denarnico. IT kos, ki ga takoj odnesem s sabo pa je zagotovo črn plašč MJ, ki za vse, ki bi vas to utegnilo zanimati, sedi na lutki poleg njegovih torbic (cena: neznanka). Najs, najs, tudi lila torbica na lutki v prtličju.
