Pred 4 leti sva z možem opremljala stanovanje. Lumapcij je bil na poti, treba se je bilo “odzipati” iz majhnega stanovanja in that was it. Harvey Norman je ponujal nakup bele tehnike na 12 obrokov brez obresti, če si vzel Diners kartico. Pa jo je moj mož vzel. Diners kartica se je izkazala za eno dobro stvar. Povsod lahko kupuješ na obroke in še milje za letanje z avionom zbiraš. Ne vem zakaj je nisem že tudi jaz vzela? Khm… time to get serious with this idea.
Kakorkoli že, ko sva se znašla v trgovini sem jaz po dolgem in počez začela hvaliti Gorenje, češ moja mama ima pralni stroj že od pamtiveka in ta dela kot urica, nikoli se ne kvari in če pa se že kdaj sploh je v 15ih letih, serviserji takoj pridejo. Ha, ha, ha… Moja mama najbrž živi v čudežnem vzporednem svetu, kar se Gorenja tiče, namreč. No, moj mož je bil takrat šele bolj malo časa moj mož in mi je verjel na prvo žogo (zdaj raje še cel popoldne surfa po netu in preverja resničnost informacij). Kupila sva super truper Gorenje pralni stroj in še sušilca. Take, z Red dot design award, what else!? Taka dva s “touch screenom”, a ne? Najnovejša. Mora da sta dobra, kot pravijo južno od Kolpe.
Pa najprej pripeljejo sušilec. In veste kaj? Nov stroj… NE DELA! In jaz z velikim trebuhom čakam, da nam pripeljejo novega (po številnih pregovarjanjih s strani mojega moža in grožnjam, da jih bo dal v medije). In ga pripelje ena gospa. Khm, pa me vpraša če ji lahko pomagam nesti sušilca… Khm, sem v 8. mesecu nosečnosti. No številka 2 je delal. Nekaj časa. Vmes pripeljejo pralni stroj. In veste kaj… NI DELAL! Pa saj to ni res. Dvakrat ga servisirajo, potem pa so kar novega pripeljali. Težko je verjeti, ampak je res. Tako imava zdaj sušilca, imenujmo ga številka 2 in pralni stroj, ki ga lahko imenujemo številka 4.
No, številka 2 je kmalu crknil. Pride serviser in že kar kopico rezervnih delov drži v rokah. Khm, pravi moj mož, ali že veste kaj je narobe z njim? Eh, mu odgovori serviser, veste tukajle za Slovenijo pač ne vgradimo vseh delov, če pa se pokvari, pa prinesemo še ostale dele, ki jih drugače vgrajujemo za “Zahodno Evropo”. No, blazno dobra fora, ne?
In tako sta se kvarila, enkrat eden, drugič drugi. Številka 4 ni centrifugiral na primer. Številka 2 je vrtel, pa nič sušil. Skratka, kot Pandorina skrinjica.
Gorenje vam stroje servisira 5 let, potem pa bolje, da jih kar zavržete, ker bi najbrž za serviserje plačali več kot za nov stroj. No, saj serviserji so vedno zelo simpatični. Oni popravljajo, jaz kuham kavo, kot me je naučila že mama. Njo pa najrž babica.
Problem vsega skupaj je, da naše Gorenje živi v časih, ki jih ni več. Proizvodnja štrajka (naj me Nika ne razume napak). Klicni center, pa živi v oblaku številka 9. Zakaj?
V nedeljo se nama je zopet pokvarila številka 4. Pralni stroj torej. Touch screen se ne odziva na noben “touch”… nežen, grob, srednje močan, mamin, očijev ali celo otroški. Niente. Nada. Nič. Mož v ponedeljek najprej po internetu prijavi napako nato, ker ni odgovora v 6ih urah, kliče, da prijavi kvar. Klicni center sprejme klic, ne vedo pa povedati, kdaj bo serviser prišel. WTF?!? Mož spet kliče v torek. Še vedno ne vedo kdaj pride serviser. Danes mi popustijo živci. Smo 31.12. Prazniki, v ponedeljek pa začnem s službo. Otroka sta bolana, ob 9h smo naročeni pri pediatrinji. Kličem in se zderem na gospo v klicnem centru. In nato na njeno šefico. Prva namreč trdi, da ne bo serviserja, ker jih je veliko na bolniški. Kaj me briga ji rečem, naj se pripelje pa iz Celja, če je tisti v Ljubljani na bolniški. Poleg tega ne morete imeti samo enega serviserja za Ljubljano. Druga pravi, da so vsi na dopustih. Tudi to me ne briga, danes je delovni dan. Pravi mi tudi, da ona nič ne more. Ja, kje pa dela? A dela za Ford, da mi ne more pomagati pri pokvarjenemu Gorenje stroju? Ona ni nič kriva. Ja, veste, jaz tudi nisem nič kriva, če se stranka pritoži, ker je na našo francosko kremo dobila alergijo. Pa ji ne rečem, veste, jaz s tem nimam nič, ker sem v Sloveniji, kremo so pa v Franciji namešali skupaj. Ker GOVORIM V IMENU PODJETA. Torej sem v očeh stranke ravno tako kriva kot tisti kemik, ki je kremo zmešal. In to je jasno vsem, ki delamo v tržno usmerjenih podjetjih. Kar naj bi danes bila vsa še živeča. Žal ne v Sloveniji.
Ne morem več. Imam dva mala otroka, polno perila. Pri družini z malimi otroki je pralni stroj najpomembnejši gospodinjski aparat ever. Sponzor naše in vaše mladosti. Kako mi lahko klicni center, ki bi moral biti skoordiniran, oziroma KOORDINIRATI serviserje, ne zna povedati kdaj bo serviser prišel? Tega ne razumem? Mar ni bistvo vsega zadovoljen kupec? Mar klicni center ne sprejema klice kupcev z namenom, da jim nato serviserji popravijo stroj? Kako potem oni med sabo niso skoordinirani?
Prva lekcija marketinga na fakulteti – Kupec je kralj. Ameriško, ampak v teh časih žal preklemano resnično. Izdelek je potrebno prodati, ampak catch je, da mora potem kupec biti še zdovoljen z njim. Ko vašo kartico potegnejo na blagajni, še ne pomeni, da so se vas za vedno znebili. WRONG! Gorenje se na to bolj malo požvižga.
Druga lekcija marketinga: zadovoljen kupec v statističnem povprečju o svoji izkušnji pove 5im osebam, nezadovoljen 25im.
Kaj vam zgornji dve stvari povesta? Keep your F…ing customer happy! Like it or not. To je to, kar vrti proizvodnjo, kar omogoča službo delavkam, klicnemu centru, serviserjem in gospodu F…ing Bobincu. Kako lahko podjetje, kjer leva roka ne ve kaj dela desna in ki seveda kot riba smrdi pri glavi, preživi v tržni ekonomiji? Ko se bomo naslednjič spet spraševali zakaj ni dela, zakaj ni kupcev in zakaj delavci štrajkajo… Ni dela, ni kupcev, govorijo mediji. Katerih kupcev? Halo, ljudje, pa kupci smo vendar mi vsi, ne pa neki imaginarni Marsovci s planeta levo od Venere.
Ampak veste, saj niste slepi, medtem se Gorenje “duva” s svojim mega Ora Ito pogramom. Ora Ito gre lahko v rito, če kupci niso zadovoljni. Pri gospodinjskih aparatih je design šele na drugem mestu. Najprej mora stroj delati. Pa tista strašna predstavitev hladilnika s kristali Swarovski v nočnem klubu v Moskvi. Koliko denarja je šlo za to, morda bi raje vložili malo več denarja v sistem organizacije klicnega centra in serviserjev, na dolgi rok zagotovo bolj pomembno. Bogat Rus bo kupil hladilnik, odprl ga pa itak nikoli ne bo, torej se mu tudi pokvaril ne bo. Ampak ko bo enkrat Miele ponudil hladilnik z diamanti, si ga bo pa lahko tudi privoščil in Gorenja se še spomnil več ne bo.
Najbolj noro od vsega pa je to, da je serviser danes prišel. Neumno se mi zdi, da moram izgubiti živce, nardreti dve uslužbenki (izpasti največja prasica na svetu, uničiti Silvestrovo dvema ženskama, ki se najbrž pe zdaj treseta od mojega rohnenja) v klicnem centru, da na koncu serviser pride… In zamenja celotno elektroniko pralnega stroja.
Darja, prosim, če mi svoj naslov posreduješ na sara@izpovedizapravljivke.com, da ga lahko posredujem naprej. Saj veš, prva poštna uzanca pravi, “ni naslova, ni revije”.
Včeraj sem se zbudila v zasneženem Piranu. Najbrž tudi domačini tega ne vidijo vsak dan. Kot tudi najverjetneje ne slišijo vsak dan alarma, kadar morje prestopi obalo. Lahko si mislite, kako je alarm preplašil moje sodelavce iz vseh mogočih republik bivše Jugoslavije. Nekateri so se že spraševali, da ja niso Hrvati vendarle napadli Slovenije v neverending bitki za Piranski zaliv. Meni pa se je “posvetilo”, da v resnici Hrvati že posedujejo Piranski zaliv. In sicer kar z Vip netom. Ko sem zjutraj pošiljala SMSe sem opazila, da Simobil v Piranu sploh ne vleče in da me je telefon avtomatično preklopil na Vip net.
Nixon me je pogledal z očmi žalostnega psa basset hounda alias Snoopyja. V stilu; “pa a me zezajo, al’ kaj”. Jaz pa sem ob poslušanju besedila tega evergreena egoistično izjavila: “joj kaj bi dala za en tak romantičen Božič, ki bi ga z mojim možem preživela čisto sama, takole v dvoje”… God, tega najbrž nikoli več ne bo… In misli so mi odtavale daleč stran…
Sledili so decembri v Parizu. Pred 10imi, 11imi leti. V letu, ko je 
Fashionistas strikes again… Tale blog mi morate pomagati soustvariti…. Eden od komentarjev si bo namreč prislužil 6 mesečno naročnino na slovensko Elle (jep, spet sem fehtarila okoli in dobra vila Miša me je uslišala).
Ne želim vam pokvariti veselja, ampak zvenijo nekako takole (za boljšo vizualizacijo si seveda raje nabavite revijo). Z mojimi komentarji, seveda.
Al’ me, al’ me boš kaj rada imela… tako nekako gre slovenska ljudska, kjer mlademu fantu, ki odhaja v vojsko dekle nato odgovarja, da saj bi, pa da pač nima on dovolj pod palcem in da si bo raje našla nekoga, ki ima visoke hiše in dosti blaga.
Če seveda odštejemo tiste trenutke, ko sem bila zaljubljena v kakšnega športnika ali pa Johna Taylorja, kitarista skupine Duran Duran. Altruistično se nisem ukvarjala s tem, da je za preživetje potreben denar. Pravzaprav sem dojemala le, da je denar potreben za nakup hiše za Barbie punčke, ki ga seveda nisem imela in sem si ga zato “sposodila” pri svojih starših, ki so, guess what, to takoj odkrili. No Barbie hiše nisem nikoli imela, ampak to je že druga zgodba.
Tudi dejstvo, da bi celo življenje lakirala nohte v seksi spalni srajčki in v roza natikačkih s cofkom na svojih prelesnih nožicah, ni bilo nikoli del mojih “odraslih” sanj. Doma so me vzgojili, da naj v življenju naredim vse, da bom sposobna preživeti sama, brez pomoči moža, staršev ali drugega “sponzorja”. Kar me seveda pripelje do vprašanja; kaj se je zgodilo s tem svetom? Oziroma, kaj se je zgodilo s temi mladimi puncami? Kaj res nimajo svojih bolj ambicioznih sanj? Je res ultimno zadovoljstvo početi nič in imeti bogatega moža?