Včeraj je imela v Parizu koncert Axelle Red. Belgijska pevka, ki najbrž ni ravno znana v naših krajih. I love her. Sicer me spominja na eno simpatično Evo…
Axelle je tudi zelo angažirana ambasadorka Unicefa in kot je včeraj povedala v intervjuju za France 2, je morala vse kar je videla na svojih dobrodelnih potovanjih po malo manj priviligiranih krajih tega sveta “prežvečiti” in tako je nastal njen novi album Sisters & Empathy.
Do sedaj je sicer pela v francoščini najbolj “znana” v naših krajih pa je najverjetneje zaradi himne, ki jo je skupaj z Youssou N’dourjem zapela na nogometnem prvenstvu leta 1998 v Franciji.
Ena mojih najljubših njenih (v duetu Renaud-om) pa je Manhattan Kaboul, ki že nakazuje njeno angažiranost pri Unicefu.
Sicer pa bi tudi moj old travelling buddy Aleš razumel o čem govorim, če rečem, da je najboljši album od Axelle star že veliko, veliko let in sliši na ime A Tatons. Sva ga na številnih poteh od Dunaja do Ljubljane in v obratno smer preposlušala vsaj stokrat. Vsaj. In potem je Aleš kar nenadoma spregovoril francosko. Fora.
Če se srečne prebujate ob vaši slabši polovici za vas; Ce Matin, če pa ste ravno v melanholično depresivni ljubezenski fazi za vas; Rester femme. Axelle razume vse “etats d’ame” ki jih premore ženska. Res prava sestra z veliko sočutja.
Trop bien!
To se pa dobro sliši. Si bom kupila za božička!
da ne bom koga zavajala, Rester femme je res iz albuma A Tatons, medtem ko je pesmica Ce matin iz njenega nekoliko kasnejšega albuma Toujours moi http://www.amazon.com/Toujours-Moi-Axelle-Red/dp/B00000IPRH ki je prav tako odličen.
Zelo sensibilno.