Al’ me, al’ me boš kaj rada imela… tako nekako gre slovenska ljudska, kjer mlademu fantu, ki odhaja v vojsko dekle nato odgovarja, da saj bi, pa da pač nima on dovolj pod palcem in da si bo raje našla nekoga, ki ima visoke hiše in dosti blaga.
Ta pesmica me je v otroštvu spravljala v depresijo. Res nisem štekala kako to, da ga ona noče imeti rada. Kaj hočete, pri svojih 11ih letih in tam okoli sem bila romantik. In še danes sem.
Zadnjič je nečakinja, ki ima 11 let, izjavila, da se bo ona poročila z enim bogatim tipom, da ji v lajfu ne bo treba nič delati. Glavno bo, da bo lepa. Si bo že potem našla ljubimca. Halo!?!? Pa me je zvilo. Ko sem jaz imela teh 11 let sem bila po večini zaljubljena v kakšnega sošolca ali pa v najboljšem primeru nekoga iz letnika pred mano.
Če seveda odštejemo tiste trenutke, ko sem bila zaljubljena v kakšnega športnika ali pa Johna Taylorja, kitarista skupine Duran Duran. Altruistično se nisem ukvarjala s tem, da je za preživetje potreben denar. Pravzaprav sem dojemala le, da je denar potreben za nakup hiše za Barbie punčke, ki ga seveda nisem imela in sem si ga zato “sposodila” pri svojih starših, ki so, guess what, to takoj odkrili. No Barbie hiše nisem nikoli imela, ampak to je že druga zgodba.
Stvar je taka, še danes verjamem, da je za dobro zvezo najpomembnejša ljubezen. Nikoli nisem razmišljala, da bi se poročila z nekom zaradi denarja, položaja in podobnih kozlarij. Še danes tudi verjamem, da je za odlično zvezo poleg ljubezni in potrpljenja potrebna velika mera odprte in konstruktivne komunikacije med zakoncema. “Tihe maše” so smrt za zvezo in psihično nasilje nad tistim zakoncem, ki jih mora prenašati. Kaj morate, sem iz familije, kjer smo si vedno vse vrgli v ksiht in jezik torej znam vrteti.
Tudi dejstvo, da bi celo življenje lakirala nohte v seksi spalni srajčki in v roza natikačkih s cofkom na svojih prelesnih nožicah, ni bilo nikoli del mojih “odraslih” sanj. Doma so me vzgojili, da naj v življenju naredim vse, da bom sposobna preživeti sama, brez pomoči moža, staršev ali drugega “sponzorja”. Kar me seveda pripelje do vprašanja; kaj se je zgodilo s tem svetom? Oziroma, kaj se je zgodilo s temi mladimi puncami? Kaj res nimajo svojih bolj ambicioznih sanj? Je res ultimno zadovoljstvo početi nič in imeti bogatega moža?
Kaj pa… ne vem, biti zdravnica, neustrašna borka za človekove pravice, pisateljica, humanistka, baletka…. vraga še sanje o tem, da bi postala manekenka so bolj sprejemljive… če pa že je denar sveta vladar… ne vem, recimo sanje o tem, kako lahko sama zaslužiš to silno vsoto denarja? Morda? Ne? Ja?
S čim smo tako zavedli današnji ženski podmladek, da tako razmišlja? Ljubezni ni… vse kar zares “šteje” je očitno to, da se z nekom okoristiš (oziroma ali sem jaz slepa?). Pa vas vprašam, ali smo se zato borile? No, me niti ne, me smo samo živele po idealih naših predhodnic, ampak naše babice, prababice, mame… kaj vse so pregrizle v zadnjih 60ih letih (in še veliko prej), da sedaj lahko slišijo, ko njihove vnukinje, pravnukinje “sanjajo” o življenju iz slovenske ljudske pesmi.
Oznake: ljubezen, prihodnost, zakon
ne bom preveč pametovala, ker nimam otrok. ampak če jih bom imela, upam, da ne slišim takih stvari iz njihovih ust, ker je to zelo ponižujoče za nas ženske. no, mogoče se bo smrklja spametovala, ko odraste (ali pa tudi ne). vsekakor bi ji razložila, da je lepota minljiva in bi jo tak dec, ki bi iskal model za v vitrino, kmalu zamenjal za novejši model
torej finančna neodvisnost ne škodi 
in ja, tudi mene pri moških ni nikoli zanimal njihov denar. poznam pa takšne primere, ki sicer ne rečejo finančnemu položaju “denar” ampak “zaledje”
tole se sicer ne nanaša konkretno na tole situacijo (ker bi bilo grdo če bi se)..ampak, ..opažam kako noro veliko pobere pamžarija stvari od doma. Kako zelo se v otroke vtisne odnos med starši in kako ga potem potencirano prodajajo dalje.
Posebej grozljivo se mi zdi, kako se na ta način prenaša nespoštovanje – do partnerja, do soljudi, do živali, do drugačnih, pa na koncu tudi so samega sebe…in tega ni potrebno nič učit, kar samo se pobere iz tega kar vidijo otroci vsak dan.
sicer pa, glede na to kako pomembno je danes mamicam (nekaterim, ne vsem…ocenjujem na podlagi videnega v živo) to, kako fensi naj izgledajo deteta ženskega spola, kako zelo čedna in čista in čisto nič blatna morajo biti bitjeca, …v kombinaciji s trčeno družbo, je takle odgovor mogoče nekaj čisto pričakovanega…
mogoče se pa motim. ampak odgovor pupe je vseeno creepy.
Ja, tudi jaz sodim tukaj v tradicionalno romantično generacijo. Vendar je treba pod opombo dodati, da je tudi ta kulturno, zgodovinsko in krajevno pogojena, že nekaj ur z letalom stran je pomembno (še?) vse kaj drugega kot ljubezen. Gre za “poroko” (premoženja) dveh družinskih skupnosti, še danes; mladoporočenca pa se komaj poznata. Morda tuje za naše pojme, ni pa nefunkcionalno, tudi ločitev je mnogo manj (seveda ne zato, ker se imajo strašno bolj radi kot mi, ma vseeno).
Ponavadi velja, da kakršna mati, takšna hči.
Če bi s takimi bedarijami prišla na dan moja hči, bi se sama najprej za dva dni zakopala v postejo in temeljito premislila, kje hudiča sem ga usrala pri vzgoji. Potem bi se verjetno usedla z njo in začela dolg in duhamoren pogovor o tem, kaj vse so morale pretrpeti in požreti ženske v preteklosti, da lahko npr. danes gre punca v šolo, si potem poišče službo, gre na volitve in si sama izbere partnerja (ali pa partnerico zaradi mene… whatever), se lahko loči itd, itd, itd. Skratka, to bi bil zares dolg in duhamoren pogovor.
Če pa bi s takimi bedarijami prišla na dan hči kogarkolii drugega, bi ji zaploskala, jo potrepljala po rami in poljubila na čelo, kajti ubogim na duhu so na stežaj odprta vrata v nebeško kraljestvo. Kar naj se med seboj poparčkajo bebčki: bogati tipi, ki želijo za žene barbi punčke in barbi pleh pičke. Bo vsaj ostalo več kakovostnega materiala na razpolago puncam, ki jim je pomembno, da živijo (svoje življenje) samostojno, polno in izpolnjeno.
Se pa strinjam s Šnujo… odgovor pupe je zelo creepy…
tokrat se pravilen odgovor skriva v komentarju Nataše. Hvala Bogu mati te deklice ni ne moja, ne moževa sorodnica… Sama bom naredila vse, da bo Bučka imela vse prej kot tak creepy pogled na svet. Lets hope I can make it.
Največ vzgoje se zgodi, ko ne vzgajamo. Ko pač se vedemo, kot se vedemo (sploh, ko mislimo, da nas otroci ne vidijo). Otroci so pa kot spužve – dobesedno srkajo vse, saj nimajo sposobnosti presoje kaj je dobro/slabo.
Današnja mladina je zafurana. Razvajena. Zgubljena. Brez delovnih navad. Nespoštljiva. Tega niso krive šole, družba … vse skupaj se začne doma.
Žalostno!! Ker za avto vozit rabiš izpit. Za met otroke pa pač ….
Hm… vpliv družine? Kako bi to napisala, da ne bo slišati grdo… mogoče je bil samo moj občutek, ampak nenazadnje je tudi ta moral na nečem temeljiti. Torej… ne morem reči, da smo bili pri nas revni… vedno smo imeli vse, kar je bilo potrebno in mogoče še kak sladkorček več… pa vseeno z bratom nisva (preveč) razvajena. Mislim, da so naju relativno uspešno naučili, da denar ne pomeni sreče, hrkati pa ti lahko kar dodatni evro prijetno popestri življenje. Ko sem začela hodit okrog s fanti pa sem hočeš-nočeš zanala nenavadne vibracije… nihče ni bil dovolj dober… ok, kot da za očkovo punčko kdorkoli kdaj bo… ampak stvar je bila v tem, da mi je ata večkrat poskusil “urediti” zmenek s kakšnim potencialno uspešnim sinom že uspešnega kolega. Dobro, vsi vemo, da priden ata še ne pomeni pridnega sina, a to na stran. Začutila sem nek strah, da si bom na koncu izbrala nekoga, ki mi v življenju ne bi mogel nuditi vsega, česar sem bila navajena (brez pretiravanja, seveda).
V nekem trenutku sem tem poskusom naredila konec ter jasno in glasno povedala, da nimam nikakšnega namena poročiti se z uspešnim odvetnikom, poslovnežem ali zdravnikom, ker ga itak nikoli ne bo doma, mu družina ne bo prioriteta, za njim se bodo metale razne pleh pi*** in še in še. Naučili so me, da znam poskrbeti sama zase in po potrebi za otroka. Torej zdaj rabim moža, ki me bo imel rad in bova oba preživljala družino… in mislim, da sem ga našla… vsaj prvega
Prej, ko bo ta punca spoznala, da denar ni vse, prej bo srečna… vsaj po mojem mnenju.
Živjo punce
jst mislim da na to ne vpliva zopet tak vpliv družine,ker dandanes lahko mlada dekleta vse to zasledijo po televiziji,po časopisih,sej tudi vi same lahko vidite kako so tiste zvezdice največkrat prikazane kot srečne in vesele v vsem obilju bogastva, kot sam primer lahko podamo Paris Hilton,zelo znana bogata puca,ki ima vse kar si zaželi,kdo pa si potem nebi želel biti tak. Jaz iz svojih lastnih izkušenj vem da za to niso krivi starši. In ne krivite naše “zapravljivke” za to,saj je niti ne poznamo,in zato ne moremo nekoga tako kriviti, za nekaj za katero so krivi mediji. Vsak vidi srečo na svoj način, nekomu sreča predstavlja denar, nekomu pa vse ostalo. Ampak morete pa tudi vedeti to, da ko rečejo z denarjem ne moreš kupiti ljubezni, drage moje z ljubeznijo pa ne morete kupiti kruha in vseh ostalih nujinih potrebščin,
Pozdravljene
LP,