Včeraj sem se zbudila v zasneženem Piranu. Najbrž tudi domačini tega ne vidijo vsak dan. Kot tudi najverjetneje ne slišijo vsak dan alarma, kadar morje prestopi obalo. Lahko si mislite, kako je alarm preplašil moje sodelavce iz vseh mogočih republik bivše Jugoslavije. Nekateri so se že spraševali, da ja niso Hrvati vendarle napadli Slovenije v neverending bitki za Piranski zaliv. Meni pa se je “posvetilo”, da v resnici Hrvati že posedujejo Piranski zaliv. In sicer kar z Vip netom. Ko sem zjutraj pošiljala SMSe sem opazila, da Simobil v Piranu sploh ne vleče in da me je telefon avtomatično preklopil na Vip net.
Zbudila sem se ob 7h zjutraj in najraje bi glavo zakopala nazaj v blazino. Pa sem vstala in ob 8h sva jo z Nixonom krenila na pot proti Ljubjani. Seveda sva odločitev v trenutku obžalovala. Ko sva se v eni uri premaknila za tri puta ništa in obdelala že vse teme, ki so nama sploh uspele priti na misel, sva se znašla v totalno beli fatamorgani cestne beline. Mislim, da takšne ne zna pričarati niti najnovejši Ariel. Burja je nosila sneg, ki je ustvarjal belo meglo. V silni belini so se mi kot v delirium tremensu začeli prikazovati zasneženi kamioni, ki jih v resnici ni bilo. Potem pa so naju še “vrgli” z avtoceste in po lokalni sva se rolala do Divače. V megli, belini, snegu… In potem se je oglasil radio Capris in Dean Martin: “Let it snow, let it snow, let it snow…“.
Nixon me je pogledal z očmi žalostnega psa basset hounda alias Snoopyja. V stilu; “pa a me zezajo, al’ kaj”. Jaz pa sem ob poslušanju besedila tega evergreena egoistično izjavila: “joj kaj bi dala za en tak romantičen Božič, ki bi ga z mojim možem preživela čisto sama, takole v dvoje”… God, tega najbrž nikoli več ne bo… In misli so mi odtavale daleč stran…
V glavi so se mi mešale slike vseh mogočih predbožičnih pričakovanj. Od tistih v otroštvu, ko sva s sestro iz obilice snega, ki ga je plug narinil ob cesto pred našo hišo, naredili iglu. In naš zasneženi vrt na Mirju. Pogled na belino, na zasnežene jablane. In na vse Božiče, ki smo jih preživeli skupaj s teto in stricem ter njegovo družino. Odpiranje daril. Nato pa najstniška leta in večno hrepenenje po romantičnem Božiču z ljubeznijo mojega življenja, ki je najstniškemu obdobju primerno, vsako leto spreminjala svoj obraz.
Sledili so decembri v Parizu. Pred 10imi, 11imi leti. V letu, ko je Fred Farrugia za Lancome “skreiral” svoj belo/rdeči božični make-up. To je tisti, ki se ga Pepermintka zagotovo ne spomni, Matilda pa sigurno ve, o čem govorim. Pa božična mrzlica na Champs Elysees in leto, ko je cel Boulevard Haussman dišal po Dior J’adore ali Chacharel Noa. Ali pa tisti francoski Božič, ko sva z Melanie krenili k njeni babici v Gers, oziroma neko vasico tam doli. In to prav tisto vasico, za katero je leta 1999 Paco Rabanne napovedal, da jo bo “prizadel” padec enega dela vesoljske postaje Mir, ki naj bi se ob sončnem mrku 11. avgusta 1999 razletela (drugi del naj bi, kot zakleto padel na Bois de Vincennes blizu katerega sem živela, not my lucky year, če bi verjela Pacotu in njegovi “Pacolypsi” kot so jo v smehu imenovali Francozi). Paco pa je trdil, da je to razbral iz Nostradamusa.
Gers je bil doživetje zase. Tipičen francoski “Sud-Ouest” (jugo-zahodni) Božič. V krogu širše družine, vseh babic, stricov in tet ter obvezne zaroke bratranca, ki je svoji izvoljenki nadel rožnati diamant, zaradi katerega sploh ni več mogla dvigniti roke. OMG!. Začeli smo z šampanjcem in foie gras (ki ni kar neka pašteta, da ne bi užalili Francozov) brez katerega ne gre v tem delu Francije. Nadaljevali smo s kopunom polnjenim z “marrons glaces” in končali s slavnim božičnim polenom “la buche de Noel”, sladico, ki je v bistvu čokoladna rolada. Na koncu seveda ni manjkal Armagnac. Nato pa smo se v mrazu odpravili v vaško cerkvico na polnočnico in se s svečkami v rokah v en glas drli “Sainte Nuit…” (Sveta noč…). Naslednje jutro pa smo ob 15ih stopinjah sedeli na vrtu, srkali šampanjec (kar naprej v tistih dneh, sploh ni bilo važno ob kateri uri) in zrli v zasnežene vrhove Pirenejev. Ah, spomini, spomini.
No, ta prelep francoski Božič se je nato raztegnil v prelepo pariško Novo leto. Melanie je ostala pri babici meni in Choice pa je prepustila ključe svojega stanovanja. Silvestrovo je postalo gurmansko doživetje. Sprehodek po Le Marais, stikanje po malih trgovinicah in prekrasen ognjemet. Mraz, dekleta pa kar v sandalih (not us!). Brrr. Živele UGGice (pletenke v vijola barvi mi ne dajo miru… škoda da je Božiček že opravil svoje nakupe).
Z možem sva imela le malo takih Božičev v dvoje. Sva se pa močno navlekla na tista novoletna praznovanja v družbi Ive in Albina, najinih naj zagrebških frendov, ki govorita slovensko brez najmanjšega naglasa. Skupaj smo jih dočakali precej, v štiri, v skoraj pet, letos bomo tisto skupno v 6 zaradi mici, mici male Hane žal izpustili. Hiša Franko, Nebesa ter nazadnje nebeška kuhinja mojega moža. Ki se je slavno opekel, se nato od silnog bola in po mojih navodilih, da ga bo tako manj bolelo, napil, nato pa sva se ob rahlem sneženju, z mojo malenkostjo za volanom, odpravila v porodnišnico. False alarm. Sem bila pa definitivno najbolj fensišmensi “mum to be” v čakalnici. Sveža frizura, perfect make-up… in poleg naju je sedel zaskrbljeni Valentin Areh. Moj rahlo vinjeni mož mi je poskušal razložiti kdo je Valentin Areh. Pred usta si je nastavil roko kot mikrofon in govoril: “za 24ur: Valentin Areh iz Afganistana… za 24ur: Valentin Areh iz porodnišnice…”. No Valentin je tisto noč postal očka, naša Bučka pa je v resnici na svet pokukala šele 3. januarja. False alarm, skratka.
Sedaj ko sem obesedila svojo nostalgijo in hrepenenja ugotavljam, da se zagotovo ne bi branila Božiča v krogu širše družine, ki žal ni več tako enotna kot nekoč. Francoski Božič in Novo leto sta tudi vredna ponovitve. Hiša Franko in Nebesa, vsekakor. Over and over again. Vedno pa z mojim možem in otroci. Drugače to sploh ne bi bil pravi Božič. V dvoje nama ostane le polnočna ura. Who cares, bova raje kdaj marca pobegnila v New York… khm, no, saj ko bosta otroka malo večja bi si lahko privoščili tudi kakšen Božič v Velikem Jabolku, why not?
p.s. najlepša božična darila so zagotovo tista, ki jih ne pričakuješ. Božična vila Tjaša mi je spekla piškotke in podarila domačo marmelado. Tjaša je taka vila, ki je personalizirala tudi Sarino piškotno božično drevesce na zgornji slikici. Hvala Tjaša.
Oznake: Božič, French, nostalgija
No, in ves teden iskala tiste 3 sekunde, da bi ti ga poslala vsaj po enkah-nulah.
Ni problema / ni za kaj.
… enim je pa RES lepo
In prav je tako!!!
Meni osebno božič (in vsa šarada, povezana z njim) ne pomeni čisto nič. Sem pač zagrizena ateistka, čeprav se, roko na srce, večino časa obnašam prav preklemano kristjansko.
Je pa tale tvoj zapis tudi v moje možganske vijuge priklical spomine na (iztečeni) čas v dvoje.
Le kako, hudiča, ti je uspelo v istem šusu skupaj zalepiti basset hounda in Hišo Franko? Ta kombinacija namreč deluje name kot Proustova magdalenica… popelje me v čas, ko sva z mojim dragim+sladkim kužcem otožnega pogleda še brezskrbna tekala po zelenih poljanah in potem dahnila usodni “da” v zavetju Frankove odlične gostoljubnosti… Ah, da… spomini, spomini… Buhuhu!
Glede na to, da v božični evforiji sodelujem komaj zadnjih 13 let, do Božiča prav tako nimam čisto nobenega duhovnega odnosa, le darila moram prej zavit, pa kuha se, namesto klasičnega hladnega novoletnega bifeja (ki seveda sledi čez en teden). Pri nas se je čisto “pogansko” praznovalo in se še vedno prehod v novo leto medtem, ko se božično kosilo pripravlja pri nesestri in še to od kar se je njeno detece milo rodilo in je to pač postalo tradicionalno druženje, vseh, ki so kakorkoli kdaj sodelovali in še sodelujejo v njeni družini. Tu in tam kakšen odpade, pa se potem ponovno pojavi;-)
res se ne spomnim tistega mejkapa.
imam pa cel kup starih gioia (res ne znam sklanjat te besede, mi bo matilda pomagala morda?) revij doma, morda bi kje ugledala oglas, če bi jih prelistala. 
moj božič je povezan z družino. pri nas se seveda je francoska solata, oči zakuri v kaminu, da skačemo okoli v kratkih rokavih, lučke žmigajo na smrekci,k polnočnici gremo pa k taotroški, ker sestrice pojejo na koru. pred polnočjo ziher že spim.
božič v parizu bi mi bil najbrž všeč. ali kje drugje, ne doma. morda pa kdaj v prihodnosti.
@pepermint: off topic sicer, ampak problemu s sklanjatvijo imena tuje revije se najbolj elegantno rešiš, da rečeš “cel kup starih revij Gioia”
zlato pravilo pri tujih imenih revij, produktov ipd.
in ja, vsak božič prinese tudi bolj žalostni spomin.
@ on topic: božič je tudi pri nas odkar pomnim družinski praznik in vsako leto isti rituali ob polnoči pa v vaško cerkvico, kjer zadoni sveta noč. Hm ja, vsako leto isto, vse poznamo, pa vendar vsako leto znova drugače, hrepeneče, čas pričakovanja. le kako mu uspe vnesti ta nemir, to sladko hrepenenje?
novo leto pa morda nekoč res v velikem jabolku (oh le zakaj se tega nisem spomnila kake dva meseca prej??)
@ Tjaša… še enkrat hvala za nula-enke
Drugače pa smo mi z malčkoma trenutno tudi za otroško polnočnico nesposobni. Bo treba še malo zrast. Lumpacij pa se že dere: “Rajske struuuuuune zadoniiiiiite….”
Nočko.
@ Pikica… nujno svoje lepo počutje želimo deliti… coffee? Sicer pa si bila ravno ti tista, ki je oddala 500 komantar na mojem blogu, tako da mislim, da si res zaslužiš special treatment
@ Nika… eh, kaj češ, sem pač genij… neeeeee… kje pa… usoda najbrž. Mah, kar se tiče dvojine – meni je moževa mama alias naša babi rekla, da je časa v dvoje še na pretek ko otroci vsaj malo zrastejo. Ko gledam svojega nečaka, si mislim, da je ta čas že takrat ko so otroci 4+… iiiii, još malo, još malo.
@ Matilda, ni stvar v duhovnem odnosu do Božiča, ampak v toplem feelingu človeškega druženja v temnem mesecu v katerega smo ludje vnesli luči, da bi nam bilo bolj svetlo fizično in psihično. Sveče, lučke so fizične, druženje s prijatelji in družino pa psihično. Ostalo pa se potem od enega do drugega razlikuje. I guess. Sicer pa pozdravčki tudi nesestri in uspešno sodelovanje v njeni familiji še naprej. This is what friends are for.
@ Pepermintka… išči leto 1998 ali 1999… Nor make-up. Na netu ga nisem našla
@ Navihanka… morda se nisi spomnila zato, ker si bila v Moskvi in St. Ptersburgu? Za vse, ki še niso prečekirali tvojega bloga… Sicer pa tudi name Sveta noč deluje katarzično, ne vem zakaj. Morda zato, ker sem tak nostalgik.
Sicer pa vsem želim najlepšo najdaljšo noč. Naj bo že dan ko se zbudite, da ne boste tako kot naš Lumpacij rekle.. “mami, saj je še noč, a gresta z Bučko še nazaj spat?” ko bova ob 7.30 udrli v njegovo sobo
Mah, kar se tiče Božiča, v principu gre za verski praznik, ki so ga sicer zelo fino poklopili z prejšnjim poganskim, tako, da imam do tega rešpekt in mi tole z druženjem in lučkami in mamo se fajn prav ta dan, ne sede ravno preveč (ker se imam rada fajn tudi en teden prej in potem in skozi vse leto in sveče gorijo vso zimo…), seveda pa razumema kaj želiš povedat…le da je danes ta zadeva tako fino sedla vsem, ki iz nje delajo rompompom na kvadrat in čez in je bistvo odšlo daleeeč preč. Kot rečejo naši zahodni sosedje … naj bo “božič” vsak dan v letu…
V bistvu bi lahko posnela film.
Meni je pa ravno Božič najljubši praznik, pa čeprav sem iz ateistične družine. Doma smo ga vedno praznovali kot družinski praznik, s smrekico, darili … edino jaslic nismo postavljali, kar sem kot otrok močno obžalovala. Pa k polnočnici tudi nismo šli (vendar tega nisem nikoli pogrešala). Darila je vedno nosil Božiček, nikoli Dedek Mraz. In Božička sem vedno dojemala kot pravljično čarobno bitje (takrat še niso cingljali na vsakem vogalu), Dedek Mraz je bil pa bolj javna figura, za vrtec, mamino službo … Pa zelo me je begalo, ker je bil vsakič malo drugačen videti. In zdaj je spet skoraj tako pravljično kot včasih (če ne še bolj), ko naši princeski skrivaj polagamo darila pod smreko in je cel logistični podvig kako jo zamotiti, da ne bi slučajno zalotila Božička
In na koncu, če se letos ne beremo več, želim vsem skupaj, Sari pa še posebno – najlepši Božič, Zimski Dan ali karkoli že praznujete in vse naj v novem letu!
se opravičujem za pozno javljanje, ampak zgrabila me je gripa. Mož me je deložiral v sobo za goste. Izmenično mrazim in vročim, skratka, nič kaj lep Božič ne bo letos. Tega zagotovo ne bi ponavljala
@ matilda… hvala.
Bodite zdrave in ljubljene, še posebej v teh dneh.
Oh, joj, grozno!
Pusti se lepo razvajati, streči in na vse viže pedenati in čim hitrejše okrevanje ti želim!