Izpovedi Zapravljivke

Začetek leta je zaznamoval Bučkin rojstni dan. Sorodniki so “napadli” naše stanovanje. Bučka pa se je v družbi babice metala po blazinah na postelji svojih staršev. Upihnili smo prvo svečko. Bilanca: dva zobka, hoja ob opori, 5 sekund samostojnega stanja. Njami cheesecake. In prelepa Chloe oblekica (prav ta s slikice), darilo najboljše botrce na svetu. BTW – nova pomladna kolekcija je za pojest.

Kaj pa je sicer zaznamovalo ta prvi teden novega leta?

Sneg

Slovenci smo en smešen narod. V snežnih dneh smo skoraj da junaški. Prav nihče ne posluša kako nevarne so ceste ampak vsak goni svojo koreto po cesti. Brez strahu, malo v levo, malo v desno, čez zarošene šipe se drajsamo po cesti.

V petek mi je pri Orto Baru na rahlem klančku pod železnico Alfica na mestu vrtela kolesa, za ritjo se mi je nalepil mestni avtobus ljubljanski, ki pa se mu je neizmerno mudilo in je želel s hupanjem premakniti moj avto. Pa sem si mislila, eh frajer, pa me porini naprej. Šlo je v roku kakšne minutke s pomočjo ročne. Hupa avtobusa torej ni učinkovito sredstvo za premikanje avtov. Sicer pa sem od Bežigrada do Poliklinike porabila, rekodrnih 35 minut.

S snegom seveda pride tudi kidanje snega. Sploh če sosedje svojih avtov ne sparkirajo v garažo in mora potem vaš mož, ki ima kot zakleto garažo ravno vmes in zato plug ni mogel počistiti pred njegovo garažo, šaflati sneg kot da mu za petami stoji sam jeti. Bilanca: bolečine v križu.

Razprodaje

Od silnih razprodaj sem uspela pokukati le v Massimo Dutti. Kje so časi, ko sem skoraj da vzela dopust, da sem obdelala vse razprodaje. Zdaj bi imela popolnoma slabo vest, če bi prosti čas, ki naj bi ga preživela z otroki, prebila na razprodajah. Če jo ne bi imela sama od sebe, bi mi jo nabijal moj mož. To obvlada.

I love Massimo Dutti. Očitno tudi vse ostale Slovenke. V četrtek, ko sem končno prišla do trgovine so bili že čisto izropani. Vseeno sem uspela nabaviti 4 kose: dve srajci, top in brezrokavnik. Bilanca 99.80 eurov.

Sicer pa je Massimo po novem osrečil tudi Zagrebčanke, ki se očitno z veseljem vozijo 45 minut do shopping centra, kamor se je “skril” Massimo. “Ured” v Zagrebu je v znamenju karo srajc, dolgih jopic in širokih pasov. Copy – paste.

5 minut miru za listanje modne revije

Sline so se mi cedile  ob novi (slovenski) Elle. Recite kar hočete, revija prav lepo stoji skupaj, čeprav je res, da kar nekaj novic prekopirajo iz svoje francoske mame. Kot na primer tisto o zajkli Fifi, ki si sama riše oblekce znanih kreatorjev in ki ima tudi svoj blog.

Všeč so mi novi kreatorji Peka, ki smo si jih, what else, sposodili na Hrvaškem. Ivica Klarić me res spominja na novo Chloe kolekcijo, but aj lajk a lot. Tudi Zigman je celo navdušenje, žal ne za mojo nogo, leta in življenski slog. Berite – število zabav na katere sem povabljena v letu dni ne presega število prstov na eni roki. Pa še na te “zabave” ponavadi pridejo vsi oblečeni v črno… mislim VSE… ženske namreč. To je pač Slovenija. DOLGČAS!

V slovenskih revijah me načeloma najbolj zjezi to, da:

- v reviji vidite kos, ki vam je všeč, vendar to prevedeno v jezik navadne smrtnice pomeni, da lahko pozabite, da ga boste v trgovini sploh še dobile. Tako je meni na primer všeč rumen pulover s kratkimi rokavi in kristalčki Liu Jo, ampak kaj ko še nikoli nisem bila v trgovini in najbrž tudi ne bom uspela priti do nje.

- ali pa v reviji vidite vse tiste drage kose oblek, ki jih nikoli ne boste imeli. Moje vprašanje je, koliko Slovenk, si lahko privošči krasno obleko GF Ferre, ki so jo tako lepo vpletli v styling zadnje Elle na strani 58?

Upam, da mi uspe priti vsaj do novih Chanelovih lakov iz pomladne kolekcije: 503 in 505. Žal jih meni nihče ne podari tako kot tem beauty novinarkam, ki potem lahko pišejo o svojih kozmetičnih “skrivnostih”… Veste kaj, tudi jaz bi uporabljala vse te drage kremice, če bi mi jih kdo podaril. Bilanca: foušija novinarkam.

Spomini

Sprememba teme. Dramatična sprememba. Včeraj sem se nostalgično spomnila moje stare mame, ki je bila rojena v Dražgošah. Najprej so dopoldne v Slovenskem magazinu (ki je kot slikovno-zvokovna podlaga spremljal jutranjo igro mojih otrok) predstavili medene kruhe iz te vasi. Danes po njih najbolj slovi Cirila Šmid, ki nosi isto ime in priimek kot moja stara mama, vendar z nami sploh ni v sorodu. Vedno se spominjam teh medenih umetnin, ki so krasile tudi kuhinjo pri moji stari mami. Ali je to kdaj kdo jedel? Tu notri je namreč preveč dela in preveč je lepo, da bi to kdo jedel…

Zvečer me je na Dražgoše spomnila obletnica Dražgoške bitke. Kot majhna sem res velikokrat obiskala spomenik, ki tam stoji v opomin in spomin. Moja stara mama je takrat izgubila dva brata. Sama je kruti usodi ušla, ker je bila že poročena mati treh otrok in je živela v Ljubljani.

V denarnici nosim sliko, ko sem imela morda 4 leta. Na njej sem s v objemu moje stare mame. V Dražgošah, pred mozaikom, ki ga najdete na spomeniku.

Nisem političarka, Katarinca Kresal pa me je tokrat zadela v srce. Vloga žensk v NOB. Katarinca zna. Čeprav mi v osnovi sploh ni bila simpatična. Bilanca: nostalgični spomini in na dušo pihajoči govori me stisnejo pri srcu. Solze v očeh.

Pričakovanja

Na mojem seznamu so trije P-ji:

- Pariz… že to soboto. Kratek girly weekend. Shoooooooppppppiiiiiiiing. Večerjica. Sprehod po Marais. Kući pjevajući.

- Pust… opremo kar kupujem. Lumpaciju. V četrtek je bila aktualna gasilska čelada, danes pa že FBI čelada. Oboje Muller. Smrt za denarnice vseh staršev.

- Pomlad… ko bo dišalo v zraku. Topli dnevi in še vedno hladni večeri. Pisana harmonija cvetov na vrtovih. In Lumpacijev četri rojstni dan.

Bilanca: brez pričakovanj bi bilo življenje brezvezno.

In gremo naprej. S polno paro v drugi teden tega leta.

Oznake: čevlji, internet, nostalgija, otroci, revije

Ta zapis je bil objavljen dne Monday, January 11th, 2010 ob 10:30 pm in je shranjen pod Buttons & bow. Vsem reakcijam na ta zapis lahko sledite preko RSS: RSS 2.0. You can leave a response, or trackback from your own site.