Ko sem imela 24 let… sem leto dni in pol živela v Parizu. Na predavanja sem hodila v bližino Musee d’Orsay, v prostem času pa sem s svojo sostanovalko, Čehinjo Mišo “kruzala” po pariških ulicah in parkih. Dolce vita (kadar se nisva učili za izpite, seveda). Živeli sva na Place de la Nation, v šestem nadstropju hiše brez dvigala. Že samo odhod v trgovino je bil cel podvig. Misel na številne stopnice naju je vedno ubijala. V dnevni sobi sva imeli čudovie modre stene in pogled (v daljavi) na Sacré Coeur na vrhu Monmartra. Kadar sva se ob 22h zvečer ob torkih vračali iz “Science Po” z vaj ekonomije, sva utrujeni in zafrustrirani od težkih vaj, zavili v brasserie pod najinim stanovanjem na kozarec rdečega vina. Vsak dan sva se vozili z metrojem in prav predpotopno za današnji čas poslušali CD-je v CD playerju. Kupili sva si celo mobilne telefone in verjeli, da sva največji faci na svetu. S sošolci sva se dobivali v irskem pubu Galway s pogledom na reko Sieno in čudovite zgradbe na drugi strani brega. Še danes poznam na pamet celo mapo metrojev in vem kako izgledajo od znotraj številne metro postaje. Ob nedeljah sva se sprehajali po Marais in ležali na travi v parkih ter sanjali kako bova osvoji svet ali pa vsaj tista dva frajerja, ki sta nama tisto leto hodila po glavi. Na Bastilji sva hodili v restavracijo Colonies de paradis, ki že dolgo ne obstaja več, vendar nikoli ne bom pozabila čudovitega piščanca v vanilijevi omaki, ki sva si ga tu pa tam privoščili z najino štipendijo. Pred Louvrom sva ob poletnih sobotah kot mala otroka skakali po vodnjakih pred Piramido. Pozimi pa sva odhajali na večerne oglede razstav. Vsak drugi mesec sva enostavno morali spet na ogled Monetja v Musée d’Orsay ali pa vsaj meditirati ob pogledu na serijo njegovih lokvanjev v Orangerie. Pariz sva videli v vseh letnih časih in vseh vremenskih stanjih. Pa tudi ob velikih stavkah prevoznikov, ko sva se tudi po dve uri fjakali do službe na drugi konec Pariza. Poleti sem se pogosto vsedla na avtobus številka 74 in se peljala do Hotel de Ville ter opazovala vrveža polne ulice, ki so bežale mimo mene. Največja ljubezenska razočaranja sva utapljali ob Happy hours Caipirinii v mehiški restavraciji Tex Mex, ki je nekoč stala v bližini Opere Garnier, danes pa se je notri že naselila neka trgovina. Šteli sva franke in razmišljali ali si lahko kupiva krilo v Mangu ali bova denar potrebovali da preživiva do konca meseca. Spoznali sva veliko dobrih in slabih ljudi in potem sem se, po čudoviti prdbožični večerji pri moji novi prijateljici Mélanie in njeni mami, neko decembrsko jutro odpravila domov. In vse je bilo tako, kot da sem se zbudila iz sanj in se vse to v resnici sploh ni zgodilo.
Danes v Pariz odidem približno 4-5krat letno. Službeno. Vidim ga bolj malo, zato vedno nahecam moža, da me odpelje tja vsaj enkrat letno. Samo za naju dva. Pariz ostaja še vedno najlepša uganka na svetu.
Oznake: French, nostalgija, Pariz, prijateljice
Prava Parižanka. Bi šel enkrat s tabo v Pariz …
Upam, da ga zdaj, ko bo EasyJet letel tudi v Pariz (in Milano), večkrat obiščem.
Ej Ekoas, ma veš da te vzamem s sabo. Naj mi moj mož ne zameri, ampak za shopping in ogledovanje muzejev si 100% boljša družba kot on
BTW – v francoski MC sem prebrala, da je od 8.septembra do 31. oktobra v Maison Européenne de la Photographie http://www.mep-fr.org/default_test_ok.htm razstava fotk Karla Lagerfelda. In sem že odločena, da to pa res MORAM videt.
zdi se mi, da se je del mene rodil tudi v Parizu
In, da je ena izmed mojih t.i. podosebnosti Amelie ….med premnogimi asociacijami na Pariz, je tudi ta, da vneto iščem stare pariške stole. No, vsaj dva bi imela….a veš morda za kak “plac” v Lj, kjer bi se jih dalo nabavit? No, morda boljšak…
nazadnje sem bila v Parizu pred 10leti…prav danes sem rekla mojemu, da si želim z njim dolgih sprehodov po ozkih, očarljivih ulicah…in želim si v Fragonarda in še kakšno starejšo parfumerijo v Franciji.
@Sara B. Karl, fotke? Zagotovo bo Giabiconi v večini.
Na žalost, me bo Pariz videl šele decembra (junija). Ti pa vsekakor poročaj …
Da ni to slučajno začetek “živeti od pisanja knjig”?
… jest pa sploh še nisem bila …
Jaz sem bila v Parizu letos julija prvič.Šparala sem ga, da bi si šla tja v dobri družbi ogledat romantično mesto. Pa sem obupala nad dobro moško družbo.:)) Tako sem ga obiskala z najstniško hčerko, ki je nad njim navdušena še bolj kot jaz. In upam, da bo padel spet drugo leto, sploh ker bodo karte cenejše. Pa v hladnejšem obdobju, ker me je vročina kar ubijala.
aaaa kar zavonjala sem Pariz, tako lepo si napisala! mojih 8 jesenskih dni pohajanja po pariških ulicah je bilo čarobnih. čist se mi je usedu v srce!
@ Ekoas – Giabiconija so pa recently videli v družbi Karla v St. Tropezu v jeans kratkih hlačkah in nastala je diskusija o tem ali se je “emancipiral” in ne sledi več svojemu “maitre”. Vsekakor – meni je bil veliko bolj všeč z levjo glavo v roki na koncu zadnje Haute Couture revije.
@ anita – khm, ne vem če si točno znam predstavljati kakšne stole iščeš? Lahko nalepiš kakšno fotko?
@ Nika – niti ne… je bolj trenutek ko te ujame nostalgija ob gledanju slik
@ Pika – kaj čakaš… kot pravi Ekoas – Easyjet prihaja, jaz ti pa podtaknem naslove dobrih hotelov
@ kaja – Pariz je na srečo mesto, ki je tudi v ženski družbi lahko “so much fun”
@ audrey – … jesen… obožujem Pariz v zgodnjih jesenskih dneh. Tistih, ko se poletje sicer že poslavja, a morda le pride na obisk za kakšno uro ali dve okoli poldneva… aaaah.
..pa medve sva si pisali pisma….taka klasična…takrat mailov sploh ni bilo. Kar nekaj let nazaj.
@ jelenček… midve sva si pisali pisma, ko sem živela v Bruslju
Tam 1998-99 sem bila pa že on-line 
Dear, i forget do NOT ever