Prejšnji teden sem na letališču kupila francosko revijo Biba. Revija je bila posvečena moškim. Eden od člankov je tudi komentiral “evolucijo” moških od naših očetov do naših sinov. S člankom se delno strinjam, delno pa imam na stvari popolnoma svoj pogled, pravzaprav svojo realnost.
Moj oče pripada stari gardi moških. Seveda, je tip moškega, ki bo plačal račun v restavraciji in vam odprl vrata. Vendar “stara garda” s seboj nosi tudi en cel kup slabih navad, berite razvad, ki so se jih navlekli zaradi “šibkega karakterja” svojih žen. Le-te so jim namreč leta in leta odnašale riti in tako danes kot rezultat lahko opazujemo, da osebek moškega spola ni sposoben vzeti jogurta iz hladilnika in zatorej pričakuje, da bo to zanj storila njegova boljša polovica.
Še dobro, da so moški tudi “evoluirali” iz ene generacije v drugo. Pa poglejmo; če torej primerjam mojega očeta, moža in si poskušam predstavljati kako bo “evoluiral” moj sin, bi stvar izgledala nekako takole (ponavljam, da je to izključno moja realnost!).
Moj mož ne samo, da zna vzeti jogurt iz hladilnika, pri nas drži pokonci celo družinsko prehranjevalno industrijo. On je alfa in omega naše kuhinje, vsaj kar se tiče kosil ob vikendih. In tudi kar se tiče kosil/večerij za prijatelje in sorodnike. Brez njegovega znanja in talenta bi se naši družini slabo pisalo. Kuharski gen (razen za izdelavo sladic) me je namreč zaobšel v zelo širokem krogu. Mislim da je pri nas pripadel moji sestri, tako da… tant pis.
Tudi Lumpacij se navdušuje nad kuharijo. Najverjetneje sem ena redkih mam, ki kupuje roza in vijolične posodice za kuhanje (ok, ok, saj priznam obstajajo tudi rdeče, zelene in modre, ampak “ženski” color code v igračah/kuhinjskih pripomočkih močno prevladuje). Da ne govorim o lesenih torticah in palačinkah, ki jih je dobil (na lastno željo) iz mojega zadnjega službenega potovanja v Pariz (z enim od zadnjih letal, ki so še letela normalno preden nas je Islandija zasula s pepelom). Partnerki mojega sina se torej obetajo vsaj tako svetli časi kot meni.
Ko govorimo o pospravljanju je stvar precej drugačna. Moj oče je svoj čas znal vsaj za silo enkrat tedensko posesati stanovanje in potem je svoje opravil. Moja mama se je razletela na 500 mikro koščkov, da je postorila vsa preostala naporna gospodinjska dela. Pranje, likanje, brisanje prahu, nabava hrane… Danes ji je žal pripadlo tudi mesto glavnega managerja sesalca za prah.
Moj mož ima to srečo, da imamo Lili. Priznam, v hišo jo je pripeljal on in to po tistem, ko sem mu povedala (v samem štartu, da ne bo nesporazumov), da lahko celo kuham (zanič, ampak evo, če je že treba), ampak njegovih srajc pa niti pod razno ne nameravam likati. Tako je v moje življenje vstopila Lili. Bog bodi hvaljen! Na žalost Lili obišče naše domovanje le enkrat tedensko. Preostalih 6 dni sem torej prepuščena sama sebi. Moj mož ima namreč nadležno lastnost, ki nikakor ne sovpada z mojimi potrebami po čistem kuhinjskem koritu (saj veste – zastajanje energij v kuhinji je že tako precejšnje če gre verjeti Feng Shuiju, če pa je korito še polno umazane posode je stvar res porazna). Tudi če bi po stanovanju hodila s trasparentom: “posodo je potrebno zložiti v pomivalni stroj!” mislim, da ga ne bi opazil (pa četudi bi to počela pomanjkljivo oblečena). Seveda svoje stališče zagovarja s teorijo, da še pač ni končal z zajtrkom/kosilom/večerjo in da bo posodo pospravil, ko bo končal. Seveda mi ni povedal ali je imel pri tem v mislih božično večerjo iz leta 2023 ali pa novoletni zajtrk iz leta 2034. Podobno velja za pospravljanje postelje, čiščenje štedilnika ipd…
Tudi Lumpaciju je pospravljanje španska vas. Tudi njegova kuhinjska oprema leži po celem stanovanju. Pomivalni stroj pa mu je oči tako ali tako vzel, ker pač enkrat ni pospravil igrač. Mislim, da pospravljalni gen pri moških ni evoluiral in s tem se bo počasi a zagotovo potrebno sprijazniti.
So pa moški zagotovo naredili velik premik pri soudejstvovanju pri ukvarjanju z otroki. Menjava plenic – prav dobro. Uspavanje – prav dobro. Priprava mlečne formule (in the past) – odlično (no ja, saj je po osnovni izbrazbi kemik). Oblačenje – zadostno (pri deklicah), dobro (pri dečkih). Slednje opravilo zna biti otežkočeno, kadar vaš mož ne loči med roza in vijolično barvo.
Lumpacij že oblači Bučkinega Baby Bjorna. Will do. Stvari se obračajo na bolje.
Gospodinjski nakupi – premik v pravo smer. Od očeta, ki tega NIKOLI, ampak NIKOLI ni počel, do moža, ki to počne redno, velikokrat tudi v družbi Lumpacija. Zgledi vlečejo, upamo torej na najboljše.
Zagotovo pa obstaja področje, kjer se premiki sicer kažejo, vendar v neko novo, nepričakovano smer. Kot primer članek v reviji navaja telefon. Vsi moški: od očeta, preko moža do sina – nikakor niso telefonske klepetulje. S to razliko, da je moj mož sedaj dobil novega hišnega ljubljenčka, ki sliši na ime iPhone in s katerim seveda že odlično rokuje tudi Lumpacij. “Lista” po glasbenih albumih na primer. Prav tako zna tudi odkleniti telefon kadar je zaklenjen, najverjetneje pa bo tudi on imel na telefonu sto miljonov aplikacij, ki mu bodo pomagale pri prav vsem, tudi pri tem kako na primer naj potegne vodo v WCju. Tukaj se že danes priporočam za “apgrejd” aplikacije, ki bo pokazala tudi kako naj poklopi straniščno školjko, ko enkrat odtoči (da o “krtačenju” WCja po opravljanju kakšne večje potrebe sploh ne govorim).
Last but not least… mislim, da gre evolucija tudi v pravo smer, kar se tiče sposobnosti moških, da se lepo oblečejo. Mojemu očetu za službene poti kovček še vedno spakira moja mama. Moj mož to počne sam, čeprav mu moram pri nakupih oblačil še vedno stati ob strani. Kakorkoli že, odločitev je vedno njegova. Lumpacij je že korak naprej. Kombinira barvo spodnjih “gatk” z barvo T-shirta. Jupi! I made it. I’ve created a fashion freek!
Danes mi je na mejl uletelo poučno sporočilo Baby Centra: “
Roko na srce, tudi meni (ki nimam prav nič fantovskega obnašanja v sebi) je bilo prav težko zabavati mojega sina. Koncetracijo je težko zadržal. Začel je risati (kar pomeni, da sem mu morala risati jaz), čez 3 minute pa je že laufal po stanovanju in “serviral” filane paprike iz svoje “ta hecne” kuhinje. Zdaj, ko je že super interaktiven, je večjo vlogo pri igri z njim prevzel moj mož. Vozita avto, “lajk-a-bajkata”, gradita železnice in gasilske domove iz Lego kock, plezata po lestvi (kot gasilci pač) itd. Pri babici se vedno poškropi od nog do glave s cevjo za zalivanje vrta, ker se z babi igrata gasilce. Hvala Bogu je babi navajena igre s fanti. Mene na trenutke že samo ob pogledu na skakajočega malčka bolijo vse mišice.