Včeraj mi je naša Lili rekla, da je nekje prebrala kako ženske pričakujemo, da se bodo moški po poroki spremenili pa se ne, moški pa pričakujejo, da se ženske ne bomo spremenile pa se… Joj, ko bi vsaj bilo tako… vsaj kar se mojega moža tiče.
Najbrž sem že sitna s to gospodarsko krizo, ampak mislim, ne, VEM, da je ona kriva, da se je moj mož spremenil in postavil na glavo zgornji rek. Ko sva bila samo par, oziroma, ko sva bila v dvojini (poročena ali ne) in gospodarska kriza še ni trkala na naša vrata, nikoli nisem dobivala očitkov na temo oblek in čevljev. Ker mu je bilo všeč, če sem lepo oblečena. Najbrž zato, ker mu je takrat še kaj pomenilo, da je ob sebi imel lepo spremljevalko. Zdaj pa ga zanima samo to, koliko sem že letos zapravila na internetu. Kar pomeni zapravila na sploh, saj od rojstva hčerke še nisem videla trgovine. Vreme je namreč za obesit, nakupovalni centri pa so v tem letnem času leglo virusov zato se jih izogibava (kar pa očitno ni jasno moji mami, ki mi je danes delila “nasvet” kako naj se vendar “zorganiziram” da grem s hčerko v shopping, saj ne morem sedaj CELO ŽIVLJENJE računat, da bodo drugi to opravljali za mene… eheeeeeee??? V glavnem, ona je ITAK VEDNO najbolj pametna. Zadnje čase mi je v njeni pametni družbi prav neprijetno, ker veste ona je tudi imela dva otroka in naj že neham prosit za pomoč, bla, bla, bla… najbolje, da se kar ustrelim v glavo, ker ji očitno ne bom nikoli segla do gležnjev na nogi.)
Nekoč sem torej imela tega istega fanta/moža, ki je bil pravi “bon vivant”. Nikoli ni bil nakupovalni “frik” ampak ob njemu si imel občutek, da je njegova življenjska filozofija ta, da si je treba kdaj kaj privoščiti, ker živimo samo enkrat in če se bomo na stara leta spominjali samo odpovedovanj, potem ni vredno živeti. Tako sva kdaj pa kdaj s prijatelji (in obvezno za Silvestrovo) odšla v Hišo Franko na večerjo (in še celo tam smo spali, kakšen luksuz!), enkrat sva bila sredi mrzlega slovenskega marca v toplem marčevskem Dubaju (to sem že skoraj pozabila tako dolgo je že od tega in se spomnim le, ko vidim slike kjer zva oba 5 let mlajša in 5 kil lažja), pa tudi kdaj pa kdaj si je kaj kupil v Kenzo Homme. Danes pa samo godrnja… ravno zjutraj je izjavil, da Kenza pa ne bo več kupoval, ker se mu je na rokavu strgala podloga za približno 1,5 cm… (kaj pa je pičakoval, če se že 2 leti drži novoletne zaobljube, da ne bo kupoval oblek… če nekaj vztrajno nosiš, se “iztroši” pa tudi če je “made out of gold”).
Veste pri nas je on tisti, ki iz trajnika plačuje račune za stanovanje, jaz pa mu iz mojega trajnika nakazujem nekaj denarja… da prispevam tudi jaz. Vsaj tako jaz mislim. Poleg tega pa jaz plačujem še vrtec za sina, pa televizijo (ki je itak ne gledam, sploh pa ne RTV SLO), pa del kredita za stanovanje… potem pa plačujem še stvari, kot je čiščenje stanovanja in likanje našega perila vsak teden, pedikuro enkrat mesečno in večino oblek za otroke (ki nekako – šment – vztrajno rastejo, ampak moj mož očitno tega ne “šteka” ker bi rad, da jih oblečem kar v tiste obleke, ki jih lahko nataknejo samo še na nos). Da ne lezem več v nesmiselne detajle moje strukture nakupov, naj povem - moji nakupi so bolj “seksi” (otroške obleke, pohištvo za sinovo sobo, počitnice v Provansi, tepih in postelja za hčerko…) kot njegovi in zato bi očitno, po njegovem mnenju, morala imeti slabo vest. Ker veste, če ste že pozabili, zdaj je pač kriza in otroci naj kar nehajo rasti, če se le da. Bomo prihranili vsaj 1000 evrov na leto! Jupi!
Poleg tega pa sem pričakovala (“oh, how silly of me!”), da bo moj mož razumel, da je poporodno obdobje za žensko precej depresivna stvar. Ok, ja, seveda si srečen, ker je otrok zdrav in lep in lepo raste (pa da ti je sploh uspelo zanosit in donosit, ker danes je v Sloveniji tudi to že problem, saj smo baje precej neploden narod in baje je za to kriva voda, ki nam uničuje tudi ščitnice vsem po vrsti…), ampak čemu vse si se pa odpovedala kot ženska, tega pa očitno nihče ne razume… še najmanj moj mož. Naj samo na hitro spomnim: na prvem mestu – postavi, spanju, brezkrbnemu načinu življenja kot so kino predstave, večerje (ne da bi za to moral zorganizrati pol sorodstva, da skrbi za otroka in potem jim moraš biti še hvaležen), počitnice brez slabe vesti (spet organizacija s sorodstvom in slaba vest…), nakupom v butikih (ker nimaš srca da v kabini natikaš nase obleke, spredaj se pa v vozičku dere nemočno bitje, ki si sploh ne želi biti pod neonskimi lučmi pred zaprtimi vrati ali zaveso… odvisno pač od trgovine), popoldanskemu poležavanju na kavču (ker moraš skakati za otrokom), branju knjig (KDAJ???), kofetkanju s prijateljicami itd…
Včeraj je namreč med možem in mano počilo. Njegova bivša služba praznuje 10 letnico obstoja in v petek mi je najavil, da bo on šel na to obletnico (“de facto” oziroma “efou (FO), če ti kaj ni prou”). Vse lepo in prav. Jaz tudi mislim, da mora iti. Ampak se mi zdi, da bi stvar lahko drugače “zapeljal” (mene so namreč tudi povabili in OČITNO ne bom šla, to je sploh njemu tako samoumevno kot vsakodnevna menjava spodnjih gat). Ko sem mu rekla, da ob dveh majhnih otrocih nekatere stvari niso več tako samoumevne (in da so stvar skupnega dogovarjanja) in da njegova odsotnost v tem primeru obremeni predvsem mene, ker bom doma z dvema otrokoma me je gledal kot da sem mu odrezala moškost (to je bilo na začetku, potem me več ni gledal ampak se je delal da me ne sliši več in je bral knjigo). Enega otroka dojiš ali previjaš, drugi pa se dere da se je polulal v hlače (psihološki učinek triletnika, ko je dobil sestrico) ali pa visi s kakšne mize kot Tarzan in že se vidiš kako v “slow motion-u” kot Superwoman letiš proti njemu, pri tem ko v drugi roki “guncaš” najnovejšo pridobitev medtem ko jo dajejo krči… in povem vam… nikoli si nisem želela biti Razočarana gospodinja, ampak zadnje čase, se tako počutim. Še najbolj sem podobna Lynette – kup otrok (s kup “fintami” kako vam zagrenit življenje), mož v krizi srednjih let (če ste že videli 5 sezono vam je vse jasno), vi pa ste se odpovedali karieri, da lahko pečete pizze v moževi pizzeriji…
In moj mož tega ne razume. Ne razume, da doma “telovadim” z otrokom v roki. Da porodniški dopust še zdaleč ni DOPUST, ker ga drugače država ne bi plačevala. Da me od nošenja hčerke in kopanja sina boli vse kar najdete na mojem hrbtu (dajenje v banjo in ven je namreč pri nas zaradi pametne arhitektke proces, ki bi mi ga zavidali najbolj slavni jogisti na svetu, še Madonnin osebni trener se lahko skrije pred mano in vem o čem govorim, ker sem enkrat celo vadila pod njegovim nadzorom… puf, puf…). Ne razume, da mi teh 5 kil viška greni življenje, ki ga lahko reši samo nakup lepe obleke ali čevljev. Ne razume (a je kje kakšna šola za prevzgojo mož, oziroma, delovni kamp za pranje možganov?), da se pred najbolj suho prijateljico in njenim fantom ne reče (ob pogledu na sliko z najinega poročnega potovanja): “kako suha je bila včasih moja žena!”. In potem ne razume, da mu to zamerim… Mislim, da je njegov “program” potreben ali up-grade-a ali pa naj nabavi popolnoma novi software…
In veste ko mu včeraj rečem, da mislim, da je on zadolžen da mi priskrbi pomoč za “hendlanje” otrok medtem ko bo on nazdravljal okrogli desetki njegove bivše firme, izjavi, da sem se pa tega malo pozno spomnila in da sem itak neka bolna psihopatka, ki si želi samo to, da bi ga ugonobila in mu preprečila branje grozljivke (nabavil si je namreč nekaj knjig na Amazonu in ups, ni mu potegnilo, da bi mi to povedal… medtem ko se moji nakupi na netu dogajajo pod budnim očesom Big Brotherja, oziroma Big Husbanda…) o Veliki krizi iz leta 1929. In potem še užali moj intelekt, češ, da sem cel vikend razmišljala samo to, kako se mu bom “maščevala” za to, ker jaz ne morem na to praznovanje in sem mu zagotovo “fouš”. Pf, tako retardirana pa tudi nisem, da bi za tako “maščevanje” rabila mozgati cel vikend… Jaz to zmorem v 3 minutah (kar je najbrž kaki 2 minuti premalo, če ne bi bolje dodelala “strategijo” in mi danes ne bi bilo treba pisati tega bloga…).
Ja, dragi moji, rekel je da sem mu “fouš”… a je to sploh dovoljeno reči v zakonu? Se mi zdi, da je del poročne zaobljube v stilu “v dobrem in slabem…” (tako nekako mi deluje spomin) se pravi, da partnerja delita isto usodo ne pa da je eden “fouš” drugemu, ne (razen, če se je on vmes že ločil od mene, pa še ne vem, ker tole s “foušijo” se ponavadi dogaja bivšim zakoncem)? Ob prvi priliki se odmajem do gospoda Toneta in ga vprašam kaj on misli o tem…
Sploh pa jaz njemu nisem “fouš”… heh, jaz sem fouš znanki, ki je bila z možem v Parizu in si je kupila Celine škornje. Pa fouš sem vsem, ki jim ta hip ni treba hujšati. Pa fouš sem vsem, ki jih ni ta bolna kriza nič prizadela. Pa itak sem fouš vsem, ki so zdravi, mladi in uspešni… Njemu za neko lokalno veselico pa res nisem fouš… slabi koktejli (ker s vedno), hrane skoraj ni ali pa je zanič (a ni vedno?), od tistih ljudi pa jaz poznam morda 4, od teh pa recimo da z dvema lahko spregovorim kaj resnejšega. Ne, tega da gre na to “zabavo” mu res nisem fouš (mimogrede, tudi priložnostna darila, ki jih delijo so tako neumna, da si prav rečeš zakaj so metali denar skozi okno, ko so jih kupovali… raje bi vsakemu dali tisti euro kolikor so za njih plačali, da greš lahko vsaj v lokal po lastni izbiri na en ekspreso… kaj več tudi za 1 euro danes ne dobiš).
Spor o veselici je šel tako daleč, da mi je seveda očital nakupe na internetu, pa to, da ga za Božič nisem “presenetila” s kakšnim darilom (kot da on mene je). In potem ko sem mu rekla, da je bil vendar najin “varčevalni dogovor” ta, da si nič ne podariva letos, me očitno ni hotel slišati. Češ, da je bila ta dogovor moja ideja… Heh, je pa pozabil prebrati post scriptum tega “dogovora”, kjer je pisalo, da se odpovedujem darilu v zameno za obleko, ki mi jo bo podaril, ko bom rodila. Toliko o tem kdo koga ne posluša. Moj mož očitno “zdrži” samo do prvega odstavka, do P.S. pa zagotovo ne pride…
Tako izgeda torej “slika” iz zakonskega življenja… Ne vem kdo se v resnici spreminja in kdo se ne, ali rek drži ali ne… Res je nekaj drugega.. moški in ženske se med sabo precej razlikujemo (pustimo ob strani dejstvo, da če kaj želite od njega potem morate stvar napisati na transparent visok vsaj 2 metra in hoditi po stanovanju kot sindikalisti pred Parlamentom). Moj mož namreč pričakuje, da bom v krizi, oziroma kot je rekel moj dober prijatelj, v gospodarski NEGOTOVSTI (a ne zveni to bolj optimistično?), imela isto prioriteto odpovedovanj kot on. Če on ne kupuje oblek, naj jih tudi jaz ne bi. Ampak, jok brate, vsak ima svojo osebno “hierarhijo po Maslowu”. Pri meni so obleke in čevlji čisto spodaj (beri: osnovna potreba), pri njemu pa čisto zgoraj (skratka neka poduhovljena abstrakcija).
Kar pa se tiče moževega razumevanja mojih potreb… kaj res ne razume, da ne želim biti Lynette iz Razočaranih gospodinj ampak vsaj Wendy iz Lipstick Jungle (no, pozabimo da je Brooke Shields visoka vsaj 1,80 m…). Da moram še vedno imeti ambicije in želje, predvsem pa, da si želim, da bi name še vedno gledal skozi oči “bon vivanta”, ki me je pred 5 leti zaprosil za roko na gondoli sredi Benetk? Pa naj se gre srat to Valentinovo (verjamem, da gre samskim na živce, ampak hej, saj potem ko si v vezi ni nič bolje), jaz si želim pozornosti in PRESENEČENJ vsak dan!
p.s. Resnici na ljubo mi je mož lansko leto podaril Mac Book s katerega se danes lahko oglašam…
p.p.s. … torej si je sam kriv če pišem o njemu…
p.p.p.s … sploh ker je to storil zato, da sem se mu končno “skipala dol” z drugega Mac-a. 