Arhiv za ‘Bananarama’ kategorijo

Marec in slovenska kmetija (neslavnih)

Monday, March 8th, 2010

Joj ne morem verjeti, da je že mesec marec. In to s tipičnim vremenom, ko že msilite, da je prišla pomlad, potem pa vas zima še enkrat zabode v hrbet. Ker je ravno danes 8. marec in ker vem, da je zdaj moderno ta praznik pometati pod preprogo, se je v meni prebudil duh Rose Luxemburg, ki bi vas rad spomnil, da je to pravzaprav mednarodni dan žensk, ki nas poskuša spomniti na to, da so se naše prednice borile za dobrobit naših ritk. In ker se še danes (nekje bolj, nekje manj) ženske borijo za enakopravnost z moškimi je prav, da vsem predstavnicam nežnejšega (a nič manj inteligentnega, sposobnega in sploh in oh) spola zaželim, lep dan. Pa čeprav bi bilo v resnici bolj prav, da bi bil svet popoln in tega praznika (v ta spomin) sploh ne bi bilo. Enivej, naj živijo rdeče vrtnice in Bajadere, ki jih bom dobila od mojega očeta (Alte Wienerische Schule pač).

Sicer imam za 3 bralke tudi malo pozornost, ki sliši na ime Essentielles. Ker smo ženske “esenca” tega sveta, ker bi brez nas kmalu spet po svetu hodili dinozavri in ker bi rada, da smo Slovenke lepe in da za to tudi kaj naredimo.

Kaj morate narediti? Dobra stara klasika, stvar bo naključna, treba pa je pustiti komentar. Bilo koji, samo da je zabavno, da se komentira in parlamentira na kulturni ravni. Morda bo Ata Turk naslednjič raje prišel v naš “parlament” namesto, da se pusti vlačit po afenguncovskem slovenskem.

Da pa bomo imeli kaj za diskutirati imam za vsa perečo temo. Slovensko-hrvaški… ne, ne odnosi, ampak “strašni sud”. Pa poglejmo.

Zadnjič sem, kot to počnem vse večere (in res ne vem zakaj vlačim službo domov), spet prebirala revije. V Stopu (made in Slovenia) in v Story HR (made in Croatia) se je pojavila ta ista slike Madonnine posvojenke Mercy. Moje strokovno oko, je takoj opazilo, da ima Mercy na sebi “oh-so Beatles” (what else?) by Stella McCartney (you see why?) for Gap. Ampak komentarji so bili sledeči; Stop je zapisal, da Mercy res izgleda zelo nesrečno v tej cirkuški (!!!!) jakni, medtem, ko so v HR Storyju detektirali oblikovalko in styling male Mercy pohvalili. Never mind, New York Times je sicer dodal svoje – zunaj je bilo mraz in grda, grda Madonna je svojo posvojenko izpostavila hudemu mrazu za voljo dobrega stylinga. Pa se vprašam, ali smo Slovenci res taki modni rukeljni? Pa pustimo Mercy, to je le eden od primerov pisanja slovenskih revij. Ne čudi me, da imajo revije ala Modna ali slovenska Elle toliko bralcev kot moj blog. No, da se na Elle spet kdo ne razjezi, naj povdarim, da jih bere precej več modnih navduševcev kot Modno.

Naslednja tema – zimske olimpijske igre. Včeraj sem na televiziji odkrila, da premoremo Slovenci tretji TV kanal. Kjer sicer vrtijo ponovitve od ponovitev in tako sva z možem bulila v pregled zimskih olimpijskih iger vseh modernih časov. In seveda tudi tam niso mogli mimo Janice Kostelić. Mislim, da se Slovenci še vedno hudo žremo, ker smo vedno veljali za smučarsko elito. V bivši Jugi so samo slovenski smučarji sploh smučali, potem pa hops, osamosvojitev, in glej no glej ta hrvaški čudež, ki sliši na ime Janica in ki kar kasira zlate kolajne, ne na enih, dveh, olimpijskih igrah. Janica je ena fejst punca, odprla je kozmetični salon na Rijeki in v bistvu živi zelo “patetično” za nekoga, ki je dosegal take izjemne rezultate, ampak, who cares, Slovenci smo čisto zeleni od foušije.

Last, but not least… Eurosong. Saj sem hotela mimo tega, ampak zdaj ko vidim, da so Hrvati spet prišli do zdravega razuma in ne bodo pošiljali na tekmovanje turbo Severine, ampak prav prisrčen komad od prav sexi bejb Feminem, me spet ima, da zavoljo moje dubrovačke bake, pardon none, zaprosim za hrvaško državljanstvo. Na večer slovenskega izbora bi se lahko mirno prodala za Slovakinjo, ker take kmetije pač res nisem pričakovala. Pa četudi se trudim zanemariti dejstvo, da moj mož že leta govori o tem, da je Eurosong navaden freak show in da naj že nehamo metati denar davkoplačevalcev za take debilizme. Khm, morda bi RTV Sloveniji lahko zagrozili z ustavno obtožbo?

Da pa bo za Dan Žena malo bolj smešno, dajmo še malo glasovati:

All lines are open. Start voting NOW!

Bes in upanje

Tuesday, December 8th, 2009

Joj Pepermintka moja vem da si želite več veselih zgodb, saj res nisem mislila, da bo moje “slavje” uničila zdravniška zbornica, ampak enostavno ne morem mimo dejstva, da bi jim zavila vrat.

Skratka, ali lahko naredimo vstajo? Ali je to sploh normalno, da je Zlatka tako “pozlatila”, da ji ne gre v glavo, da bi sama rekla, kako ponižno sprejema odvzem licence za teh nekaj mesecev. Kako jih ni sram! Bogovi v belem, ko vas j…. Oprostite izrazu, ampak tole je overdose. Kje ima Zlatka ksiht, da še sploh hodi po svetu, ona in tista kokoš od Zdravniške zbornice!

Ne vem če ste opazili, ampak Zlatka je pred par meseci dala celo intervju v Jani. Brala ga nisem, ker se mi obrača, ampak saj veste kako v revijah naredijo tiste pomembne stavke v fontu 60? No, tam je bilo vse polno tega kako ji je žal in oh in sploh. Boli njo patka… kakšna farsa!

Niti ne upam si pomisliti kako se počutijo Borovi starši. Niti nočem vedeti koliko teh vsemogočnih zdravnikov, ki so danes tako nonšalantno “odločili” o Zlatkini usodi, ima doma otroke in kaj bi čutili oni, če bi se jim zgodila taka tragedija? Mislim, da je ni večje groze v človekovem življenju kot to, da ti umre otrok. Kako, da Zlatka ne premore toliko sočutja v sebi in se sama dostojanstveno umakne za te 4 mesece. Kaj pa so 4 meseci v primerjavi z večnostjo, ki je vzela Bora njegovim staršem? Ne razumem kako lahko sploh še nekdo vztrajno zabada nož v hrbet dvema ljubečima staršema, ki sta izgubila otroka. Najprej sta mesece, ma kaj, več kot leto, čakala na odgovor te klike v belem, zdaj pa še to. Kako lahko ti ljudje sploh spijo ponoči?

Za konec… upanje. Stvar je žalostna ampak z upanjem na srečen konec, na še en čudež. Nel, ki potrebuje kostni mozeg. Danes je kri dalo 163 vojakov. Dajmo kri in se vpišimo v register. To lahko naredimo ob sredah od 10h do 12h na Zavodu za transfuzijo na Šlajmerjevi v Ljubljani (za tako dobro stvar se splača pripeljati, najbrž pa tudi kje drugje po Sloveniji lahko damo kri za vpis v register). Morda nas tokrat Božiček usliši in bo prav med nami nekdo, ki bo lahko Nelu rešil to nemogoče življenje, ki ga trenutno živi.

Ljubljana v pripravi na pražnja oblačila

Friday, November 27th, 2009

Jupi, ta teden sem z Bučko (ki je uspešno flirtala z mimoidočimi obeh spolov) celo uspela malce pokukati po mestu. Preden pa se lotim ocene stanja, naj samo povem, da se mi zdi od sindikalistov skrajno nesramno, da mladim družinam ob tako redkih skupnih trenutkih kot so sobote, kratijo dostop do mesta zaradi demonstracij. Glejte, res mi je žal, tudi jaz bi rada višjo plačo in v penzijo pri 36ih ampak žal razumem, da ne gre. Država ni Božiček, koliko smo v njene blagajne spravili in se ni pokradlo, toliko bo iz kesice prasice tudi prišlo. Ali lahko drugič štrajkate kak četrtek ali vsaj torek?

Pa bi se bolj množili, dragi moji, ne glejte nas mladih mam, rojstva so v porastu. Poglejte generacijo, ki premore 10 do 20 let več od mene in ki si je omislila po enega otroka na par. Hvala Bogu imam med svojimi znankami in prijateljicami precej takih, ki imajo 3 otroke. Bravo punce!

No, Ljubljana konec novembra torej. Prejšnjo soboto (preden je familijo napadel driskitis) so se pripeljale mestne smrekice. Bolj jadne, sodeč po fotki.

smreka1

Kar pa ni motilo Lumpacija Vagabunda.

smreka2

Jutri bi z veseljem prečekirala kako so tole luknjo (beri: gole veje) s slike zamaskirali, ampak kaj ko nisem sindikalist. Če se kdo najde, ki mu jutri uspe prislalomirati do smrekice, naj prosim pošlje fotko na moj e-mail (sara@izpovedizparavljivke.com).

Druga smerkica pa se je odpeljala. Najverjetneje na Mestni trg. Pod okno županu Zokiju.

smreka3

V soboto sem se malo zasanjala v Vale Novaku s krasnimi koledarji in vedno priročnimi blokci in zvezki za zapiske. Če pa vam uspe priti do Cankarjevega doma na knjižnji sejem, sodeč po besedah moževe mame se izplača. Dobri deali na knjige, ki so v povprečju 25% cenejše. Knjiga je krasno božično darilo. Go for it!

Maximarket… že dolgo nisem bila v njihovi špecariji. Stvar so lepo zrihtali. Kdaj že, eno leto nazaj? Ampak ali lahko investirajo v prezračevalni sistem? Iz hitre nabavke mleka in masla smo prišli smrdeči po pizzi, da so se za nami slinili vsi mimoidoči psi. V Maxiju sem v kleti našla dva božična winnerja. Veliko okrasno kroglo iz zlatih bleščic za 1,99 eura. Bučki je bila strašno všeč, ampak je nisva uspeli urajmati. Kot tudi ne seta 9 svečk v kozarčkih v treh različnih rjavih odtenkih z vonjem po kavi. Božični winner the luxe.

Mladinska knjiga ima krasen izbor servetov (kot pravijo v vrtcu pri Lumpaciju: prtičkov), ki so za čudo božje cenejši od 5 eurov. Zdi se mi, da je tole s serveti sploh en navaden rip-off, tako da je cena 3,60 eura mega dobra, imajo pa tudi kar nekaj božičnih motivov. Se izplača.

Nama pa je zgodba zase. Priznam, da mi gre na živce kako se direktorica Bernarda Trebušak s svojim oprsjem vedno slini zraven Jankovića (no, morda je vice-a-versa, kdo bi vedel), ampak ženska je ambiciozna in ji uspeva (kljub temu se mi zdi neumesno, da jo revija Jana predlaga za Slovenko leta, morda bi bila lahko manadžerka leta, ampak Slovenka leta… halo?!?!).

nama

Za nas mame je v Nami zgodba zase otroški oddelek z igralnico in kafičem. Jupi. V miru spita kava! Moja mama, ki je Lumpacija peljala tudi na WC trdi da imajo tudi otroška stranišča (kar na žalost ne morem reči za PEDIATRIČNO kliniko!!!!).

Žal nisem videla prenovljenega ženskega oddelka z neko sofo, ki se je PR-ila po medijih. Pritličje je najs. Če ne veste kje vam lahko zamenjajo usnjen pašček na uri. This is the place. Ponudbe kot solate.

Me pa seveda navdušuje Nama z novo (no ja, ni več tako nova vem, ampak res nisem pogosto v mestu) izložbo. Končno nekdo, ki se res trudi izstopati. Lutke bi bile lahko malo manj 80’s.. kaj bolj retro ali modernega bi se prileglo, ampak že ideja je pohvale vredna. Nekaj manjka (poleg dobrega stylinga na lutkah), ne vem kaj, ampak, kot bi rekel glavni kuhar v Ratatouille: “fant je tvegal, bil je drzen, pohvalimo ga!”. Meaning, sedaj pričakujemo še več in bolje.

DSC04690

DSC04691

DSC04687

DSC04684

Opravičujem se za kakovost slik Namine izložbe, ampak stvar je precej prometna (razlog več za boljši styling na lutkah) in težko je bilo ujeti moment brez ljudi. Poleg tega sem parkirala za 30 minut in odkar mi je slabovidni redar v Trnovem kljub nameščeni uri na vetrobranskem steklu (človek bi mislil, da je mesto ob vinjeti res kao vidno, ampak zgleda da ima mestna oblast druge kriterije o vidnih mestih kot tista na državni ravni) pripopal kazen, sem vedno čisto živčna. Sploh sva pa z Bučko hiteli na opoldansko siesto.

Morda mi kdaj decembra uspe priti do Starega trga…

O Lipicancu, dveh kamelah in krtači ki je čistila kopačke

Thursday, November 19th, 2009

Uf, zadnjič sem se tako pritoževala nad Svetom, danes pa ugotavljam, da so v bistvu res vsi slovenski mediji navadna KMETIJA z velikimi tiskanimi črkami. Zato sploh ne potrebujemo Kmetije z “zvezdniki”.

Pa poglejmo; vsi mediji so poročali o Libiji kot o “Oh my God, Pahroju se je zmešalo”. In seveda o res “največjem” problemu, ki ga je ta obisk rodil – kam za vraga bomo vtaknili tisti dve pristni libijski kameli. Nihče pa ni šel v ozadje raziskovati zgodbe in se vprašati, če je Pahorju res toliko do tega, da izvaža Lipicance in uvaža kamele. Honestly, idioti. Levi, desni ali v sredini, vsak pravi novinar bi se vprašal kaj stoji za tem. Ali res rabimo Mojco Mavec, da nam bo celotni misterij razkrila čez dve leti v eni od svojih oddaj Čez planke?

Iz dobro obveščenih virov (ki morajo res ostati neimenovani) so do mene pricurljale nekatere zanimive podrobnosti tega obiska. Skratka, kamele gor ali dol, nihče nam ni povedal, da so pred kratkim padle sankcije, ki jih je varnostni svet vpeljal proti Libiji zaradi atentatov v avionih in ostalih terorističnih “aktivnosti”, ki si jih je Libijla v zadnjih nekaj desetletjih privoščila.

Dalje… tale obisk naj bi bojda zorganiziral sam Berlusconi in Slovenčki smo bili med zadnjimi državami, ki so pricapljale do Gadafija. Vsak pameten novinar bi lahko videl, da je Libija torej država, ki nič več “sankcionirana” in da je seveda poleg tega tudi država brez infrastrukture, ki bo potrebovala ceste, železnice, avtobuse… you name it. Denarček pa seveda zanje ni problem. Nafta – money talks.

Roko na srce, Pahor ima v vladi nekaj ministrov, ki bi jih bilo potrebno zabrisati skozi okno. V prvi vrsti je to seveda Križanič, ampak ali lahko druga stran neha utrujat. Saj si ni Pahor izmislil svetovne recesije, saj ni on izgubil naročila za Muro in saj tudi ni trenutna vlada zadnjih par desetletji izplačevala tistim frajerjem v Murski Soboti, ki so zasedali pisarne, astronomskih plač ter jim dovolila, da na splošno kradejo davkoplačevalski denar. To so počele prejšnje tako desne kot leve vlade. Give a poor guy a break! OK, res je misli da je lep, glejte saj res ni tok švoh, čeprav ni ravno moj tip.

Skratka, Mojca Mavec, prosim za oddajo iz Libije, da bomo vsaj malo dobili vpogled v dogajanje. Namig Mojca, bojda tam vsi vojšaki pomembneži znajo srbsko, ker so se šolali v Jugi in so pozitivno nastrojeni (nostalgija, nostalgija) do bivše Juge.

Sicer se pridružujem evforiji okoli Južne Afrike, sploh v krizi narod potrebuje kruha in iger – heroje in junake in bla, bla, bla, ki nas bodo čudežno rešili.In glej ga vraga, relikvija na POP TV je postala krtača s katero naj bi Pahor čistil kopačke. OMG – a je Pahor novi Kristus?!?! Če se dotakne krtače jo moramo kazati v osrednjem dnevniku. No, zdaj pa bo mislil, da je še rešitelj sveta, ne samo da je lep! Bravo POP TV!

Resnica je, da nam taki fusbalski dogodki dajo občutek, da se bo tudi za našo dolino Šentflorjansko začelo obračati na bolje. Vendar pa, ne razumem novinarjev, da v teh težkih časih ljudem skozi Pahorjev obisk v Libiji ali pa Turkov obisk v Kazahstanu ljudem ne vlivajo upanja in zaupanja. Upanja za izhod iz krize in zaupanja v ljudi, ki smo jih konec koncev sami izvolili tja, kjer danes so (ja, ja, saj vem, tesna večina, ampak saj veste, da je demokracija vladanje večine nad manjšino. Plus to – da se tako ali tako vsake 4 leta malo zazibamo – enkrat v levo in enkrat v desno – kar kaže na to, da so vsi kronično slovensko nezadovoljni, programov strank pa itak ne poznajo)

p.s. če so novinarji že tako “škandaloželjni” zakaj potem niso povedali tudi precej “žalostne” plati včerajšnje zgodbe o zmagi. Ruski tajkuni, ki so v pričakovanju zmage bojda rezervirali Šentiljski casino, so z dolgimi nosovi odleteli domov. Pa so šli adijo mare milijončki eurov, ki bi jih ti energetski mogotneži lahko pustili v dolini Šentflorjanski. Najbrž bo Grims za to okrivil Pahorja. Začaran krog.

Slovenske TV zvezde ali moj osebni AS tedna

Wednesday, November 11th, 2009

… kot bi lahko poimenovala glavna akterja tega bloga. Oziroma bolje, moj osebni AU tega tedna.

V ponedeljek sem dopoldne odbrzela v Muller. Po sok za našega malčka. Oba otroka je doma pazila najboljša varuška sploh, naša Dr. A, ki jo Dudi Dadi obožuje. Ta teden sem si privoščila malo več njenih storitev, saj se mi, od nespanja, bolnih otrok in nenehnih kuhanj kosil, ki jih malčka ne posjesta, že rahlo trga.

Skratka, grem v “lajf”. Če lahko rečete temu tako, ko greste v Muller po plenice in sok. Kavbojke (na teden mislim da pokurim 7 parov). Pravzaprav nosim samo še kavbojke. Top fashion je kreativnost od vratu do pasu, beri zgornji del. Khm… a naj dam gor H&M majico za 9,95 eura ali pa morda kakšno majčko od Zare za 19,95 eura. Čevlji – moje UGGice, če imam ozke kavbojke, drugače, balerine Chloe v bronasti barvi, ki so mehke, a že tako obrabljene, da je na mestih bronasta barva že kar odstopila in se prikazala srebrna. Khm, pa človek da toliko denarja za čevelj… si misli, da mu vsaj barva ne bo odstopila. No, vsaj mehki so zelo, zelo.

Pridem torej v Mullerja, las nisem umila že… kaj pa vem koliko časa, rahlo prehlajena (najbrž bi se morala dati v karanteno, če že ne bi bila v njej). Skraka, speti lasje, casual look (to put it nicely) in se zaletim v Anjo Tomažin. Kaj pa vem… nikoli se mi ni zdelo, da bi bili lahko prijateljici, ko sem jo gledala na televiziji. Potem pa sem jo tudi enkrat spoznala. Saj je prijazna, ampak bolj v stilu “jaz sem tako lepa in pomembna in PRIJAZNA in zato bodite počaščeni, da sem se spustila na vaš nivo in se pogovarjam z vami”. But well, to je samo moj osebni občutek. Kot je moj osebni občutek (tudi sem jo uspela spoznati) da je Anja Rupel povsem druga pesem. Profesionalna a hkrati pristno prijazna. Down to earth oseba. Ni umetna. I lajk a lot.

No Anja T. je bila vsa lepa, našminkana, urejena, v škornjih z visoko peto (not to mention her perfect skin, grrrrrrrrr). Pa kako je velika. Ni ravno tip ženske, ki si jo zaželite srečati, ko ste vi v “bad-u” (beri “u bedu” kot pravijo Hrvatje). Ker ste potem še bolj v “bad-u”. Le kako ji uspe? A ni tudi ona mamica? In to neke strašno luškane punčke z eksotičnim imenom in angelskimi kodri. She made me look like shit.

Sploh pa… kaj dela sredi dopoldneva (in ni na porodniški) v Mullerju? Joj, kako lepo je delati na televiziji. Which reminds me – tudi kot voditeljice Nedeljskega whatever je nisem mogla, pa čeprav so se vsi slinili kako je dobra. Na Viktorjih je bila prav ošabno hladna. Zdaj pa vodi Kmetijo. Saj ne da gledam, nimam časa, pa tudi če ga imam, raje plačam tisti 1,99 dolarja in gledam najnovejše sezoni Desperate Housewives ali Gossip Girl. Ker pa človek ne more mimo teh Kmetov že samo ko klika programe, je Anjo seveda treba opazit. Saj vem, da je to osebna antipatija, ampak glede Kmetije; kaj ji je bilo tega treba? V Nedeljsko je vsaj pasala, tukaj pa je, kot bi rekla moja pokojna Noni “kot krava s sedlom”. Beri – ne paše v sceno. V to sceno bi pasala samo Jasna Kuljaj in to brez heca ali cinizma. Jasna je faca, zna s povprečnim Slovenčkom in še simpatična Helenca je. Honestly.

Anja me je torej momentalno spravila v “bad”. Potem ko sem jo že skoraj odmislila, se mi je pa smehljala še iz vseh plakatov o varni vožnji. Saj ne vem če gre za isto kampanijo, ampak Tina Deu in njen mož sta na TV tako simpatična v oglasu, da res ne štekam zakaj so rabili Anjo. Tina je lepa in znana, mamica treh fantkov. Lahko bi tudi na plakat dali Tino.

Imam pa še eno asociacijo na Anjo in v bistvu ni reva niti sama kriva. Ampak kaj ko sem imela vedno občutek, da Alpina dela take trde čevlje. Zdaj vsakič, ko vidim Anjo in mi gre po glavi slogan “kako ji je prav” pomislim, da ima Anja trde čevlje. In reva najbrž v resnici sploh nikoli (razen na snemanju) ni obula Alpininih čevljev.

Pa Anja (spet) ni sama kriva, da mi je prekrižala pot. Pač taka je, meni ni najljubša, drugače pa bi zagotovo našla še kakšno drugo osebo ženskega spola, ki se pojavlja v medijih, ki bi mi zagotovo bila mnogo bolj antipatična od Anje. Ampak ta hip se žal ne spomnim.

Vem pa točno kdo mi je med moškimi TV voditelji totalno in najbolj antipatičen. Uroš Slak. Jezus, ampak ali je res moral priti in uničiti oddajo Svet na Kanalu A? Ker to je bila celo gledljiva oddaja z Markom in Gregorjem, ki sta prav fejst fanta (Marko se je čisto po očetovsko sicer zredil pa tudi lasje so mu začeli izpadati). Skratka ja, Svet sem celo gledala. Ob 18h otrok še ne dajem spat. 24 ur je pa že v totalno nepravem terminu zame. No, odkar Svet vodi Slak pa je ratala oddaja ista kot dnevnik Novice samo v TV obliki. Natolcevanje, hujskanje, opolzko govorjenje. Dirty yellow press v stilu angleškega Sun-a. Sami umori, posilstva, varanje, gola koža, vsi so jaki bljaki in sprevrženi, dajmo se kar obesit, da končamo svojo bedno eksistenco (na naslovnici Novic). Samo primer. O tem očetu, ki ga tako ne morem niti imenovati, ki je lastni hčerki naredil otroka. Ali lahko prosim uporabljamo besedo “spolni odnos” ne pa “seks”? Saj ne govorimo o Bradu in Angelini ampak o nekem bolnem fotru in njegovi še ne polnoletni hčerki! Ker nekako se mi zdi, da bi znalo oddajo Svet gledati tudi veliko število 11-13 let starih deklic, ki čakajo na začetek Gossip Girl, ki ji sledi (no saj tam se da tudi marsikaj videti, če sem čisto iskrena, ampak v končni fazi nisem kriva če stari-novi programski direktor Pro Plus ne zna prav umestiti oddaje, ki sicer govori o najstnikih, ni jim pa čisto zares namenjena – vsaj ne tem nekje do 16-ega leta). Najbrž boste rekli, da je to spet osebni “dislike” ampak Slak mi deluje kot rahlo moten hujskaški kolerik. Če je tak tudi v osebnem življenju ne vem kako Petra lahko zdrži z njim.

Pa da ne bom samo težila. Svet je že tako dovolj bolan od vseh slabih novic, kjer ponavadi itak najdete največ Američanov, ki malo pobijajo ljudi okoli sebe (preveč filmske produkcije, ki jim zamegli mejo med resničnostjo in fikcijo?). Če pa ne, pa ne znajo niti zapreti otroškega vozička Maclaren in tako so baje 12 otrokom v ZDA morali amputirati vrhove prstkov. How sick is that? No, danes so v Bušiju in Baby Centru že začeli umikati iz prodaje te sicer krasne vozičke katerega ponosna lastnica sem tudi sama. V njem je “zrasel” naš Dudi dadi in ima še vse prste BP.

Končajmo torej s kakšno lepšo zgodbo. Kaj vam je nazadnje lepega prišlo na uho? Ali zapelo za oko? Ok, ne v zadnjem Glossu ali Elle, ampak tako med novicami? Zase bi skoraj lahko rekla, da je bila to 20 letnica padca Berlinskega zidu. Sploh ker sem si prejšnji teden na France 2 ogledala krasen dokumentarec na to temo. Pogrešam dokumentarce na naši televiziji.

Kaj pogrešate vi na televiziji? Ali pa koga? Koga je preveč in koga je premalo? Kdo vas spravi v dobro voljo in komu bi najraje populili lase (če jih ima)?

Surprise, surprise…

Wednesday, September 16th, 2009

Ta vikend je bila lepa sobota in tudi nedelja. Surprise, surprise, ker so vztrajno napovedovali dež. Palce dol za vremenarje!

No, kakorkoli že, šli smo v mesto in glej no glej, na Bregu so pobrusili robnik o katerem sem se zadnjič “bunila” na blogu. No, I am guessing, Zoki ni bral mojega bloga in najbrž se je v resnici pritožil še kdo drug, najbrž kje bolj uradno, ampak ni pomembno. Rezultat je tu, robnik je naknadno pobrušen. In čeprav mislim, da bodo imeli invalidi še vedno problem spraviti voziček čez ta “ad hoc” robnik, nekdo “nas je slišal”. Tudi zato, ker sedaj prenavljajo Krakovski nasip in tam kjer se Gradaščica zliva v Ljubljanico, mi je en delavec, ker sem pred sabo poganjala voziček, namignil, da dela klančino “samo zame”.

Sploh je jesen v mestu lepa. Listje se je že obarvalo. Divji kostanj že leži po tleh. Kadar sije sonce je september čudovit. Zoki pa še kar veselo renovira mesto. Stari trg je razrit. Do Cafetina pridejo samo najbolj motivirani (in mi to smo, saj brez sobotnega brownie-ja naš malček pač ne bi preživel). Komaj čakam, da vidim končni rezultat vseh teh del. Všeč mi je da na teh novih “peš conah” barčki in restavracije takoj namestijo mize in stole. Imam pa prošnjo za lastnike restavracije Sokol. Ali lahko prosim umaknete izpred oči tistega “life-size” kuharja, ki “vabi” v restavracijo. Prav kvari celoten vtis in če ga lahko kdo s kakšnim mestnim zakonom prepove, se takoj podpišem pod tako stvar.

Na Mirju in na Prulah so vse ulice čez noč postale enosmerne in jaz se kot fijakarski konj vedno zmotim, ko se vozim domov in potem kot najbolj blond blondinka vseh blondink še pol ure vozim okoli, da mi le uspe ujeti ulico s pravega konca. Jasno je vse zaparkirano. Pa tudi parkirnino bodo začeli pobirati. A bodo stanovalci imeli kaj od tega? Preden se kdo spet zbuni, to je retorično vprašanje. Zanima pa me, čisto zraes, kako redno bodo nadzorovali plačevanje parkirnine. In če ga bodo, ali se bodo potem študentje nehali vozakati z avti? Kakšna recesija, lepo vas prosim! V tej državi ima vsak študent svoj avto.

Sem pa doživela eno prijetno presenečenje ta teden. Vsi tako šimfajo pediatrično kliniko, da se mi zdi, da moram vseeno povedati nekaj pozitivnega.

Z Dudi Dadijem sva sicer čez mesec dni naročena na gastroskopijo (kar je tečna reč) zaradi njegovega stalno bolečega trebuščka, ampak moj sin je bil nad pediatrično kliniko prav navdušen. Toliko igral v čakalnici pa tudi v sprejemni “dvorani” svet še ni videl. Hiške, tobogani, igrač kot za stavo. Sploh ga nisem uspela spraviti domov. Igrače ima tudi sestra in celo zdravnik v svoji ordinaciji.

Za piko na i pa sva na gastro oddelku naletela še na prijaznega in razumevajočega zdravnika. Dr. Matjaž Homan. Palce gor.

Je pa parkirni režim okoli Kliničnega Centra še vedno žalostna slika. Najbolj me jezi, da v “parki-raju” (res se ne spomnim kako se imenuje ta parkirna hiša) uboge paciente in njihove svojce do kosti orubijo s parkirnino. Parkirni raj? Za koga že? Najbrž za tiste, ki pobirajo to parkirnino, za tiste ki pa parkiramo pa zagotovo ne. Denar vam poberejo tudi, če zapeljete notri, ne najdete parkirnega mesta in se želite odpeljati ven. Cop! Tarifa – kot da ste parkirali 1h. Pardon my French, ampak so pa res prasci!

Nasproti Pediatrične klinike pa je “zraslo” neko na pol divje parkirišče. Tarifa: 1h stane 1 euro, kar je znosno. Samo kaj, ko bi namesto tega peščenega parkirišča tam morala stati vsaj 5 nadstropna parkirna hiša, da bi “požrla” višek avtomobilov. Je pa res, da bi potem lastniki spet okoriščali bolezni drugih za lasten dobiček.

Ja, ja, saj vem da živimo v kapitalizmu in bla, bla, bla… najbrž sem bila v prejšnjem življenju Rosa Luxembourg.

Ljubljana je bolana

Tuesday, August 18th, 2009

Ok, saj vem, da sem se že enkrat zgražala nad mestom, ki ni kaj prida prijazno do vozičkaric in invalidov. Pa tudi povedala sem že, da sem v Jankoviča verjela, zato sem ga svoj čas tudi volila.

Ampak ne razumem, res ne razumem, kako se lahko lotijo prenavljanja Brega, ga zaprejo za promet, prenovijo vse kar se prenoviti da, nasadijo drevesa, na križišču s Karlovško cesto in naprej proti Trnovem po Karlovškem nasipu pa še vedno ne naredijo klančine za invalide in vozičke. Pa da bi jih človek ustrelil!

Parkirišče pred SAZU-jem … je samo še za stanovalce, a kaj ko to piše le v slovenščini, tujci pa najbrž tega ne štekajo, saj vsi parkirajo tam. In potem mi Slovenčki, lisice nabašemo revežu s slovensko registracijo, Italijani in Nizozemci pa veselo parkirajo – in to zastojn! Ne vem, ali je Jankoviča že kdo od teh stanovalcev vprašal, kako bi se počutil on, če bi se zvečer vrnil domov in bi v svoji garaži imel parkiran avto nemškega turista?

Sploh pa vsa ta gradbišča. V Ljubljani samo poskusiš zamenjati počeno cev in, hopla, že najdeš nekaj rimskih izkopanin. Sedaj so arheologi zavzeli parkirišče pred Univerzo. Ok, saj razumem, ampak kako se bo to končalo? Še vedno ne razumem kaj se dogaja s “potencialnim” NUK-om na križišču Aškerčeve in Emonske.  Tega “gradbišča” se spomnim še iz plenic. Resnično, ali mi lahko kdo pove, koliko časa je ta ljubljanska sramota že tam in koliko časa še bo?

Pa Šumi? Kaj se dogaja?

Mesto je prevrtano kot švicarski sir z luknjicami. Temu “trendu” pa sledi tudi obvoznica. Če je kakšnemu turistu kaj jasno kako mora peljati, ker je izvoz Ljubljana – zahod zaprt, ga peljem na pivo. Pa tudi izvozi iz obvoznice so katastrofa. na izvozu Ljubljana – Bežigrad, kjer raste neka megalomanska soseska, človek sploh ne ve kako zaviti desno proti Črnučam.

Saj se strinjam, da moramo stvari obnovit, všeč mi je, če je mesto namenjeno samo pešcem … ja PEŠCEM; ne pa tudi kolesarjem, ki drvijo mimo vašega kobacaja vsaj 90 km/h … I am guessing, najbrž nimajo otrok. Ampak dragi Zoki, ali lahko prosim kolesarje damo v strogem mestnem jedru OB KOLO, ker jaz bi svoje otroke rada malo spustila iz mojega naročja, ne pa da tekam za njimi kot kura brez glave, ker jih lahko na vsakem koraku zbije kakšen kolesar. Pa naj se prosim društvo kolesarjev ne pritoži, da jim kratim pravice, ker hej, saj oni jih pa meni. Zakaj bi morala jaz imet otroke na vrvici, da bodo lahko oni hitreje prišli od Robbovega vodnjaka do slaščičarne Zvezda. Heh?

Predlagam, da se kolesarji vozijo s kolesi po 22h, tako kot tovornjaki med vikendom po avtocesti :)

Kar se pa tiče prijaznosti mesta do malo slabše mobilnega prebivalstva … Zoki querido, ali lahko prosim porihtamo tele klančine, da te ne bodo odnesle po klancu iz mestne hiše …

Kakšna sirena je Irena?

Saturday, August 15th, 2009

V blogosferi najdem res veliko dobrih blogerk. Takih, ki imajo kaj za povedati ali pokazati. Od kultne Polonep do moje popotnice Murke, mimo Matejinih tortic. Sicer pa vse te super punce najdete med mojimi najljubšimi linki.

Potem pa gledam malo njihove najljubše povezave na druge bloge in vedno in povsod je na vrhu Irena. Kraljica Irena. Irena sirena. Irena ima svojo publiko. Irenca se prodaja kot vroče žemljice. Vse kar morate vedeti o “pipl end fešn” Irena vam to sporoča. Irena ve kaj se nosi, kdo koga kopira, katera znana Slovenka na slikah brezvezna itd… Super. Ampak Irena je v bistvu neke vrste Bojan Požar z ženskim zornim kotom. Njenega osebnega bloganja pa je v resnici bolj malo. :( Škoda.

Irena ima to srečo, da so jo njeni bralci sprejeli, hej ne zgolj sprejeli, ampak tako vzljubili (hell, they worship her!), da lahko reče res karkoli in vsi se ji bodo postavili v bran. Bog ne daj, da ji napišete negativen komentar, ker vas bodo vsi po vrsti potolkli. To se je zgodilo tudi Roku (šlo je za komentiranje fotk Iris Mulej v Playboyu, tiste Iris za katero tudi jaz pravim naj ne razpravlja toliko o svojem IQju ampak naj raje paradira za Lisco), ki je podobno opazil, da Irena po večini povzema samo novice, ki so na voljo tudi drugje, jih prepakira, skomentira in to je to. Irena je opravljivo-modni internetni “časopis”. And it works! Good for her!

Skratka, če nimate časa, pa hočete biti na tekočem, berite Ireno. Stvar je smiselna. Vendar pa njen “blog”, resnici na ljubo, to ni, oziroma je redko, kadar Irena napiše kaj osebnega. Kot Go Fug Yourself, ki v bistvu tudi ni blog, ampak Holivudski rumeni “tisk”.

Želim si le, da bi znala Irena za tem tudi stati. Ej, pa ženska je cel “portal”, koliko opravljivo/modnih revij, ki so se preizkusile tudi na netu, si želi, da bi na medmrežju doseglo tak obisk kot ga ima Irena! Naj se ne počuti tako prekleto ogrožena, če jo kdo tu in tam res rahlo “skomentira” (temu se ni dalo reči niti kakšna resna kritika). No, kritika je dobra stvar. It gives you perspective! Makes you stop and think and (hopefuly) become even better… Želim si tudi, da bi to dojeli tudi njeni komentatorji. Na medmrežju vlada še prevelika demokracija in če ji neki Rok napiše komentar, kjer ji pove svoje videnje, še ne pomeni, da je reveža zato treba pokopati.

Blog ti da anonimnost, da pa ti tudi izpostavljenost. Kakšen absurd, če prav pomislite. Nihče ne vidi vašega obraza, ampak vsak lahko “pljune” v vas. Ampak to je vedel vsak, ki je začel soustvarjati na internetu. Jep, včasih prav boli, j… bi ga! Dokler je kritika dobronamerna (in na blogih je veliko res zlobnih, ki pa jih Irena ni nikoli deležna, vsaj kolikor jo uspem spremljati jaz), je fino, da človek zajame zrak, reče trikrat OM, Sede v lotusov položaj in gre naprej. V Ireninem primeru ji OM govorijo tudi njeni komentatorji, kakšna podpora, bolj je priljubljena kot Janša med svojimi volilci!

Jaz ostajam pri “mojih puncah”, ki so res odlične; nadarjene, zabavne, osebne. Prave sirene! Mene so zapeljale … daleč, daleč v svoj čarobni svet.

Prekleti kmet

Sunday, August 2nd, 2009

Tole je samo medklic.

Samo toliko, da povem, danes, bolj kot kadarkoli prej, da bi tega kmeta in onega drugega avtoprevoznika – ali kaj sta že ta dva modela, ki zavlačujeta izgradnjo 12 km dolenjeske avtoceste – tožila za naklepni umor 2 letne deklice! S svojim koristoljubjem sta kriva za smrt ne le nje, ampak nekaj deset ljudi, ki se je v zadnjih nekaj letih ubilo na teh prekletih 12 km ceste!

Kot mati si ne morem predstavljati kako lahko sploh spita, jesta in serjeta (oprostite izrazu!) sedaj ko sta KRIVA za smrt te deklice. 

V Zagreb sem se vozila leta, in to enkrat, dvakrat tedensko. Videla sem že vsega hudiča in vsakič sem se tresla in spraševala, ali bom zvečer videla svojega sina. In vsak večer sem mu rekla, da ga ljubim in prosila Boga, da mojemu sinu ne vzame enega od staršev. Ne predstavljam pa si, kako je, če ti življenje vzame otroka. Ne predstavljam si in ne želim si predstavljati in molim, da mi tega nikoli ne bo treba izvedeti.

Sveti angel, varuh moj, prosim te, da nekdo v vladi že izvede to drastično rešitev, da tema dvema morilcema ODVZAME, če je treba, to zemljo, v imenu očeta in sina in vseh naših malih življenj. Amen.

Trije križi in pol…

Sunday, June 14th, 2009

I’m back … me ni bilo kak teden, ampak imam dober razlog … no bolj slab, vsaj zase … Zvilo me je, pri 35. letih … v križu … in to tako, da sem obležala … na tleh. In to nekaj dni. Brez moža in babic bi moja Maci Bu najbrž prejokala vse dni v svoji posteljici, v lastnem kakcu in lačna. Ker je nisem mogla dvigniti. Še danes je zares ne morem dvigniti, jo pa lahko že sede podojim. Uspeh! (more…)