Danes sem bila na kavici z dobro prijateljico, ki je prava modna obsedenka z veliko okusa in osebnega stila. Najprej so se mi nacedile sline ob njeni prelepi Prada torbici. Vsekakor sva se strinjali, da se take stvari kupujejo samo in izključno na razprodajah. Glejte, nisva Paris Hilton ali pa Victoria Beckham, da bi najin korak spremljali paparazzi in s tem polnili gossip kolumne. Nihče naju ne bo poslikal za naslednjo številko Elle ali Storyja, Bog ne daj Vogue USA edition (kjer v resnici na prvih 100 straneh revije najdete same oglase in celih 6 (ja šest!) strani teksta).
Zakaj bi torej plačali polno ceno za nekaj, kar bo v roku 3 mesecev po prihodu na polico butika izgubilo vsaj 50% svoje prvotne cene in se prodalo na razprodaji?
Pravo veselje mi je bilo sedeti v njeni družbi v kavarni Zvezda s pogledom na Wolfovo ulico. Maci Bu je šarmirala s svojim kvačkanim klobučkom z rožico, ki sem ji ga kupila v outlet trgovini na internetu. Višnjev zavitek, ki sva ga kolegialno podelili je bil pravi mali užitek. Na koncu so drobtine napadli še vrabci, tako da mislim, da bi se strinjali z nama.
Na Wolfovi je “dober razgled” na ljubljansko “modno sceno”. Naj vam razložim modno teorijo današnjega dne. Visoko-visoke pete so v Ljubljani sredi belega dne (in Bog ne daj ob vikendih) totalni “no-go”, fashion suicide par excellence. Kot bi rekla moja draga L, ne moreš biti ves napednan med Pakistanci. Oziroma kot bi rekla moja mama, ne moreš iti s plesnimi čevlji na plažo (ali hardcore varianta – izgledati kot krava s sedlom). Zokijeve obljube gor ali dol, kocke so in bodo, pa tudi drugače Ljubljana ni mesto za Louboutinove “pumpse” ob 12h opoldne. Kaj šele za Vuittonove sandale s cofki in 12 cm peto.
Pete – ne – za na Ljubljanske kocke. Pete – ja – za na sestanek s šefom in za druge službene sestanke. Tudi če imate že brez njih 181 cm. Vedno, always, toujours. Samo potem se, prosim lepo, preobujte. Hrbtenica vam bo hvaležna (ja, ja, zvenim kot Kosmodisk oglas, ampak kar je res je res).
Človek je lahko šik tudi med Pakistanci, ampak najbrž ne v petkah. Ključna filozofija: “blend in – stand out”. Sicer moraš zato res imeti malo smisla za modo, ampak v Ljubljani jaz vidim kar precej takšnih pripadnic nežnejšega spola.
Ljubljana ni Zagreb, kjer se v soboto dopoldne vsi napedenajo in gredo na Špico. Si pa v soboto lahko “za dol past” tudi v pravem modelu kavbojkah, beli srajci in sandalih brez pete (meni žal ne uspeva vedno). Resnično, ko človek dobro odpre oči, boste opazili, da je v Ljubljani veliko ljubiteljic mode, ki jim to krasno uspeva.
Na drugi strani pa… “night life” v Ljubljani… Jezus… ja tukaj bi pa človek res pričakoval kaj več. Tukaj bi se pa lahko Slovenke bolj narihtale. Pa ne mislim s tem na Viktorje (ki so itak poglavje zase), ampak že samo za v restavracijo s prijateljicami. Če vas zamika obleči kakšen dizajnrski kos izpred parih let, boste že čisto preveč štrleli ven. Žalostno 
Kakorkoli že, že vsaj leto dni se nisem s kom pogovarjala o modi. In prav pasalo je…
Veseli me, da sem lahko vsaj eno urico pobegnila iz recesijske realnosti s katero me bombardirajo vsi; mož, starši, prijatelji, širše sorodstvo, mediji, šef in sodelavci. Ali sem koga izpustila?
Najhuje pri tej recesiji je to, da smo prenehali sanjati. Prenehali smo verjeti, da lahko uresničimo svoje sanje. Ja saj vem, poglejmo kaj se dogaja v Muri in Gorenju in res je težko sanjati. Če v sebi premorete vsaj kanček sočutja, vas ob tem stiska v grlu.
Ampak najuhje je, če človeku vzamemo sanje. Vzamemo mu upanje in potem se sprašuje zakaj naj sploh še živi. Če na koncu tunela ni luči, le kateri bebec bi šel v takšen tunel? Po svoje je znak da v Muri stavkajo dober znak. Ljudje imajo vsaj občutek, da lahko še kaj spremenijo, se borijo in se niso vdali v usodo. Vprašanje pa je, če je stavka res pravi odgovor. Odgovor bi bil, da ti ljudje pač sami ne vedo drugače.
Mura je bila od nekdaj znak za kakovost. Spomnim se, da mi je moja bivša šefica, ki je bila Poljakinja, povedala, da so bili v Varšavi plašči od Mure “uber” cenjeni, bolj kot Max Mara. Žal pa je bil marketing Mure vse prej kot tisti od Max Mare. Vsi jalovi poskusi “pomlajevanja” Mure z e-Muro so bili res žalostni. Fuj in fej takšna agencija, ki jim je sestavila komunikacijo brez pravega koncepta, ma kaj koncepta, zaključene zgodbe. No, ampak saj to je bil “samo en” mega kiks.
Resnici na ljubo je lahko biti general po bitki in v času ko pridne kitajske rokice za bakšiš šivajo prav za vse modne blagovne znamke na svetu (God, njih je več kot MILIJARDA, nas pa še 2 milijona ni… oni zagotovo premorejo več šivilj kot je vseh Slovencev) se najbrž nikomur na prvo žogo ne sanja kako pridobiti delo za pridne Pomurke. Ker tudi Made in Slovenia v kapitalističnem modnem svetu ne pomeni kaj dosti. Bo treba kar stakniti glave. Držim pesti, da jim uspe kaj natuhtati. Pa hitro…
Naj vam povem, da sem zadnjič iz čistega firbca (da ne bi kdo mislil, da si lahko kaj podobnega privoščim) vzela v roke Celine torbico. Iskala sem ceno, pa je nisem našla. Pač pa sem našla napis “Made in Romania”… khm, se vam res zdi, da ste pripravljeni plačati 1300 eurov za “kao” French design “Made in Romania”? Če že potrošite ves svoj mesečni zaslužek (ja, ker veste minister velepametni Križanič v bistvu misli, da ste s 1300 euri neto plače že pravi bogataši zato bi vas obdavčil kar 50%) za torbico in potem cel mesec tudi dihati ne morete, potem najbrž niste imeli v mislih, da je vaša “presveta” torbica narejena v deželi Drakule.
Po drugi strani pa imamo Gap (no mi ga nimamo), H&M, pa Zaro in njene plus/minus cenovne klone. Tukaj vas najbrž ne motijo Kitajčki, pa Pakistanci, Turki, Malezijci in Portugalčki… hej, a niso tile slednji tudi v EU? Madonca, meni se zdi že blazno fensišmensi, če kupim kaj od Zare in je narejeno na Portugalskem. Muralisti pa… “naredijo” svojo majčko in še ta je Made in China (ali kjerkoli že Fruit of the Loom pač šiva svoje bele majčke). Pa imamo paradoks. Kot bi rekel moj profesor filozofije na Poljanski gimnaziji, pljunili so si v lastno skledo. Začaran krog.
No, depresija ki vas je ob branju vsega tega zajela, je naš vsakdanjik. Človek se sploh več ne sme zasanjati za par minut, ker vas bodo že vsi okoli potolkli, da so pa res težki časi in kako lahko sploh kdo debatira, da je nova kolekcija Roksande Ilinčić res fenomenalna.
Kakorkoli že, WTF, prosim lepo ne nehajte sanjati, ker če ne se bo stopnja samomorov pri nas še povečala. Že tako smo baje v samem svetovnem vrhu. Pa četudi vas “pri življenju” ohranja takšen ali drugačen modni čvek o stvareh, ki si jih nikoli ne boste kupili. Že samo napasti oči in malo pokomentirati je dobro. In ko vam naslednjič kakšen Gorenjev nadzornik reče, da ne smete vzeti kredita za nakup “cunj” (saj ne, da so bile to najverjetneje “cunje” za odraščajoče otroke, ki so v zadnjih 6 mesecih zrastli za 10 cm in jim stare “cunje” pač niso več prav), si v mislih nataknite tisto 12 cm peto, ki ste jo videle samo na kakšni modni reviji in mu z njo stopite na prste. Take pete, ki vas branijo pred idioti lahko nosite 24h na dan, vse dni.
Danes sem ugotovila, da zna biti recesija tudi simpatična. Moj mož je vztrajal, da prihranimo z energijo (in dodatno ne ogrevamo že tako vročega stanovanja) in perila ne posušimo v sušilcu. Tako sem postala “recession mamma”. Perilo sem obešala celo popoldne. Pri tem sem se odlično zabavala. Dudi Dadi je bil pomočnik. Nosil je mokro perilo, jaz pa sem ga obešala. Pri tem je izjavljal, da lepo diši.