Ko sem imela 24 let… sem leto dni in pol živela v Parizu. Na predavanja sem hodila v bližino Musee d’Orsay, v prostem času pa sem s svojo sostanovalko, Čehinjo Mišo “kruzala” po pariških ulicah in parkih. Dolce vita (kadar se nisva učili za izpite, seveda). Živeli sva na Place de la Nation, v šestem nadstropju hiše brez dvigala. Že samo odhod v trgovino je bil cel podvig. Misel na številne stopnice naju je vedno ubijala. V dnevni sobi sva imeli čudovie modre stene in pogled (v daljavi) na Sacré Coeur na vrhu Monmartra. Kadar sva se ob 22h zvečer ob torkih vračali iz “Science Po” z vaj ekonomije, sva utrujeni in zafrustrirani od težkih vaj, zavili v brasserie pod najinim stanovanjem na kozarec rdečega vina. Vsak dan sva se vozili z metrojem in prav predpotopno za današnji čas poslušali CD-je v CD playerju. Kupili sva si celo mobilne telefone in verjeli, da sva največji faci na svetu. S sošolci sva se dobivali v irskem pubu Galway s pogledom na reko Sieno in čudovite zgradbe na drugi strani brega. Še danes poznam na pamet celo mapo metrojev in vem kako izgledajo od znotraj številne metro postaje. Ob nedeljah sva se sprehajali po Marais in ležali na travi v parkih ter sanjali kako bova osvoji svet ali pa vsaj tista dva frajerja, ki sta nama tisto leto hodila po glavi. Na Bastilji sva hodili v restavracijo Colonies de paradis, ki že dolgo ne obstaja več, vendar nikoli ne bom pozabila čudovitega piščanca v vanilijevi omaki, ki sva si ga tu pa tam privoščili z najino štipendijo. Pred Louvrom sva ob poletnih sobotah kot mala otroka skakali po vodnjakih pred Piramido. Pozimi pa sva odhajali na večerne oglede razstav. Vsak drugi mesec sva enostavno morali spet na ogled Monetja v Musée d’Orsay ali pa vsaj meditirati ob pogledu na serijo njegovih lokvanjev v Orangerie. Pariz sva videli v vseh letnih časih in vseh vremenskih stanjih. Pa tudi ob velikih stavkah prevoznikov, ko sva se tudi po dve uri fjakali do službe na drugi konec Pariza. Poleti sem se pogosto vsedla na avtobus številka 74 in se peljala do Hotel de Ville ter opazovala vrveža polne ulice, ki so bežale mimo mene. Največja ljubezenska razočaranja sva utapljali ob Happy hours Caipirinii v mehiški restavraciji Tex Mex, ki je nekoč stala v bližini Opere Garnier, danes pa se je notri že naselila neka trgovina. Šteli sva franke in razmišljali ali si lahko kupiva krilo v Mangu ali bova denar potrebovali da preživiva do konca meseca. Spoznali sva veliko dobrih in slabih ljudi in potem sem se, po čudoviti prdbožični večerji pri moji novi prijateljici Mélanie in njeni mami, neko decembrsko jutro odpravila domov. In vse je bilo tako, kot da sem se zbudila iz sanj in se vse to v resnici sploh ni zgodilo.
Danes v Pariz odidem približno 4-5krat letno. Službeno. Vidim ga bolj malo, zato vedno nahecam moža, da me odpelje tja vsaj enkrat letno. Samo za naju dva. Pariz ostaja še vedno najlepša uganka na svetu.
Danes mi je zobozdravnica povedala, da sva z možem čisto prekmalu odšla na papa & mama vaccation. Naša Maci Bu ima šele 8 mesecev.
Nadaljevalo se je s tetico, ki je sedela ob nama na avionu. Konstantno krehanje zaradi katerega se je mož dva dni držal za grlo, si tipal čelo in gledal ali ima pordele oči. Ženska je od sebe tudi brez krehanja in smrkanja pošiljala ubijalski wibe in dejstvo je, da so se jo izogibale celo stevke.
Za “cherry on the top” pa naju je Herzov franšizer (neka azijska družina, I guess) na Mason street, poskušal še nategniti, češ da sva poškodovala avto, samo zato, ker nisva bila dovolj previdna in se ob prevzemu avta (BTW, v roke so nama potisnili ključe in naju poslali na drugo stran precej temne garaže) nisva vsaj 5-krat sprehodila okoli njega. Potem pa naju je neka tetka še poskušala prepričati, da so ljudje, ki se do najetega avtomobila obnašajo tako kot do svojega in so pač tisti ki se ne. Pa naj zdaj dvignejo rokice tisti, ki imajo avto parkiran v garaži in se zjutraj 5-krat sprehodijo okoli njega …
Moj dragi je celo fotografiral avto svojega največjega živega idola Steva Jobsa. Brez obveznih obiskov Appleove trgovine seveda ni šlo. Zaljubila sem se v iPhone. Again.
Ko je avion naredil svoj “touch down” na Brniku sva bila utrujena, morda rahlo zafrustrirana zaradi vseh peripetij, ubita od nespanja … Danes, svojih 30 ur po prihodu, potem ko smo se v spalnici stiskali kar vsi štirje in ko me spet boli križ (good old pain got back … kako neki ne bi, če pa se z Maci Bu prenosiva iz čiste ljubezni in z Dudi Dadijem opraviva vsaj 5 “treningov” lulanja na stranišče dnevno), se z veseljem spominjam vseh lepih trenutkov tega potovanja in z dobrohotnim cinizmom gledam na vse neprijetne pripetljaje. San Francisco bomo zagotovo še obiskali. Vsi štirje. San Francisco here we come again …
Eno leto je že od tega… z možem sva potovala po Provansi in naletela na malo mestece/otok na reki Sorgue z imenom Isle sur la Sorgue. Prelepo zavetje pred realnostjo.
