Arhiv za ‘Bollywood’ kategorijo

Top 3 holivudske mame

Saturday, January 23rd, 2010

Po obilnem listanju (stricktly službenem) ženskih revij, januarskih in nekaterih že ferbuarskih, sem prišla do naslednjega zaključka… Naj kjut, seksi, simpa in sploh mame iz showbiza so (čisto moj osebni izbor):

1. Jennifer Garner

…she is like a girl next door, poročena z Benom (aaaaah….)… Tako je simpatična, da jo naravnost obožujem. Njun družinski lifestyle bi bil lahko tudi vaš, komu mar za poklic, ki ga opravljata. Sploh nimate občutka, da sta oh so famous.

2. Liv Tayler

…ona je res vilnska, lepa in … evo ostala sem brez besed. Perfect!

3. Milla Jovovich

…ker se ni sramovala odvečnih kil po porodu, ker je low profile in ker je pač Peti element… pardon Milla.

Sicer pa, so not cool – Katie Holmes (tudi če res za obleke za Suri zapravi 20.000 $ mesečno)… kmalu bom začela verjeti, da je Tom ta “normalen” del te familije. Sploh odkar se Katie sprehaja po mestu v topli jakni, Suri pa v oblekici brez rokavov. Da o “tistih” visokih petah ne govorimo. Ista, I hate kategorija – Angelina… ne morem je, kaj pa vem. Vsega je preveč.

Dobra doza dojenčkov, Ircev in SJP v letu 2010

Wednesday, December 30th, 2009

Včeraj sem se spet malo po malo opajala z napovedniki za nove filme. Vsekakor vsem mamicam priporočam ogled dokumentarca Babies, ki prikazuje prvo leto v življenju 4 otrok: Namibijca, Japonke, Mongolca in Američana iz, no less than, San Francisca. Mislim, da ne bodo ostali ravnodušni niti tisti, ki otrok nimajo.

Zanimiv mi izgleda tudi film z naslovom Leap Year. Simpatičen zaplet in seveda Irci, Irska, pubi… bolje ne bi moglo biti.

Sicer pa mislim, da se bomo v 2010 nagledali Sarah Jessice Parker. Dama ima v žaklju za nas kar dva opevana filma.

Sex & The City 2 in Did You Hear About the Morgans.

Oba sta zagotovo winnerja. Zakaj? Khm, Sex & The City 2… tudi če bo zgodba še tako neumna, jo bodo reševale igralke. Charlotte je moja najljubša, že samo če se spomnim prizora iz prvega filma, ko ji ob nadiranju Mr. Biga (a je bil pri nas Faca ali je bil Faca v HR izvedbi, hilfe, hilfe!!!… oh, pravzaprav se je imenoval Živina) odteče voda. S Charlotte se lahko poistovetim tudi glede tistega, ko Samantha nadira Mirando zakaj se ni depilirala po nogah. Samantha pokaže na Charlotte in reče: “She is married too and she is not growing rain forest on her legs” ali nekaj podobnega. Zgleda, si bom tudi prvi del še enkrat pogledala.

Skratka drugi del filma je sodeč po napovedniku zelo obetajoč, čeprav je vsebina, kot so o njej pisali mediji, malo za lase privlečena (Mr. Big – recesija – varanje… bla, bla, bla… get over this crap already, how much can a woman take???). Tudi tisti strašni “oh so 80-ies”  styling s trajno in v belih kavbojkah, ki so ga tako razvpito kazali po rumenih časopisih ni nikjer viden v napovedniku.

Besedica ali dve o tem stylingu. Styling sam po sebi je popolnoma neoporečen. Oporečna je trajna, ki so jo nabili Sarah J. na glavo in seveda to, da je ona za svoja leta čisto preveč suha zato se ji še trikrat bolj poznajo vse gube, sploh na vdrtih licih. Napovednik pa zgleda obetavno. Stylingwise seveda. Film se obeta od 28. maja dalje.

Že prav kmalu pa se obeta Sarah v kombinaciji z večnim smeškotom Hughom v filmu Did You Hear About the Morgans. Tukaj nam New York privoščijo samo v začetku filma, kasneje pa nas preselijo na tipično ameriško “podeželje”, kjer se sprehaja tudi Sarah Palin. Napovednik obeta. Zgodba obeta. Skratka, obetavno. See for yourself.

Filmi za predbožični čas

Thursday, November 26th, 2009

Vsem, ki jih predbožična evforija moti, se že v naprej opravičujem, ampak še malo, še malo, še malo pa bo december in jaz sem stari romantik. Obožujem sneg, okrašeno božično drevesce in čokoladni liker. Zato vam bom najverjetneje precej “nabijala” v “Christmas spirit-u” v mesecu, ki je pred nami. Ok, pravno formalno opravičilo je za mano, tako da, let’s get this party started!

December ima seveda tudi “svoje filme”. Poleti bi človek gledal Mamma Mia, v decembru pa je moj seznam filmov na DVDju, ob kuhančku, modenjakih, kaminu, ki ga imam samo v glavi ne pa tudi v stanovanju, sledeč:

The Family Stone (Nova v družini)

family stone

Sarah Jessica je “oh so not Sex and The City” v tem filmu, da si ga je že zato potrebno ogledati. Diane je odlična kot vedno. Absolutni must see predbožičnega časa.

The Holiday

holiday

Nisem pristaš Cameron Diaz, amapk njen soigralec (OMG Jude!) odtehta. In seveda Kate Winslet. Moj mož je sicer ob tem filmu zaspal v kinu tako da… bolj za ženski večer.

Love Actually

love_actually_movie

Eh, kaj bi zgubljala besede o Hughu in Colinu (oh Mr. Darcy!). Pa tudi o vsebini mi najbrž ni treba maštati. Samo kaj ko se ga z možem lansko leto decembra, ko sem bila čisto na koncu nosečnosti z Bučko, nisva upala gledati. Namreč, ko sem bila noseča z Lumpacijem Vagabundom so se mi sredi filma začeli popadki. Skratka, letos bo treba nadoknaditi.

Joyeux Noel

joyeux noel

Pogreje dušo, ni holivudska produkcija, zelo, zelo, zelo lep film. Sploh če imate radi francoščino. Pa tudi drugače. Solze so zagotovo posebna katarza.

Moj mož je k listi dodal svoj “božični prispevek”… Ne verjamem, da ga bova gledala, ampak evo, če imate doma “pravog muškarca”, ki bi znal komplicirati ob zgornjih filmih….ratatatatatata-bum-bum-bum ali Die Hard 2 alias “Umri muško 2″. V katerem Bruce Willis izreče najboljši citat ever: “I am to old for this shit” (Kolikokrat ste to že izrekli, pa niste vedeli, da morate za vaše besede plačati tantieme Brucu?) Izbor je opravičil s tem, da se film dogaja na božični večer, ko “ugrabijo” letališče. Moji rahlo blond možgani si sicer ne predstavljajo kako lahko letališče zvežeš in vtakneš v prtljažnik, ampak tisti, ki ste film videli, vam je najbrž jasno kako se to stori.

die hard 2

Sicer pa mozgam in mozgam in mi ta hip ne pride na um noben drugi film, ki ima božični večer kot osnovno katarzo (razen seveda absolutna klasika Čudež na 34.ulici).

34street

Bom vesela, če malo pobrskate po vaših spominih in mi javite še kakšen primeren film, ker že kuham čokoladni liker, prižigam kamin v moji glavi in si tlačim debele volnene nogavice na noge! DVD player prižgi se!

Flash of Genius

Thursday, September 3rd, 2009

flash1Če vas kdaj zamika, da bi si ogledali film, ki ni zaslužil težkih milijonov, vam bo pa dal misliti, vam priporočam Flash of Genious. Sicer nimam pojma, če ga v videotekah imajo, na filmska platna mislim, da najbrž ni nikoli prišel, vsaj ne k nam, v ZDA pa je najbrž odšel se preden je zares prišel.

Film je narejen po resnični zgodbi, govori pa o izumitelju Bobu Kearnsu, profesorju elektrotehnike, očetu vsaj šestih otrok … Tip je v davnih 60-tih letih izumil tak sistem brisalcev za avto, ki pobrišejo vašo “šipo” le ko je dovolj mokra. Pa mu je izum sunil Ford. Potem pa je svoje življenje posvetil temu, da je zahteval pravico. Pri tem mu je razpadel zakon, izgubil je službo in vmes se mu je celo odpeljalo.

Konec dober vse dobro. Pa je res? V razmislek vsem … se res splača tako skuriti svoj lajf?

V vednost vsem, ki ste (smo) kdaj imeli opravka s korporacijami. Mislim, da se lahko iz tega filma precej naučimo. Že sam “tag line” filma pove vse: Korporacije imajo čas, denar in moč na svoji strani. Vse kar ima Bob Kearns je resnica.

p.s. Dodaten plus za vse, ki vam je všeč Lorelai iz nadaljevanke Midve z mamo.

XOXO… Opravljivka

Saturday, August 29th, 2009

gg1Dolgo časa sem se upirala popularni nadaljevanki za “najstnike”… Moja Mi mi je prigovarjala kako super so stylingi in kako se vse skupaj dogaja v New Yorku, pa se kar nisem in nisem dala.

Zadnjič pa je morala Maci Bu v bolnico in ker sem že vedela, da bom prebedela noč, sem pograbila prvo knjigo z omare, ki mi je prišla pod roke. In tako sem v rokah držala Gossip Girl. Knjigo sem kupila pred letom dni v Aix en Provance, v FNACu. Ravno zato, ker sem hotela začutiti tematiko preden investiram v nakup celotne sezone nadaljevanke na Apple TV.

In tako “me je prijelo”. Avtorica s svojim opisom otrok New Yorkškega”old money”-ja, ki je brez dlake na jeziku. Opravljanje 16 letnikov, ki ne pozna meja v svoji zlobi. Tako je nadaljevanka skozi velika vrata stopila v naš dom. 

Prva knjiga je v bistvu strnjena v prvem delu nadaljevanke. In v knjigi so glavni akterji opisani veliko bolj “bitchy” kot jih prikazuje nadaljevanka. Osebe so veliko manj črno/bele. V resnici so vsi precej sivi, v vseh odtenkih sive pač. Alkohol med mladimi bogataši, ki niso prikrajšani za prav nič na tem svetu (berite, za njih je sprostitveni shopping to, da domov prideš z vsaj eno Chanel torbico, petimi cunjami iz Barneyja in vsaj tremi pari čevljev  s ceno nad 700 $), teče v potokih. In to s privoljenjem in pod budnim očesom njihovih staršev. Stylingi pa so res nori, no vsaj Serenini. In New York v vsej svoji barvitosti… ah.

Se pa knjiga in nadaljevanka razlikujeta v tem, da v knjigi sploh ni opaziti “pritiskov” staršev na svoje potomce, ki morajo kljub temu, da so rojeni s srebrni žlico v ustih, izpolniti pričakovanja svojih saršev. Vsaj v prvi knjigi tega ni opaziti. Za kaj več bi morala nabaviti še vse naslednje. Ki pa jih je… malo morje. V bistvu jih sploh ne znam prešteti. 

Kaj torej hočejo njihovi starši? Imeti morajo dobre ocene, izpolnjevati svoje dolžnosti v družbi in seveda študirati na pravi šoli ter, last but not least, zasesti prav določeno mesto v družbi in tako zapolniti sliko. Voila, picture perfect!

ggZanimiv je tudi trend bloganja, ki ga opisuje knjiga. Ko je knjiga nastajala blog v resnici bojda sploh še ni obstajal. Vsaj tako trdi avtorica. Če je to res… kako zanimivo je videti, da je nekaj “futurističnega” postalo resnično.

Sicer pa, aj lajk, glasbo Trancendersov, ki se pojavlja v nadaljevanki. Blake Lively, ki igra Sereno, pa tudi njen (bojda tudi v resničnem življenju) fant, sta not at all bad.

Čisto simpa nadaljevanka o življenju, ki ga ne boste nikoli živeli. Zato jo vzemite takšno kakršna je in ne traumirajte, ker vaši starši niso leta 1700 ustanovili pomorske družbe od katere še danes živi vaša rodbina v prelepi hiši na Peti Aveniji v New Yorku.

You know you love me, XOXO, Gossip Girl :)

Vroči filmi za hladne jesenske dni

Sunday, August 23rd, 2009

septemberissueJesen vedno prinese tudi nekaj dobrih filmov… jesen in božični prazniki pravzaprav… nekaj, ki jih bom najbrž videla ali pa ne (dvomim, da bodo vsi končali v naših kinih). Ne zmerite mi, še vedno najraje pogledam kakšno dobro chick-flick komedijo, celovečerno risanko ali pa dramo. Grozljivke niso zame. No pa poglejmo:

 

Če se ne motim že igrata:

The Proposal

Ghosts of Girlfriends Past

 

Ostalo pa takole:

Komedije:

The Ugly Truth

All About Steve

It’s Complicated

My One And Only

The Couples Retreat

Play The Game

Drama:

The Time Traveler’s Wife

Paris

The Answer Man

An Education

Julie &  Julia

Coco avant Chanel

Dokumentarec (moda):

The September Issue

Risanke: 

The Princess And The Frog (za vse Maci Bujke tega sveta)

Cloudy With The Chance Of Meatballs (za vse Dudi Dadije tega sveta)

Krimič / avantura:

Sherlock Holmes

Uživajte!

Grosupeljski Beverly Hills

Friday, August 21st, 2009

Zadnjič smo bili na obisku pri moji sestri, ki živi v Grospuljem. Ko se je preselila tja, me je predvsem skrbelo, da moj nečak ne bo zavijal v istem dialektu kot Janez Janša. Hvala Bogu se to ni zgodilo.

Danes pa me skrbi čisto nekaj drugega. Skrbi me, da se moja sestra ne bo nalezla strašno bizarnega občutka za “lepoto”, ki ga premorejo njeni sokrajani.

Le-tega sem okusila v vsej mogočnosti na kratkem sprehodu po soseski.

Potem ko se Maci Bu ni in ni hotela vdati v spanec sva jo s sestro mahnili “en krog” z vozičkom, fantje pa so medtem po moško modrovali. Od mojega sina do sestrinega moža, torej v razponu skoraj 40 let. Ko smo se punce vrnile (Maci Bu se je vdala spancu nekje pri ulici Cankarjeve brigade), me je mož vprašal, če smo jih kaj obirale. Heh, kje pa, ni bilo časa, kajti “prelesna” lokalna arhitektura me je tako “prevzela”, da še danes prihajam k sebi.

Stil bi sploh težko poimenovali, če pa ga že moramo mu recimo gorenjsko-grški slog, kot mu pravi moja sestra. Obvezni so seveda ionski, dorski in korintski stebri. Ponekod celo bizarni stebri v hladnem kamnu, ki žal spominjajo na nemško arihekturo v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Vrata pa so najverjetneje vsi naročili pri isti firmi (vsaj nekaj imajo vsi enako, a kaj ko je takoooooo grdo). Kapnice, bele zavese z volanco ali poceni čipko, balkoni in balkončki (ne vem, če je Grosupeljčanom že kdo povedal, ampak časi Romea in Julije so že minili) in, hit soseske, pajčevina z ogromnim pajkom, na fasadi ene od hiš.

Barve fasad se razprostirajo od limonastega pastela, marelice, barve Barbapape (okviri oken so v obveznem temnejšem odtenku roza barve), preko grško modre do, o moj Bog (ta je moja “najljubša”) zelene, ki spominja na plemenito plesen v francoskem siru (in to v treh odtenkih zelene: plesnivo, še bolj plesnivo, zelo plesnivo).

Potem ko končno človek najde eno dokaj normalno hiško, pa šokira dejstvo, da so si pred vhod dali namontirati kovinsko klopco. Tako da naključne Jehove priče, ki bi vam rade prodale najnovejšo izdajo njihovega glasnika, lahko dlje časa vztrajajo pred vašim vhodom. Bravo!

Kako groteskno je v bistvu gledati ta slovenski smisel za razkazovanje osebnega okusa, ki naj bi kazal na … kaj že? Bogastvo lastnikov hiše? Njihov smisel za lepoto? Bljak, bljak, bljak …

Draga sestra, zaradi mene lahko vsi začnete zavijati v Ivanovem dialektu, ampak prosim, oh lepo te prosim, naj te ne popade želja po barvanju fasade.

Saška Lendero’s smile

Wednesday, July 15th, 2009

Poletje je čas kislih kumaric. Bojda ni nobenih resnih novic, zato mediji pograbijo vse kar jim pride pod roke. Včeraj je tako mojega moža zagrabila paranoja, ker je na “kao” kredibilnem sajtu 24ur.com prebral, da je v Angliji za novo gripo umrla sedemletna deklica, ki, razen da je imela 3 dni suho grlo, ni kazala nobenih drugih znakov gripe. Saj ne, da je zraven bilo še vsaj pet člankov na temo orgazma in pin-up deklet iz leta 2003 … Toliko o kredibilnosti sajta.

Jezus, pa kaj je tem dripcem iz Pro Plusa? Kaj so dosegli s to novico? Moj mož, naravoslovec par excellence, je zapadel v paranojo de luxe, cel večer je spraševal sina (ki je kihal), če ima vročino (vprašanje je bilo posredno namenjeno meni). Ob 23h zvečer sem še jaz posumila, da imam gripo, ker me malo boli grlo.

Zdaj pa si predstavljajte povprečnega slovenskega državljana, ki prebere to novico. Aha, ima suho grlo (saj ne da je zunaj vroče in morda je ta dan spil premalo brezalkoholne tekočine) in že teče k zdravniku. On in še vsaj 1000 njemu podobnih. Zdravniki so na dopustih … V čakalnici pa povečanje obiska za cca 200% zahvaljujoč novici na 24ur. Med pacienti čaka nekaj osebkov, ki so res bolni. Pa ne da imajo gripo. Pač nekaj jih zares tare. Bolni so in zaradi glupega sajta bodo namesto 30 minut čakali na pregled 2h. Hvala Pro Plus!

Ali se lahko prosim mediji v tem času kislih kumaric (če že ne odlikujemo policistov – z intimnimi darili seveda – vsak dan za junaška dejanja) omejijo raje na potencialno ločitev Sebastiana in Tine Cavazza ter, joj to bi bilo še najbolje, na nasmeh Saške Lendero. Ker veste, če dobro pogledate, je najverjetneje vadila leta in leta (morda z masažo), da ji uspe na vsaki sliki čisto pod enakim kotom odpreti usta in pokazati zobe. Pa naj bo to slika pod člankom, ki govori o potencialnem varanju njenega Mihca z neko bejbo, ki ga je bojda uhvatila na Facebooku (saj ne da mi je bilo jasno kaj se je pravzaprav dogajalo …). Ali pa slika Saške na oknu porodnišnice, ko njen (zdaj že skesani) Mihec v naročju drži njuno hči z res inovativnim imenom Aria (jadno djete!).

In če se vrnemo v preteklost … se spomnite, ko je nastala polemika o oprsju Saške Lendero in je trdila, da ji je uspelo le-tega povečati z masažo? Tudi na teh slikah je imela čisto enak kot ukrivljenosti ustnic. Bravo Saška! Ne vem, ali obstajajo kakšni trenerji za foto nasmeške?

Saška je potem “šla na kolena”, postala še bolj “uber” slavna kot je lahko v tej podalpski deželici in nihče več ni omenjal njene masaže.

No, zdaj ko je Saška rodila, se medijem ne bo treba spraševati zakaj ima povečano oprsje. A za voljo nas vseh, za voljo vseh zares bolnih ljudi, ki čakajo pri zdravnikih v teh vročih dneh, ali se lahko vseeno še vedno koncentriramo na Saško in prenehamo s paranojo okoli gripe? Prosim, prosim, zdaj bi lahko videli nasmeh Saške Lendero in njene Arie v varnem zavetju njenega doma, ali pa z njenim novim vozičkom, ki ji ga je podarila Pikapolonica (ja, ja, vsi, ki imamo kartico v Pikapolonici smo o tem “veselem dogodku” prejeli e-mail).

Saška, prosim nasmehni se!

Kaj nam v resnici govorijo filmi?

Sunday, May 3rd, 2009

Moj sin čez dan več noče spati (pa čeprav je še čisto nezmožen preživeti dan brez tega). Vsaj ne takrat, ko naju ima oba doma, moža in mene. Sicer naju zaradi tega celo popoldne iz same preutrujenosti maltretira z izvajanem vsemogočih kozlarij, ampak eno prednost pa vendarle ima vse skupaj. Zvečer hitro “pade dol”. Tako sva z možem uspela videti kar nekaj filmov v teh dneh. Seveda zahvaljujoč nepremagljivemu Apple TV-ju.

Najnovejši “trofeji” sta tako postala filma Revni milijonar in Vicky Christina Barcelona. Ki seveda ne bi mogla biti bolj različna. Tako kot Vicky in Christina. Medtem, ko nas Revni milijonar v dobrem klasičnem “holly/bolly”-voodskem stilu (kdo bi si mislil da ga je v resnici režiral Anglež?) prepričuje, da je življenje kruto, vendar se čudeži dogajajo, nam Vicky in Christina v dobrem Woody (Allen)-jevsem stilu govorita prav nasprotno. 

Govorita nam o tem, da smo ljudje ali tako zmedeni, da se iščemo (Christina) ali pa tako strahopetni, da nikoli ne bomo upali prekiniti z rutino in narediti to, kar bi nas zares osrečilo (Vicky). Za razliko od tipičnih filmov, ki nam pustijo sanjati in v katerih se “zmedenci” najdejo in “strahopetci” postanejo pogumni, nam film sporoča, da bodo zmedenci ostali zmedenci in strahopetci ne bodo postali pogumni.

Vsekakor je Rebecca Hall v vlogi Vicky morda še bolj prepričljiva kot Penelope Cruz. Vicky je namreč tako avtentična v svoji strahopetnosti sprementi svoje življenje, da bi jo na trenutke kar zlasal. Javier pa je itak… aaaaaaaaaaaaaaah. Pravi moški, tako grd, da je že kar lep.

Zagotovo se nas Revni milijonar dotakne. Vsi si želimo sanjati in verjeti. Sploh, ker je življenjska zgodba glavnega protagonista tako prekleto grozlijva in vsi vemo, da je tudi tako prekleto resnična. V tej mistični Indiji, polni verskih in razrednih konfliktov. V tej Indiji; penaseljeni, umazani in hkrati lepi in čarobni. V tej Indiji, kjer je človeško življenje vredno manj kot slika z avtogramom največjega boolywoodskega zvezdnika. V tej Indiji, kjer oddaja Lepo je biti milijonar predstavlja edino upaje pobega iz vsakdanje bede. 

Enostavno torej MORAMO verjeti. Če ne bi verjeli bi zares ugledali bedo teh ljudi in bi zato veliko slabše spali. Storiti pa tako ne bi mogli čisto nič. Zato torej verjamemo.

Kot verjamemo, da bodo otroci, ki so jih privlekli na podelitev Oskarjev imeli, zahvaljujoč le tem, boljše življenje. Škoda le, ker so nas pri tem vsemogočni obveščeni mediji kaj hitro postavili na realna tla. Mlado “Latiko” so starši (torej oče) bojda prodali, da bi poplačali dolgove. Ja, tudi to se dogaja v tej Indiji. No, za tolažbo nam ostaja to, da bosta glavna (odrasla) igralca MORDA zahvaljujoč temu filmu le prišla bliže svojim sanjam, kot bi, če filma ne bi nikoli posneli. Torej upanje ostaja.

Po drugi strani pa naš ljubi Woody s svojim filmom, ki nam ne da sanjati v bistvu doseže prav nasprotno. Nekako s svojim realističnim koncem zbrca v zadnjo plat vse zmedence in vse strahopetce s tem, da jih postavi pred ogledalo. Morda se bodo zahvaljujoč Woodyju celo našli in se opogumili. Morda. Upanje torej obstaja. Obstaja za nas, za glavne protagoniste pač ne. Ni važno, saj so le del fikcije. In zaradi njih ne bomo nič slabše spali.

Upanje… tako ali drugače. Upanje je točka, kjer se srečata Revni milijonar in Vicky Christina Barcelona. Upanje, ljubezen (v vseh svojih tako različnih podobah) in seveda dobra filmska glasba.

Za večere brez tipov

Saturday, May 2nd, 2009

pp

Zadnjič je imela TV Slovenija dobro idejo in je v enem tednu “zarolala” celotno BBC-jevo nanizanko Prevzetnost in Pristranost s Colinom Firthom. Ste vedeli, da je ta verzija stara že 14 let? Tiste dečve, ki so danes stare 20 let tako najbrž sploh ne vedo kako je zaslovel in potem odigral Marka Darcyja v Bridget Jones

Ker je mož ukinil videorekorder v naši hiši (v stilu, pf, kdo pa še ima doma tak predpotopni aparat…) nanizanke torej nisem mogla snemati. Gladati pa itak ne, ker je bila: a) na sporedu ob 19h na TV SLO 2 in takrat je pri nas čas za 24 ur; b) če slučajno ni točka a je pa na sporedu risanka z DVD-ja; in c) če ne bi bilo a ali b je pa vedno na sporedu kopanje naše pupe. Skratka adijo mare Mr. Darcy.

Pred leti sem v Big Bangu sicer našla celotno nanizanko na DVDjih, ampak sem bila preveč škrta, da bi si jo omislila. Stala je nekih božjastnih 60 eurov. Danes pa jo najdem na angleškem Amazonu za, believe it or not, manj kot 7 funtov. Mislim, da si jo bom kmalu omislila.

na

Vidim tudi, da so Angleži vmes posneli še nekaj nanizank po romanih Jane Austen, ki prav tako ne stanejo prav božjastno (to, pa še funt je precej poceni v teh dneh), tako da najverjetneje Prevzetnost in Pristranost ne bo osamljena.