Moj sin čez dan več noče spati (pa čeprav je še čisto nezmožen preživeti dan brez tega). Vsaj ne takrat, ko naju ima oba doma, moža in mene. Sicer naju zaradi tega celo popoldne iz same preutrujenosti maltretira z izvajanem vsemogočih kozlarij, ampak eno prednost pa vendarle ima vse skupaj. Zvečer hitro “pade dol”. Tako sva z možem uspela videti kar nekaj filmov v teh dneh. Seveda zahvaljujoč nepremagljivemu Apple TV-ju.
Najnovejši “trofeji” sta tako postala filma Revni milijonar in Vicky Christina Barcelona. Ki seveda ne bi mogla biti bolj različna. Tako kot Vicky in Christina. Medtem, ko nas Revni milijonar v dobrem klasičnem “holly/bolly”-voodskem stilu (kdo bi si mislil da ga je v resnici režiral Anglež?) prepričuje, da je življenje kruto, vendar se čudeži dogajajo, nam Vicky in Christina v dobrem Woody (Allen)-jevsem stilu govorita prav nasprotno.
Govorita nam o tem, da smo ljudje ali tako zmedeni, da se iščemo (Christina) ali pa tako strahopetni, da nikoli ne bomo upali prekiniti z rutino in narediti to, kar bi nas zares osrečilo (Vicky). Za razliko od tipičnih filmov, ki nam pustijo sanjati in v katerih se “zmedenci” najdejo in “strahopetci” postanejo pogumni, nam film sporoča, da bodo zmedenci ostali zmedenci in strahopetci ne bodo postali pogumni.
Vsekakor je Rebecca Hall v vlogi Vicky morda še bolj prepričljiva kot Penelope Cruz. Vicky je namreč tako avtentična v svoji strahopetnosti sprementi svoje življenje, da bi jo na trenutke kar zlasal. Javier pa je itak… aaaaaaaaaaaaaaah. Pravi moški, tako grd, da je že kar lep.
Zagotovo se nas Revni milijonar dotakne. Vsi si želimo sanjati in verjeti. Sploh, ker je življenjska zgodba glavnega protagonista tako prekleto grozlijva in vsi vemo, da je tudi tako prekleto resnična. V tej mistični Indiji, polni verskih in razrednih konfliktov. V tej Indiji; penaseljeni, umazani in hkrati lepi in čarobni. V tej Indiji, kjer je človeško življenje vredno manj kot slika z avtogramom največjega boolywoodskega zvezdnika. V tej Indiji, kjer oddaja Lepo je biti milijonar predstavlja edino upaje pobega iz vsakdanje bede.
Enostavno torej MORAMO verjeti. Če ne bi verjeli bi zares ugledali bedo teh ljudi in bi zato veliko slabše spali. Storiti pa tako ne bi mogli čisto nič. Zato torej verjamemo.
Kot verjamemo, da bodo otroci, ki so jih privlekli na podelitev Oskarjev imeli, zahvaljujoč le tem, boljše življenje. Škoda le, ker so nas pri tem vsemogočni obveščeni mediji kaj hitro postavili na realna tla. Mlado “Latiko” so starši (torej oče) bojda prodali, da bi poplačali dolgove. Ja, tudi to se dogaja v tej Indiji. No, za tolažbo nam ostaja to, da bosta glavna (odrasla) igralca MORDA zahvaljujoč temu filmu le prišla bliže svojim sanjam, kot bi, če filma ne bi nikoli posneli. Torej upanje ostaja.
Po drugi strani pa naš ljubi Woody s svojim filmom, ki nam ne da sanjati v bistvu doseže prav nasprotno. Nekako s svojim realističnim koncem zbrca v zadnjo plat vse zmedence in vse strahopetce s tem, da jih postavi pred ogledalo. Morda se bodo zahvaljujoč Woodyju celo našli in se opogumili. Morda. Upanje torej obstaja. Obstaja za nas, za glavne protagoniste pač ne. Ni važno, saj so le del fikcije. In zaradi njih ne bomo nič slabše spali.
Upanje… tako ali drugače. Upanje je točka, kjer se srečata Revni milijonar in Vicky Christina Barcelona. Upanje, ljubezen (v vseh svojih tako različnih podobah) in seveda dobra filmska glasba.
Če vas kdaj zamika, da bi si ogledali film, ki ni zaslužil težkih milijonov, vam bo pa dal misliti, vam priporočam 
Dolgo časa sem se upirala popularni 
Zanimiv je tudi trend 
Jesen vedno prinese tudi nekaj dobrih filmov… jesen in božični prazniki pravzaprav… nekaj, ki jih bom najbrž videla ali pa ne (dvomim, da bodo vsi končali v naših kinih). Ne zmerite mi, še vedno najraje pogledam kakšno dobro chick-flick komedijo, celovečerno risanko ali pa dramo. Grozljivke niso zame. No pa poglejmo:
