V Purgervillu se vedno kaj dogaja. Roko na srce, Ljubljana je proti Zagrebu selo… Medtem ko v Ljubljani leta in leta čakamo na kakšno novo restavracijo, v Zagrebu rastejo kot gobe po dežju. Zagrebčani pač hodijo ven, se zabavajo in vse seveda S STILOM!
Če vas ljubljanska ponudba vedno znova razočara priporočam, da se prav po snobovsko na večerjo ali sobotno kosilce odpravite v Zagreb. Ko nam uspe narediti še tistih 14km manjkajoče avtoceste, bo obisk Zagreba pravi mačji kašelj.
Kam torej v Zagrebu?
V službenem času – Restavracija Vapiano, ki je sicer franšiza ameriške verige. Never mind. Kreativne pizze in paštice…
Restavracija Bocca Marai… s popolnoma New York style interjerom in francoskim pridihom v kuhinji.
Restavracija in Longue bar People’s in njen fusion food. Sicer je baje v času novoletnih počitnic menjala lastnika in tako ne vem ali je ta hip restavracija sploh odprta, ampak ko je bila, je izgledala super in takšna je bila tudi hrana.
Cafe Flores nikoli nisem bila, ampak kafič hvalijo vsi.
Restavracija Stefano.
Zadnjih nekaj še nisem preizkusila, jih pa vsi po vrsti hvalijo.
Any other suggestions?
Včeraj sem se zbudila v zasneženem Piranu. Najbrž tudi domačini tega ne vidijo vsak dan. Kot tudi najverjetneje ne slišijo vsak dan alarma, kadar morje prestopi obalo. Lahko si mislite, kako je alarm preplašil moje sodelavce iz vseh mogočih republik bivše Jugoslavije. Nekateri so se že spraševali, da ja niso Hrvati vendarle napadli Slovenije v neverending bitki za Piranski zaliv. Meni pa se je “posvetilo”, da v resnici Hrvati že posedujejo Piranski zaliv. In sicer kar z Vip netom. Ko sem zjutraj pošiljala SMSe sem opazila, da Simobil v Piranu sploh ne vleče in da me je telefon avtomatično preklopil na Vip net.
Nixon me je pogledal z očmi žalostnega psa basset hounda alias Snoopyja. V stilu; “pa a me zezajo, al’ kaj”. Jaz pa sem ob poslušanju besedila tega evergreena egoistično izjavila: “joj kaj bi dala za en tak romantičen Božič, ki bi ga z mojim možem preživela čisto sama, takole v dvoje”… God, tega najbrž nikoli več ne bo… In misli so mi odtavale daleč stran…
Sledili so decembri v Parizu. Pred 10imi, 11imi leti. V letu, ko je 
Danes mi je zobozdravnica povedala, da sva z možem čisto prekmalu odšla na papa & mama vaccation. Naša Maci Bu ima šele 8 mesecev.
Nadaljevalo se je s tetico, ki je sedela ob nama na avionu. Konstantno krehanje zaradi katerega se je mož dva dni držal za grlo, si tipal čelo in gledal ali ima pordele oči. Ženska je od sebe tudi brez krehanja in smrkanja pošiljala ubijalski wibe in dejstvo je, da so se jo izogibale celo stevke.
Za “cherry on the top” pa naju je Herzov franšizer (neka azijska družina, I guess) na Mason street, poskušal še nategniti, češ da sva poškodovala avto, samo zato, ker nisva bila dovolj previdna in se ob prevzemu avta (BTW, v roke so nama potisnili ključe in naju poslali na drugo stran precej temne garaže) nisva vsaj 5-krat sprehodila okoli njega. Potem pa naju je neka tetka še poskušala prepričati, da so ljudje, ki se do najetega avtomobila obnašajo tako kot do svojega in so pač tisti ki se ne. Pa naj zdaj dvignejo rokice tisti, ki imajo avto parkiran v garaži in se zjutraj 5-krat sprehodijo okoli njega …
Moj dragi je celo fotografiral avto svojega največjega živega idola Steva Jobsa. Brez obveznih obiskov Appleove trgovine seveda ni šlo. Zaljubila sem se v iPhone. Again.
Ko je avion naredil svoj “touch down” na Brniku sva bila utrujena, morda rahlo zafrustrirana zaradi vseh peripetij, ubita od nespanja … Danes, svojih 30 ur po prihodu, potem ko smo se v spalnici stiskali kar vsi štirje in ko me spet boli križ (good old pain got back … kako neki ne bi, če pa se z Maci Bu prenosiva iz čiste ljubezni in z Dudi Dadijem opraviva vsaj 5 “treningov” lulanja na stranišče dnevno), se z veseljem spominjam vseh lepih trenutkov tega potovanja in z dobrohotnim cinizmom gledam na vse neprijetne pripetljaje. San Francisco bomo zagotovo še obiskali. Vsi štirje. San Francisco here we come again …