Ta-dam… Tole je Bučka v svojem naravnem habitatu. Na tej sliki jo imenujem tudi Little Miss Chloe.
Bučka nima pojma kaj nosi. Bučki je vseeno, samo da je ne zebe, da ji je udobno ali da ji ni prevroče. Bučka je Carica.
Mamica od Bučke pa je Zapravljivka brez glave. No, toliko soli že ima v njej, da razume, kako Bučka hitro preraste še tako drago oblačilce. Pa vseeno Bučka, če ti ne morem vsega privoščiti, čeprav bi rada, ampak kaj ko je recesija, naj ti pokažem vsaj kaj bi ti z veseljem kupila.
Za začetek kaj takega od Chloe (ne, ne tole spodaj ni Bučka, ampak sem ob tem oglasu za Chloe spoznala, da se ji morda obeta tudi manekenska kariera…eh, eh)
Ali pa kaj takega od Chloe…
Ko pa boš malo večja, te vidim tudi takole, seveda v Chloe od glave do pete…
Do takrat pa, ti privoščim še kaj od Kenza ali pa (samo čakala sem, da bo to storila, inner feeling I guess) kaj od Stelle McCartney za Baby Gap.
Nekako zgleda moje otroke “privlači” Infekcijska klinika v Ljubljani. Saj ne boste verjeli, ampak tam sem bila že 4krat “hospitalizirana” s svojima otrokoma. Najprej je bil to sum na oslovski kašelj, ko je imel Dudi Dadi komaj 5 mesecev. Zaradi tega suma me je mož celo postrgal s konference v Parizu, me po telefonu usmeril na prvi avion za Ljublljano in tako sem v visokih štiklah in fensi-šmensi garderobi prvič prespala noč na otroškem oddelku infekcijske klinike. Pa so mi takrat rekli, da doječe mamice dobijo neko boljšo posteljo kot tisto skropucalo na katerem sem si še dodatno uničevala hrbet, ampak takrat so bile ravno vse zasedene (oh ti šment, ti šment!). No, oslovskega kašlja ni bilo, hvala Bogu.
Z možem sva bila idiličen par, zaročenca, mladoporočenca (ja, pa tudi recesije še ni bilo), potem pa je prišel naš Dudi Dadi. Ponoči sva hodila gledati ali diha, ko je kihnil sva tekla k zdravniku. Na internetu sva preverjala ali je normalno, da se pri 9ih mesecih še ne plazi s svetlobno hitrostjo. Zgubljala sva živce, ko sva ga poskušala navaditi na gurmanske užitke pasirane zelenjave brez soli. Hodila sva ga pokrivati in odkrivati sredi noči. Jaz sem ga pokrila z dodatno deko, mož ga je odkril. Začaran krog. Ko pa je prvič dobil vročino je počilo. Paracetamol ja ali ne? Mu dava? Kdo bo prevzel odgovornost? Ti, jaz, midva… WTF?!? No, naj ne razlagam kakšna sva bila, ko je prvič bruhal. Ko je enkrat v vneti igri z možem strmoglavil na rob nočne omarice in dobil buško, sem moža skoraj požrla, ker me je bilo tako strah kaj bo. In seveda tudi mož je nažiral mene, ko se je meni dogodilo kaj podobnega. Od vseh strahov za njegovo zdravje in varnost sva postala psiho-paranoična posameznika, ki odgovornost, za trenutke ko se to zdravstveno-varnostno ravnovesje zruši, iščeta v svojem partnerju, da bi si s tem olajšala dušo.
To je zgodba o princeskah.
Pa se poleg nas narišeta še dve princesi. Prva sliši na ime Alenka in je žena našega najbolj kjut/uspešnega ex smučarja. Honestly, v živo je ZARES lepa. In prepoznala sem jo po tatuju na zapestju po katerem mislim, da zares izstopa. Če se ne motim ima tam zapisana imena in rojstne datume otrok. Posebno, ne? Druga pa je njena hči. Ne vem katera, mislim, da imata toliko otrok, da jih sploh ne sledim več (oziroma, mislim, da sta tista s številčnimi otroki pravzaprav ex skakalec in njegova žena, no pa saj ni važno). V glavnem ta mala princeska je res podobna očiju. Sicer ji pa ni za skrbeti za lepoto v najstniških letih, saj je srečnica “blessed” z obeh strani svojega DNK-ja.
Z mojo drago Mi (še ena princesa, ki se vmeša v to zgodbo) sva na te illustracije nalepljeni že nekaj časa in gruntava kako bi si omislili kakšen koledar, agendo ipd s temi Princeskami. Prvič sem na Princeske namreč naletela v Parizu (v knjigarni 
Danes mi je na mejl uletelo poučno sporočilo Baby Centra: “
Roko na srce, tudi meni (ki nimam prav nič fantovskega obnašanja v sebi) je bilo prav težko zabavati mojega sina. Koncetracijo je težko zadržal. Začel je risati (kar pomeni, da sem mu morala risati jaz), čez 3 minute pa je že laufal po stanovanju in “serviral” filane paprike iz svoje “ta hecne” kuhinje. Zdaj, ko je že super interaktiven, je večjo vlogo pri igri z njim prevzel moj mož. Vozita avto, “lajk-a-bajkata”, gradita železnice in gasilske domove iz Lego kock, plezata po lestvi (kot gasilci pač) itd. Pri babici se vedno poškropi od nog do glave s cevjo za zalivanje vrta, ker se z babi igrata gasilce. Hvala Bogu je babi navajena igre s fanti. Mene na trenutke že samo ob pogledu na skakajočega malčka bolijo vse mišice.
Pri nas v družini imamo novega člana. Ime mu je Elvis. Ne, nisem še enkrat rodila, tudi psa ali mačka nismo kupili. Kaj šele kanarčka…
Danes sem ugotovila, da zna biti recesija tudi simpatična. Moj mož je vztrajal, da prihranimo z energijo (in dodatno ne ogrevamo že tako vročega stanovanja) in perila ne posušimo v sušilcu. Tako sem postala “recession mamma”. Perilo sem obešala celo popoldne. Pri tem sem se odlično zabavala. Dudi Dadi je bil pomočnik. Nosil je mokro perilo, jaz pa sem ga obešala. Pri tem je izjavljal, da lepo diši.