Arhiv za ‘Bugs Bunny’ kategorijo

Little Miss Chloe

Sunday, November 15th, 2009

Ta-dam… Tole je Bučka v svojem naravnem habitatu. Na tej sliki jo imenujem tudi Little Miss Chloe.

IMG_1066

Bučka nima pojma kaj nosi. Bučki je vseeno, samo da je ne zebe, da ji je udobno ali da ji ni prevroče. Bučka je Carica.

Mamica od Bučke pa je Zapravljivka brez glave. No, toliko soli že ima v njej, da razume, kako Bučka hitro preraste še tako drago oblačilce. Pa vseeno Bučka, če ti ne morem vsega privoščiti, čeprav bi rada, ampak kaj ko je recesija, naj ti pokažem vsaj kaj bi ti z veseljem kupila.

Za začetek kaj takega od Chloe (ne, ne tole spodaj ni Bučka, ampak sem ob tem oglasu za Chloe spoznala, da se ji morda obeta tudi manekenska kariera…eh, eh)

baby1

Ali pa kaj takega od Chloe…

Chloe-Booties070809

chloe-sj15813

Ko pa boš malo večja, te vidim tudi takole, seveda v Chloe od glave do pete…

Chloe-ki-oct1308-1chloe babychloe baby1chloe baby2chloe baby3

Do takrat pa, ti privoščim še kaj od Kenza ali pa (samo čakala sem, da bo to storila, inner feeling I guess) kaj od Stelle McCartney za Baby Gap.

stella4

stella1stella2stella3

Čudež na Japljevi?

Thursday, November 12th, 2009

Ker se ravno bliža Božič in ker mi tole že nekaj let ne gre iz glave sem se odločila, da jo “natipkam”.

infekcijskaNekako zgleda moje otroke “privlači” Infekcijska klinika v Ljubljani. Saj ne boste verjeli, ampak tam sem bila že 4krat “hospitalizirana” s svojima otrokoma. Najprej je bil to sum na oslovski kašelj, ko je imel Dudi Dadi komaj 5 mesecev. Zaradi tega suma me je mož celo postrgal s konference v Parizu, me po telefonu usmeril na prvi avion za Ljublljano in tako sem v visokih štiklah in fensi-šmensi garderobi prvič prespala noč na otroškem oddelku infekcijske klinike. Pa so mi takrat rekli, da doječe mamice dobijo neko boljšo posteljo kot tisto skropucalo na katerem sem si še dodatno uničevala hrbet, ampak takrat so bile ravno vse zasedene (oh ti šment, ti šment!). No, oslovskega kašlja ni bilo, hvala Bogu.

Naslednjič smo imeli sum na salmonelo po dopustu v Dubrovniku. Gore-dole, dokazali niso nič ali pa vse, kakor vzamete. Ampak to sploh ni pomembno. Spet sem spala na tisti grozni postelji, ki je tako niti klicati ne morete (beri: zložljivo skropucalo na katerem je svoj čas spala še Titova vojska), medtem ko sem čez dan seveda gulila svojo zadnjo plat na lesenem otroškem stolčku, ki je tudi že videl boljše dni. Ob steni je bila kovinska otroška banjica bele barve, ki je že jemala svoje slovo. Vanjo ne bi otroku dovolila niti lulati, kaj šele, da bi ga v njej kopala. Stene – barvane najverjetneje nekje sredi 80ih let. Nič kaj apetitlih. Rolete morda še iz 60ih. Edina svetla točka – balkon (bilo je namreč meseca maja).

Svetla točka so bili tudi zdravniki in zdravnice, pa sestre in ostalo osebje, predvsem gospa, katere imena se ta hip ne spomnim, je pa zadolžena za igro z otroci. Vsakokrat je tam.

Tretjič smo iz Lošinja prinesli rota virus in spet smo dobili infuzijo. Iz tega je potem nastal še četrtič, ko sem en dan kasneje tam spala z našo Bučko, ko je virus preskočil nanjo. Bilo je letos poleti, vročina je žgala, nikjer nobene klime, odprta okna, da vsaj malo kroži zrak in povprečno 7 os (os – neugodnih žuželk, namreč) na sobo.

V vseh teh “hospitalizacijah” moje malenkosti na grozljivih ležiščih v žalostnih sobicah  sem se pogovarjala z osebjem in izvedela, da se oni ne bodo selili v novo Pediatrično kliniko plus, da nikoli ne dobijo nobene donacije slavnih farmacevtskih firm (nazadnje so sicer aprila letos dobili nekaj denarja za aparature od LIONS kluba), ker pač niso veliki potrošniki dragih zdravil, ampak zgolj fiziološke raztopine, ki stane tri puta ništa (vendar mnogim dehidriranim otrokom praktično rešuje življenja).

Pa se vprašam, kako bi lahko teh nekaj otroških sobic na Infekcijski kliniki naredili malo bolj prijazne za otročke in starše? Za začetek na primer, bi rabili nekaj donatorjev. Začnimo z IKEO… sicer jih ni v Sloveniji, jih pa zgleda kot kupci zelo zanimamo, drugače ne bi spucali toliko denarja za oglase, na katerih se je bohotila vazica z narisano rožico. Najbrž so jih ti plakati stali več, kot bi jih tole dobro delo.

Takole, IKEA bi lahko podarila 14 raztegljivih enosedov, kjer bi lahko starši ponoči malo bolj udobno spali (velikokrat končate s vsojim otrokom v naročju, sploh tistim najmlajšim, sploh če dojite itd, naj ne grem v podrobnosti, ampak malo bolj kakovosten spanec bi gotovo bil v pomoč že tako izmučenim mamicam). Čez dan pa jih ne bi bilo potrebno odpeljati, ampak bi lahko mama malo bolj človeško sedela ob postelji svojega otroka.

Tale Lovas kavč-postelja stane točno 199 eurov, poleg tega pa ima kljub temu še dovolj “bolnišnični” izgled, da ne bo “motil”. Lahko pa dajo kakšnega še bolj “cosy”, I don’t mind.

ikea lovas red

IKEA lahko podari tudi mizice in stolčke za otroke, pa tisti dve omarici, ki pripadata vsaki sobici.

ikea mammut stol

Dalje – pobarvajmo stene! V vesele barve, prosim! Toliko nekih proizvajalcev barv imamo v Sloveniji, kaj se res ne bi našel kakšen, ki bi podaril nekaj 100 litrov kakšne “eko” barve? Malo bele, malo roza, oranžne, rumene… Helios se ponaša s 720 barvnimi odtenki, ni šment, da bomo našli pravega. Lahko bi tudi steno zavili v kakšno simpatično otroško tapeto.

Take in podobne tapete v Sloveniji lahko kupite pri Interstille.

interstille2

interstille1

Baby center… halo, halo, can you hear me? Potrebujemo simpatične otroške banjice, kahlice, otroške stekleničke (joj to kar imajo tam je res predpotopno) in igrače od 0 do 12 let. Morda kakšno previjalno mizico? Ali pa še bolje nekaj stolčkov za hranjenje za najmlajše (Chicco, Stokke, vzamemo vse…)

stokke

Odeja – potrebujemo odeje, blazine  in prevleke, za male in velike postelje. Za bolj “domač” občutek.

Svilanit – dajte no nekaj lepih brisač.

Če IKEA ne da enosedov, se morda javi Meblo in priskrbi teh dobrih ducat zložljivih postelj s hrbtenici prijazno vzmetnico?

Potrebujemo še simpatične zavese in rolete, primerne za otroške sobice. Velana? Anybody?

Za malo luksuza pa še klimatske naprave in televizije (Gorenje) ter DVD predvajalnike. Kaj naj počnejo otroci, ki so z infuzijo praktično priklenjeni na posteljo? Gledajo risanke (Halo Big Bang – potrebujemo tudi otroške DVDje). Kaj potrebujejo starši, ki kot zaporniki 12 ur krožijo po tistih 7 kvadranih metrov veliki sobici? Stik z zunanjim svetom, pa četudi samo toliko, da si pogledajo kakšne novice.

Če pa lahko še malo sanjam, nam založba Sanje ali pa Vale Novak podari kakšne knjige za otroke in starše? Kdo bi lahko podaril nove otroške pižamice? Tudi P&G ki tooooooooooooliko zapravi za oglaševanje plenic, bi lahko mesečno podaril kakšne sto pakiranj in se s tem odpovedal najverjetneje eni TV objavi.

Sicer pa se lahko najdejo tudi drugi darovalci, ki bi lahko darovali preprosto denar (ker rabili bi tudi kakšne lepše in novejše bolniške postelje za otroke), pa naj soba namesto številke nosi ime njihovega podjetja. Na primer – “Riko soba” ali pa “Soba Gorenje” (mimogrede lahko k televizijam “priložijo” še mini hladilnike, kamor bodo lahko starši spravili hrano, ki jo njihovi malčki vsaj zares jedo).

Takole, zdaj nam preostane samo še to, da se nas dotakne kakšna dobra vile z veliiiiiiiiiiiiiiiikim dosegom (“moj” Radio Center in njuna vilinca Polona in Sašo na primer), ki bo besedo ponesla okoli in se bo dvignil velik valj odobravanja med ljudmi, podjetja se bodo kar grebla kaj podariti in vsi bolni malčki, ki jih bo kdaj pot zanesla (upajmo, da jih ne bo, ampak na žalost vemo, da je to utopija) na ta oddelek, se bodo v svojih malih srčkih počutili vsaj malo bolje. Še bolj pa mamice in njihove hrbtenice.

Make or break?

Wednesday, October 28th, 2009

Nekje sem prebrala, da otroci lahko “make or break a marriage”. Za vse, ki se še niste znašli na tej strani v knjigi vašega življenja, naj vam povem, da bi se temu stavku tudi sama smejala pred štirimi leti. Danes pa mu prav zelo verjamem.

Ravno sem brisala lepljiv sladkorni madež, ki se je naredil pod zadnjo Lady. Ob prebiranju idiličnih nakladanj o tem kako je mali Tilen še bolj združil Marka in Lili. Skoraj sem dobila sladkorno bolezen. Vse jima štima. Mali je angel. Je, pije, raste, ni ga problema pod milim nebom. Everybody is happy! Še dobro, da imam v glavi toliko soli, da mi cuker ni udaril na srce. Naj dvignejo roko vsi, ki se odkar imate otroka (enega, dva ali več) še NIKOLI s partnerjem niste skregali prav zaradi malčka. In če jih nameravate dvigniti, jih kar pospravite v svoje globoke žepe (kot svetujem tudi Marku in Lili), ker vam ali nihče ne bo verjel ali pa vas bo kdo linčal od čistega ljubosumja.

No, jaz roke ne bom dvigovala, pa ne zato ker se bojim da me boste linčali, ampak preprosto zato, ker nisem te sreče. Ravno zadnjič sem slučajno kot najbolj razočarana gospodinja vseh gospodinj bulila v reality show Super varuška na TV3. Tokrat je vzela v roke šestletnika, ki je imel fobijo pred hrano. Fant ni jedel nič in pika (bojda razen pomfrija, ker drugače najbrž več ne bi živel). Ampak pustimo reveža pri miru. Bolj sem si vzela k srcu dejstvo, da sta bila starša zaradi malčka že tako na koncu volje do življenja, energije in živcev, da sta se kar naprej zbadala in valila krivdo druga na drugega. In me je spreletelo.

IMG_0207-1Z možem sva bila idiličen par, zaročenca, mladoporočenca (ja, pa tudi recesije še ni bilo), potem pa je prišel naš Dudi Dadi. Ponoči sva hodila gledati ali diha, ko je kihnil sva tekla k zdravniku. Na internetu sva preverjala ali je normalno, da se pri 9ih mesecih še ne plazi s svetlobno hitrostjo. Zgubljala sva živce, ko sva ga poskušala navaditi na gurmanske užitke pasirane zelenjave brez soli. Hodila sva ga pokrivati in odkrivati sredi noči. Jaz sem ga pokrila z dodatno deko, mož ga je odkril. Začaran krog. Ko pa je prvič dobil vročino je počilo. Paracetamol ja ali ne? Mu dava? Kdo bo prevzel odgovornost? Ti, jaz, midva… WTF?!? No, naj ne razlagam kakšna sva bila, ko je prvič bruhal. Ko je enkrat v vneti igri z možem strmoglavil na rob nočne omarice in dobil buško, sem moža skoraj požrla, ker me je bilo tako strah kaj bo. In seveda tudi mož je nažiral mene, ko se je meni dogodilo kaj podobnega. Od vseh strahov za njegovo zdravje in varnost sva postala psiho-paranoična posameznika, ki odgovornost, za trenutke ko se to zdravstveno-varnostno ravnovesje zruši, iščeta v svojem partnerju, da bi si s tem olajšala dušo.

Patetično? Niti ne… Mislim, da vsak človek deluje na podoben način. Samo pomislite, ko ste kdaj v službi storili napako in ste poskušali najti vse mogoče razloge, da bi se vaša odgovornost pri zadevi zmanjšala. Ali pa ko so vas dobili pri goljufanju na izpitu. In samo spomnite se Winone, ki so jo ujeli pri kraji oblek v trgovini (je že morala biti kakšna psihična motnja, zakaj neki bi si igralka, ki zasluži tudi po mar milijonov dolarjev na film, ne morala teh istih cunj tudi kupiti?).

K “lajšanju duše” pa dodajmo še zmanjšano prištevnost vseh staršev, ki spijo z ušesi na steni otroške sobe in slišijo pasti las z glave svojega potomca tudi ob najbolj nenavadnih urah. Kajti našega Dudi Dadija je potrebno vsaj dvakrat na noč “poservisirati” in ga v spanju odnesti na stranišče, da lahko iz svojega malega mehurja kot pravi veliki fantje odtoči predelane decilitre tekočine. Na kar naju “opozori” s tihim stokanjem. Naša Bučka pa se, če je verjeti vsem starševskim priročnikom, kot pravi dojenček zbudi vsaj 16-krat na noč. Še dobro, da se zavedam samo kakšno četrtino vseh teh njenih zbujanj. Rezultat so torej rahlo neprištevni starši, ki kot zombiji, ki so ob tem spili vsaj še kakšnega kratkega, hodijo od trenutka, ko jih dvignete iz vodoravnega stanja pa do trenutka, ko vsi izmozgani spet zavzamejo vodoravni položaj na svoji blazini. Ubijalska kombinacija torej.

Vsekakor sem prišla do zaključka, da se bodo takšna “obtoževanja” v prihodnosti še dogajala. Tudi ko bo naš Dudi Dadi že cel mulc, frajer, jack… you name it. Če bo razbil fotrov avto, bom zagotovo kriva jaz, ker sem vztrajala, da mu lahko zaupamo. Če bo kakšni punci strl srce in bo ob 3h zjutraj zvonila na vratih, bo seveda kriv moj mož, ker “kaj ga pa nisi naučil lepših manir v srčnih zadevah… “. Pa če bo zlomil nogo na smučanju, dobil cvek v šoli ali se stepel in razbil nos svojemu sošolcu.

Kaj vse si bova očitala za najino Bučko pa sploh ne upam pomisliti. Da bi le ponoči lahko malo bolje spala… Sanja svinja kukuruz… kar pomislite na vse zabave iz katerih se najstniki vračajo ob urah, ko tudi v Parizu (mesto, ki nikoli ne spi) več ni žive duše na cesti.

Pomembno je to, da se zavedava, da se vse to dogaja zgolj zaradi “zdravstveno-varnostnih” genov in spalne deprivacije, ki nas kot starše “prizadane” in da vsa ta nervoza, povzignjeni glasovi in mahanje z rokami po zraku ni plod zmanjšane ljubezni do partnerja, ampak se je ob nespremenjeni konstanti povečal adrenalin, ki ga je povzročil začasen izpad vašega “starševskega sistema”. To pa nas ob kilometrini, ki jo kot starši naberemo v vseh teh letih sekirancije, v resnici združuje in tako pravzprav da vezi edinstveno “patino”.

Good luck and good night, dragi starši!

Pozabljene in nepoznane Princeske

Thursday, October 8th, 2009

princeske-2To je zgodba o princeskah.

Le teh je mnogo in nekatere niso prav nič “rozaste”.

Včeraj sva jo z Bučko mahnili v mesto. Človek ne more verjeti, da je lahko 7. oktobra še tako lepo toplo. Z mojo mamo, Bučkino nano smo sedele na Wolfovi v Kavarni Zvezda. Ja, že spet! Ampak odkar so Wolfovo zaprli, odkar sem poskusila njihov višnjev štrudl in ker imajo take fine kavče za sedet zunaj, kamor lahko posadim tudi Bučko, sem postala totalni fan… da o kopici čudnih čevljev, ki se redno sprehodijo mimo, sploh ne govorim. Skratka, užitkov čez glavo.

Tako imate že tri princeske v zgodbi. Princeska Bučka, princesa mami in princesa nana.

princesePa se poleg nas narišeta še dve princesi. Prva sliši na ime Alenka in je žena našega najbolj kjut/uspešnega ex smučarja. Honestly, v živo je ZARES lepa. In prepoznala sem jo po tatuju na zapestju po katerem mislim, da zares izstopa. Če se ne motim ima tam zapisana imena in rojstne datume otrok. Posebno, ne? Druga pa je njena hči. Ne vem katera, mislim, da imata toliko otrok, da jih sploh ne sledim več (oziroma, mislim, da sta tista s številčnimi otroki pravzaprav ex skakalec in njegova žena, no pa saj ni važno). V glavnem ta mala princeska je res podobna očiju. Sicer ji pa ni za skrbeti za lepoto v najstniških letih, saj je srečnica “blessed” z obeh strani svojega DNK-ja.

Potem pa smo princesa 1, 2 in 3 odšle v knjigarno Vale Novak in kupile mojo sanjsko knjigo, ki jo je izdala (who else) založba Sanje. To je knjiga o pozabljenih Princeskah izpod peresa Philippa Lechermeierja.

princese-1Z mojo drago Mi (še ena princesa, ki se vmeša v to zgodbo) sva na te illustracije nalepljeni že nekaj časa in gruntava kako bi si omislili kakšen koledar, agendo ipd s temi Princeskami. Prvič sem na Princeske namreč naletela v Parizu (v knjigarni Centra Georges Pompidou), lani julija, skupaj s princesko G (ko sva ravno odhajali s kosilca na strehi tega istega Centra in sicer sva svojo dušo pustili v restavraciji Georges), ki je Princeske že poznala, saj jih je kupila v obliki posterjev za svojo princesko M. Joj koliko princesk!

Oh, založba Sanje, ali lahko računamo na pravljični konec te zgodbe tako, da nam obljubite v bližnji prihodnosti tudi koledarje, agende, zvezke in pisma s prelepimi illustracijami Rébecce Dautreme?

Girls & Boys…

Wednesday, September 30th, 2009

… and their little toys…

img_0395Danes mi je na mejl uletelo poučno sporočilo Baby Centra: “Differences in raising Boys and Girls“. Še dobro, da na tem sajtu vedo toliko o meni.

Res opažam, da je naša Bučka drugačna dojenčica, kot je bil naš Frajer, ko je bil ista kotaleča žogica pri 9ih mesecih. Pravzaprav bi lahko porodniško, ki jo preživljam z njo skoraj opisala kot dopust, v primerjavi s tisto izpred 3 let. Bučka se sama zaposli, res je “pridna” (karkoli starši že razumemo pod tem terminom). Zame to pomeni, da je ni potrebno vsake 3 minute dvigniti v naročje, ker ji je dolgčas in bi potrebovala mojo pozornost. Veselo se rola po tepihu, vzame v roko žogici in ju tolče skupaj, opazije in se zabava v nedogled. Tako ji lahko vsaj pripravim zelenjavni obrok.

Našega Frajerja je bilo potrebno kar naprej animirati. Če je bil 3 minute sam, je že tožil po pozornosti. Z njim se je bilo potrebno kar naprej premikati. Akcija, akcija!

Včeraj smo imeli na obisku sovrstnico našega fanta in soimenjakinjo naše pupe, ki je res en pravi mali cuker. Njen očka je rekel, da rada “bere” knjigice in posluša pravljice. Meni pa je povedala tudi, da rada hodi v vrtec, kjer ima veliko prijateljev. Predvsem pa Brino in Andraža.

Naš triletnik pa… joj prej joj, v vrtec ne bi šel nikoli (čeprav potem ko je enkrat tam ne dela nobenih težav). Prijateljev bojda nima (čeprav je zadnjič Denisu pokazal kako lahko sladoled strmoglavi z žlice na parket). Knjige pa… niti ne. Kaj šele vsi pliški, ki sem jih nabavila, bolj zase kot zanj, v Disney trgovini v Parizu. Je pa gasilec de luxe. Gradi tudi železnice. Vozi se z like-a-bike-om 100 na uro. In obožuje svojega bratranca…

Kar je seveda zgodba zase. Od 8 letnika smo namreč v hišo “skozi zadnja vrata” dobili pesmico o gatah, pa obsesijo o streljanju s pištolo in “kung-fu” udarce ter cel kup vokabularja kot je: “ne mi težit”, “mami kok si sitna” in podobno. Sploh 8 letniki niso ravno sanjski “role model” za starše malih triletnikov, saj jim po glavi gredo same kozlarije, resničnih posledic svojih dejanj pa se še ne zavedajo. Vseeno pa se zavedajo nevarnosti veliko bolj kot vaš malček, ki je od njih pobral neustrašnost in adrenalinski pogon.

Moj sin in moj nečak sta v neke vrste “love-hate” odnosu. Moj sin komaj čaka, da ga vidi, potem pa se moj nečak ne želi ukvarjati s “ta malim” in potem ga “ta mali” ugrizne in ga “ta veliki” udari nazaj in… OMG! Nikoli konca. Moja mama (ki je ena energijska bomba par excellence) kar obsedi, ko ju s sestro končno odpeljeva domov.

img_0212Roko na srce, tudi meni (ki nimam prav nič fantovskega obnašanja v sebi) je bilo prav težko zabavati mojega sina. Koncetracijo je težko zadržal. Začel je risati (kar pomeni, da sem mu morala risati jaz), čez 3 minute pa je že laufal po stanovanju in “serviral” filane paprike iz svoje “ta hecne” kuhinje.  Zdaj, ko je že super interaktiven, je večjo vlogo pri igri z njim prevzel moj mož. Vozita avto, “lajk-a-bajkata”, gradita železnice in gasilske domove iz Lego kock, plezata po lestvi (kot gasilci pač) itd. Pri babici se vedno poškropi od nog do glave s cevjo za zalivanje vrta, ker se z babi igrata gasilce. Hvala Bogu je babi navajena igre s fanti. Mene na trenutke že samo ob pogledu na skakajočega malčka bolijo vse mišice.

Po tiho upam, da bom lahko svojo “vrnitev v otroštvo” podoživela z našo Bučko. Ah… prebiranje pravljic, slikanice, ustvarjanje s papirja, plastelina… in nenadazdnje (oh sestra, please forgive me!) preoblačenje (z maminimi verižicami kot “obvezno opremo” seveda) do nezavesti ter igra z Barbikami.

Prvi september

Tuesday, September 1st, 2009

Prvi september… skoraj da bi lahko rekla, da je to najbolj nostalgičen dan v letu. Še če se poskusim spomniti vseh mojih rojstnih dni, mi najbrž ne bo uspelo točno definirati kje sem bila ta dan za prav vsakega izmed njih. Za prvi šolski dan pa se spomnim, spomnim, spomnim.

Če ne drugače imam pri svojih starših še stare albume v katerih se skrivajo slike razreda, prav vsakega letnika.

Ne spomnim se več kje točno je stal moj razred v osnovni šoli. Spomnim pa se nekaterih učiteljic, sošolcev, ki jih danes srečam in jih skoraj ne prepoznam. Na žalost se je za nekaterimi izgubila sled. Nekdo pa je tudi že zapustil ta svet.

Ob vsem tem me zajame žalost. Nesreče, bolezni… vsak razred ima koga, ki je odšel prezgodaj. Preveč prezgodaj. Koga je izbrala usoda? Koga še bo? Spreleti me srh. Na oči mi zlezejo solze… Kam je šel tisti čas brezkrbnega življenja? Ponarejenja podpisov staršev na nezadostnih kontrolnih nalogah? Zaskrbljenost, ker smo doma pozabili copate ali pa (to se je meni redno dogajalo v osnovni šoli, potem pa sem se nekje vmes streznila) smo pozabili celo, da tisti dan pišemo kontrolko. Ups…

Gledam svoja otroka in ne morem si kaj, da se ne bi vprašala kaj ju čaka… do šole je še “daleč”… no še nekaj let. Za trenutek si želim, da mi ne bi bilo treba misliti na to. Skrbeti, skrbeti, skrbeti. Kot je zagotovo skrbelo naše starše.

Sledila je srednja šola… jep, takrat gimnazije niso bile v modi. Teh dni se še bolj sveže spomnim. In tudi več sošolk sem našla na Facebooku. Danes kar ne morem verjeti, da so mamice tudi one. Pa take alternativke so bile vse… back then..

Čas pa kar beži in mene prvega septembra vedno stisne. Kam bežijo leta? Odpadajo kot listje v jeseni. Odnese jih veter. Minevajo dnevi in vsakdanjik nas zaziba nazaj v rutino. Pozabimo na prvi september. Do naslednjega leta.

Elvis has left the building

Wednesday, August 12th, 2009

Fireman Sam GroupPri nas v družini imamo novega člana. Ime mu je Elvis. Ne, nisem še enkrat rodila, tudi psa ali mačka nismo kupili. Kaj šele kanarčka…

Elvis je namišljen prijatelj našega Dudi Dadija. Gasilec Elvis. Iz naše naj-naj risanke Gasilec Samo. Elvis je kuhar na gasilski postaji (sicer pa prvi z desne, kot bi napisali v Storyju).

Elvis zvečer sedi med mano in mojim sinom. Vsi trije smo pokriti z dekico. Dudi Dadi Elvisa spusti v sredino in potem gledamo Jim Jam. Elvis se zvečer poslovi, dava mu lubčka in mu pomahava, ko gre spat k svoji mamici. Zjutraj pa že čaka v dnevni sobi, ko se naš Štrumf zbudi. In potem se igrata gasilce. Gasita požare in rešujeta iztirjen Lego vlak.

Elvis dela družbo mojemu sinu, poleg tega pa je odličen prijatelj za katerim mi ni potrebno pospravljati. Elvis je moj zaveznik. Ko hočem sina spraviti v posteljo se Elvis vedno strinja z mano. Elvis (kadar prespi pri nas) tudi vedno hitro zaspi, me uboga, umije zobe in je sploh zgleden namišljen prijatelj. Elvis ne potrebuje več dude in vedno vse poje, kar mu dam na mizo.

Jep, I can’t help falling in love with Elvis. Tako prijeten je do mam in starih mam kot Elvis v filmu Blue Hawaii.

Pisana recesija

Saturday, August 8th, 2009

periloDanes sem ugotovila, da zna biti recesija tudi simpatična. Moj mož je vztrajal, da prihranimo z energijo (in dodatno ne ogrevamo že tako vročega stanovanja) in perila ne posušimo v sušilcu. Tako sem postala “recession mamma”. Perilo sem obešala celo popoldne. Pri tem sem se odlično zabavala. Dudi Dadi je bil pomočnik. Nosil je mokro perilo, jaz pa sem ga obešala. Pri tem je izjavljal, da lepo diši. 

Obešanje perila me je nostalgično zazibalo v mladost, ko se je na balkonu pred mojo sobo sušilo perilo. Malce pa sem se počutila tudi “morsko”. Topel veter, glasovi iz ulice, igra sonca in sence.

Pisana prosperiteta opranega perila. Priporočam. Vetra nam še ne zaračunavajo, perilo diši in se posuši hitreje kot v sušilcu. Ob tem dobite še družinsko zabavo in nostalgične skomine. Last but not least… dobite tudi občutek, da ste naredili nekaj lepega za naš planet.

Blissful moments, Lucky moments

Wednesday, August 5th, 2009

Ne spadam ravno med ljudi, ki jih je sreča zasula do vratu in še čez. Nimam milijonske vile na Azurni obali in penthouse-a v New Yorku. Nimam ne jahte, ne Porša. Nimam tudi ne nakita iz Tiffanyja. Ne potujem na shopping seanse v New York štirikrat letno. Tudi ne na Maldive za 3 tedne in pozimi ne smučam v St. Moritzu. 

Tudi ne posedujem nobene torbice od Louis Vuittona, kaj šele kovčka. Chanelovih oblek in torbic si ne morem privoščiti. Še vse kar imam “dizajnerskega” je is outletov ali razprodaj, pa še takrat me mož dva dni grdo gleda. No, saj potem ga mine.

Mi pa sreča sega vsaj do gležnjev. Majhni trenutki sreče. Bog mi je dal krasnega moža (ki v recesiji rad godrnja, ampak vem da me nadvse ljubi). Potem pa nama je dal še najina Štrumfa: sina in hči.

Sinov šum na srčku je nedolžne narave.

Ko se je rodila naša pupa jo je sin sprejel brez problema. Nobenega ljubosumja, čista ljubezen. Zjutraj pride naš Dudi Dadi iz svoje postelje in potem ko se zbudi še Maci Bu se vsi skupaj dekamo v postelji. Blissful moments… 

Zanekrat nam še ni potrebno razmišljati kaj bomo jutri jedli. Upam, da nas topogledno sreča ne bo zapustila. Da nam bo dala zdravja (upam, da nikoli ne bomo videli notranjosti pediatrične klinike) vsaj za silo. In prijatelje, ki jim lahko vedno potožimo svoje “tegobe” in nam bodo vedno pomagali. Takih ni veliko, ampak tisth nekaj je dovolj.

In starše/stare starše, ki imajo sicer svoje fore, a se imamo vseeno radi.

In tistih 40 euro centov, ki jih potrebujem in jih najdem na dnu predala v avtu, ko moram plačati parkirnino.

In tiste čevlje, ki so mi všeč in imajo samo še en par… ravno v moji številki. Lucky moments.

Če pa mi kdaj pa kdaj sreča pljuskne do kolen in si bom lahko mirne vesti privoščila kakšno dizajnersko stvar, ki ne bo iz outleta, pa tudi ne bom protestirala. Če pa ne, naj ostane vsaj pri gležnjih.

Protected: Les non dits…

Tuesday, July 14th, 2009

This post is password protected. To view it please enter your password below: