Izpovedi Zapravljivke

Včasih se vam zgodi, da od filma pričakujete holivudsko limonado, potem pa ugotovite, da kljub zelo holivudski zasedbi (De Niro, Barrymore, Beckinsale) gledate čisto evropski film. Kar vam na koncu potrdi tudi odjavna špica. Film je namreč narejen po italijanskem izvirniku iz leta 1990.

Ne vem sicer ali morate za ogled filma biti starš, ali pa vam tudi brez tega seže do srca.

Zgodba je precej preprosta; Frank (De Niro) je vdovec, ki prvič po smrti žene za vikend pričakuje svoje 4 otroke. Že v samem začetku lahko človek prav začuti njegovo bolečino samote. Pospravlja stanovanje, obreže drevje, napolni otoroški bazen z vodo… No, potem pa mu otroci vsi po vrsti odpovedo obisk. In seveda se odloči, da jih bo pač obiskal on. In to kljub krhkemu zdravju.

Njegovo potovanje spremlja melanhonija očeta, ki je bil celo življenje zaposlen v podjetju za plastificiranje telefonskih žic. Ponosen na uspeh svojih 4 otrok naključnim sopotnikom razlaga svojo bolečino o propadlem družinskem srečanju. Tako potuje od New Yorka, preko Chicaga, Denverja, vse do Las Vegasa. Na poti spoznava, da mu otroci vsi po vrsti nekaj prikrivajo in kljub temu, da mu zagotavljajo kako zelo so srečni, oče čuti, da je nekaj narobe. Film ima tudi nepričakovan evropski preobrat in dokaj srečen (ne pa holivudski) konec. Vse skupaj se vas dotakne. Tudi mojemu možu so se na koncu zarosile oči, čeprav je nekje na prvi tretjini že skoraj zaspal. Film se prav počasi, po evropsko, tudi razvija.

Očetu se skozi film kar naprej prikazujejo njegovi otroci v otroških letih. Njihove želje in njegova pričakovanja, ki prav plastično prikažejo otroško bojazen, da bi očeta razočarali. Pri tem se seveda tudi sam globoko zamisliš. Kako z vsako našo izjavo, reakcijo in dejanjem vplivamo na otroka in mu v glavo “kodiramo” obnašanje ko odraste.

V četrtek je bil pri nas peklenski dan. Lumpacij je postal mali Lucifer. Za začetek me je že iz službenega dne v Zagrebu neizmerno bolela glava. Moj mož je zvečer odšel k zobozdravnici, jaz pa sem ostala sama s škratoma. Smer – kopalnica. Potem, ko sem komaj izvlekla Bučko iz banje, kjer je ravno mešala z žličko po lončku polnem vode, in jo skorajda prisilno odvlekla na previjanje, se je Lumpacij zabaval po svoje. Slišalo se je le veliko hihihijev in hohohojev in ko sva z Bučko vstopili v kopalnico, bi v njej lahko pravzaprav zaplavali. Tukaj mi je prvič počil film. Bolela me je glava, če to dodate na že tako boleči križ in moker teak, brisače, obleke in sploh mokro vse kar vam pride pod roke, vključno s kaloriferjem (ki sicer ni bil priključen, ampak vseeno). Ko sem vse pobrisala, vzela Lumpacija iz banje, ga oblekla v kopalni plaček in mu nato prisolila dve po ta zadnji, sem mislila, da je nočne more konec. Pa se je šele začela, ker je Lumpacij v naslednjih 5 minutah uspel politi kakav po mizi, novem tepihu, Chloe torbici, dve revijah (never mind!) in službenih papirjih s podpisom finančnega direktorja. Potem sem ušla izpod nadzora, dvignila sem glas in ga poslala v posteljo, on pa se je jokal in zahteval svoj kakav. Bučka, ki je bila zaradi mojega čiščenja v zamudi z večerjo je zahtevala svoje, vsi smo jokali in se drli en čez drugega. Mirno bi lahko obsedela na tleh in se smilila sama sebi. Pa sem najprej popedenala Bučko (hrana, uspavanje), postregla z novim kakavom, umila Lumpaciju zobe, se vlegla k njemu da je zaspal in odšla spat z glavobolom. Hvala Bogu je moj mož z Vanishom počistil tepih, ki se je predhodno upiral prav sem mogočim prijemom čiščenja.

Lumpacij je bil preostanek tistega večera pravi mali angelček. Ja, mami, rad te imam, spat brez upiranja… Zjutraj pa je seveda že vse pozabil. Vkorakal je v kopalnico, rekel, da mora lulati in ko je videl, da njegov (kraljevski) nastavek za lulanje še ni na straniščni školjki mi je rekel; “ja mami no, pa zakaj nisi naštimala stranišča?”. Halo? Kaj pa “prosim” in “hvala”? Sledil je mamin manjši izbrih jeze in 3 grdi pogledi.

Ne razumite me napak, Lumpacij pozna in uporablja ti dve besedi, čeprav mi včasih reče, da res ne razume zakaj mora vedno reči “prosim”. Prav tako bolj kot mu govoriš “ne”, bolj bo rinil in hotel narediti prav nasprotno kot bi si to želeli vi.

Ta teden se je moj mož zares žrtvoval za Lumpacija. Vsak dan ga je vozil na smučanje v Kranjsko Goro. Na individualno uro smučanja z Arnetom. Prvi dan je sicer na poti nazaj vpil zakaj v trgovini s spominki niso imeli kekčeve kape (Kekec rules, pa ptičica sinička in dobra volja je najbolja – himna naše družine), potem pa se je že bolj veselil videti Arneta in se voziti na krogcih (kapo mu je potem iz Italije privlekla moja mama, ker v Kranjski Gori prodajalki ni potegnilo, da bi jih v roku enega tedna naročila). Včeraj smo ta izlet naredili vsi štirje. Lumpacij je užival, Kranjska Gora je od mojega zadnjega obiska postala pravi slovenski Courchevel. Sonce je sijalo, vsi smo se zabavali in to vse do obiska Gostilne Mlakar v Črnivcu, ki jo je nekoč Mladina ocenila s “za prste obliznit” ali kaj je že njihov kriterij. Šnicli, ki gredo na dva krožnika in ne vem kaj še vse so obljubljali (never mind, da je zdrav obrok mesa bojda tak, da je velikot zrezka enaka velikosti vaše dlani). Na žalost se je izkazalo, da je očitno kriterij, ki ga uporablja Mladina za ocenjevanje gostiln kvantiteta in ne kakovost. Šnicli so bili zanič, juha bolj mast v katero so namočili žlico jušne kocke. Natakarica je mojemu možu rekla, če si lahko gre iskati otroški sedež kar sam v sosednjo sobo. Ko smo zaprli vrata v sobo (saj sta oba otroka vztrajno uhajala v kuhinjo), kjer smo čisto sami sedeli (z možem sva želela vsaj eno žlico hrane spraviti v usta v sedečem položaju) je od gostilničarja slišal, da naj odpremo vrata in da so otroci najin problem. Ko smo šnicle hoteli zaviti za domov, so nam dali alufolijo, za vrečko pa so se že pritožili, da kaj nam le bo, saj imamo vendar folijo. Na koncu je mož rekel, naj v svojo (Marc Jacobs) torbico vtaknem te šnicle in sem mu seveda zabrusila, da nisem nora, da torbico “poluiram” s temi šnicli. Zato me je takoj okarakteriziral za snobinjo, ki je samo kaviar (ki ga BTW sploh ne maram). Ampak pustimo to. Gostilna je pravi medklic tega zapisa, ki se kot nek tuj nepričakovan element pojavi v vsakem filmu.

Večer se je zaključil s filmom. Film, ki vas ne pusti hladnega, ampak vam celo noč in še tudi naslednji dan kljuva v možganih z vprašanjem. Moji otroci… kaj bo z njimi? Kaj sploh lahko zahtevam od njih v želji, da jim zagotovim lepši jutri? Kdaj smo starši preveč zahtevni? Kdaj pramalo? Kdaj prestrogi? Kdaj preveč popustljivi in otroke razvadimo? Kje je prava meja in kaj je prava meja? Kako biti človek, starš, ki mu bodo otroci odkrito govorili o svojem življenju, svojih težavah in neuspehih? Ker, ne slepimo se vendar, vse to se jim bo pripetilo. Vendar pa, le če bomo imeli tak “idealen” odnos z njimi, bodo do nas odkriti, in potem jih bomo seveda “sprejeli” z vsemi njihovimi neuspehi in bolečinami ter jih, paradoksalno, s tem sprejetjem naredili srečnejše. Njih in seveda tudi sami sebe.

p.s. Ogled filma res priporočam.

p.p.s. Priporočam tudi ogled filma The Blind Side v katerm Sandra B res dobro igra in si je po mojem mnenju Oskarja zaslužila (da sploh ne omenim, da v filmu nosi “mojo” Chanel uro, “mojo” Alhambra ogrlico in “moje” Chanel sandale…). Film je lep, nastal je po resnični zgodbi, in kot je sama rekla v zahvalnem oskarjevskem govoru je njen Oskar namenjen vsem mamam, ki poskrbijo za otroke, ne glede na to, od kod prihajajo. Še en film torej, ki poskrbi za vlaženje očesne sluznice.