… and their little toys…
Danes mi je na mejl uletelo poučno sporočilo Baby Centra: “Differences in raising Boys and Girls“. Še dobro, da na tem sajtu vedo toliko o meni.
Res opažam, da je naša Bučka drugačna dojenčica, kot je bil naš Frajer, ko je bil ista kotaleča žogica pri 9ih mesecih. Pravzaprav bi lahko porodniško, ki jo preživljam z njo skoraj opisala kot dopust, v primerjavi s tisto izpred 3 let. Bučka se sama zaposli, res je “pridna” (karkoli starši že razumemo pod tem terminom). Zame to pomeni, da je ni potrebno vsake 3 minute dvigniti v naročje, ker ji je dolgčas in bi potrebovala mojo pozornost. Veselo se rola po tepihu, vzame v roko žogici in ju tolče skupaj, opazije in se zabava v nedogled. Tako ji lahko vsaj pripravim zelenjavni obrok.
Našega Frajerja je bilo potrebno kar naprej animirati. Če je bil 3 minute sam, je že tožil po pozornosti. Z njim se je bilo potrebno kar naprej premikati. Akcija, akcija!
Včeraj smo imeli na obisku sovrstnico našega fanta in soimenjakinjo naše pupe, ki je res en pravi mali cuker. Njen očka je rekel, da rada “bere” knjigice in posluša pravljice. Meni pa je povedala tudi, da rada hodi v vrtec, kjer ima veliko prijateljev. Predvsem pa Brino in Andraža.
Naš triletnik pa… joj prej joj, v vrtec ne bi šel nikoli (čeprav potem ko je enkrat tam ne dela nobenih težav). Prijateljev bojda nima (čeprav je zadnjič Denisu pokazal kako lahko sladoled strmoglavi z žlice na parket). Knjige pa… niti ne. Kaj šele vsi pliški, ki sem jih nabavila, bolj zase kot zanj, v Disney trgovini v Parizu. Je pa gasilec de luxe. Gradi tudi železnice. Vozi se z like-a-bike-om 100 na uro. In obožuje svojega bratranca…
Kar je seveda zgodba zase. Od 8 letnika smo namreč v hišo “skozi zadnja vrata” dobili pesmico o gatah, pa obsesijo o streljanju s pištolo in “kung-fu” udarce ter cel kup vokabularja kot je: “ne mi težit”, “mami kok si sitna” in podobno. Sploh 8 letniki niso ravno sanjski “role model” za starše malih triletnikov, saj jim po glavi gredo same kozlarije, resničnih posledic svojih dejanj pa se še ne zavedajo. Vseeno pa se zavedajo nevarnosti veliko bolj kot vaš malček, ki je od njih pobral neustrašnost in adrenalinski pogon.
Moj sin in moj nečak sta v neke vrste “love-hate” odnosu. Moj sin komaj čaka, da ga vidi, potem pa se moj nečak ne želi ukvarjati s “ta malim” in potem ga “ta mali” ugrizne in ga “ta veliki” udari nazaj in… OMG! Nikoli konca. Moja mama (ki je ena energijska bomba par excellence) kar obsedi, ko ju s sestro končno odpeljeva domov.
Roko na srce, tudi meni (ki nimam prav nič fantovskega obnašanja v sebi) je bilo prav težko zabavati mojega sina. Koncetracijo je težko zadržal. Začel je risati (kar pomeni, da sem mu morala risati jaz), čez 3 minute pa je že laufal po stanovanju in “serviral” filane paprike iz svoje “ta hecne” kuhinje. Zdaj, ko je že super interaktiven, je večjo vlogo pri igri z njim prevzel moj mož. Vozita avto, “lajk-a-bajkata”, gradita železnice in gasilske domove iz Lego kock, plezata po lestvi (kot gasilci pač) itd. Pri babici se vedno poškropi od nog do glave s cevjo za zalivanje vrta, ker se z babi igrata gasilce. Hvala Bogu je babi navajena igre s fanti. Mene na trenutke že samo ob pogledu na skakajočega malčka bolijo vse mišice.
Po tiho upam, da bom lahko svojo “vrnitev v otroštvo” podoživela z našo Bučko. Ah… prebiranje pravljic, slikanice, ustvarjanje s papirja, plastelina… in nenadazdnje (oh sestra, please forgive me!) preoblačenje (z maminimi verižicami kot “obvezno opremo” seveda) do nezavesti ter igra z Barbikami.
Pri nas v družini imamo novega člana. Ime mu je Elvis. Ne, nisem še enkrat rodila, tudi psa ali mačka nismo kupili. Kaj šele kanarčka…
Danes sem ugotovila, da zna biti recesija tudi simpatična. Moj mož je vztrajal, da prihranimo z energijo (in dodatno ne ogrevamo že tako vročega stanovanja) in perila ne posušimo v sušilcu. Tako sem postala “recession mamma”. Perilo sem obešala celo popoldne. Pri tem sem se odlično zabavala. Dudi Dadi je bil pomočnik. Nosil je mokro perilo, jaz pa sem ga obešala. Pri tem je izjavljal, da lepo diši. 
Ne vem pa ali bo moja pupa v resnici šla v smer modne obsedenke, ali bo bolj podobna moji sestri. V stilu “horse-backriding” in prijateljsko druženje s fantovskimi klapami. No, kakorkoli že prezentacija malih čeveljcev je prisrčna. Tudi “trik” z “vgrajeno” nogavičko je odličen, ker drugače na tako mali nogici balerinka sploh ne bi “obstala”.
Ko smo že pri čeveljcih za male princese… Najbrž jih bo obula le enkrat, ampak La Perla “baletni copatki” so takooooooooooo ljubki. Ko jih nataknem na nogici moje pupe, bi njeni “tački” kar pojedla.
Sedim ob postelji svojega sina in ga božam po laseh. Utrujena sem in vse bi dala, da mali “energetik” že končno zapre oči in se potopi v “ninulo-nanulo”… Z eno roko ga božam po obrazu, z drugo ga držim za roko. Mrmram neko pesmico, on pa kar vztraja… Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega… sin me poboža po obrazu.