Odkar imamo pri nas doma zbirko vseh mogočih celovečernih risank, ki jih v povprečju pogledamo vsaj 75krat preden zaidejo v pozabo, imam res čas, da do podrobnosti razčlenim sporočilo vsake izmed njih.
Ena mojih najljubših celovečernih risank je Meet the Robinsons /Spoznajte Robinsonove. Všeč mi je, ker v njej liki niso črno-beli (čeprav se morda taki zdijo na prvi pogled). We are only human in zato nismo vile in palčki, ter zlobne kraljice. V resnici smo vsi bolj ali manj “sivi”. Malo dobri, malo zlobni. Morda se svoje zlobe niti ne zavedamo, lahko smo jo preprosto zavili v egoizem ali kaj podobnega. Pa poglejmo.
Za začetek… tale zmešana familija, me v resnici spominja na vsako malce večje podjetje. Že samo če poslušam svoje prijatelje, kako opisujejo situacijo v svojih službah vidim, da imamo v vsaki službi bolj ali manj bizarne like, katerih glavni uspeh se pokaže le, če delajo skupaj.
Kdo ne pozna zgodbe o mladem izumitelju Luku, ki ga je mati kot dojenčka pustila na stopnicah porodnišnice? In ki v svoji silni (egoistični) želji, da bi nekoč spoznal svojo mamo, tako vneto vrta in vari skupaj svoj stroj za branje spominov, da pri tem sploh ne vidi, da odžira ure spanca svojemu cimru Mihcu. Le-ta nato od silnega pomanjkanja spanja spregleda zadnji, usodni, udarec pri bejzbolski tekmi, saj med tekmo zaspi.
No, to sicer vidimo šele na koncu. kajti vmes se zgodi marsikaj. nekako takole. Iz prihodnosti uleti navihan poba Wilbur, ki trdi, da je Klobučnik ukradel časovni stroj in zato mora Luka v prihodnost in mu pomagati rešiti zagato. No, Klobučnik medtem ukrade Lukov prvi izum, ki ga Luka ravno prikazuje na Veseli šoli. Rad bi ga namreč prodal in sam zaslovel z njim ter tako spremenil tok prihodnosti.
Za vse, ki risanke ne poznate, ne bom izdala vseh pripetljajev, ki sledijo, bistvo pa je v tem, da je Klobučnik sicer čisto ok dečko, če mu na glavi ne bi sedela Doris, zloben klobuk, ki mu v bistvu pere možgane in ga prepričuje, da se mora Luku maščevati. Pri tem me Doris spominja na vse tiste ljudi, ki vas znajo podpihovati v prav nič lepih načrtih, kadar ste že tako v dreku. Never mind, da je v resnici Lukec sam kreiral to čudo, ko je bil seveda že velik in slaven. Zmedeni? Seveda, skakanje iz prihodnosti v preteklost in nazaj rahlo utruja, sploh, če risanke ne poznate.
Če torej risanke niste videli, pa bi jo želeli, potem tukaj prenehajte z branjem. V nasprotnem primeru pa takole. Konec dober – vse dobro. Nora familija reši Lukca pred dinozavrom, Lukcu uspe rešiti prihodnost, čeprav se je ta vmes že močno spremenila na slabše (ljudje so postali mašine, ki jih vodijo na glavi sedeči klobuki). Klobučnik pa ni nihče drug kot Mihec, ki se hoče maščevati Lukcu, saj je zaradi zgrešene bejzboljske žoge žrtev fizičnega napada članov svoje ekipe. Z leti je postal zagrenjen, nihče ga ni hotel posvojiti, v sirotišnici je postal najstnik, mladi mož in zagrenjen moški srednjih let. Medtem, ko je Lukec v resnici stvaritelj prihodnosti.
Hvala Bogu Lukcu le potegne, da je on sam kriv za nastanek vseh teh kolobocij (zaradi egotripa ni mislil na druge), vrne se v preteklost ter pravočasno zbudi Mihca na bejzboljski tekmi. Mihec ujame žogo, najde novo družino in Lukec nikoli ne izumi Doris. The rest is history.
Point: včasih smo “svinje” ker nismo dovolj pozorni na druge, potem pa se nam ti ljudje hočejo maščevati in mi ne razumemo zakaj. In pa seveda, no matter how crazy je vaša skupnost (družina, familija ipd), uspešno boste prebrodili težave le, če delate skupaj.
Let it go,
let it roll right off your shoulder
don’t you know
the hardest part is over
let it in,
let your clarity define you
in the end
we will only just remember how it feels…
(Rob Thomas, Little Wonders, Meet the Robinsons soundtrack)
Na koncu pa; ne pozabite se zahvaliti ljudem, ki ste jih na svoji poti spregledali, pa so vam pripravljeni dati še eno šanso.
Včeraj sem se zbudila v zasneženem Piranu. Najbrž tudi domačini tega ne vidijo vsak dan. Kot tudi najverjetneje ne slišijo vsak dan alarma, kadar morje prestopi obalo. Lahko si mislite, kako je alarm preplašil moje sodelavce iz vseh mogočih republik bivše Jugoslavije. Nekateri so se že spraševali, da ja niso Hrvati vendarle napadli Slovenije v neverending bitki za Piranski zaliv. Meni pa se je “posvetilo”, da v resnici Hrvati že posedujejo Piranski zaliv. In sicer kar z Vip netom. Ko sem zjutraj pošiljala SMSe sem opazila, da Simobil v Piranu sploh ne vleče in da me je telefon avtomatično preklopil na Vip net.
Nixon me je pogledal z očmi žalostnega psa basset hounda alias Snoopyja. V stilu; “pa a me zezajo, al’ kaj”. Jaz pa sem ob poslušanju besedila tega evergreena egoistično izjavila: “joj kaj bi dala za en tak romantičen Božič, ki bi ga z mojim možem preživela čisto sama, takole v dvoje”… God, tega najbrž nikoli več ne bo… In misli so mi odtavale daleč stran…
Sledili so decembri v Parizu. Pred 10imi, 11imi leti. V letu, ko je 
Al’ me, al’ me boš kaj rada imela… tako nekako gre slovenska ljudska, kjer mlademu fantu, ki odhaja v vojsko dekle nato odgovarja, da saj bi, pa da pač nima on dovolj pod palcem in da si bo raje našla nekoga, ki ima visoke hiše in dosti blaga.
Če seveda odštejemo tiste trenutke, ko sem bila zaljubljena v kakšnega športnika ali pa Johna Taylorja, kitarista skupine Duran Duran. Altruistično se nisem ukvarjala s tem, da je za preživetje potreben denar. Pravzaprav sem dojemala le, da je denar potreben za nakup hiše za Barbie punčke, ki ga seveda nisem imela in sem si ga zato “sposodila” pri svojih starših, ki so, guess what, to takoj odkrili. No Barbie hiše nisem nikoli imela, ampak to je že druga zgodba.
Tudi dejstvo, da bi celo življenje lakirala nohte v seksi spalni srajčki in v roza natikačkih s cofkom na svojih prelesnih nožicah, ni bilo nikoli del mojih “odraslih” sanj. Doma so me vzgojili, da naj v življenju naredim vse, da bom sposobna preživeti sama, brez pomoči moža, staršev ali drugega “sponzorja”. Kar me seveda pripelje do vprašanja; kaj se je zgodilo s tem svetom? Oziroma, kaj se je zgodilo s temi mladimi puncami? Kaj res nimajo svojih bolj ambicioznih sanj? Je res ultimno zadovoljstvo početi nič in imeti bogatega moža?