Minilo je pol leta odkar sem se vrnila nazaj v službo in čas je, kot to počno zelo radi v naši firmi, za poletni razgovor. No, to ne bo razgovor, moji edini »poslušalci« ste moji bralci. To bo torej neke vrste polletni zapis. Pogovor med mano in vami.
Kje naj sploh začnem. V tej službi sem že skoraj 13 let. Bila je moja prva resna zaposlitev, ljubezen na prvi pogled. Tudi danes si skoraj ne predstavljam, da bi v življenju (razen pisanja knjig) delala kaj drugega ali za koga drugega (razen zase, se razume, za kar pa nimam jajc).
Bila sem torej »rosno« mlada. Imela sem 23 let, komaj sem diplomirala in že sem sedela v pisarni. Dali so mi veliko odgovornosti, jaz pa, ki nisem imela nobenega privatnega življenja, sem seveda delala od jutra do sutra. V službo sem prišla med prvimi, malo čez 7 uro zjutraj, odšla sem vedno zadnja, tudi po 19h, 20h zvečer. Nikomur nisem polagala računov. Kmalu po začetku svoje službene kariere sem se odselila od doma, vzela sem kredit za stanovanje, se vselila v sladko malo stanovanje v velikosti 42 m2. Doma me ni čakal nihče. V bloku so odprli majhen Spar, torej sem imela časa na pretek, da sem si nabavila tistih nekaj jogurtov in pomaranč. Fanta nisem imela, moje nove najboljše prijateljice so postale moje sodelavke.
V službi sem se temu primerno razdajala. Od jutra do sutra. Vedno sem odgovorila na vse mejle, jih 3krat prebrala in pretehtala svoj odgovor. Vse kar me je takratna šefica prosila, sem v hipu naredila. Če ji odgovora nisem posredovala v roku največ 2h ur, sem se sama sebi zdela nesposobna.
Ko sem napredovala na pozicijo, ki jo »okupiram« še danes (zahvaljujoč mojemu šefu št. 2, ki ga še danes neizmeno pogrešam), sem podobno pričakovala tudi od svojih podrejenih. Nisem mogla razumeti, kako nekdo pri 26 letih ne bi naredil vse, da uspe, si naredi kariero in napreduje. Bila sem (bojda) zahtevna šefica, ker sem jih želela naučiti, da se borijo in delajo z glavo. Nekatere je to zlomilo, dali so odpoved, najbrž so mi svoj čas celo zamerili, vem pa tudi da so mi drugi še danes hvaležni in da sem jih veliko tudi naučila.
Sama sem vmes dvakrat rodila. Še preden sem dobila Lumpacija so v službi začeli šušljati, da nam bodo pisarne preselili v drugo državo. Na porodniški sem osatla celih 5 mesecev. V bistvu sem komaj čakala, da se vrnem na delo in zopet uspodobim svoje možgane. Ne razumite me napak, svojega sina sem oboževala, vendar sem enostavno morala tudi delati z glavo. Vozičkanje in mešanje sadnih kašic me je rahlo ubijalo. Hotela sem akcijo. Seveda sem to storila, ker sem Lumpacija lahko pustila v odličnih rokah obeh babic. Drugače tega ne bi storila. To sem lahko storila tudi zato, ker je moja pisarna še vedno bila v Ljubljani. Danes temu ni tako.
Že po prvem otroku sem se zavedela, da v službi ne morem viseti do 20h. Ob 17h sem se dvignila in odšla. Kar je bilo že malo manj všeč mojim narejenim, ki so imeli ljubke ideje, da maratonske sestanke organizirajo ob 16h, seveda z obvezno pol urno zamudo. Takrat sem že bila »ožigosana«. Manj »predana«, beri manj sposobna.
Sedaj sem še »manj sposobna«. Pisarno imam v drugi državi, na poti izgubim 8h na teden, kar je, ko dobro razmislite, en cel delovni dan. Ki ga seveda morda le v eni tretjini potrošim na račun delavnika, ostali dve tretjini pa, jasno, na račun časa z mojo družino.
Tako sem danes le »povprečna« v svojem delu. Nimam časa za preverejanje slovnice v svoji francoščini. Na žalost tudi nimam časa, da bi se poglabljala v vse zadeve. Nisem odlična, tudi ne prav dobra. Ampak samo dobra. To, in nič več.
Kakšna napredovanja seveda lahko pozabim. Zadnjič mi je kadrovnica rekla, da sem zaradi svoje specifične »situacije« pač »omejena«. V prevodu – ker se nisem na preselila v drugo državo in sem »sama« izbrala, da se vozakam, naj pač pozabim, da bi lahko dobila bolj pomembno/novo (z isto odgovornostjo) delovno mesto. »Omejena« sem, ker imam otroke.
Sem pa tudi, na žalost, samo dobra mama in zadostna žena. Otroke prevečkrat prepuščam možu in celo varuški. In to je v očeh mojih staršev pravo bogoskrunstvo starševstva (v njuni dobi, so ljudje delali od 7h do 15h in zatorej je težko razumeti že to, da danes nekdo dela do 17h). Domov pridem le toliko, da se eno uro poigram z otrokoma, potem pa ju skopam in uspavam. In od utrujenosti skupaj z njima (z vsakim posebej) zaspim. Ko se končno privlečem v dnevno sobo, me mož seveda grdo gleda in se sprašuje, kako to, da se je sploh poročil z mano. Od mene namreč nima čisto nič več. Kakorkoli poskušam to spremeniti, na koncu vedno omagam. Ob 23h je namreč vedno potrebno še pospraviti stanovanje, pripraviti oblačila za otroke za naslednji dan in celo plačati kakšen račun.
Razultat: zadovoljen ni nihče. Ne moj šef (v bistvu on sploh ne ve kakšen »potencial« sem bila ko sem še delala po 12h dnevno, saj je prišel službovat k nam šele ko sem že bila prvič mamica), ne moj mož (tega najbrž res ni potrebno dodatno argumentirati), ne moji otroci, ne moja mama, skratka nihče. Do prijateljev seveda sploh ne pridem, ker če bi vprašali še njih, se najbrž sploh ne bi več spomnili kdo sem.
Moje stališče pa je tako; razdajam se, da bi bili vsi zadovoljni, zadovoljen ni zares nihče, jaz pa pri tem najbolj hiram. To, da časa zase nimam niti za en mišji drekec, si lahko mislite. Kakšen frizer, shopping ali kava s prijateljicami. Še glavo si komaj uspem umiti! (Na račun manjšega števila ur spanja, seveda!). Boli me križ od nenehnega vozakanja z avtom, svoje življenje izpostavljam vsakič, ko odidem na pot in od nikogar niti malo sočutja. Pravzaprav me vsi samo obtožujoče gledajo. Kriva sem si sama. Službe ne zamenjam, prav mi je… Ne odpovem se poklicu, ki me veseli (seveda bi raje pisala knjige, ampak s tem nekako ne bom preživela). Torej, bom samo povprečna. Dokler me ne bo (dokončno) izdalo zdravje. Ali dokler se ne odločijo, da me zaradi moje »povprečnosti« zamenjajo z novo »tepko«, ki nima družine in bo tako lahko delala tudi po 12h dnevno.
