Izpovedi Zapravljivke

Sara Bolt

February 3rd, 2010

The car must be German

Ne bom vam lagala, moja vozniška bo kmalu polnoletna. Moj vozniški dosje je brezmadežen… če odmislim, da sem bila dvakrat zaprošena da opravim alkotest, ki se je vedno izkazal za 0,0… kako se ne bi…

Prvič sem se vračala iz Mercatorja s 5 steklenicami (ja, steklenicami, potem si lahko mislite v katero leto datira ta alkotest) Stila (pa ja niste mislili, da česa drugega? Sicer pa… a to čudo še sploh delajo???), drugič pa sem iz parkirišča pred blokom v osmem mesecu nosečnosti (prve) v rikverc odparkiravala avto, da bi ga dala v garažo. Pa mi je nadobudno za ritjo stal nekdo z resničnim priimkom Đambo (kot znani slonček, le da mu ni bil čisto nič podoben, ne po videzu ne po karakterju). No jaz sem se seveda z mojim avtom Đambotu sparkirala v njegov nos in ker mu “nisem hotela” dati kupončka (le ti so bili na robu izumrtja in moja zavarovalnica jih sploh ni imela), je Đambo klical policijo, jaz pa moža, ki je bil v Budimpešti. Moj mož je klical svojega brata, kateremu sem se potem zjokala na licu mesta na temo kako ne fer je ta svet, češ jaz sem vendar noseča in trezna in res nisem kriva, če je Đambo s svojim avtom stal tako blizu mojega v bojazni, da ne bo iz zraka priletel kak drug avto in mu pred nosom maznil nastajajoči prosti parking.

Drugih srečanj s trki avta skoraj da ne pomnim, če odmislim še eno bližnje srečanje mojega avta s tistim od sodelavca na službenem parkingu, tudi v stanju nosečnosti. Ampak so far so good, nothing really happened.

Zdaj pa imam nov služben avto. Francoza. Peugeot. Ali kot je nekoč izjavil Stojan Auer na podelitvi Viktojev, sicer pa znani voditelj oddaje Poglej in (se) zadeni – PIŽO (francoščina mu nikada nije bila jaka strana). Pižo je lep in sladek in simpatičen a ne more nadomestiti moje Alfice. Pižo ima namreč pleh v malori. Kako naj drugače razložim dejstvo, da sem ga dan 5 ko sem ga prejela uspela zaznamovati z ograjo, ki je varovala aparat za izdajo pakring listkov, dan 10 pa je nasedel na kup zmrznjenega snega, ki se je pri temperaturi minus 10 stopinj celzija spremenil v kos betona in oba dogodka sta pleh udrla in barvo odstranila.

Sledilo je mučno psihološko pripravljanje, da odidem na zavarovalnico. Sklonila sem glavo, si nadela blond lasuljo in vse po pravici priznala. Kdor prizna mu je pol oproščeno, pravijo. S cenilcem sva rekla dve ali tri na temo kremic, ki jih uporablja njegova žena in sem šla. Zdaj vozim kot po jajcih, nisem pa še uspela poklicati servisa in se zmeniti za popravilo.

Moj mož se je ob prvi nezgodi še smehljal, pri drugi je pričel dvomiti v moje sposobnosti manevriranja avta na koncu pa se je vdal v usodo… zdaj je kar je. In potem je dejal: The wife (v mojem primeru husband) can be any nationality, but the car… the car must be German.

Oznake: avto, French
Objavljeno v Bad boys | 14 komentarjev »

February 1st, 2010

Indulge…

Zunaj pada sneg… pojav, ki se zadnje čase dogaja kot za stavo. V resnici smo že kar malo pozabili kakšna je stvar s tem snegom. Moj mož mi vedno reče: “takole je bilo ko smo bili mi majhni”… in zdaj so majhni naši otroci in glej no glej, imajo isto “snežno srečo” kot smo jo imeli mi.

Pri snegu je tako lepo, ko pogledaš ven in je vse belo, vsa grda smogovska sivina je izginila in človek ima občutek katarze. Prav simpatičen občutek po napornem tednu v službi. Don’t get me wrong, delo je pravi počitek v primerjavi z napetimi odnosi v babjem kolektivu. Ampak o tem ne bom več razpravljala.

V bistvu se mi je zahotelo razvajanja. Takega, ko se zapreš v kopalnico za vsaj kakšno uro in pol in ko končno pogledaš iz nje si čisto prerojen. No, takega razvajanja že dolgo ne poznam. Najprej je bil tu Lumpacij, potem je prišla še Bučka in ko si dan današnji umivam lase je kopalnica polna otrok, eden leze na straniščno školjko, druga se je z glavo ravno butnila ob rob kamnite police, ko je hotela doseči moje koralde, da bi si jih navesila okoli vratu. Ampak dajmo sanjati.

Ura in pol, zunaj je sneg, pada in pada, vi pa že cel dan ležite na kavču z revijami v rokah in toplim čajom na mizi. Prižgali ste si vsaj ducat svečk, ki škilijo iz majhnih svečnikov. Leno se pretegnete… ah… sanje… no, medtem ste si v kopalnici natočili vodo z medeno ali mlečno pjenušavo kupko, si tudi tam prikurili nekaj dišečih svečk in zdaj vas čaka samo še skok med 40 cm penice. STOP! Ali niste na nekaj pozabili? Seveda… kozarec konjaka. Khm… Who cares, saj so vendar samo sanje. Medtem vam igra Arabic Lounge in rahlo priprete oči. Mehurčki in svečke vam v hipu izgledajo kot dragulji. Alhambra…

Enivej, ne se še zbuditi, ampak tole zdaj bo pa čisto resna stvar. Še preden se boste izkobacali iz mandljevo-kokosove mlečno medene kupke Laure Mercier že bo na vrsti vaš lepotni zimski obred. Ko ste skočili v banjo ste si namreč takoj naredili en dober piling obraza. Ko boste končno spet na suhem lahko mirno nadaljujete. Pozimi, vsaj meni, kožo na obrazu zateguje kot da bi me zanjo vleklo vsaj vseh 7 palčkov od Sneguljčice. Zatorej sledi maska. Bogata, krasna, takšna, ki jo vaša koža kar posrka. Prav rada bi si privoščila Kenzoki marshmallow masko iz kakavovega masla in riža in bombaža in aaaahhhhh…

Nato pa par kapljic Darphin serum Arovita C, ki ga dobro vtrete v kožo. Medtem iztisnite eno veliko, res veliko količino Iso Urea kreme od La Roche Posay, ki vam bo kožo v hipu navlažila do zadnje celice hkrati pa njen vonj prav nesramno spominja na Chanel Allure summer. Vsekakor pa Iso urea – samo za suho (nerazdraženo) kožo. I lajk sou mač.

Next… nočna krema Chanel Ultra Correction Line Repair Nuit. Krema za oči Estee Lauder Verite. Krema za roke Garnier Hydralock. Ok, zdaj lahko pokukate iz kopalnice. Ali pa se prebudite v svojo živ-žav realnost tako kot jaz.

Bom pa z veseljem s tremi od vas podelila La Roche Posay Iso-Urea – smells like Allure Summer – experience.

All you need to do is… Just say YES!

Oznake: kozmetika, želje
Objavljeno v Bold & beautiful | 26 komentarjev »

January 28th, 2010

Gurmanski užitki v Baltazar gradu

V Purgervillu se vedno kaj dogaja. Roko na srce, Ljubljana je proti Zagrebu selo… Medtem ko v Ljubljani leta in leta čakamo na kakšno novo restavracijo, v Zagrebu rastejo kot gobe po dežju. Zagrebčani pač hodijo ven, se zabavajo in vse seveda S STILOM!

Če vas ljubljanska ponudba vedno znova razočara priporočam, da se prav po snobovsko na večerjo ali sobotno kosilce odpravite v Zagreb. Ko nam uspe narediti še tistih 14km manjkajoče avtoceste, bo obisk Zagreba pravi mačji kašelj.

Kam torej v Zagrebu?

V službenem času – Restavracija Vapiano, ki je sicer franšiza ameriške verige. Never mind. Kreativne pizze in paštice…

Restavracija Bocca Marai… s popolnoma New York style interjerom in francoskim pridihom v kuhinji.

Restavracija in Longue bar People’s in njen fusion food. Sicer je baje v času novoletnih počitnic menjala lastnika in tako ne vem ali je ta hip restavracija sploh odprta, ampak ko je bila, je izgledala super in takšna je bila tudi hrana.

Cafe Flores nikoli nisem bila, ampak kafič hvalijo vsi.

Restavracija Stefano.

Marcellino.

Zadnjih nekaj še nisem preizkusila, jih pa vsi po vrsti hvalijo.

Any other suggestions?

Oznake: Hrvaška, restavracije
Objavljeno v Bon Appetit | 17 komentarjev »

January 23rd, 2010

Top 3 holivudske mame

Po obilnem listanju (stricktly službenem) ženskih revij, januarskih in nekaterih že ferbuarskih, sem prišla do naslednjega zaključka… Naj kjut, seksi, simpa in sploh mame iz showbiza so (čisto moj osebni izbor):

1. Jennifer Garner…

…she is like a girl next door, poročena z Benom (aaaaah….)… Tako je simpatična, da jo naravnost obožujem. Njun družinski lifestyle bi bil lahko tudi vaš, komu mar za poklic, ki ga opravljata. Sploh nimate občutka, da sta oh so famous.

2. Liv Tayler…

…ona je res vilnska, lepa in … evo ostala sem brez besed. Perfect!

3. Milla Jovovich…

…ker se ni sramovala odvečnih kil po porodu, ker je low profile in ker je pač Peti element… pardon Milla.

Sicer pa, so not cool – Katie Holmes (tudi če res za obleke za Suri zapravi 20.000 $ mesečno)… kmalu bom začela verjeti, da je Tom ta “normalen” del te familije. Sploh odkar se Katie sprehaja po mestu v topli jakni, Suri pa v oblekici brez rokavov. Da o “tistih” visokih petah ne govorimo. Ista, I hate kategorija – Angelina… ne morem je, kaj pa vem. Vsega je preveč.

Oznake: otroci, revije
Objavljeno v Bollywood | 3 komentarjev »

January 19th, 2010

All love Paris… anytime

Po napornem tednu se je začel “naporen” vikend. Vstajanje ob 5h, vožnja na Brnik, letenje, pristanek, RER, hotel (suitcase drop-off)… trgovine…

Stvar je taka… razprodaje v Parizu je Bog letos napovedal za 12 januar, potem pa se je premislil in je z njimi začel 7… Temu je seveda sledilo to, da je bilo 16. januarja že skoraj vse razprodano. Baby Gap… je bil res pravi gap (torej velika črna luknja). Od zimske kolekcije sem samo v enem našla nekaj kosov Stelle Mc za Gap. Pa še tukaj me je razjezilo, da mi je prodajalka pri enem kosu pozabila dati popust. Ker sem to šele ob 21h opazila, sem sedaj prepuščena dobri volji in milosti moje drage Sanje, ki v ponedeljek leti v Pariz. O stvari sem jo že zbrifirala. Še dobro, da ima sama nečakinjo in ji najbrž tako početje ni španska vas. Namreč kako vrniti otroško cunjico (hvala Bogu Gap to omogoča v 90 dneh od nakupa, jupi!)

Next step: Galeries Laffayette. Me, myself and I alias MOI alias moja malenkost, se je odpravila do otroškega oddelka. Ok, priznam, najprej sva z mojo “partner in crime” odšli do čevljev, ki pa so jih sedaj prestavili v klet in tam me je od nizkega stropa začela dajati klastrofobija in sem enostavno pobegnila z izgovorom (ki je ŽAL resničen), da imam čevljev že tako ali tako preveč. Skratka LES ENFANTS v 4 nadstropju… Chloe za punčke – uspešno, zelo uspešno. Kenzo za fantke – neuspešno. Burberry za otroke – IZROPAN! Bučki nabavim majčko Little Marc Jacobs z miško. Miiii-jauuuuuu! Marc, oh, Marc. na koncu sem nabrala še en kup lesenih igrač in plastičnih krožnikov z Barbapapami, saj se še spomnite teh kosmatincev, ne? Sledje je Lumpacija razveselilo najbolj od vsega.

Od tam se zaženem k Operi v mega butik Nespresso. Očarana nad celotnim konceptom nabavim 350 kavic. Vključujoč 3 “limited edition” okuse: abricot, pain d’epices, creme des marrons…

Sledil je sushi chill-down v “lokalni sushi menzi” ob hotelu, ki je še vedno kao božično okrašena. Od napisa Bienvenue gori le ENUE… Whatever, sushi rules… Tu sem izvedela vse o situaciji na oddelku z oblekami. Bojda je tam vladal Darwinov zakon preživetja. Prerivanje, odrivanje, stegovanje, skakanje in to vse, let’s not forget – v toplih zimskih plaščih. Res se sprašujem kakšna je bila situacija na prvi dan razprodaj… saj ne, da bi to rada kdaj doživela. Vsekakor, ko sem jaz okoli 19h končno začela z ogledovanjem razprodaj v lastne namene, se je silna gužva že razblinila. Ostala so samo še pogorišča Marc by Marc Jacobs torbic in podobne tragedije.

Vmes sem seveda obiskala še en otroški Gap, kjer jim je uspelo celo to, da so me čisto po marketinško shecali in tako sem za mulčka kupila celo 2-3 kose pomladne kolekcije. ČE JE PA VSE TAKO LUŠTNO!!!!. Zara Home, no more of anything… nothing! vse že v pomladnih kolekcijah.

Chanel Rue Cambon… Ha, ha… ha, ha, ha… torbice, ki so še lani stale 1890 eurov, so zdaj že 2400… saj ne da sem jo imela namen kupiti… No medtem, ko sva si jih ogledovali (nekih 7 minut), so prodali kar 3. Glede Chanel Rue Cambon sem izvedela tudi zgodbo o popustu. Ste vedeli, da omogočajo modnim, lepotnim in zagotovo glavnim urednicam, da na “robo” nabavljeno v tem butiku prejmejo 30% popust. In nikar ne mislite, da pri tem mislim na francoske novinarke. Tudi naše ga imajo.

Pit stop: Starbucks. White Mocha. Shopping bags drop-off v hotelu. Idemo dalje… Obleke, obleke, obleke… Marc žal kljub razprodajam še vedno nedosegljivo drag. Druga linija – pogorišče po bombandiranju mode željnih Parižank in ostalih fashonistas. Vmes celo nabavim dve poletni obleki, jep, that’s me.. why buy winter clothes.. Kenzo in Sportmax. Poskusim modro Celine obleko, vendar imam občutek, da je prodajalka nastrojena proti meni. Prosim lepo, prodajalka ima na sebi Van Cleef & Arples Alhambra ogrlico, ki je jaz tudi v trgovini še nisem držala v rokah, okoli vratu pa je najbrž nikoli ne bom nosila. No, hvala Bogu je obleka prevelika.

Ves čas opazujem mame, ki svoje otroke zadekane v zimske vreče in budne vlačijo po vročih trgovinah. Zakaj jih vsaj malo ne slečejo? My point: če imaš denar za shopping – imaš najbrž tudi tistih 15 eurov, da z njimi plačaš varuško. Otroci pa vsi kot mali debili. Strmijo v prazno. Tudi petletniki v vozičkih. Ne predstavljam si Lumpacija, da bi sploh sedel v vozičku, kaj šele mirno.

Sledi ogledovanje torbic… V Longchamp vsa srečna najdem nahrbtnik iz linije Le Pliage v lavanda barvi… a kaj ko v vrsti za plačati stoji – reci in piši – 23 ljudi. Opustim namero, da se postavim v vrsto, ki me spominja na socialistične vrste za kruh. Next stop – Chloe bags… Privoščim si 50% znižani obesek za ključe.

Smer Galeries Lafayette Maison. Tudi tukaj so vrste. Čakam mojo “buddy, buddy”, da plača brisače. Jep, v Parizu znižajo VES tekstil in še kaj drugega. Skratka, znižali so vse; Bodum kafetjere, okvire za slike, fensišmensi lonce za kuhanje in jasno brisače ter posteljnino. Ves čas mi v glavi zvoni stavek “kako boš to transportirala domov?”, zato zatrem željo po nakupu posteljnine Jalla, ki je včasih krasila tudi police v Harvey Normanu, potem pa zgleda niso uspeli dobiti kritične mase ljudi, ki bi za posteljnino odštela več kot 100 eurov.

Z zadnjimi močmi se odvlečem še do Monoprixa. Kupim 7 gelov za prhanje Ushuaia. Smells good, costs peanats (beri 2,5 eura). Nothing fancy really, ampak res moji najljubši.

Drop down… skoraj padem v hotelsko sobo. Polni načrtov rezervirava Budda Bar, ampak se privlečeva samo do sushi menze, again. Ja, ja, saj sva res patetični, ampak bar hopping res nikoli ni bil moj šport.

Nedelja… 8h. Sonce… Kdaj sem že nazadnje videla modro nebo? V soboto nama je namreč dež naredil “very sexy” hairstyle… Vstajanje, zajtrk, RER A, smer outlet Village na postaji Val d’Europe (ena postaja pred Disneylandom, what else). po 45 min sva prispeli. Takoj sem ujeta. Trgovina z otroškimi dizajnrskimi oblačili. Toliko otroških Chloe cunjic nisem videla tudi v sanjah ne. Po eni uri selekcioniranja in kalkuliranja nabavim nekaj lepih kosov.

Trgovine so polne stvari. Obiščem Longchamp, Armanija, Diane Von Furstenberg, Celine (yes, yes, yes!!!), kjer se zavestno odpovem krasni svetlo roza torbi. Sledi Givenchy, Missoni, Max Mara, Furla, Salvatore Feragammo, Cacharel in Kenzo… Tukaj mi uspe veliki met. Možu nabavim usnjeno torbo za prenosnik, potovalno torbo na koleščkih, pulover in srajco… vse skupaj za cca 75% ceneje. Ne morem verjeti svojim očem. Tudi kreditna kartica je zadovoljna.

V Burberryju se gnetejo Japonci. Trečkoti kar letijo po zraku, od multi prisotnega klasičnega Burberry vzorca pa že kažem prve znake epilepsije. Pred Tod’s ljudje pridno čakajo v vrsti za vstop. Ralph Lauren – same picture…

Time to go… Za konec si privoščiva še kosilce v cafe-ju pri cerkvici Madeleine. Pot na letališče… letimo… (v družbi neandertalskih tipov, ki v vrsti za nama razglabljajo v mačističnem stilu in to z navitimi decibeli)… Brnik… reality strikes. Zbudim se iz modnih sanj v svojo družinsko idilo. Otroka spita… mož pa… čista desetka. Preživeli so vsi trije.

Oznake: čevlji, moda, obleke, otroci, Pariz, prijateljice, razprodaje, torbice
Objavljeno v Best Bargains, Bold & beautiful | 7 komentarjev »

January 11th, 2010

Top 5 of week 1

Začetek leta je zaznamoval Bučkin rojstni dan. Sorodniki so “napadli” naše stanovanje. Bučka pa se je v družbi babice metala po blazinah na postelji svojih staršev. Upihnili smo prvo svečko. Bilanca: dva zobka, hoja ob opori, 5 sekund samostojnega stanja. Njami cheesecake. In prelepa Chloe oblekica (prav ta s slikice), darilo najboljše botrce na svetu. BTW – nova pomladna kolekcija je za pojest.

Kaj pa je sicer zaznamovalo ta prvi teden novega leta?

Sneg

Slovenci smo en smešen narod. V snežnih dneh smo skoraj da junaški. Prav nihče ne posluša kako nevarne so ceste ampak vsak goni svojo koreto po cesti. Brez strahu, malo v levo, malo v desno, čez zarošene šipe se drajsamo po cesti.

V petek mi je pri Orto Baru na rahlem klančku pod železnico Alfica na mestu vrtela kolesa, za ritjo se mi je nalepil mestni avtobus ljubljanski, ki pa se mu je neizmerno mudilo in je želel s hupanjem premakniti moj avto. Pa sem si mislila, eh frajer, pa me porini naprej. Šlo je v roku kakšne minutke s pomočjo ročne. Hupa avtobusa torej ni učinkovito sredstvo za premikanje avtov. Sicer pa sem od Bežigrada do Poliklinike porabila, rekodrnih 35 minut.

S snegom seveda pride tudi kidanje snega. Sploh če sosedje svojih avtov ne sparkirajo v garažo in mora potem vaš mož, ki ima kot zakleto garažo ravno vmes in zato plug ni mogel počistiti pred njegovo garažo, šaflati sneg kot da mu za petami stoji sam jeti. Bilanca: bolečine v križu.

Razprodaje

Od silnih razprodaj sem uspela pokukati le v Massimo Dutti. Kje so časi, ko sem skoraj da vzela dopust, da sem obdelala vse razprodaje. Zdaj bi imela popolnoma slabo vest, če bi prosti čas, ki naj bi ga preživela z otroki, prebila na razprodajah. Če jo ne bi imela sama od sebe, bi mi jo nabijal moj mož. To obvlada.

I love Massimo Dutti. Očitno tudi vse ostale Slovenke. V četrtek, ko sem končno prišla do trgovine so bili že čisto izropani. Vseeno sem uspela nabaviti 4 kose: dve srajci, top in brezrokavnik. Bilanca 99.80 eurov.

Sicer pa je Massimo po novem osrečil tudi Zagrebčanke, ki se očitno z veseljem vozijo 45 minut do shopping centra, kamor se je “skril” Massimo. “Ured” v Zagrebu je v znamenju karo srajc, dolgih jopic in širokih pasov. Copy – paste.

5 minut miru za listanje modne revije

Sline so se mi cedile ob novi (slovenski) Elle. Recite kar hočete, revija prav lepo stoji skupaj, čeprav je res, da kar nekaj novic prekopirajo iz svoje francoske mame. Kot na primer tisto o zajkli Fifi, ki si sama riše oblekce znanih kreatorjev in ki ima tudi svoj blog.

Všeč so mi novi kreatorji Peka, ki smo si jih, what else, sposodili na Hrvaškem. Ivica Klarić me res spominja na novo Chloe kolekcijo, but aj lajk a lot. Tudi Zigman je celo navdušenje, žal ne za mojo nogo, leta in življenski slog. Berite – število zabav na katere sem povabljena v letu dni ne presega število prstov na eni roki. Pa še na te “zabave” ponavadi pridejo vsi oblečeni v črno… mislim VSE… ženske namreč. To je pač Slovenija. DOLGČAS!

V slovenskih revijah me načeloma najbolj zjezi to, da:

- v reviji vidite kos, ki vam je všeč, vendar to prevedeno v jezik navadne smrtnice pomeni, da lahko pozabite, da ga boste v trgovini sploh še dobile. Tako je meni na primer všeč rumen pulover s kratkimi rokavi in kristalčki Liu Jo, ampak kaj ko še nikoli nisem bila v trgovini in najbrž tudi ne bom uspela priti do nje.

- ali pa v reviji vidite vse tiste drage kose oblek, ki jih nikoli ne boste imeli. Moje vprašanje je, koliko Slovenk, si lahko privošči krasno obleko GF Ferre, ki so jo tako lepo vpletli v styling zadnje Elle na strani 58?

Upam, da mi uspe priti vsaj do novih Chanelovih lakov iz pomladne kolekcije: 503 in 505. Žal jih meni nihče ne podari tako kot tem beauty novinarkam, ki potem lahko pišejo o svojih kozmetičnih “skrivnostih”… Veste kaj, tudi jaz bi uporabljala vse te drage kremice, če bi mi jih kdo podaril. Bilanca: foušija novinarkam.

Spomini

Sprememba teme. Dramatična sprememba. Včeraj sem se nostalgično spomnila moje stare mame, ki je bila rojena v Dražgošah. Najprej so dopoldne v Slovenskem magazinu (ki je kot slikovno-zvokovna podlaga spremljal jutranjo igro mojih otrok) predstavili medene kruhe iz te vasi. Danes po njih najbolj slovi Cirila Šmid, ki nosi isto ime in priimek kot moja stara mama, vendar z nami sploh ni v sorodu. Vedno se spominjam teh medenih umetnin, ki so krasile tudi kuhinjo pri moji stari mami. Ali je to kdaj kdo jedel? Tu notri je namreč preveč dela in preveč je lepo, da bi to kdo jedel…

Zvečer me je na Dražgoše spomnila obletnica Dražgoške bitke. Kot majhna sem res velikokrat obiskala spomenik, ki tam stoji v opomin in spomin. Moja stara mama je takrat izgubila dva brata. Sama je kruti usodi ušla, ker je bila že poročena mati treh otrok in je živela v Ljubljani.

V denarnici nosim sliko, ko sem imela morda 4 leta. Na njej sem s v objemu moje stare mame. V Dražgošah, pred mozaikom, ki ga najdete na spomeniku.

Nisem političarka, Katarinca Kresal pa me je tokrat zadela v srce. Vloga žensk v NOB. Katarinca zna. Čeprav mi v osnovi sploh ni bila simpatična. Bilanca: nostalgični spomini in na dušo pihajoči govori me stisnejo pri srcu. Solze v očeh.

Pričakovanja

Na mojem seznamu so trije P-ji:

- Pariz… že to soboto. Kratek girly weekend. Shoooooooppppppiiiiiiiing. Večerjica. Sprehod po Marais. Kući pjevajući.

- Pust… opremo kar kupujem. Lumpaciju. V četrtek je bila aktualna gasilska čelada, danes pa že FBI čelada. Oboje Muller. Smrt za denarnice vseh staršev.

- Pomlad… ko bo dišalo v zraku. Topli dnevi in še vedno hladni večeri. Pisana harmonija cvetov na vrtovih. In Lumpacijev četri rojstni dan.

Bilanca: brez pričakovanj bi bilo življenje brezvezno.

In gremo naprej. S polno paro v drugi teden tega leta.

Oznake: čevlji, internet, nostalgija, otroci, revije
Objavljeno v Buttons & bow | 17 komentarjev »

January 9th, 2010

Mega kemeleonka

Prvi teden službe je za mano, jaz pa sem še salviji dolžna poslati šminko… No, zdaj, ko bom imela vsaj malo več dela na pošti, ker mi je končno uspelo randomizirati vaše komentarje na Eau Mega Viktor & Rolf in stvarca izgleda takole:

There were 9 items in your list. Here they are in random order:

kameleonka
janja
matilda
špela
Pika
akvarij
Nika
Ana
ekoas

Timestamp: 2010-01-09 08:26:59 UTC

Vsekakor pa, se oglasim še ta vikend! Zdaj pa vsi ven in se gremo kepat!

Oznake: parfum
Objavljeno v Buttons & bow | 9 komentarjev »

January 5th, 2010

Protected: Les trois mousquetaires

Oznake: služba
Objavljeno v Buttons & bow | Enter your password to view comments

December 31st, 2009

Silvesterska nočna mora z imenom Gorenje

Pred 4 leti sva z možem opremljala stanovanje. Lumapcij je bil na poti, treba se je bilo “odzipati” iz majhnega stanovanja in that was it. Harvey Norman je ponujal nakup bele tehnike na 12 obrokov brez obresti, če si vzel Diners kartico. Pa jo je moj mož vzel. Diners kartica se je izkazala za eno dobro stvar. Povsod lahko kupuješ na obroke in še milje za letanje z avionom zbiraš. Ne vem zakaj je nisem že tudi jaz vzela? Khm… time to get serious with this idea.

Kakorkoli že, ko sva se znašla v trgovini sem jaz po dolgem in počez začela hvaliti Gorenje, češ moja mama ima pralni stroj že od pamtiveka in ta dela kot urica, nikoli se ne kvari in če pa se že kdaj sploh je v 15ih letih, serviserji takoj pridejo. Ha, ha, ha… Moja mama najbrž živi v čudežnem vzporednem svetu, kar se Gorenja tiče, namreč. No, moj mož je bil takrat šele bolj malo časa moj mož in mi je verjel na prvo žogo (zdaj raje še cel popoldne surfa po netu in preverja resničnost informacij). Kupila sva super truper Gorenje pralni stroj in še sušilca. Take, z Red dot design award, what else!? Taka dva s “touch screenom”, a ne? Najnovejša. Mora da sta dobra, kot pravijo južno od Kolpe.

Pa najprej pripeljejo sušilec. In veste kaj? Nov stroj… NE DELA! In jaz z velikim trebuhom čakam, da nam pripeljejo novega (po številnih pregovarjanjih s strani mojega moža in grožnjam, da jih bo dal v medije). In ga pripelje ena gospa. Khm, pa me vpraša če ji lahko pomagam nesti sušilca… Khm, sem v 8. mesecu nosečnosti. No številka 2 je delal. Nekaj časa. Vmes pripeljejo pralni stroj. In veste kaj… NI DELAL! Pa saj to ni res. Dvakrat ga servisirajo, potem pa so kar novega pripeljali. Težko je verjeti, ampak je res. Tako imava zdaj sušilca, imenujmo ga številka 2 in pralni stroj, ki ga lahko imenujemo številka 4.

No, številka 2 je kmalu crknil. Pride serviser in že kar kopico rezervnih delov drži v rokah. Khm, pravi moj mož, ali že veste kaj je narobe z njim? Eh, mu odgovori serviser, veste tukajle za Slovenijo pač ne vgradimo vseh delov, če pa se pokvari, pa prinesemo še ostale dele, ki jih drugače vgrajujemo za “Zahodno Evropo”. No, blazno dobra fora, ne?

In tako sta se kvarila, enkrat eden, drugič drugi. Številka 4 ni centrifugiral na primer. Številka 2 je vrtel, pa nič sušil. Skratka, kot Pandorina skrinjica.

Gorenje vam stroje servisira 5 let, potem pa bolje, da jih kar zavržete, ker bi najbrž za serviserje plačali več kot za nov stroj. No, saj serviserji so vedno zelo simpatični. Oni popravljajo, jaz kuham kavo, kot me je naučila že mama. Njo pa najrž babica.

Problem vsega skupaj je, da naše Gorenje živi v časih, ki jih ni več. Proizvodnja štrajka (naj me Nika ne razume napak). Klicni center, pa živi v oblaku številka 9. Zakaj?

V nedeljo se nama je zopet pokvarila številka 4. Pralni stroj torej. Touch screen se ne odziva na noben “touch”… nežen, grob, srednje močan, mamin, očijev ali celo otroški. Niente. Nada. Nič. Mož v ponedeljek najprej po internetu prijavi napako nato, ker ni odgovora v 6ih urah, kliče, da prijavi kvar. Klicni center sprejme klic, ne vedo pa povedati, kdaj bo serviser prišel. WTF?!? Mož spet kliče v torek. Še vedno ne vedo kdaj pride serviser. Danes mi popustijo živci. Smo 31.12. Prazniki, v ponedeljek pa začnem s službo. Otroka sta bolana, ob 9h smo naročeni pri pediatrinji. Kličem in se zderem na gospo v klicnem centru. In nato na njeno šefico. Prva namreč trdi, da ne bo serviserja, ker jih je veliko na bolniški. Kaj me briga ji rečem, naj se pripelje pa iz Celja, če je tisti v Ljubljani na bolniški. Poleg tega ne morete imeti samo enega serviserja za Ljubljano. Druga pravi, da so vsi na dopustih. Tudi to me ne briga, danes je delovni dan. Pravi mi tudi, da ona nič ne more. Ja, kje pa dela? A dela za Ford, da mi ne more pomagati pri pokvarjenemu Gorenje stroju? Ona ni nič kriva. Ja, veste, jaz tudi nisem nič kriva, če se stranka pritoži, ker je na našo francosko kremo dobila alergijo. Pa ji ne rečem, veste, jaz s tem nimam nič, ker sem v Sloveniji, kremo so pa v Franciji namešali skupaj. Ker GOVORIM V IMENU PODJETA. Torej sem v očeh stranke ravno tako kriva kot tisti kemik, ki je kremo zmešal. In to je jasno vsem, ki delamo v tržno usmerjenih podjetjih. Kar naj bi danes bila vsa še živeča. Žal ne v Sloveniji.

Ne morem več. Imam dva mala otroka, polno perila. Pri družini z malimi otroki je pralni stroj najpomembnejši gospodinjski aparat ever. Sponzor naše in vaše mladosti. Kako mi lahko klicni center, ki bi moral biti skoordiniran, oziroma KOORDINIRATI serviserje, ne zna povedati kdaj bo serviser prišel? Tega ne razumem? Mar ni bistvo vsega zadovoljen kupec? Mar klicni center ne sprejema klice kupcev z namenom, da jim nato serviserji popravijo stroj? Kako potem oni med sabo niso skoordinirani?

Prva lekcija marketinga na fakulteti – Kupec je kralj. Ameriško, ampak v teh časih žal preklemano resnično. Izdelek je potrebno prodati, ampak catch je, da mora potem kupec biti še zdovoljen z njim. Ko vašo kartico potegnejo na blagajni, še ne pomeni, da so se vas za vedno znebili. WRONG! Gorenje se na to bolj malo požvižga.

Druga lekcija marketinga: zadovoljen kupec v statističnem povprečju o svoji izkušnji pove 5im osebam, nezadovoljen 25im.

Kaj vam zgornji dve stvari povesta? Keep your F…ing customer happy! Like it or not. To je to, kar vrti proizvodnjo, kar omogoča službo delavkam, klicnemu centru, serviserjem in gospodu F…ing Bobincu. Kako lahko podjetje, kjer leva roka ne ve kaj dela desna in ki seveda kot riba smrdi pri glavi, preživi v tržni ekonomiji? Ko se bomo naslednjič spet spraševali zakaj ni dela, zakaj ni kupcev in zakaj delavci štrajkajo… Ni dela, ni kupcev, govorijo mediji. Katerih kupcev? Halo, ljudje, pa kupci smo vendar mi vsi, ne pa neki imaginarni Marsovci s planeta levo od Venere.

Ampak veste, saj niste slepi, medtem se Gorenje “duva” s svojim mega Ora Ito pogramom. Ora Ito gre lahko v rito, če kupci niso zadovoljni. Pri gospodinjskih aparatih je design šele na drugem mestu. Najprej mora stroj delati. Pa tista strašna predstavitev hladilnika s kristali Swarovski v nočnem klubu v Moskvi. Koliko denarja je šlo za to, morda bi raje vložili malo več denarja v sistem organizacije klicnega centra in serviserjev, na dolgi rok zagotovo bolj pomembno. Bogat Rus bo kupil hladilnik, odprl ga pa itak nikoli ne bo, torej se mu tudi pokvaril ne bo. Ampak ko bo enkrat Miele ponudil hladilnik z diamanti, si ga bo pa lahko tudi privoščil in Gorenja se še spomnil več ne bo.

Najbolj noro od vsega pa je to, da je serviser danes prišel. Neumno se mi zdi, da moram izgubiti živce, nardreti dve uslužbenki (izpasti največja prasica na svetu, uničiti Silvestrovo dvema ženskama, ki se najbrž pe zdaj treseta od mojega rohnenja) v klicnem centru, da na koncu serviser pride… In zamenja celotno elektroniko pralnega stroja.

Oznake: Slovenija
Objavljeno v Buttons & bow | 9 komentarjev »

December 30th, 2009

Dobra doza dojenčkov, Ircev in SJP v letu 2010

Včeraj sem se spet malo po malo opajala z napovedniki za nove filme. Vsekakor vsem mamicam priporočam ogled dokumentarca Babies, ki prikazuje prvo leto v življenju 4 otrok: Namibijca, Japonke, Mongolca in Američana iz, no less than, San Francisca. Mislim, da ne bodo ostali ravnodušni niti tisti, ki otrok nimajo.

Zanimiv mi izgleda tudi film z naslovom Leap Year. Simpatičen zaplet in seveda Irci, Irska, pubi… bolje ne bi moglo biti.

Sicer pa mislim, da se bomo v 2010 nagledali Sarah Jessice Parker. Dama ima v žaklju za nas kar dva opevana filma.

Sex & The City 2 in Did You Hear About the Morgans.

Oba sta zagotovo winnerja. Zakaj? Khm, Sex & The City 2… tudi če bo zgodba še tako neumna, jo bodo reševale igralke. Charlotte je moja najljubša, že samo če se spomnim prizora iz prvega filma, ko ji ob nadiranju Mr. Biga (a je bil pri nas Faca ali je bil Faca v HR izvedbi, hilfe, hilfe!!!… oh, pravzaprav se je imenoval Živina) odteče voda. S Charlotte se lahko poistovetim tudi glede tistega, ko Samantha nadira Mirando zakaj se ni depilirala po nogah. Samantha pokaže na Charlotte in reče: “She is married too and she is not growing rain forest on her legs” ali nekaj podobnega. Zgleda, si bom tudi prvi del še enkrat pogledala.

Skratka drugi del filma je sodeč po napovedniku zelo obetajoč, čeprav je vsebina, kot so o njej pisali mediji, malo za lase privlečena (Mr. Big – recesija – varanje… bla, bla, bla… get over this crap already, how much can a woman take???). Tudi tisti strašni “oh so 80-ies” styling s trajno in v belih kavbojkah, ki so ga tako razvpito kazali po rumenih časopisih ni nikjer viden v napovedniku.

Besedica ali dve o tem stylingu. Styling sam po sebi je popolnoma neoporečen. Oporečna je trajna, ki so jo nabili Sarah J. na glavo in seveda to, da je ona za svoja leta čisto preveč suha zato se ji še trikrat bolj poznajo vse gube, sploh na vdrtih licih. Napovednik pa zgleda obetavno. Stylingwise seveda. Film se obeta od 28. maja dalje.

Že prav kmalu pa se obeta Sarah v kombinaciji z večnim smeškotom Hughom v filmu Did You Hear About the Morgans. Tukaj nam New York privoščijo samo v začetku filma, kasneje pa nas preselijo na tipično ameriško “podeželje”, kjer se sprehaja tudi Sarah Palin. Napovednik obeta. Zgodba obeta. Skratka, obetavno. See for yourself.

Oznake: film, moda, New York, otroci
Objavljeno v Bollywood, The B list | 7 komentarjev »