Imeli smo sporazum Drnovšek-Račan, pa se je toliko politikov spotaknilo ob njega, da so ga morali, kot persono non grato, umakniti. Potem sta poskušala dialog voditi Janša in Sanader ampak zgleda njuna priimka nista bila dovolj kompatibilna, da bi iz tega kaj pametnega nastalo.
Zdaj imamo arbitražni sporazum alias sporazum Kosor-Pahor (Ladies first!) ali po domače Sor-Hor sporazum. Nisem politik, ugotovila sem tudi, da je za preživetje v Sloveniji svoja politična prepričanja bolje skrivati kot kača noge, zato na tem mestu ne mislim razpravljati o tem ali je dobro ali ne, da je Sor-Hor sprejet. Bi pa navedla nekaj zanimive nedeljske statistike.
Pa poglejmo – v občinah, ki se jih Sor-Hor neposredno dotika, je bil omenjeni sporazum podprt z večino med 65-70%. Tako torej Piran in Izola. Medtem ko na primer v Škofji Loki, ki nima stika z morjem (z morjem jih povezuje “junction” imenovan avtocesta) gojijo zelo “patriotska čustva” in so Sor-Hor podprli le redki, natančneje 34% volivcev, ki so na ta lep nedeljski dan, premaknili svoje ritke do volišč.
Sicer pa saj ni važno, Sor-Hor referendum je pokazal, da smo Slovenci absolutno razklan narod in taki vedno bomo. Smo privoščjivi pesimisti, kjer se Finance razpišejo o tem kako je ameriška revija Los Angeles Times izjavila, da ima slovenska rezprezentanca najgrši dres na svetovnem nogometnem prvenstvu (OMG, how true is that… ha, Ekoas??? Čeprav je primerjava LA Times-a da naši dresi spominjajo na Charlija Browna alias Snoopyjevega lastnika po svoje “kjut” – če “pozabimo”, da je Charlie večni looser…), medtem ko uspehov slovenskega dizajna raje ne pohvalimo. Zakaj bi lahko hvalili, če pa je bolje pljuvati in se spravljati v “bad”?
Skoraj polovica tistih, ki so odšli na volišča (minus tistih 20.000 komadov) se je izrazilo proti Sor-Horu, bi bilo pa zanimivo videti, koliko njih bi odgovorilo pozitivno na vprašanje, o poletnem dopustovanju na hrvaški obali. Mediteran kot je nekoč bil… oglasi vabijo. Pridite!
Kdaj so se naši odnosi s Hrvati sploh tako “razrahljali”. Pa saj v ranjki Jugi nam Hrvati res niso nič hudega hoteli.Vsaj kolikor se spomnim jaz. Producirali so poletne hite, vsi smo poslušali Nove Fosile in se v en glas drli “Rock me baby”, ko je Riva zmagala na Evroviziji.
Slovenci imamo na splošno pač “probeme” s sosedi. Avstrijci so nam vzeli Celovec, Italijani Trst, Hrvati morje, edino Madžari so še kar ok, najbrž zato, ker jih ne razumemo. Pa tudi tisti sosedi iz bloka nas motijo, pa oni iz sosednje ulice, pa tisti idiot v avtu na sosednjem pasu ki ga pravzaprav ne vidimo, ker je v mrtvem kotu, skratka mi smo “sosedomrzneži”. How good does this make us feel?
Se spomnite tistega odličnega dela Top liste nadrealista, kjer so stanovanje razdelili na republike? Republika dnevna soba.. Pokrajina kopalnica… V bistvu se ne spomnim najbolje. Ampak vsaka soba je imela metlo namesto zapornice. Evropa gre v drugo smer. Evropa poskuša v isto stanovanje natlačiti en kup narodov in odpraviti vse metle med dnevno sobo in kuhinjo. Slovenija pa je v tej pisani družini tisti štirilietni otrok, ki se dere: “Ta igrača je moja!”. Vsi ki premorete dva ali več otrok (ki že govorijo), boste točno vedeli kako izgleda ta situacija. Kaj storimo starši v takem primeru? Rečemo “lubček, ja saj je tvoja, ampak daj no dovoli sestrici, da se 2 minuti igra z njo, itak jo čez 30 sekund sploh ne bo več zanimala”… Kdor deli stvari jih ima več. Respect. Ko pa se sami znajdemo v takšni situaciji, se v bistvu ne znamo ravno enako “kavalirsko” obnašati. Sucks… zdaj pa bodimo pametni.
P.S. Vsi starši pa tudi vemo, da se 5 minut po “sporu” noben od otrok več ne zanima za igračo, ki je bila jedro spora.
