Ne bom vam lagala, moja vozniška bo kmalu polnoletna. Moj vozniški dosje je brezmadežen… če odmislim, da sem bila dvakrat zaprošena da opravim alkotest, ki se je vedno izkazal za 0,0… kako se ne bi…
Prvič sem se vračala iz Mercatorja s 5 steklenicami (ja, steklenicami, potem si lahko mislite v katero leto datira ta alkotest) Stila (pa ja niste mislili, da česa drugega? Sicer pa… a to čudo še sploh delajo???), drugič pa sem iz parkirišča pred blokom v osmem mesecu nosečnosti (prve) v rikverc odparkiravala avto, da bi ga dala v garažo. Pa mi je nadobudno za ritjo stal nekdo z resničnim priimkom Đambo (kot znani slonček, le da mu ni bil čisto nič podoben, ne po videzu ne po karakterju). No jaz sem se seveda z mojim avtom Đambotu sparkirala v njegov nos in ker mu “nisem hotela” dati kupončka (le ti so bili na robu izumrtja in moja zavarovalnica jih sploh ni imela), je Đambo klical policijo, jaz pa moža, ki je bil v Budimpešti. Moj mož je klical svojega brata, kateremu sem se potem zjokala na licu mesta na temo kako ne fer je ta svet, češ jaz sem vendar noseča in trezna in res nisem kriva, če je Đambo s svojim avtom stal tako blizu mojega v bojazni, da ne bo iz zraka priletel kak drug avto in mu pred nosom maznil nastajajoči prosti parking.
Drugih srečanj s trki avta skoraj da ne pomnim, če odmislim še eno bližnje srečanje mojega avta s tistim od sodelavca na službenem parkingu, tudi v stanju nosečnosti. Ampak so far so good, nothing really happened.
Zdaj pa imam nov služben avto. Francoza. Peugeot. Ali kot je nekoč izjavil Stojan Auer na podelitvi Viktojev, sicer pa znani voditelj oddaje Poglej in (se) zadeni – PIŽO (francoščina mu nikada nije bila jaka strana). Pižo je lep in sladek in simpatičen a ne more nadomestiti moje Alfice. Pižo ima namreč pleh v malori. Kako naj drugače razložim dejstvo, da sem ga dan 5 ko sem ga prejela uspela zaznamovati z ograjo, ki je varovala aparat za izdajo pakring listkov, dan 10 pa je nasedel na kup zmrznjenega snega, ki se je pri temperaturi minus 10 stopinj celzija spremenil v kos betona in oba dogodka sta pleh udrla in barvo odstranila.
Sledilo je mučno psihološko pripravljanje, da odidem na zavarovalnico. Sklonila sem glavo, si nadela blond lasuljo in vse po pravici priznala. Kdor prizna mu je pol oproščeno, pravijo. S cenilcem sva rekla dve ali tri na temo kremic, ki jih uporablja njegova žena in sem šla. Zdaj vozim kot po jajcih, nisem pa še uspela poklicati servisa in se zmeniti za popravilo.
Moj mož se je ob prvi nezgodi še smehljal, pri drugi je pričel dvomiti v moje sposobnosti manevriranja avta na koncu pa se je vdal v usodo… zdaj je kar je. In potem je dejal: The wife (v mojem primeru husband) can be any nationality, but the car… the car must be German.