Objave označene ‘French’

The car must be German

Wednesday, February 3rd, 2010

Ne bom vam lagala, moja vozniška bo kmalu polnoletna. Moj vozniški dosje je brezmadežen… če odmislim, da sem bila dvakrat zaprošena da opravim alkotest, ki se je vedno izkazal za 0,0… kako se ne bi…

Prvič sem se vračala iz Mercatorja s 5 steklenicami (ja, steklenicami, potem si lahko mislite v katero leto datira ta alkotest) Stila (pa ja niste mislili, da česa drugega? Sicer pa… a to čudo še sploh delajo???), drugič pa sem iz parkirišča pred blokom v osmem mesecu nosečnosti (prve) v rikverc odparkiravala avto, da bi ga dala v garažo. Pa mi je nadobudno za ritjo stal nekdo z resničnim priimkom Đambo (kot znani slonček, le da mu ni bil čisto nič podoben, ne po videzu ne po karakterju). No jaz sem se seveda z mojim avtom Đambotu sparkirala v njegov nos in ker mu “nisem hotela” dati kupončka (le ti so bili na robu izumrtja in moja zavarovalnica jih sploh ni imela), je Đambo klical policijo, jaz pa moža, ki je bil v Budimpešti. Moj mož je klical svojega brata, kateremu sem se potem zjokala na licu mesta na temo kako ne fer je ta svet, češ jaz sem vendar noseča in trezna in res nisem kriva, če je Đambo s svojim avtom stal tako blizu mojega v bojazni, da ne bo iz zraka priletel kak drug avto in mu pred nosom maznil nastajajoči prosti parking.

Drugih srečanj s trki avta skoraj da ne pomnim, če odmislim še eno bližnje srečanje mojega avta s tistim od sodelavca na službenem parkingu, tudi v stanju nosečnosti. Ampak so far so good, nothing really happened.

Zdaj pa imam nov služben avto. Francoza. Peugeot. Ali kot je nekoč izjavil Stojan Auer na podelitvi Viktojev, sicer pa znani voditelj oddaje Poglej in (se) zadeni – PIŽO (francoščina mu nikada nije bila jaka strana). Pižo je lep in sladek in simpatičen a ne more nadomestiti moje Alfice. Pižo ima namreč pleh v malori. Kako naj drugače razložim dejstvo, da sem ga dan 5 ko sem ga prejela uspela zaznamovati z ograjo, ki je varovala aparat za izdajo pakring listkov, dan 10 pa je nasedel na kup zmrznjenega snega, ki se je pri temperaturi minus 10 stopinj celzija spremenil v kos betona in oba dogodka sta pleh udrla in barvo odstranila.

Sledilo je mučno psihološko pripravljanje, da odidem na zavarovalnico. Sklonila sem glavo, si nadela blond lasuljo in vse po pravici priznala. Kdor prizna mu je pol oproščeno, pravijo. S cenilcem sva rekla dve ali tri na temo kremic, ki jih uporablja njegova žena in sem šla. Zdaj vozim kot po jajcih, nisem pa še uspela poklicati servisa in se zmeniti za popravilo.

Moj mož se je ob prvi nezgodi še smehljal, pri drugi je pričel dvomiti v moje sposobnosti manevriranja avta na koncu pa se je vdal v usodo… zdaj je kar je. In potem je dejal: The wife (v mojem primeru husband) can be any nationality, but the car… the car must be German.

Posodi mi svojo roko (in obleke)

Tuesday, December 29th, 2009

Zagotovo ena največjih “pomanjkljivosti” starševstva zelo majhnih otrok je neažurno obiskovanje kina. Ko se enkrat navadiš na to, da pač malo čakaš in se v bistvu navdušiš nad tem, da se ti ni potrebno drenjati v Koloseju, si zmagal. Film leto, dve ali tri kasneje veselo pogledaš na DVDju. Če se ti res zelo mudi, pa ga najameš s pomočjo Apple TVja in i Tunes kartice.

Prednosti “domačega kina” so zagotovo naslednje:

- ni stroškov z varuškami ali oportunitenih stroškov z babicami

- malčki so pod kontrolo, film pač prekineš in se med predstavo ne žreš, če je doma vse OK

- namesto kokic si lahko privoščiš kozarec rdečega in hrano po lastni izbiri

- vedno sediš v “najboljši vrsti”

itd…

Takole sva si z možem v teh dneh ogledala tri filme.

Za začetek večno zabavno Sandro B. v filmu All About Steve. Verdict: I’ve seen better of her.

Sledil je film s Hieglovo Katarinco in Gerardom Whatever, ki sliši na ime The Ugly Truth. Verdict: pretty decent. Najboljši del tega filma bi bil zagotovo komentar Gerarda na opisovanje popolnega moškega (ki kot trdi ona, obstaja) kot ga vidi Katarinca v telefonskem pogovoru. Potem ko jo nekaj časa posluša izjavi: “Are you sure you are not calling from Europe?”

Za konec pa nekaj let star francoski film s prelepo Charlotte Gainsbourg; Prete-moi ta main (v dobesednem prevodu: Posodi mi svojo roko). Ali kot so to velemno prevedli v slovenščino: Kako se poročiti in ostati samski. Krajše zgleda ni šlo. Never mind, film NAMA je bil všeč. Kar je že zagotovo svojevrsten uspeh. Sploh so mi francoski filmi všeč. Imajo vedno nek dodaten zaplet, ki ti ga hvala Bogu ne razkrijejo že v napovedniku. In prav ta zaplet naredi film veliko bolj oseben in cool. Skratka, tudi če niste ljubitelj (francoske) mode (tiste bolj street smart) se film splača videti. Moškim bo všeč Charlotte (tako posebna je, da je prav izjemno lepa), ženskam tudi, zgodba je simpatično smešna, zaplet do srca segajoč. Cherry on the top pa je styling, ki so ga namenili Charlotte. Prevrtala sem cel net, da bi vam pokazala nekaj teh prelepih oblekc, ampak kaj ko se vse fotke fokusirajo na igralkin obraz, ki je mimogrede hči “razvpitega” para Birkin/Gainsbourg.

Ja, hči tiste Jane Birkin po kateri se imenuje slavna Hermesova torbica in tistega Serge Gainsbourgja, ki je v 60ih letih s svojimi dejanji provociral celo tako svobodomiselne Francoze. Skupaj pa sta med drugim vzdihovala v pesmi “Je t’aime…. moi non plus”. Tole slednje je pri nas najverjetneje še najbolj znano v zvezi z njima.

V Charlotte torej ne boste našli niti kapljice francoske krvi.

Vsekakor priporočam ogled filma in svojo modno pozornost nujno usmerite na naslednje obleke, ki jih nosi Charlotte:

- vojaški plašč

- turkizno zeleno obleko, ki odkriva eno ramo

- belo obleko na V izrez.

Ter seveda… UŽIVAJTE v prvi vrsti vašega domačega kina.

Let it snow…

Sunday, December 20th, 2009

cookie saraVčeraj sem se zbudila v zasneženem Piranu. Najbrž tudi domačini tega ne vidijo vsak dan. Kot tudi najverjetneje ne slišijo vsak dan alarma, kadar morje prestopi obalo. Lahko si mislite, kako je alarm preplašil moje sodelavce iz vseh mogočih republik bivše Jugoslavije. Nekateri so se že spraševali, da ja niso Hrvati vendarle napadli Slovenije v neverending bitki za Piranski zaliv. Meni pa se je “posvetilo”, da v resnici Hrvati že posedujejo Piranski zaliv. In sicer kar z Vip netom. Ko sem zjutraj pošiljala SMSe sem opazila, da Simobil v Piranu sploh ne vleče in da me je telefon avtomatično preklopil na Vip net.

Zbudila sem se ob 7h zjutraj in najraje bi glavo zakopala nazaj v blazino. Pa sem vstala in ob 8h sva jo z Nixonom krenila na pot proti Ljubjani. Seveda sva odločitev v trenutku obžalovala. Ko sva se v eni uri premaknila za tri puta ništa in obdelala že vse teme, ki so nama sploh uspele priti na misel, sva se znašla v totalno beli fatamorgani cestne beline. Mislim, da takšne ne zna pričarati niti najnovejši Ariel. Burja je nosila sneg, ki je ustvarjal belo meglo. V silni belini so se mi kot v delirium tremensu začeli prikazovati zasneženi kamioni, ki jih v resnici ni bilo. Potem pa so naju še “vrgli” z avtoceste in po lokalni sva se rolala do Divače. V megli, belini, snegu… In potem se je oglasil radio Capris in Dean Martin: “Let it snow, let it snow, let it snow…“.

basset houndNixon me je pogledal z očmi žalostnega psa basset hounda alias Snoopyja. V stilu; “pa a me zezajo, al’ kaj”. Jaz pa sem ob poslušanju besedila tega evergreena egoistično izjavila: “joj kaj bi dala za en tak romantičen Božič, ki bi ga z mojim možem preživela čisto sama, takole v dvoje”… God, tega najbrž nikoli več ne bo… In misli so mi odtavale daleč stran…

V glavi so se mi mešale slike vseh mogočih predbožičnih pričakovanj. Od tistih v otroštvu, ko sva s sestro iz obilice snega, ki ga je plug narinil ob cesto pred našo hišo, naredili iglu. In naš zasneženi vrt na Mirju. Pogled na belino, na zasnežene jablane. In na vse Božiče, ki smo jih preživeli skupaj s teto in stricem ter njegovo družino. Odpiranje daril. Nato pa najstniška leta in večno hrepenenje po romantičnem Božiču z ljubeznijo mojega življenja, ki je najstniškemu obdobju primerno, vsako leto spreminjala svoj obraz.

noaSledili so decembri v Parizu. Pred 10imi, 11imi leti. V letu, ko je Fred Farrugia za Lancome “skreiral” svoj belo/rdeči božični make-up. To je tisti, ki se ga Pepermintka zagotovo ne spomni, Matilda pa sigurno ve, o čem govorim. Pa božična mrzlica na Champs Elysees in leto, ko je cel Boulevard Haussman dišal po Dior J’adore ali Chacharel Noa. Ali pa tisti francoski Božič, ko sva z Melanie krenili k njeni babici v Gers, oziroma neko vasico tam doli. In to prav tisto vasico, za katero je leta 1999 Paco Rabanne napovedal, da jo bo “prizadel” padec enega dela vesoljske postaje Mir, ki naj bi se ob sončnem mrku 11. avgusta 1999 razletela (drugi del naj bi, kot zakleto padel na Bois de Vincennes blizu katerega sem živela, not my lucky year, če bi verjela Pacotu in njegovi “Pacolypsi” kot so jo v smehu imenovali Francozi). Paco pa je trdil, da je to razbral iz Nostradamusa.

buche de noelGers je bil doživetje zase. Tipičen francoski “Sud-Ouest” (jugo-zahodni) Božič. V krogu širše družine, vseh babic, stricov in tet ter obvezne zaroke bratranca, ki je svoji izvoljenki nadel rožnati diamant, zaradi katerega sploh ni več mogla dvigniti roke. OMG!. Začeli smo z šampanjcem in foie gras (ki ni kar neka pašteta, da ne bi užalili Francozov) brez katerega ne gre v tem delu Francije. Nadaljevali smo s kopunom polnjenim z “marrons glaces” in končali s slavnim božičnim polenom “la buche de Noel”, sladico, ki je v bistvu čokoladna rolada. Na koncu seveda ni manjkal Armagnac. Nato pa smo se v mrazu odpravili v vaško cerkvico na polnočnico in se s svečkami v rokah v en glas drli “Sainte Nuit…” (Sveta noč…).  Naslednje jutro pa smo ob 15ih stopinjah sedeli na vrtu, srkali šampanjec (kar naprej v tistih dneh, sploh ni bilo važno ob kateri uri) in zrli v zasnežene vrhove Pirenejev. Ah, spomini, spomini.

No, ta prelep francoski Božič se je nato raztegnil v prelepo pariško Novo leto. Melanie je ostala pri babici meni in Choice pa je prepustila ključe svojega stanovanja. Silvestrovo je postalo gurmansko doživetje. Sprehodek po Le Marais, stikanje po malih trgovinicah in prekrasen ognjemet. Mraz, dekleta pa kar v sandalih (not us!). Brrr. Živele UGGice (pletenke v vijola barvi mi ne dajo miru… škoda da je Božiček že opravil svoje nakupe).

Z možem sva imela le malo takih Božičev v dvoje. Sva se pa močno navlekla na tista novoletna praznovanja v družbi Ive in Albina, najinih naj zagrebških frendov, ki govorita slovensko brez najmanjšega naglasa. Skupaj smo jih dočakali precej, v štiri, v skoraj pet, letos bomo tisto skupno v 6 zaradi mici, mici male Hane žal izpustili. Hiša Franko, Nebesa ter nazadnje nebeška kuhinja mojega moža. Ki se je slavno opekel, se nato od silnog bola in po mojih navodilih, da ga bo tako manj bolelo, napil, nato pa sva se ob rahlem sneženju, z mojo malenkostjo za volanom, odpravila v porodnišnico. False alarm. Sem bila pa definitivno najbolj fensišmensi “mum to be” v čakalnici. Sveža frizura, perfect make-up… in poleg naju je sedel zaskrbljeni Valentin Areh. Moj rahlo vinjeni mož mi je poskušal razložiti kdo je Valentin Areh. Pred usta si je nastavil roko kot mikrofon in govoril: “za 24ur: Valentin Areh iz Afganistana… za 24ur: Valentin Areh iz porodnišnice…”. No Valentin je tisto noč postal očka, naša Bučka pa je v resnici na svet pokukala šele 3. januarja. False alarm, skratka.

Sedaj ko sem obesedila svojo nostalgijo in hrepenenja ugotavljam, da se zagotovo ne bi branila Božiča v krogu širše družine, ki žal ni več tako enotna kot nekoč. Francoski Božič in Novo leto sta tudi vredna ponovitve. Hiša Franko in Nebesa, vsekakor. Over and over again. Vedno pa z mojim možem in otroci. Drugače to sploh ne bi bil pravi Božič. V dvoje nama ostane le polnočna ura. Who cares, bova raje kdaj marca pobegnila v New York… khm, no, saj ko bosta otroka malo večja bi si lahko privoščili tudi kakšen Božič v Velikem Jabolku, why not?

p.s. najlepša božična darila so zagotovo tista, ki jih ne pričakuješ. Božična vila Tjaša mi je spekla piškotke in podarila domačo marmelado. Tjaša je taka vila, ki je personalizirala tudi Sarino piškotno božično drevesce na zgornji slikici. Hvala Tjaša.

Sestra Axelle in njeno sočutje

Tuesday, December 1st, 2009

axelleredVčeraj je imela v Parizu koncert Axelle Red. Belgijska pevka, ki najbrž ni ravno znana v naših krajih. I love her. Sicer me spominja na eno simpatično Evo…

Axelle je tudi zelo angažirana ambasadorka Unicefa in kot je včeraj povedala v intervjuju za France 2, je morala vse kar je videla na svojih dobrodelnih potovanjih po malo manj priviligiranih krajih tega sveta “prežvečiti” in tako je nastal njen novi album Sisters & Empathy.

Do sedaj je sicer pela v francoščini najbolj “znana” v naših krajih pa je najverjetneje zaradi himne, ki jo je skupaj z Youssou N’dourjem zapela na nogometnem prvenstvu leta 1998 v Franciji.

Ena mojih najljubših njenih (v duetu Renaud-om) pa je Manhattan Kaboul, ki že nakazuje njeno angažiranost pri Unicefu.

Sicer pa bi tudi moj old travelling buddy Aleš razumel o čem govorim, če rečem, da je najboljši album od Axelle star že veliko, veliko let in sliši na ime A Tatons. Sva ga na številnih poteh od Dunaja do Ljubljane in v obratno smer preposlušala vsaj stokrat. Vsaj. In potem je Aleš kar nenadoma spregovoril francosko. Fora.

Če se srečne prebujate ob vaši slabši polovici za vas; Ce Matin, če pa ste ravno v melanholično depresivni ljubezenski fazi za vas; Rester femme. Axelle razume vse “etats d’ame” ki jih premore ženska. Res prava sestra z veliko sočutja.

Od Provanse do Čajne palače

Monday, November 30th, 2009

Ko se je Slovenija osamosvojila je bilo za uspeh potrebno imeti “enu majcenu” kapitala in malo večja jajca (pardon my French!). Ter biti iz primerne generacije. Za vse, ki takrat še nismo bili niti polnoletni še vedno ostaja upanje da dobimo kakšno od odličnih franšiz, s pomočjo katerih bomo lahko čičali na naših ta zadnjih, denarci pa bodo kar sami padali v žakelj. Če nam jih pred nosom ne bodo izpulili “stari mački”.

occitaneEden takih mačkov je zagotovo Zvone Krznar (in njegova partnerica Milojka, če je verjeti zapisu v Financah), ki je v Slovenijo (nato pa še na Hrvaško) pripeljal L’Occitane. Le kdo danes ne pozna te francoske blagovne znamke iz srca Provanse?

melvita

Zvone in Milojka imata očitno nos za prave biznise. Zdaj sta pripeljala še Melvito. Nekako sta torej zavohljala, da bi naravna in organska kozmetika znala biti “the thing” v desetletju, ki je pred nami. Poleg nosu imata tudi smisel za tak tip “flagship” trgovin. Prodajno osebje v njihovih trgovinah je po večini odlično.

Zdaj pa sta, če je verjeti, da za tem stoji Stillmark, zopet udarila. Sedaj sta lastnika že skoraj pol trgovin v starem mestnem jedru. Ne vem ali imata pri Zokiju kakšne veze, ker ne vem kako jima ratuje odpirati trgovine v lokalih za katere jaz tudi opazila nisem, da so bili kdaj prazni in torej na voljo za najem.

thes4Tokrat sta se oddalila od kozmetike in napovedala božično vojno Čajni hiši Cha. Prav blizu nje, v smeri proti Škucu sta namreč odprla ogromno trgovino Le Palais des Thes. V njej se vam pred Božičem zagotovo ne bo potrebno drenjati, saj je res OGROMNA. Žal vam z originalnimi slikami danes ne morem postreči, saj žal nista tako prijazna do Ljubljančanov in turistov, da bi svoje trgovine imela odprte tudi ob nedeljah. Zadovoljiti se boste morali s fotko tipične trgovine. BTW, trgovin je v svetu za en slab ščepec, torej sta morala biti zares prepričljiva, da sta pridobila tole farnšizo. Slovenčki pa se lahko pohvalimo, da smo ena od redkih držav, ki premore njihov butik. Celo Pariz jih našteje “samo” 5, cela Francija pa jih ima 14. Potem pa najdete še po 2 v Bruslju in Oslu, ter po eno v Dublinu in Tokiju. Skupaj imajo v svetu torej 21 butikov. Wow!

thes1

Čaje in ostale zadevščine (na primer svečke z vonji po čajih) si bodo sicer lahko privoščili tisti z malo globjim žepom, saj če je verjeti internetu stanejo čaji nekje med 15 in 20 eurov, svečke pa celo 35. za čajnike boste morali seči še globje v žep in odšteti cca 170 eurov (spet, če gre verjeti internetu). najdete pa tudi čajne šalice za cca 20 eurov. Čajna hiša, run for cover!

Le Palais des Thes se je rodila v Franciji, ki ne slovi ravno kot država pivcev čaja. Ustanovila jo je skupina 50ih navdušencev, ki tudi sami harajo po svetu in iščejo čaje za vse okuse.

No, Čajni hiši še vedno ostane čajnica, ker Le Palais des Thes je nima. Vam pa bojda ponudijo čas. Up-selling par excellence.

Za to “odkritje” v starem delu Ljubljane gre zahvala moji dragi Choice, ki je mimogrede odkrila še, da v Škucu v sobotah ob 10h “predvajajo” lutkovne predstave za otroke, ki trajajo cca 20 minut in stanejo 2 eura. Mislim, da bi se tudi Natacha strinjala, da je odlično imeti takšne “tetice”, ki vam kdaj pa kdaj prevzamejo vaše dete, da lahko še kaj opravite, poleg tega pa so kulturno-umetniško razgledane do zadnjega lasu na glavi. Slava Choice!

Filmi za predbožični čas

Thursday, November 26th, 2009

Vsem, ki jih predbožična evforija moti, se že v naprej opravičujem, ampak še malo, še malo, še malo pa bo december in jaz sem stari romantik. Obožujem sneg, okrašeno božično drevesce in čokoladni liker. Zato vam bom najverjetneje precej “nabijala” v “Christmas spirit-u” v mesecu, ki je pred nami. Ok, pravno formalno opravičilo je za mano, tako da, let’s get this party started!

December ima seveda tudi “svoje filme”. Poleti bi človek gledal Mamma Mia, v decembru pa je moj seznam filmov na DVDju, ob kuhančku, modenjakih, kaminu, ki ga imam samo v glavi ne pa tudi v stanovanju, sledeč:

The Family Stone (Nova v družini)

family stone

Sarah Jessica je “oh so not Sex and The City” v tem filmu, da si ga je že zato potrebno ogledati. Diane je odlična kot vedno. Absolutni must see predbožičnega časa.

The Holiday

holiday

Nisem pristaš Cameron Diaz, amapk njen soigralec (OMG Jude!) odtehta. In seveda Kate Winslet. Moj mož je sicer ob tem filmu zaspal v kinu tako da… bolj za ženski večer.

Love Actually

love_actually_movie

Eh, kaj bi zgubljala besede o Hughu in Colinu (oh Mr. Darcy!). Pa tudi o vsebini mi najbrž ni treba maštati. Samo kaj ko se ga z možem lansko leto decembra, ko sem bila čisto na koncu nosečnosti z Bučko, nisva upala gledati. Namreč, ko sem bila noseča z Lumpacijem Vagabundom so se mi sredi filma začeli popadki. Skratka, letos bo treba nadoknaditi.

Joyeux Noel

joyeux noel

Pogreje dušo, ni holivudska produkcija, zelo, zelo, zelo lep film. Sploh če imate radi francoščino. Pa tudi drugače. Solze so zagotovo posebna katarza.

Moj mož je k listi dodal svoj “božični prispevek”… Ne verjamem, da ga bova gledala, ampak evo, če imate doma “pravog muškarca”, ki bi znal komplicirati ob zgornjih filmih….ratatatatatata-bum-bum-bum ali Die Hard 2 alias “Umri muško 2″. V katerem Bruce Willis izreče najboljši citat ever: “I am to old for this shit” (Kolikokrat ste to že izrekli, pa niste vedeli, da morate za vaše besede plačati tantieme Brucu?) Izbor je opravičil s tem, da se film dogaja na božični večer, ko “ugrabijo” letališče. Moji rahlo blond možgani si sicer ne predstavljajo kako lahko letališče zvežeš in vtakneš v prtljažnik, ampak tisti, ki ste film videli, vam je najbrž jasno kako se to stori.

die hard 2

Sicer pa mozgam in mozgam in mi ta hip ne pride na um noben drugi film, ki ima božični večer kot osnovno katarzo (razen seveda absolutna klasika Čudež na 34.ulici).

34street

Bom vesela, če malo pobrskate po vaših spominih in mi javite še kakšen primeren film, ker že kuham čokoladni liker, prižigam kamin v moji glavi in si tlačim debele volnene nogavice na noge! DVD player prižgi se!

Knjigice za žensko dušo

Saturday, November 21st, 2009

Priznam in ni me sram, prav rada preberem kakšno chick lit. Odvisno pač od trenutnega počutja. Trenutno imam en dooooolg seznam lahkotnih knjigic, ki si bi jih rada nabavila in seveda prebrala. Khm, morda pa me usliši Božiček, ker žal nobene nisem videla pri nas.

Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala do konca je izpod peresa Lauren Weisberger in nosi naslov Chasing Harry Winston. Lauren je seveda znana asistentka Anne Wintour, ki je svojo šefico prelila v knjigo (in kasneje film) The Devil Wears Prada. Zgodba knjige z zelenim salonarjem pa govori o treh “30 to be” bejbah iz New Yorka in je popolnoma simpatična, malce drugačna od tipičnih pocukrank in seveda, če imate radi New York je nepogrešljiva (bolj down to eatrh od Seksa v mestu).

Pa se mi je zdaj zahotelo še tretje njene knjige z naslovom Everyone Worth Knowing, ki govori o PRju in seveda New Yorku… kaj bi človek še sploh hotel lepšega.

lauren

lauren1

Znotraj knjige Chasing Harry Winston pa Lauren omenja tudi knjigo Something Blue izpod peresa Emily Griffin in njeno predhodnico Something Borrowed. Hrvati seveda že imajo obe knjigi v hrvaščini, mi pa še kar čakamo… What’s the plot? Dve najnaj frendici in ena drugi spelje ženina… od tu tudi naslova. kaj namreč potrebuje nevesta na svoj poročni dan? Something old, something new, something borrowed and something blue.

sth blue

sth borrowed

Doma imam tudi knjigo Thanks for the Memories Cecelie Ahern, ki je znana sicer po svoji knjigi P.S I Love You (in sledil je film, ki me pa ni navdušil, ker Hilary Swank je zame žal ostala večna Million Dollar Baby in je v vlogi nežnega ženskega bitja kar ne vidim… morda je kriva njena čeljust). Knjigo sem uspela prebrati do polovice, zdaj pa me otroške bolezni branijo, da bi se ji spet posvetila. But so far… very good. Very funny.

Cecelia je napisala še en kup knjig, in res katerakoli od njih bi me najbrž prav zabavala.

gift

see me now

Ostaja tudi Sohie Kinsella, znana po svoji sagi o Zapravljivki, what else. Ampak ni pisala samo to, tako da, yes, yes… I would like to read something more.

secret

Last but not least… Helena Frith Powell, ki je spisala krasno Two Lipsticks and a Lover je pisala še in še o lepoti in Francozinjah. To Hell in High Heels ali pa All You Need to Be Impossibly French, sta zagotovo perlici.

impossibly French

hell heels

Marc LevySicer pa me vedno lahko razveseli tudi en moški (poleg moža in sina) in sicer Marc Levy. Ni je knjige, ki mi ni bila všeč. Svetujem in priporočam prav vse, nazadnje sem brala Toutes ces choses qu’on ne s’etait pas dites, ki je prav po Marcovsko polna preobratov in nadnaravnega. Na hitro; hči nekaj dni pred poroko izve, da ji je umrl oče, ki se je zadnje čase odtujil od nje. Potem pa čez nekaj dni (poroko je jasno prestavila) dobi na dom “očeta” v obliki androida. Android ima očetov spomin in tako si lahko povesta vse, kar si z časa njegovega življenja nista uspela…

Ker verjamem, da je življenje prekratko, da bi lahko sploh prebrala vse knjige, ki si jih želim (ne samo chick lit in obljubim, da v bližnji prihodnosti napišem tudi seznam že prebranih mojih najnaj “ta zaresnih” knjig), bom vesela vseh namigov. Zato mi zaupajte, katere knjige iz chick lit kategorije (oprosti Marc, saj nisi ravno za v to kategorijo ampak enega moškega sem morala dat v blog!) bi/ste prebrale ve.

Flirt ali pihanje na dušo

Wednesday, November 18th, 2009

Ko sem prebrala knjigo o Francozinjah – Dve šminki in ljubimec – me prazaprav ni presenetilo dejstvo, da Francozinje nimajo ženskih prijateljic s katerimi bi “hengale” na pijački. In to vam lahko iz prve roke tudi potrdim. V vsem času, ki sem ga preživela v Parizu sem dobila samo eno francosko prijateljico, pa še to najverjetneje zato, ker je bil najin okus za moške tako različen, da se nobena od naju zagotovo ne bi zapičila v tipa od ta druge. To je namreč razlog, da naj Francozinje ne bi imele prijateljic. Ker si baje kot za stavo kradejo može, fante, partnerje, you name it.

Francozi so do potankosti “specializirani” za flirtanje (ki seveda ni enako varanju iz prvega odstavka). In roko na srce, svaka jim čast. Osebno sem mnenja, da flirt, za katerega je jasno, da ne vodi nikamor (ker če bi, potem bi izgubil ves svoj šarm) ohranja človeka pri življenju. Lets face it, lepo je, če vas obožuje vaš mož, vam piha na dušo, ampak njega ste videle že v vseh izdajah, on pa tudi vas. Tako je ljubezen sicer – ment to be, ampak flirt mora kljub temu biti.

To, da naj pravi kakovosten flirt ne bi vodil nikamor je moja sveta resnica. Sicer nisem našla potrditve v kakšnem slovarju da beseda flirt izhaja iz a francoske besede ”flater” (v uradni slovenščini: laskati) kar bi lahko prevedli kot “pihati na dušo”. Pihanje na dušo ali laskanje pa na splošno dviguje človekovo samopodobo. Ko se take stvari zapletejo v kakšne resnejše zadeve, če se rušijo veze in družine, nima več nobenega smisla. Vaša samopodoba gre adijo mare, ne pa da bi vam jo kdo dvignil.

Skratka, meni osebno zelo paše, da mi kdo od časa do časa popiha na dušo. Več kot imam let, bolj fino se mi zdi, da še kakšen predstavnik moškega spola najde na meni kakšno občudovanja vredno stvar, nato svoje občudovanje obesedi in mi “popiha na dušo”. Saj veste v stilu “koliko si stara? Neeeeeeee, nikoli ne bi rekel… bla, bla, bla” Ali pa “krasno postavo imaš, ne morem verjeti da si rodila dva otroka”. Pa še kaj o vašem intelektu in vaši čutnosti. Roko na srce, to zagotovo paše vsaki.

Večina flirtov je nepričakovanih. Pridejo in gredo. Lahko trajajo tudi vse življenje (beri imate nekoga, ki vam dnevno piha na dušo, ampak take stvari so potem hitro, destruktivne in se končajo s prvim odstavkom tega bloga) ampak resnično mislim, da je njihov smisel ta, da ostajajo nedolžni. Zaradi njih ne boste zapustile svojega dragega. Pravzaprav boste doma samo bolj čutne in polne samozavesti. Ker – še imate “mojo” (beri: modžo) – tudi drugi moški to opazijo. In to je bistvo flirta.

Jaz imam enega, ki ga vedno prav z veseljem pričakujem. Imam sodelavca, ki celo leto z mano sploh ne spregovori besede (saj ne da se tudi kaj pretirano videvava v pisarni), potem pa se rahlo v rožicah vsako leto vsede poleg mene za šank na službeni novoletni zabavi in mi malo popiha na dušo. Kar je po svoje prijetno predvsem zato, ker je na naših novoletnih zabavah tooooooooliko mladih in lepih deklet in tudi on je precej zaželjena roba med njimi. Pa si fant vedno vzame kakšne 15 minut časa in mi pove kaj lepega. Sicer v malo filozofski preobleki vinskih hlapov, ampak saj pravijo “in vino veritas”.

Francozi so angleški flirt obesedili takole: “faire un brin de cour à une femme” – skratka “dvoriti” ŽENSKI. I guess that must be true in France. Vive la France! Sem pa prepričana, da tudi moškim paše, če jim kdo popiha na dušo. Pa naj se najde junak, ki si drzne to zanikati.

Veter je prinesel Annie

Thursday, October 22nd, 2009

Vedno kadar pomislim na Hundertwasserhaus sredi Dunaja se spomnim, kako sem davnega leta 1999 (Jezus moj, to je pa že 10 let nazaj) tam videla razstavo Annie Leibovitz. Whoopi v banji polni mleka in Bette med vrtnicami. Zagotovo nekaj kar ti ostane za vedno v spominu.

AL OZ

Zadnjič sva z možem s pomočjo Apple TV slučajno našla dokumentarec o njenem življenju; Life Through a Lens. God she is good! Ne morem verjeti, da se je vse skupaj začelo s hipijevskim gibanjem, San Franciscom in danes kultno revijo Rolling Stone. Potem pa je sledil Vanity Fair, vmes pa Vogue. Če je verjeti, se danes zvezde za snemanje premaknejo samo še, če jih fotografira Annie. Ko vidim fotke, mi je jasno zakaj. Če je lahko zvezda še bolj zvezdna, čarobna, pravljična in neresnična je lahko le čez objektiv Annie Leibovitz.

AL alice Vogue

Sicer pa je Annie slikala tudi grozote Sarajeva, kamor jo je pravzaprav pripeljala njena partnerka Susan Sontag.

V dokumentarcu boste izvedeli kdaj je nastala slavna fotografija golega Johna Lennona, ki objema Yoko Ono, pa slika visoko noseče gole Demi Moore itd. Whoppi vam bo zaupala, da so jo še teden dni po nastanku fotografije v mlečni kopeli po cesti baje sledile mačke.

Spoznali boste njene tri hčerke.

Dokumentarec je sicer posnet v precej težkom obdobju njenega življenja. Malo po tem, ko sta umrla njen oče in njena partnerka Susan. Za Annie je fotografija življenje. Tako ovekoveči tudi podrobnosti pogreba svojega očeta in Susan.

Za vse, ki vam bo v srce padla tudi glasba, ki se pojavi na začetku in koncu; Noir Desir: Le vent nous portera (Veter nas bo nosil). Francosko glasbeno skupino s temačnim imenom spremlja tudi temačna usoda. Pevec skupine Bertrand Cantat je namreč  v Litvi v nesrečnem prepiru ubil svojo partnerko igralko Marie Trintignant , ki je tam snemala film o Colette in bil zato kar nekaj časa tam tudi v zaporu. Vsekakor komad je kulten, skupina tudi, o Annie pa ne bomo izgubljali besed s hvalospevi. Oglejte si dokumentarec, če vas še ni, vas bo zagotovo prevzela.

Recesijski modni čvek in čevlji z 12 cm peto

Wednesday, September 23rd, 2009

Danes sem bila na kavici z dobro prijateljico, ki je prava modna obsedenka z veliko okusa in osebnega stila. Najprej so se mi nacedile sline ob njeni prelepi Prada torbici. Vsekakor sva se strinjali, da se take stvari kupujejo samo in izključno na razprodajah. Glejte, nisva Paris Hilton ali pa Victoria Beckham, da bi najin korak spremljali paparazzi in s tem polnili gossip kolumne. Nihče naju ne bo poslikal za naslednjo številko Elle ali Storyja, Bog ne daj Vogue USA edition (kjer v resnici na prvih 100 straneh revije najdete same oglase in celih 6  (ja šest!) strani teksta).

Zakaj bi torej plačali polno ceno za nekaj, kar bo v roku 3 mesecev po prihodu na polico butika izgubilo vsaj 50% svoje prvotne cene in se prodalo na razprodaji?

Pravo veselje mi je bilo sedeti v njeni družbi v kavarni Zvezda s pogledom na Wolfovo ulico. Maci Bu je šarmirala s svojim kvačkanim klobučkom z rožico, ki sem ji ga kupila v outlet trgovini na internetu. Višnjev zavitek, ki sva ga kolegialno podelili je bil pravi mali užitek. Na koncu so drobtine napadli še vrabci, tako da mislim, da bi se strinjali z nama.

lv-shoeNa Wolfovi je “dober razgled” na ljubljansko “modno sceno”. Naj vam razložim modno teorijo današnjega dne. Visoko-visoke pete so v Ljubljani sredi belega dne (in Bog ne daj ob vikendih) totalni “no-go”, fashion suicide par excellence. Kot bi rekla moja draga L, ne moreš biti ves napednan med Pakistanci. Oziroma kot bi rekla moja mama, ne moreš iti s plesnimi čevlji na plažo (ali hardcore varianta – izgledati kot krava s sedlom). Zokijeve obljube gor ali dol, kocke so in bodo, pa tudi drugače Ljubljana ni mesto za Louboutinove “pumpse” ob 12h opoldne. Kaj šele za Vuittonove sandale s cofki in 12 cm peto.

Pete – ne – za na Ljubljanske kocke. Pete – ja – za na sestanek s šefom in za druge službene sestanke. Tudi če imate že brez njih 181 cm. Vedno, always, toujours. Samo potem se, prosim lepo, preobujte. Hrbtenica vam bo hvaležna (ja, ja, zvenim kot Kosmodisk oglas, ampak kar je res je res).

Človek je lahko šik tudi med Pakistanci, ampak najbrž ne v petkah. Ključna filozofija: “blend in – stand out”. Sicer moraš zato res imeti malo smisla za modo, ampak v Ljubljani jaz vidim kar precej takšnih pripadnic nežnejšega spola.

Ljubljana ni Zagreb, kjer se v soboto dopoldne vsi napedenajo in gredo na Špico. Si pa v soboto lahko “za dol past” tudi v pravem modelu kavbojkah, beli srajci in sandalih brez pete (meni žal ne uspeva vedno). Resnično, ko človek dobro odpre oči, boste opazili, da je v Ljubljani veliko ljubiteljic mode, ki jim to krasno uspeva.

Na drugi strani pa… “night life” v Ljubljani… Jezus… ja tukaj bi pa človek res pričakoval kaj več. Tukaj bi se pa lahko Slovenke bolj narihtale. Pa ne mislim s tem na Viktorje (ki so itak poglavje zase), ampak že samo za v restavracijo s prijateljicami. Če vas zamika obleči kakšen dizajnrski kos izpred parih let, boste že čisto preveč štrleli ven. Žalostno :(

Kakorkoli že, že vsaj leto dni se nisem s kom pogovarjala o modi. In prav pasalo je…

Veseli me, da sem lahko vsaj eno urico pobegnila iz recesijske realnosti s katero me bombardirajo vsi; mož, starši, prijatelji, širše sorodstvo, mediji, šef in sodelavci. Ali sem koga izpustila?

Najhuje pri tej recesiji je to, da smo prenehali sanjati. Prenehali smo verjeti, da lahko uresničimo svoje sanje. Ja saj vem, poglejmo kaj se dogaja v Muri in Gorenju in res je težko sanjati. Če v sebi premorete vsaj kanček sočutja, vas ob tem stiska v grlu.

Ampak najuhje je, če človeku vzamemo sanje. Vzamemo mu upanje in potem se sprašuje zakaj naj sploh še živi. Če na koncu tunela ni luči, le kateri bebec bi šel v takšen tunel? Po svoje je znak da v Muri stavkajo dober znak. Ljudje imajo vsaj občutek, da lahko še kaj spremenijo, se borijo in se niso vdali v usodo. Vprašanje pa je, če je stavka res pravi odgovor. Odgovor bi bil, da ti ljudje pač sami ne vedo drugače.

Mura je bila od nekdaj znak za kakovost. Spomnim se, da mi je moja bivša šefica, ki je bila Poljakinja, povedala, da so bili v Varšavi plašči od Mure “uber” cenjeni, bolj kot Max Mara. Žal pa je bil marketing Mure vse prej kot tisti od Max Mare. Vsi jalovi poskusi “pomlajevanja” Mure z e-Muro so bili res žalostni. Fuj in fej takšna agencija, ki jim je sestavila komunikacijo brez pravega koncepta, ma kaj koncepta, zaključene zgodbe. No, ampak saj to je bil “samo en” mega kiks.

Resnici na ljubo je lahko biti general po bitki in v času ko pridne kitajske rokice za bakšiš šivajo prav za vse modne blagovne znamke na svetu (God, njih je več kot MILIJARDA, nas pa še 2 milijona ni… oni zagotovo premorejo več šivilj kot je vseh Slovencev) se najbrž nikomur na prvo žogo ne sanja kako pridobiti delo za pridne Pomurke. Ker tudi Made in Slovenia v kapitalističnem modnem svetu ne pomeni kaj dosti. Bo treba kar stakniti glave. Držim pesti, da jim uspe kaj natuhtati. Pa hitro…

Naj vam povem, da sem zadnjič iz čistega firbca (da ne bi kdo mislil, da si lahko kaj podobnega privoščim) vzela v roke Celine torbico. Iskala sem ceno, pa je nisem našla. Pač pa sem našla napis “Made in Romania”… khm, se vam res zdi, da ste pripravljeni plačati 1300 eurov za “kao” French design “Made in Romania”? Če že potrošite ves svoj mesečni zaslužek (ja, ker veste minister velepametni Križanič v bistvu misli, da ste s 1300 euri neto plače že pravi bogataši zato bi vas obdavčil kar 50%) za torbico in potem cel mesec tudi dihati ne morete, potem najbrž niste imeli v mislih, da je vaša “presveta” torbica narejena v deželi Drakule.

Po drugi strani pa imamo Gap (no mi ga nimamo), H&M, pa Zaro in njene plus/minus cenovne klone. Tukaj vas najbrž ne motijo Kitajčki, pa Pakistanci, Turki, Malezijci in Portugalčki… hej, a niso tile slednji tudi v EU? Madonca, meni se zdi že blazno fensišmensi, če kupim kaj od Zare in je narejeno na Portugalskem. Muralisti pa… “naredijo” svojo majčko in še ta je Made in China (ali kjerkoli že Fruit of the Loom pač šiva svoje bele majčke). Pa imamo paradoks. Kot bi rekel moj profesor filozofije na Poljanski gimnaziji, pljunili so si v lastno skledo. Začaran krog.

ri1No, depresija ki vas je ob branju vsega tega zajela, je naš vsakdanjik. Človek se sploh več ne sme zasanjati za par minut, ker vas bodo že vsi okoli potolkli, da so pa res težki časi in kako lahko sploh kdo debatira, da je nova kolekcija Roksande Ilinčić res fenomenalna.

Kakorkoli že, WTF, prosim lepo ne nehajte sanjati, ker če ne se bo stopnja samomorov pri nas še povečala. Že tako smo baje v samem svetovnem vrhu. Pa četudi vas “pri življenju” ohranja takšen ali drugačen modni čvek o stvareh, ki si jih nikoli ne boste kupili. Že samo napasti oči in malo pokomentirati je dobro. In ko vam naslednjič kakšen Gorenjev nadzornik reče, da ne smete vzeti kredita za nakup “cunj” (saj ne, da so bile to najverjetneje “cunje” za odraščajoče otroke, ki so v zadnjih 6 mesecih zrastli za 10 cm in jim stare “cunje” pač niso več prav), si v mislih nataknite tisto 12 cm peto, ki ste jo videle samo na kakšni modni reviji in mu z njo stopite na prste. Take pete, ki vas branijo pred idioti lahko nosite 24h na dan, vse dni.