Ne bom vam lagala, moja vozniška bo kmalu polnoletna. Moj vozniški dosje je brezmadežen… če odmislim, da sem bila dvakrat zaprošena da opravim alkotest, ki se je vedno izkazal za 0,0… kako se ne bi…
Prvič sem se vračala iz Mercatorja s 5 steklenicami (ja, steklenicami, potem si lahko mislite v katero leto datira ta alkotest) Stila (pa ja niste mislili, da česa drugega? Sicer pa… a to čudo še sploh delajo???), drugič pa sem iz parkirišča pred blokom v osmem mesecu nosečnosti (prve) v rikverc odparkiravala avto, da bi ga dala v garažo. Pa mi je nadobudno za ritjo stal nekdo z resničnim priimkom Đambo (kot znani slonček, le da mu ni bil čisto nič podoben, ne po videzu ne po karakterju). No jaz sem se seveda z mojim avtom Đambotu sparkirala v njegov nos in ker mu “nisem hotela” dati kupončka (le ti so bili na robu izumrtja in moja zavarovalnica jih sploh ni imela), je Đambo klical policijo, jaz pa moža, ki je bil v Budimpešti. Moj mož je klical svojega brata, kateremu sem se potem zjokala na licu mesta na temo kako ne fer je ta svet, češ jaz sem vendar noseča in trezna in res nisem kriva, če je Đambo s svojim avtom stal tako blizu mojega v bojazni, da ne bo iz zraka priletel kak drug avto in mu pred nosom maznil nastajajoči prosti parking.
Drugih srečanj s trki avta skoraj da ne pomnim, če odmislim še eno bližnje srečanje mojega avta s tistim od sodelavca na službenem parkingu, tudi v stanju nosečnosti. Ampak so far so good, nothing really happened.
Zdaj pa imam nov služben avto. Francoza. Peugeot. Ali kot je nekoč izjavil Stojan Auer na podelitvi Viktojev, sicer pa znani voditelj oddaje Poglej in (se) zadeni – PIŽO (francoščina mu nikada nije bila jaka strana). Pižo je lep in sladek in simpatičen a ne more nadomestiti moje Alfice. Pižo ima namreč pleh v malori. Kako naj drugače razložim dejstvo, da sem ga dan 5 ko sem ga prejela uspela zaznamovati z ograjo, ki je varovala aparat za izdajo pakring listkov, dan 10 pa je nasedel na kup zmrznjenega snega, ki se je pri temperaturi minus 10 stopinj celzija spremenil v kos betona in oba dogodka sta pleh udrla in barvo odstranila.
Sledilo je mučno psihološko pripravljanje, da odidem na zavarovalnico. Sklonila sem glavo, si nadela blond lasuljo in vse po pravici priznala. Kdor prizna mu je pol oproščeno, pravijo. S cenilcem sva rekla dve ali tri na temo kremic, ki jih uporablja njegova žena in sem šla. Zdaj vozim kot po jajcih, nisem pa še uspela poklicati servisa in se zmeniti za popravilo.
Moj mož se je ob prvi nezgodi še smehljal, pri drugi je pričel dvomiti v moje sposobnosti manevriranja avta na koncu pa se je vdal v usodo… zdaj je kar je. In potem je dejal: The wife (v mojem primeru husband) can be any nationality, but the car… the car must be German.
Včeraj sem se zbudila v zasneženem Piranu. Najbrž tudi domačini tega ne vidijo vsak dan. Kot tudi najverjetneje ne slišijo vsak dan alarma, kadar morje prestopi obalo. Lahko si mislite, kako je alarm preplašil moje sodelavce iz vseh mogočih republik bivše Jugoslavije. Nekateri so se že spraševali, da ja niso Hrvati vendarle napadli Slovenije v neverending bitki za Piranski zaliv. Meni pa se je “posvetilo”, da v resnici Hrvati že posedujejo Piranski zaliv. In sicer kar z Vip netom. Ko sem zjutraj pošiljala SMSe sem opazila, da Simobil v Piranu sploh ne vleče in da me je telefon avtomatično preklopil na Vip net.
Nixon me je pogledal z očmi žalostnega psa basset hounda alias Snoopyja. V stilu; “pa a me zezajo, al’ kaj”. Jaz pa sem ob poslušanju besedila tega evergreena egoistično izjavila: “joj kaj bi dala za en tak romantičen Božič, ki bi ga z mojim možem preživela čisto sama, takole v dvoje”… God, tega najbrž nikoli več ne bo… In misli so mi odtavale daleč stran…
Sledili so decembri v Parizu. Pred 10imi, 11imi leti. V letu, ko je 
Včeraj je imela v Parizu koncert 
Eden takih mačkov je zagotovo 
Tokrat sta se oddalila od kozmetike in napovedala božično vojno Čajni hiši Cha. Prav blizu nje, v smeri proti Škucu sta namreč odprla ogromno trgovino 
Sicer pa me vedno lahko razveseli tudi en moški (poleg moža in sina) in sicer Marc Levy. Ni je knjige, ki mi ni bila všeč. Svetujem in priporočam prav vse, nazadnje sem brala Toutes ces choses qu’on ne s’etait pas dites, ki je prav po Marcovsko polna preobratov in nadnaravnega. Na hitro; hči nekaj dni pred poroko izve, da ji je umrl oče, ki se je zadnje čase odtujil od nje. Potem pa čez nekaj dni (poroko je jasno prestavila) dobi na dom “očeta” v obliki androida. Android ima očetov spomin in tako si lahko povesta vse, kar si z časa njegovega življenja nista uspela…
Na Wolfovi je “dober razgled” na ljubljansko “modno sceno”. Naj vam razložim modno teorijo današnjega dne. Visoko-visoke pete so v Ljubljani sredi belega dne (in Bog ne daj ob vikendih) totalni “no-go”, fashion suicide par excellence. Kot bi rekla moja draga L, ne moreš biti ves napednan med Pakistanci. Oziroma kot bi rekla moja mama, ne moreš iti s plesnimi čevlji na plažo (ali hardcore varianta – izgledati kot krava s sedlom). Zokijeve obljube gor ali dol, kocke so in bodo, pa tudi drugače Ljubljana ni mesto za Louboutinove “pumpse” ob 12h opoldne. Kaj šele za Vuittonove sandale s cofki in 12 cm peto.
No, depresija ki vas je ob branju vsega tega zajela, je naš vsakdanjik. Človek se sploh več ne sme zasanjati za par minut, ker vas bodo že vsi okoli potolkli, da so pa res težki časi in kako lahko sploh kdo debatira, da je nova kolekcija Roksande Ilinčić res fenomenalna.