Sara Bolt
En mesec pred uradno splavitvijo četrte sezone, so v ZDA televizijske ekrane preplavili trailerji Gossip Girl (goes French). OMD.
Veliko pričakovanje se je začelo. Cuntdown na današnji dan D-21 oz “in French” J-21. Uradni štart 13 september.
Can they pull it through? Pri tretji sezoni so, vsaj po mojem mnenju, malo zabredli.
Let’s hope for the best.
Ko sem imela 24 let… sem leto dni in pol živela v Parizu. Na predavanja sem hodila v bližino Musee d’Orsay, v prostem času pa sem s svojo sostanovalko, Čehinjo Mišo “kruzala” po pariških ulicah in parkih. Dolce vita (kadar se nisva učili za izpite, seveda). Živeli sva na Place de la Nation, v šestem nadstropju hiše brez dvigala. Že samo odhod v trgovino je bil cel podvig. Misel na številne stopnice naju je vedno ubijala. V dnevni sobi sva imeli čudovie modre stene in pogled (v daljavi) na Sacré Coeur na vrhu Monmartra. Kadar sva se ob 22h zvečer ob torkih vračali iz “Science Po” z vaj ekonomije, sva utrujeni in zafrustrirani od težkih vaj, zavili v brasserie pod najinim stanovanjem na kozarec rdečega vina. Vsak dan sva se vozili z metrojem in prav predpotopno za današnji čas poslušali CD-je v CD playerju. Kupili sva si celo mobilne telefone in verjeli, da sva največji faci na svetu. S sošolci sva se dobivali v irskem pubu Galway s pogledom na reko Sieno in čudovite zgradbe na drugi strani brega. Še danes poznam na pamet celo mapo metrojev in vem kako izgledajo od znotraj številne metro postaje. Ob nedeljah sva se sprehajali po Marais in ležali na travi v parkih ter sanjali kako bova osvoji svet ali pa vsaj tista dva frajerja, ki sta nama tisto leto hodila po glavi. Na Bastilji sva hodili v restavracijo Colonies de paradis, ki že dolgo ne obstaja več, vendar nikoli ne bom pozabila čudovitega piščanca v vanilijevi omaki, ki sva si ga tu pa tam privoščili z najino štipendijo. Pred Louvrom sva ob poletnih sobotah kot mala otroka skakali po vodnjakih pred Piramido. Pozimi pa sva odhajali na večerne oglede razstav. Vsak drugi mesec sva enostavno morali spet na ogled Monetja v Musée d’Orsay ali pa vsaj meditirati ob pogledu na serijo njegovih lokvanjev v Orangerie. Pariz sva videli v vseh letnih časih in vseh vremenskih stanjih. Pa tudi ob velikih stavkah prevoznikov, ko sva se tudi po dve uri fjakali do službe na drugi konec Pariza. Poleti sem se pogosto vsedla na avtobus številka 74 in se peljala do Hotel de Ville ter opazovala vrveža polne ulice, ki so bežale mimo mene. Največja ljubezenska razočaranja sva utapljali ob Happy hours Caipirinii v mehiški restavraciji Tex Mex, ki je nekoč stala v bližini Opere Garnier, danes pa se je notri že naselila neka trgovina. Šteli sva franke in razmišljali ali si lahko kupiva krilo v Mangu ali bova denar potrebovali da preživiva do konca meseca. Spoznali sva veliko dobrih in slabih ljudi in potem sem se, po čudoviti prdbožični večerji pri moji novi prijateljici Mélanie in njeni mami, neko decembrsko jutro odpravila domov. In vse je bilo tako, kot da sem se zbudila iz sanj in se vse to v resnici sploh ni zgodilo.
Danes v Pariz odidem približno 4-5krat letno. Službeno. Vidim ga bolj malo, zato vedno nahecam moža, da me odpelje tja vsaj enkrat letno. Samo za naju dva. Pariz ostaja še vedno najlepša uganka na svetu.
Ko sem bila v maju v New Yorku, so na Air France avionih vrteli dokumentarec o Karlu Lagerfeldu. Stvar je precej stara, ampak prej ga sploh nikoli nisem zasledila. Skratka, celo odkritje zame. Film prikazuje Karlovo življenje, njegove prstane, iPode in dekico, ki mu jo je sešila njegova varuška in brez katere še danes ne gre nikamor… touchy…
Ko je v osemdesetih prevzel Chanel, je bila Chanel blagovna znamka na robu propada. Karl ji je vliv življenje in še več kot to, Chanel je postavil na piedestal, iz njega je naredil creme de la creme modne blagovne znamke.
Skratka ko je Karl prevzel Chanel je imel kakšnih 25 let manj in kakšnih 25 kil več. Lasje še niso bili snežno beli, so pa že bili povezani v konjski rep. Takrat se je tudi začel ukvarjati s fotografijo, saj je, kot perfekcionist, vedno negodoval nad fotografijami, ki so mu jih sproducirali drugi fotografi.
25 let kasneje je Karl totalno fit, počasi pa se tudi že prebuja iz svojega black & white obdobja stylinga, ko ga nismo mogli zaslediti v ničemer drugem kot v črno-beli kombinaciji. Danes ga lahko vidite tudi v sivi ali vijolični. Hvala Bogu, že tako mi ni bilo jasno kako se ni in ni naveličal »večne črne«. Na trenutke sem jo povezovala že tudi s kakšnim morebitnim stanjem depresije. No, če ni bil depresiven on, sem bila jaz. Tako sem si ga že želela videti v čem drugem.
Še vedno pa nosi nepogrešljiva črna očala. Ata Karl ima tudi že častitljivo starost, ampak se ne da. Vedno znova nas preseneča. Medtem ko ostali kreatorji svoje pre-kolekcije posnamejo kar v studiu je Karl kot se za sončnega kralja spodobi obujal spomine na zlata leta Saint Tropeza, malega obmorskega ribiškega mesteca na Azurni obali, ki sta mu famo vlila Brigitte Bardot in Harley Davidson (zares priporočam, da si video ogledate… veter v laseh se bo pojavil, ko zaprete oči).
Karl je tudi hiper produktiven. Medtem ko na pre-kolekcijah ponavadi vidimo med 20-30 stylingov nam Karl postreže z več kot 80. In po vrhu tega so nekateri še tako »user friendly« da vam res ni treba skočiti do 31, Rue Cambon v Parizu, da bi bili totalno »in«. Zagotovo imate doma en par belih hlač, široko belo bluzo, tudi širši trak, ki ga lahko spremenite v pas se zagotovo najde (broško s fejk kamni vam priskrbi H&M), na ljubljanski tržnici pa vam Pajk za celih 15 eurov proda slamnat klobuk, ki vam pričara ultimni Chanel videz za naslednje poletje. Celotna kolekcija je čista poezija… ležerne svile, višijski vzorec, omamne barve. Seveda ne gre brez Karlove klasike. Črne & belo. In samo belo… poletje kot se šika.
Zdaj pa sporočilo za slavno Chanelovo PR-ovko za kozmetiko – Virginie iz Pariza. Virginie, ne poznava se, ampak vse novinarke v Sloveniji in na Hrvaškem te opevajo. Ali lahko za božjo voljo naslednjič razpošlješ naokoli malo manj lakov za nohte iz omejenih serij, ker so jih že mesece (še danes) polne vse revije, v drogerijah pa niti enega in to ne danes, ampak že dva meseca nazaj jih ni bilo več moč kupiti. Merci.
… ali za vsakogar nekaj.
Takole je izgledal poletni Pariz preden so ga “napadle” razprodaje.
Lanvin
alias, ko želite da se sofa ujema z vašo obleko
p.s. to fotko je posnela moja šoping kompanjonka Karmencita, zato me nikar ne iščite v steklu
… in še obleka brez katere mi živeti ni… prvič
Hermes
Nedolžna belina
Chanel
rdeče in črno ter klasika v obliki torbice
Chloe
neon edition
Stella McCartney
in krasen čipkast blazer, ki je tudi mene kot osebo, ki res ne mara čipk čisto očaral (heh, cena 2000 eurov tudi!)
Burberry Prorsum
… in še en kos, ki ga enostavno MORAM imeti (ko se bo že vsaj dve leti svaljkal v kakšnem outletu)
Marc Jacobs
varnostno priklenjen na obešalnike… what else?
Balmain
banalno… tolikokrat opevani suknjič – tokrat samo na obešalniku
fashion in the air…
Sandro
denarnici bolj prijazna francoska blagovna znamka, ki so jo bojda posvojile prenekatere holivudske dive in francoske aktrese
Obožujem film z istoimenskim naslovom v katerem glavno vlogo igra Russel Crowe. Film ni bil Bog si ga vedi kakšna strašna uspešnica, ker najbrž povprečen ljubitelj filmov Ridleya Scotta niti ne pričakuje, da bo naletel na simpatično romantično dramo, v kateri vsemogočni Gladiator Russel igra borznega mešetarja iz Londona, ki mu stric zapusti razpadajočo posest v Provansi.
Aber, I am under a spell. Obožujem namreč Provanso. V Provanso se vedno znova vračam in vedno znova se vanjo zaljubim. Vedno znova odkrivam majhne skrite kotiče tega koščka sveta, ki ga je Bog tako blagodejno obdaril z lavando, vinogradi, češnjami in marelicami. Scott je v svojem filmu ujel prav to… mehkobo pokrajine in toplino sonca, ki pada na provansalsko floro. Začinil jo je s tipično francosko nonšalantnostjo in tako povedal vse: Provansa je zakon.
Tudi letos sem silila v Provanso. Moj mož se je vdal, otroci niso imeli »prava na glasanje«. Lumpacij me je seveda vsak dan vprašal koliko dni še bomo tukaj, ker bi rad odšel domov in končno že dobil tisti Lego Duplo policijski čoln (BTW – je iz kolekcije 2007 in sedaj ga nikjer ne morem dobiti, čeprav sem obljubila, da ga dobi, ko si neha gristi nohte! Če ga kje vidite – zakričite! I need it, zares, HELP!), ampak na splošno mislim, da mu ni bilo nič hudega. No, razen, da je od pretiranega namakanja v bazenu ob najeti hiški fasal angino. Zaradi česar sem morala klicati Coris, zrihtati obisk pri pediatru v najbližjem kraju in se čuditi nad počasnostjo reakcij v krajevni lekarni.
Seveda je bilo to samo prvič, ko sem imela kontakt s Corisom. Dva dni kasneje je vročino dobila še Bučka, mojega moža pa je pičil pajek… khm, morda celo škorpijon (tudi te smo našli v naši provansalski hišici) ali pa osa. Kdo bi vedel. Kot za stavo sta imela v hipu oba vročino 39 in tako smo spet obiskali Dr. Žirafo. Dr. Žirafa je bil doktor na Urgenci v bolnišnici v Aptu. Bil je črnec in naš Lumpacij, ki ima nos za primerjanje vonjev, je izjavil, da Dr. Pambou diši kot žirafa, ki jo je videl v ljubljanskem živalskem vrtu. Ko nas je Dr. Žirafa spet zagledal, je imel občutek »deja vuja«. V bolnici smo bili že prave zvezde. Mama, ki govori francosko brez naglasa. Pa sploh, Slovenci… madonca, kje pa je ta Slovenija. A Ljubljana da je glavno mesto?…
No, sreča v nesreči, ker se Lumpacij ni več smel namakati v bazenu, smo se odpravili na potep. Iz Saint Saturnina smo odrinili do Isle sur la Sorgue, ki je prečudovito mestece na reki Sorgue in le 40km odaljeno od našega bivališča. Mestece je znano predvsem zaradi svojih antikvariatov, v njem pa vsako leto priredijo tudi mega sejem s starinami. Temperature so nas ubijale, zunaj je peklo čez 35 stopinj. Otroke sem silila z vodo (pridno sta me ubogala) in smo zdržali. Skakali smo od ene sence do druge, kar v majhnem mestecu z ozkimi ulicami niti ni tako velik problem. V Isle sur la Sorgue sem celo našla vrtiljak za katerega mi je celo pot iz Ljubljane težil Lumpacij. No, nabavila sem 9 kart za vožnjo, pa mi je po prvi rekel, da se tega ne gre več. Hvala Bogu, sem lahko karte »zatrejdala« nazaj v eure. Na poti proti »domu« smo se ustavili še v Gordes. Kraju na vrhu hribčka, ki je tako lep – predvsem ko se peljete proti njemu, da mi je na trenutke jemalo sapo. Sploh ob pogledu na bazene hiš ob vznožju mesteca…Po poti nas je spremljala lavanda, številni vinogradi in nasadi češenj.
Pot nas je zanesla tudi v Villars. Mikro kraj z dvema »brasseries«. Lastnik ene od njih je stari hipi, ki je verjetno našel svoj mir prav sredi Provanse. Lumpacij si je zaželel porcijo stepene smetane, ki jo je tudi dobil v kozarcu za sadne kupe. Pojedel je tri žlice, ostalo je z veseljem dokončala Bučka. Naša Bučka je postala prava mala raglja. S svojimi 18 meseci tvori stavke in se neizmerno rada crklja (my kind of girl!). Lumpacij jo seveda nauči vse kozlarije. Tako jo pripravi do tega, da verižno ponavlja besedo »budala«. In podobne lepe besede.
Še postanek v Roussilllonu. Opečnato mestece na vrhu hriba od koder se pogled razprostira na vinograde in polja lavande.
Moj mož se je kar naprej pritoževal. Predaleč, pa škorpijoni v hiši, bolni otroci, nič bazena… Meni pa je bilo vse skupaj lažje. Bili smo v hiški, imeli smo svoj vrt in kamnito teraso, tri spalnice, tri kopalnice… In perilo sem lahko obešala kar v sredi polja. Oprala sem kar vse, kar mi je prišlo pod roke. Tako bo perilo še vsaj teden dni dišalo po Provansi.
Na poti nazaj smo se ustavili še v mestecu Mougains. Možu sem morala obljubiti, da bom drugo leto letovali nekje blizu tega kraja, ki je vsaj 3h bližje Ljubljani kot mesto, kjer smo počitnikovali letos.
In še majhna uživancija. Kraj Monterotondo v bližini slavenga Gavija, ki leži 50km nad Genovo. Priljubljeni »resort« za Milanske in Genovske snobe. Vinogradi, odlične restavracije in srečanje z Erosom Ramazzottijem, ki je Lumpaciju rekel, če je Bučkin bodyguard, naslednji dan pa ga je celo pozdravil s »Ciao« in se spomnil njegovega imena. How cool is that? 
Jaz tako vdihavam Provanso. Ko mislim nanjo, ko sem v Provansi in ko se iz nje vrnem. Obožujem Provanso. In kadar mi zmanjka »baterij« si omislim Ridleya, Russela in odlično oskarjevko Marion, da mi zopet pričarajo Provanso v moj spomin. Do naslednjega leta… A good year… every year.
… alias Slovenija, najmanjša država na svetovnem nogometnem prvenstvu.
Za blogerski molk sicer niso krivi naši nogometaši, čeprav me je kar bolelo srce, ko se je tekma z Američani končala (samo) z izenačenim rezultatom. In sploh nisem noben fusbal fan! V resnici je za mojo tišino kriv Pariz. Celih 7 dni službenega Pariza. Sestankov, delavnic, predstavitev.
Slovenija je postala francoska senzacija. Ujeti med novicami o razpadajoči francoski nogometni ekipi in 70. letnico “Appel de 18. juin“, ko je danes uber slavni genaral de Gaulle iz Londona po radiu poslal sporočilo Francozom, naj se uprejo okupatorju.
Verjeli ali ne, tudi Francozi se ukvarjajo z vojnimi in povojnimi razčiščevanji, vendar je povsod tudi takšna obletnica klic k enotnosti in gledanju v prihodnost. Medtem, ko so vsi razočarani nad svojim fusbalom. Distancirali so se od ekipe, pravijo da so to igralci brez ene noge in da če jim bodo pustili istega selektorja, bo drugič izbral take, ki se bodo vozili z invalidskimi vozički. Ekipa je med seboj popolnoma skregana. Medtem ko naj bi Mehičani bili ekipa, so bili Francozi le skupek 11 igralcev, ki so tekali vsak v svojo smer. Celotno zgodbo poraza pa je začinila še kontraverzna Rama Yade, njihova državna sekretarka za šport, ki je ekipi očitala, da je v Južni Afriki nastanjena v preveč luksuznem hotelu (cena nočitve cca 570 eurov). Tako so se na humanitarnih “prikazovanjih” v Južni Afriki izogibali drug drugega, na koncu pa se je izkazalo da je tudi Rama spala v šikos hotelu, ki je stal celo preko 600 eurov… no, baje je sicer stornirala sobo in šla spat na Francosko ambasado, ampak delno je strošek vseeno nastal. Zdaj v resnici Franozi celo upajo, da bo njihova ekipa zgubila zadnjo tekmo in več ne bo dvoma, da bodo predčasno izpraznili sobe v luksuznem hotelu.
Slovenija se tako sicer znajde nekje bolj na 3. ali 4. mestu v novicah, vendar so vsi precej presenečeni nad dobro igro naših. Končno tekma z goli, so se ekstazirali športni komentatorji, po igri naših proti Američanom (heh, če bi ostalo pri prvih dveh, bi bilo zame popolnoma dovolj… sicer pa BTW… naši nogometaši so postali nekam čedni in ne izgledajo več kot reveži, ki bi jim dal za liter vina, kot bi lahko rekli za ekipo iz konca 90.let in njihove super-duper frizurce).
Naj vam samo povem kakšno blamažo sem naredila že prejšno nedeljo. Moj mož mi je namreč ves čas pošiljal SMS sporočila o dokaj medli igri naših proti Alžiriji, potem pa sem se s sodelavkama vsedla v taxi in radijski komentator se je v eter drl (kakšno nadušenje, naši komentatorji se lahko samo skrijejo pred francoskimi, pa sploh ni igrala francoska ekipa!): “Imamo presenetljivo prvo mesto v skupini C! To je Slovenija!”… od silnega navdušenja in zmedenosti sem se obrnila proti šoferju in mu rekla: “Zmagali smo! Veste jaz sem iz Slovenije!”… “Veste, jaz sem pa Alžirec” mi je odgovoril šofer. Skoraj sem se vdrla v zemljo. Kasneje mi je moj mož rekel, da sem bila pa res hudo blond, kaj nisem vedela, da so francoski Alžirci (le kako sem lahko pozabila, da jih imajo v Franciji malo morje, saj je vendar še Zidane, njihov nacionalni ponos, po rodu Alžirec) ob kvalifikaciji Alžirije na svetovno prvenstvo, celo priredili fešto na Champs Elysee…
Tisto popoldne sem silom prilike svojo nacionalnost zaupala še prodajalki v Celine butiku, ki mi je seveda tudi povedala, da je Alžirka. Ampak never mind, bila je tako zelo prijazna. In na koncu mi je še celo zaželela srečo na svetovnem prvenstvu.
Dva dni kasneje mi je bivši uber šef, po rodu Irec, ki se me po vseh teh letih odkar ni več moj uber šef, še vedno spomni, povedal, da je tudi on v nedeljo vstopil v taxi, vendar je bil njegov taxist nad zmago Slovenije abolutno navdušen, ker češ, da bo drugače spet stal ves promet na Champs Elysee… In ko je Alžirija igrala neodločeno proti Angležom, vam lahko iz lastne izkušnje povem, da se je zgodilo točno to. Čečenski taxist, ki je govoril absolutno popolno francoščino (in ki se je v besedni igri pošalil na moje vprašanje od kje je alias “vous etez d’ou?” z odgovorom “oui je suis doux” alias ja seveda sem mehak… (d’ou = doux – ista izgovorjava)) in ki mi je zaupal, da je bil v Groznyju svoj čas profesor francoščine, danes pa seveda vozi taxi v Parizu, je rekel, da je bolje, da se v svojih visokih petkah ne približujemo Elizejskim poljanam, ker nas bodo pometli…
Sicer pa je poleg Alžircev in fusbala ulice in TV ekrane zavzel iPad… Kamorkoli se obrnete, bo v vas zrl oglas za iPad (in seveda poskušajte izgovoriti kot Francozi – ajpad…). V vsakem odmoru med dvema polčasama…ajpad… noro. Ajpad olover. Celo policaji sredi delavnika na obhodu po Lourvu si ne morejo kaj, da ne bi zavili v Applovo trgovino in se napasli nad njim.
Od silnih neobičajno nizkih temperatur za konec junija se cela firma oblači v črno. Black is the new summer coulor. Precej žalostno. Never mind. Ostanejo nam prelepe poletno pisane izložbe… Ki vam jih pokažem v naslednjih dneh…
Sem pa zaradi službe zamudila prvi nastop Lumapcija v lutkovnem gledališču in se počutila kot Miranda v Seks v mestu 2… Naj vam kot ponosna mamica povem, da je moj mali veliki junak v mikrofon povedal: “da je Triglav najvišja gora Slovenije”. Na daljavo sem se stopila in pričele so mi teči solze. Vive la Slovenie! Vive l’equipe national slovene du football! Vive mon fils cheri!
A+
Ne bom vam lagala, moja vozniška bo kmalu polnoletna. Moj vozniški dosje je brezmadežen… če odmislim, da sem bila dvakrat zaprošena da opravim alkotest, ki se je vedno izkazal za 0,0… kako se ne bi…
Prvič sem se vračala iz Mercatorja s 5 steklenicami (ja, steklenicami, potem si lahko mislite v katero leto datira ta alkotest) Stila (pa ja niste mislili, da česa drugega? Sicer pa… a to čudo še sploh delajo???), drugič pa sem iz parkirišča pred blokom v osmem mesecu nosečnosti (prve) v rikverc odparkiravala avto, da bi ga dala v garažo. Pa mi je nadobudno za ritjo stal nekdo z resničnim priimkom Đambo (kot znani slonček, le da mu ni bil čisto nič podoben, ne po videzu ne po karakterju). No jaz sem se seveda z mojim avtom Đambotu sparkirala v njegov nos in ker mu “nisem hotela” dati kupončka (le ti so bili na robu izumrtja in moja zavarovalnica jih sploh ni imela), je Đambo klical policijo, jaz pa moža, ki je bil v Budimpešti. Moj mož je klical svojega brata, kateremu sem se potem zjokala na licu mesta na temo kako ne fer je ta svet, češ jaz sem vendar noseča in trezna in res nisem kriva, če je Đambo s svojim avtom stal tako blizu mojega v bojazni, da ne bo iz zraka priletel kak drug avto in mu pred nosom maznil nastajajoči prosti parking.
Drugih srečanj s trki avta skoraj da ne pomnim, če odmislim še eno bližnje srečanje mojega avta s tistim od sodelavca na službenem parkingu, tudi v stanju nosečnosti. Ampak so far so good, nothing really happened.
Zdaj pa imam nov služben avto. Francoza. Peugeot. Ali kot je nekoč izjavil Stojan Auer na podelitvi Viktojev, sicer pa znani voditelj oddaje Poglej in (se) zadeni – PIŽO (francoščina mu nikada nije bila jaka strana). Pižo je lep in sladek in simpatičen a ne more nadomestiti moje Alfice. Pižo ima namreč pleh v malori. Kako naj drugače razložim dejstvo, da sem ga dan 5 ko sem ga prejela uspela zaznamovati z ograjo, ki je varovala aparat za izdajo pakring listkov, dan 10 pa je nasedel na kup zmrznjenega snega, ki se je pri temperaturi minus 10 stopinj celzija spremenil v kos betona in oba dogodka sta pleh udrla in barvo odstranila.
Sledilo je mučno psihološko pripravljanje, da odidem na zavarovalnico. Sklonila sem glavo, si nadela blond lasuljo in vse po pravici priznala. Kdor prizna mu je pol oproščeno, pravijo. S cenilcem sva rekla dve ali tri na temo kremic, ki jih uporablja njegova žena in sem šla. Zdaj vozim kot po jajcih, nisem pa še uspela poklicati servisa in se zmeniti za popravilo.
Moj mož se je ob prvi nezgodi še smehljal, pri drugi je pričel dvomiti v moje sposobnosti manevriranja avta na koncu pa se je vdal v usodo… zdaj je kar je. In potem je dejal: The wife (v mojem primeru husband) can be any nationality, but the car… the car must be German.
Zagotovo ena največjih “pomanjkljivosti” starševstva zelo majhnih otrok je neažurno obiskovanje kina. Ko se enkrat navadiš na to, da pač malo čakaš in se v bistvu navdušiš nad tem, da se ti ni potrebno drenjati v Koloseju, si zmagal. Film leto, dve ali tri kasneje veselo pogledaš na DVDju. Če se ti res zelo mudi, pa ga najameš s pomočjo Apple TVja in i Tunes kartice.
Prednosti “domačega kina” so zagotovo naslednje:
- ni stroškov z varuškami ali oportunitenih stroškov z babicami
- malčki so pod kontrolo, film pač prekineš in se med predstavo ne žreš, če je doma vse OK
- namesto kokic si lahko privoščiš kozarec rdečega in hrano po lastni izbiri
- vedno sediš v “najboljši vrsti”
itd…
Takole sva si z možem v teh dneh ogledala tri filme.
Za začetek večno zabavno Sandro B. v filmu All About Steve. Verdict: I’ve seen better of her.
Sledil je film s Hieglovo Katarinco in Gerardom Whatever, ki sliši na ime The Ugly Truth. Verdict: pretty decent. Najboljši del tega filma bi bil zagotovo komentar Gerarda na opisovanje popolnega moškega (ki kot trdi ona, obstaja) kot ga vidi Katarinca v telefonskem pogovoru. Potem ko jo nekaj časa posluša izjavi: “Are you sure you are not calling from Europe?”
Za konec pa nekaj let star francoski film s prelepo Charlotte Gainsbourg; Prete-moi ta main (v dobesednem prevodu: Posodi mi svojo roko). Ali kot so to velemno prevedli v slovenščino: Kako se poročiti in ostati samski. Krajše zgleda ni šlo. Never mind, film NAMA je bil všeč. Kar je že zagotovo svojevrsten uspeh. Sploh so mi francoski filmi všeč. Imajo vedno nek dodaten zaplet, ki ti ga hvala Bogu ne razkrijejo že v napovedniku. In prav ta zaplet naredi film veliko bolj oseben in cool. Skratka, tudi če niste ljubitelj (francoske) mode (tiste bolj street smart) se film splača videti. Moškim bo všeč Charlotte (tako posebna je, da je prav izjemno lepa), ženskam tudi, zgodba je simpatično smešna, zaplet do srca segajoč. Cherry on the top pa je styling, ki so ga namenili Charlotte. Prevrtala sem cel net, da bi vam pokazala nekaj teh prelepih oblekc, ampak kaj ko se vse fotke fokusirajo na igralkin obraz, ki je mimogrede hči “razvpitega” para Birkin/Gainsbourg.
Ja, hči tiste Jane Birkin po kateri se imenuje slavna Hermesova torbica in tistega Serge Gainsbourgja, ki je v 60ih letih s svojimi dejanji provociral celo tako svobodomiselne Francoze. Skupaj pa sta med drugim vzdihovala v pesmi “Je t’aime…. moi non plus”. Tole slednje je pri nas najverjetneje še najbolj znano v zvezi z njima.
V Charlotte torej ne boste našli niti kapljice francoske krvi.
Vsekakor priporočam ogled filma in svojo modno pozornost nujno usmerite na naslednje obleke, ki jih nosi Charlotte:
- vojaški plašč
- turkizno zeleno obleko, ki odkriva eno ramo
- belo obleko na V izrez.
Ter seveda… UŽIVAJTE v prvi vrsti vašega domačega kina.
Včeraj sem se zbudila v zasneženem Piranu. Najbrž tudi domačini tega ne vidijo vsak dan. Kot tudi najverjetneje ne slišijo vsak dan alarma, kadar morje prestopi obalo. Lahko si mislite, kako je alarm preplašil moje sodelavce iz vseh mogočih republik bivše Jugoslavije. Nekateri so se že spraševali, da ja niso Hrvati vendarle napadli Slovenije v neverending bitki za Piranski zaliv. Meni pa se je “posvetilo”, da v resnici Hrvati že posedujejo Piranski zaliv. In sicer kar z Vip netom. Ko sem zjutraj pošiljala SMSe sem opazila, da Simobil v Piranu sploh ne vleče in da me je telefon avtomatično preklopil na Vip net.
Zbudila sem se ob 7h zjutraj in najraje bi glavo zakopala nazaj v blazino. Pa sem vstala in ob 8h sva jo z Nixonom krenila na pot proti Ljubjani. Seveda sva odločitev v trenutku obžalovala. Ko sva se v eni uri premaknila za tri puta ništa in obdelala že vse teme, ki so nama sploh uspele priti na misel, sva se znašla v totalno beli fatamorgani cestne beline. Mislim, da takšne ne zna pričarati niti najnovejši Ariel. Burja je nosila sneg, ki je ustvarjal belo meglo. V silni belini so se mi kot v delirium tremensu začeli prikazovati zasneženi kamioni, ki jih v resnici ni bilo. Potem pa so naju še “vrgli” z avtoceste in po lokalni sva se rolala do Divače. V megli, belini, snegu… In potem se je oglasil radio Capris in Dean Martin: “Let it snow, let it snow, let it snow…“.
Nixon me je pogledal z očmi žalostnega psa basset hounda alias Snoopyja. V stilu; “pa a me zezajo, al’ kaj”. Jaz pa sem ob poslušanju besedila tega evergreena egoistično izjavila: “joj kaj bi dala za en tak romantičen Božič, ki bi ga z mojim možem preživela čisto sama, takole v dvoje”… God, tega najbrž nikoli več ne bo… In misli so mi odtavale daleč stran…
V glavi so se mi mešale slike vseh mogočih predbožičnih pričakovanj. Od tistih v otroštvu, ko sva s sestro iz obilice snega, ki ga je plug narinil ob cesto pred našo hišo, naredili iglu. In naš zasneženi vrt na Mirju. Pogled na belino, na zasnežene jablane. In na vse Božiče, ki smo jih preživeli skupaj s teto in stricem ter njegovo družino. Odpiranje daril. Nato pa najstniška leta in večno hrepenenje po romantičnem Božiču z ljubeznijo mojega življenja, ki je najstniškemu obdobju primerno, vsako leto spreminjala svoj obraz.
Sledili so decembri v Parizu. Pred 10imi, 11imi leti. V letu, ko je Fred Farrugia za Lancome “skreiral” svoj belo/rdeči božični make-up. To je tisti, ki se ga Pepermintka zagotovo ne spomni, Matilda pa sigurno ve, o čem govorim. Pa božična mrzlica na Champs Elysees in leto, ko je cel Boulevard Haussman dišal po Dior J’adore ali Chacharel Noa. Ali pa tisti francoski Božič, ko sva z Melanie krenili k njeni babici v Gers, oziroma neko vasico tam doli. In to prav tisto vasico, za katero je leta 1999 Paco Rabanne napovedal, da jo bo “prizadel” padec enega dela vesoljske postaje Mir, ki naj bi se ob sončnem mrku 11. avgusta 1999 razletela (drugi del naj bi, kot zakleto padel na Bois de Vincennes blizu katerega sem živela, not my lucky year, če bi verjela Pacotu in njegovi “Pacolypsi” kot so jo v smehu imenovali Francozi). Paco pa je trdil, da je to razbral iz Nostradamusa.
Gers je bil doživetje zase. Tipičen francoski “Sud-Ouest” (jugo-zahodni) Božič. V krogu širše družine, vseh babic, stricov in tet ter obvezne zaroke bratranca, ki je svoji izvoljenki nadel rožnati diamant, zaradi katerega sploh ni več mogla dvigniti roke. OMG!. Začeli smo z šampanjcem in foie gras (ki ni kar neka pašteta, da ne bi užalili Francozov) brez katerega ne gre v tem delu Francije. Nadaljevali smo s kopunom polnjenim z “marrons glaces” in končali s slavnim božičnim polenom “la buche de Noel”, sladico, ki je v bistvu čokoladna rolada. Na koncu seveda ni manjkal Armagnac. Nato pa smo se v mrazu odpravili v vaško cerkvico na polnočnico in se s svečkami v rokah v en glas drli “Sainte Nuit…” (Sveta noč…). Naslednje jutro pa smo ob 15ih stopinjah sedeli na vrtu, srkali šampanjec (kar naprej v tistih dneh, sploh ni bilo važno ob kateri uri) in zrli v zasnežene vrhove Pirenejev. Ah, spomini, spomini.
No, ta prelep francoski Božič se je nato raztegnil v prelepo pariško Novo leto. Melanie je ostala pri babici meni in Choice pa je prepustila ključe svojega stanovanja. Silvestrovo je postalo gurmansko doživetje. Sprehodek po Le Marais, stikanje po malih trgovinicah in prekrasen ognjemet. Mraz, dekleta pa kar v sandalih (not us!). Brrr. Živele UGGice (pletenke v vijola barvi mi ne dajo miru… škoda da je Božiček že opravil svoje nakupe).
Z možem sva imela le malo takih Božičev v dvoje. Sva se pa močno navlekla na tista novoletna praznovanja v družbi Ive in Albina, najinih naj zagrebških frendov, ki govorita slovensko brez najmanjšega naglasa. Skupaj smo jih dočakali precej, v štiri, v skoraj pet, letos bomo tisto skupno v 6 zaradi mici, mici male Hane žal izpustili. Hiša Franko, Nebesa ter nazadnje nebeška kuhinja mojega moža. Ki se je slavno opekel, se nato od silnog bola in po mojih navodilih, da ga bo tako manj bolelo, napil, nato pa sva se ob rahlem sneženju, z mojo malenkostjo za volanom, odpravila v porodnišnico. False alarm. Sem bila pa definitivno najbolj fensišmensi “mum to be” v čakalnici. Sveža frizura, perfect make-up… in poleg naju je sedel zaskrbljeni Valentin Areh. Moj rahlo vinjeni mož mi je poskušal razložiti kdo je Valentin Areh. Pred usta si je nastavil roko kot mikrofon in govoril: “za 24ur: Valentin Areh iz Afganistana… za 24ur: Valentin Areh iz porodnišnice…”. No Valentin je tisto noč postal očka, naša Bučka pa je v resnici na svet pokukala šele 3. januarja. False alarm, skratka.
Sedaj ko sem obesedila svojo nostalgijo in hrepenenja ugotavljam, da se zagotovo ne bi branila Božiča v krogu širše družine, ki žal ni več tako enotna kot nekoč. Francoski Božič in Novo leto sta tudi vredna ponovitve. Hiša Franko in Nebesa, vsekakor. Over and over again. Vedno pa z mojim možem in otroci. Drugače to sploh ne bi bil pravi Božič. V dvoje nama ostane le polnočna ura. Who cares, bova raje kdaj marca pobegnila v New York… khm, no, saj ko bosta otroka malo večja bi si lahko privoščili tudi kakšen Božič v Velikem Jabolku, why not?
p.s. najlepša božična darila so zagotovo tista, ki jih ne pričakuješ. Božična vila Tjaša mi je spekla piškotke in podarila domačo marmelado. Tjaša je taka vila, ki je personalizirala tudi Sarino piškotno božično drevesce na zgornji slikici. Hvala Tjaša.
Včeraj je imela v Parizu koncert Axelle Red. Belgijska pevka, ki najbrž ni ravno znana v naših krajih. I love her. Sicer me spominja na eno simpatično Evo…
Axelle je tudi zelo angažirana ambasadorka Unicefa in kot je včeraj povedala v intervjuju za France 2, je morala vse kar je videla na svojih dobrodelnih potovanjih po malo manj priviligiranih krajih tega sveta “prežvečiti” in tako je nastal njen novi album Sisters & Empathy.
Do sedaj je sicer pela v francoščini najbolj “znana” v naših krajih pa je najverjetneje zaradi himne, ki jo je skupaj z Youssou N’dourjem zapela na nogometnem prvenstvu leta 1998 v Franciji.
Ena mojih najljubših njenih (v duetu Renaud-om) pa je Manhattan Kaboul, ki že nakazuje njeno angažiranost pri Unicefu.
Sicer pa bi tudi moj old travelling buddy Aleš razumel o čem govorim, če rečem, da je najboljši album od Axelle star že veliko, veliko let in sliši na ime A Tatons. Sva ga na številnih poteh od Dunaja do Ljubljane in v obratno smer preposlušala vsaj stokrat. Vsaj. In potem je Aleš kar nenadoma spregovoril francosko. Fora.
Če se srečne prebujate ob vaši slabši polovici za vas; Ce Matin, če pa ste ravno v melanholično depresivni ljubezenski fazi za vas; Rester femme. Axelle razume vse “etats d’ame” ki jih premore ženska. Res prava sestra z veliko sočutja.
