Izpovedi Zapravljivke

Danes je bil dan, ki ne bi mogel biti bolj ogabno jesenski. Najprej me je premrazilo do kosti, ker sem seveda naivno verjela, da mi je v debelih plaščih vedno prevroče. Hvala Bogu sem vsaj Bučko oblekla kot sibirskega medveda. Kar pa ji ni pomagalo, saj je konec dneva končala s Sumamedom skupaj z Dudi Dadijem. Ah ne, to ni od danes, ampak danes je bil dan za take in podobne vrhunce.

No, naj začnem pri vrhuncu koncerta Perpetuum Jazzile. Naj ga štejem pod današnji dan, saj se je koncert končal tam nekje, ko se nedelja prevesi v ponedeljek. Glejte, fantje so face, punce tudi, Africa je definitivno njihova zaščitna znamka, ampak ko človek sliši Švede The Real Group, ki svojim priredbam dodajajo simpatičen švedski cinični humor, ki se ga ne bi sramoval noben oglas za IKEO. Ups, I did it again, kot bi rekel eden od njihovih pevcev.

Ko smo že pri PJ… Nino Kozlevčar je simpa dečko, ki deluje kot 11 letni mulček. Vedno me je zanimalo kako kulsko mora biti zrasti v familiji, kjer je eden od staršev umetnik. Skladatelj, slikar… živi bili pa vidjeli. Ampak ne jaz, saj med inženirsko-družboslovno mešanico ljudi žal nisem zasledila nobenega umetnika.

Vmes je bojda doma zmanjkalo elektrike, vsaj tako je poročala moja mama, ki je pazila otroka, ki seveda kot za stavo nista spala. Dudi Dadi je rekel, da je crknila luna v njegovi sobi… Luna, tista prava, sicer nima veze z elektriko, ampak naš mali astronom ima v svoji sobi luč v obliki lune. Sliši se pa dobro, ne?

Potem smo šli spat. Kao… kdaj sem že nazadnje zares spala? No in zbudili smo se v kašljajoče de luxe jutro. Vsekakor dohtar ob ponedeljkih dela šele popoldne, torej sem Bučko za 3 ure oddala babici, jaz pa sem, kot kakšna fina dama, ki že dolgo nisem, krenila z mojo drago mood boosterko na kavo v Kavarno Zvezda (v hotelu Slon, za spremembo). Tam sva si za trenutek navlekli kožo bogatih dedinj (ki to nisva) in srebali jesenski kapučino ter si ob strmenju v retro tapete pripovedovali prigode o Patricu, ki sem ga nekoč (ko je še bil niko i ništa) okarakterizirala za “not a team player”, danes pa je frajer mojih let že kar iber-ober šef v eni od sosednih držav.

Na poti do Zvezde sva seveda zmrzovali in to tako, da sva dol po Miklošičevi morali zaviti v La Perla butik in potipati prelesne čipkaste spodnjice, ki vas bodo stale 230 eurov. Nima smisla, really. In ker je bilo res mraz sva šli še v Vale Novak pogledat, če imajo kaj od Lare, pa sva izvedeli, da niti ne, nekaj imajo znižano, bojda pa imajo kar veliko reklamacij. Zanimivo, ne?

Ker je na poti do Zvezde začelo deževati sva seveda morali zaviti v Midas. Človek pač ne more biti moker. Odkrili sva nekaj bajnih torbic Marc Jacobs, ki pa bodo zagotovo počakale na razprodaje, saj mislim, da tudi bogate odvetnice kova Katarine Kresal v recseiji (hej, bojda jo je v ZDA konec…) malo premislijo preden odprejo denarnico. IT kos, ki ga takoj odnesem s sabo pa je zagotovo črn plašč MJ, ki za vse, ki bi vas to utegnilo zanimati, sedi na lutki poleg njegovih torbic (cena: neznanka). Najs, najs, tudi lila torbica na lutki v prtličju.

Me pa prekleto moti (in to delajo prav vsi ti kvazi prodajalci “boljše robe” pri nas), da so kosom, ki so jih poleti dajali za -70% zdaj spet veselo dali prvotne cene. Tako sva gledali Celine čevlje, za katere hočejo 650 eurov, medtem, ko jih v outletih dobite za 370. Kot v dobrih socialističnih časih, ko nismo mogli pomoliti nosu izza meje in so si uvozniki lahko privoščili takšne arogantne poteze.

God, ampak koliko vrednosti je v kosih v Midasu. Kako lahko sploh vzdržujejo to trgovino? Obrat pa po mojem v povprečju leto in pol (iz razprodaje v razprodajo). Ali takšna trgovina v Ljubljani res lahko preživi? Globoko dvomim. Če bi rekli Zagreb, bi pa globoko verjela, da jim bo uspelo. Nije žvaka za seljaka, what can we do…

Evo, končno torej prideva v Zvezdo, se nakapučinirava, skočiva v Zaro, ki je postala pravi “brand wanna be” in kjer za tanko bombažno karo obleko, ki izgleda kot spalna srajca vašega starega fotra, hočejo 50 eurov. What is wrong with you people? Sem pa vseeno pobrala eno smetanasto tanko svilo s črnim vzorcem, kot hommage Chanelu, ki to ni.

Zaključek: špinačna juha in taquitosi v Pensau, kjer me vedno nasmejijo z vprašnjem o študentskih bonih. OK; hvala, saj svoj čas mi je laskalo, zdaj pa se počutim, kot da mislijo da sem sfalirana študentka, ki ji nikoli ne bo uspelo doštudirati filozofije na Filo faksu. Skratka, nehajte! Imam diplomo (ne iz filozofije), gube, sive lase (ki jih uspešno skrivam) in dva otroka – NISEM ŠTUDENTKA! Saj bi si dala natisniti T shirt ampak kaj ko je zunaj tako mraz, da sva še v “oštariji” sedeli v plaščih.

Potem pa sva sedli v taxi, ki naju je moral vrniti do parkirne hiše in dež je spral čudežne trenutke. Back to reality. Tek k pediatru. Sumamed. Pred nama z možem je še ena noč tankega spanja, globokega poslušanja, žal s prav nič erotično konotacijo.