Včeraj so v tretjem Dnevniku na HTV1 kot prvo novico navedli, da bodo državni uslužbenci na Hrvaškem prejeli decembrske plače do 15. v mesecu, prejeli pa bodo celo božičnice. Državi je namreč uspelo zagotoviti 5 milijard kun za plače in 300 milijonov kun za božičnice. Strašljivo… “uspelo zagotoviti”… a jim bo tudi januarja? Kaj se dogaja v “Lepi Naši?”. Tudi hrvaški penzijonisti bodo dobili svoje penzije ta mesec, predstavnik HUS-a (hrvaški DESUS, ki tudi sedi v vladi), pa je že zagrozil, da so tudi penzijonistične božičnice sestavni del koalicijske pogodbe in da če jih penziči ne bodo dobili, da bo “cela štala”. Še bolj strašljivo… a pri nas tudi penzijonisti dobijo božičnice? Moram vprašati mojo mamo, ampak ne pomnim, da bi jo kdaj omenjala… Ko delaš v podjetju, ki ustvarja profit ti je vsaj jasno, da če ni profita, ni dodatkov. Ni denarja, ni muzike, bi rekli po domače.
Ampak nič ne more vzeti Hrvatom Božiča, še najmanj pa tale Ivo (sicer pa kaj mu je, proti recesiji se boriš s povečano potrošnjo, ne s pomanjšano?!?)… Naslednja novica je bila namreč ta, da bodo politične stranke pripravile novoletne sprejeme… razen HDZ, ker kar je Ivo rekel je rekel, zdaj pač ne more z zabavo kar nehati biti Grinch, ki poskuša ukrasti Božič.
Hrvati si na splošno ne pustijo vzeti Božiča, ker pri njih je Božič dolg 365 dni. Sedaj ko že leta delam z njimi, pa tudi pri njih, mi je postalo jasno, da če že morajo propasti, bodo propadli s stilom. Zelo dobra prijateljica Hrvatica, pa tudi bivša sodelavka, mi je nekoč razložila, da Hrvatice jemljejo kredite na banki za to, da si lahko kupijo pregrešno drage čevlje ali torbico. Raje bo lepa, pa tudi če ne poje nobenega kosila več v tem mesecu… no, to sicer nekako sovpada, ker potem je tudi bolj suha, najbrž. Si predstavljate Slovenko, ki bi šla na banko in vzela kredit, da si kupi torbico? Jaz ne…
V Zagrebu imajo trgovino, tako imenovani “Concept store” Viktor, ki je lansko leto v svoj asortiman vključil Chloe torbice. Cela izložba se je svetila v teh lepoticah, zgoraj pa je pisalo “Prišla je Chloe”… no, tudi odšla je Chloe, ena za drugo, tako hitro, da človek ni mogel slediti in potem so vse te “Chloe” sedele v japonski restavraciji Takenoko sredi delovnika na čisto nedelovnih kosilih… Joj, če bi bile Slovenke pol toliko pripravljene dati nase bi naš Gloss Couture lahko še vedno prodajal Chloe in Celine, ne pa da so “prešaltali” na bolj poceni blagovne znamke. Škoda, res škoda. Ampak trgovina Marija v Dubrovniku jih pa še vedno ima, šmrk, ni fer!
Slovenke smo tako prekleto neavanturistične kar se tiče stila. Hrvatice to znajo. Ta ista prijateljica je vedno kot iz škatlice. Že tako je majhna in sladka, potem pa se še tako lepo obleče, da bi se človek od silnih čustev ob pogledu nanjo kar zjokal. Ampak veste, stvar ni v blagovnih znamkah, ona zna nositi H&M čevlje in krilo v kombinaciji s Patrizia Pepe bluzico in Max Mara torbo, kot da je vse skupaj pravzaprav nova kolekcija od Celine. Pravo veselje jo je gledati, zakaj to ne zmoremo tudi Slovenke?
Pa ne samo Hrvatice. Tudi Hrvati imajo stil. Zakaj je edini moški, ki ve kaj je Burberry moj prijatelj iz Opatije? OK; saj Opatija res ni daleč stran od naše meje, ampak je še vedno pri Hrvatih, tako da žal fantje, to ne šteje (čeprav fant odlično govori slovensko).
Ko so pred kakšnima dvema letoma v Zagrebu odprli prvo Zaro v Avenue Mall-u, mi je glavna urednica hrvaškega Cosmopolitana zaupala, da so ji predstavniki Zare povedali, da Zara še nikjer NA SVETU ni v prvem dnevu naredila toliko prometa kot ravno na Hrvaškem. Baje je trgovina zvečer izgledala kot da je pet minut pred tem po njej pustošila Catrina.
Ali pa ko so se v hrvaški reviji Grazia s sliko in besedo zgražali nad Slovenkami, ki niso stale pred trgovino H&M v Cityparku v Ljubljani tisti dan, ko so dobili kolekcijo Victor & Rolf za H&M. Na sliki je bil osamljen vhod v H&M v Ljubljani, poleg pa slika pariškega H&M-a kjer so prejeli te iste kose oblačil in kjer so ženske v vrsti dolgi vsaj 100 metrov, že ure pred odprtjem trgovine, stale v upanju, da se le dokopljejo do kakšnega kosa oblačila pod katerega sta se podpisala znana oblikovalca. Po mojem Hrvatom še zdaj ni jasno zakaj H&M raje ni odprl trgovin pri njih.
Pa ko smo ravno pri ženskih revijah… Hrvaške trač revije, ki se tudi najbolje prodajajo od vseh mogočih revij pri naših sosedih, res ZNAJO s stilom pisati o svojih “celebrities”… Na hrvaškem imate 4 vrste znanih oseb… Prvi so njihovi “tajkuni”, ki se za razliko od naših kar naprej pojavljajo v trač revijah. In to zato, ker njihove žene in snahe nosijo Hermes torbice in ko rodijo v privatnem “rodilištu” (kjer je baje bolje kot v hotelu s 5 zvezdicami), prikorakajo iz porodnišnice ponosni očka (hvala Bogu, tretji otrok je vendarle sin, to pri njih še vedno šteje sploh če si tajkun…) z malo štručko v lupinici (malemu se še sanja ne v kaj se je rodil in zakaj je toliko bliskavic pozdravilo njegov “izlazak”) in pa mamica, popolna, make-up kot da bi jo obdelala Tina Vrhovnik herself (ali pa so najeli morda uradnega vizažista od Chanela, kdo bi vedel), da o frizuri in Givenchy hlačnem kostimu ne govorimo.
Druga vrsta zvezdnikov so bivši (ali aktivni) športniki. Moja “najljubša” sta Goran Ivanišević in Iva Majoli. Morda zato ker ne poznam vseh nogometašov, ki za masten denar igrajo v tujini in so prav klišejsko poročeni z manekenkami, hrvaškimi seveda, ki prav klišejsko, vse po vrsti, hodijo na krste otrok svojih prijateljic in njihovih mož v Lanvin oblekcah in s Chanel torbicami. Ja, tudi krsti otrok so na hrvaškem popularna tema.
No Gorana so, saj veste, ujeli paparazzi, ko je varal svojo ženo, pa je potem moral, da se je odkupil, z njo na večmesečni dopust v Los Angeles. Odhod družinice so pospremili paparazzi, jasno, ki so jih ujeli na letališču s kupom kočkov Louis Vuitton, visokim 3 metre (no, en in pol Gorana). Goranova žena (kaj je že, neka Tanja, tudi bivša manekenka “i poslovna žena”) je v rokah držala Hermes torbico (to je zgleda kar “signature” za hrvaške “celebrities”), on je pa prav nič kaj zvezdniško “gural” voziček s temi kufri. Pa tudi zagrebški Pleso ne zgleda ravno kot kakšno letališče v Tokyu, ampak saj ni važno. No drugi moment je bil pa njun šoping v Milanu, tudi tam so ju “ujeli” hrvaški paparazzi.
No, Iva Majoli je pa tako ali tako svojevrsten primerek. Če je kdo videl slike iz njene poroke, ko se je v 8 mesecu nosečnosti poročila z nekim ne bodi si ga treba (danes pa se klofata v kafičih ob morju in on je celo vrgel svoj poročni prstan v morje in tudi najboljši hrvaški potapljači ga niso uspeli najti), njeni družci sta bili med drugim Jennifer Capriatti in Marie Pierce, stvar je res zgledala veličasno (tudi nevesta je bila, no predvsem velika, oziroma ogromna in ne vem zakaj ni mogla počakati tistih nekaj mesecev in prej roditi če je že tooooooooooooooliko investirala v svojo poroko), ne tako banalna kot poroka Vesne Dolenc z Jankovićevim potomcem sredi hotelskega bazena kjer je “naša” Vesna nosila nek “šmuk” za vratom. Spet brez stila. Če se že gremo nekaj bit, dajte potem to vsaj naredit kot se spodobi. Dovolj bo, če vzamete v roko kakšno hrvaško izdajo Glorije.
Tretja vrsta so razne “umetnice”. “Pjevalke” kot Severina, pa Nina Morić itd. In pa “scenaristke” kot je Jelena Veljaća in druge igralke. No, te morajo pa res veliko zaslužiti. Za Severino že vrabčki čivkajo kakšne honorarje dobiva (tudi Slovenci jo imamo radi). Meni sicer še ni potegnilo kaj je tako dobrega na njej ali njeni glasbi, osebno mi je bolj pri srcu Nina. Ampak ko bi vi videli kako jih znajo v teh revijah nastilirati. Pa kakšne fotke so to, res imaš občutek, da gledaš en svetovni styling. Pri nas zna to samo Gloss vse ostalo je pa tako mimo. Pa ne vem če so krivi fotografi, tudi Slovenci imamo super fotografe… bolj modeli bi rekla, ki se ne znajo “sprostit” in vživet v “photo shooting” tako kot Hrvatice. One res verjamejo, da so to, kar od njih zahteva fotograf. Kot na primer Ota Roš v zadnjih Obrazih. Tako nenaravno. Mislim, saj stati med tremi nagci je res nenaravno za marsikatero povprečno Slovenko, ampak vsaka Hrvatica bi na teh slikah izgledala kot da ima res te tri primerke pri sebi doma. Eden pomiva posodo, drugi briše prah, treji pa lika. Zakaj Slovenke tega ne zmoremo?
Moja najljubša vrsta pa je četrta vrsta. V to skupino padejo razne “wanna be” starlete ali “I used to be – wanna be”, ker v resnici nikoli niso nič bile ampak na hrvaškem pač so. Kako jim to uspe? Joj kako sem jim “fouš”! Duhovna vodja te skupine je zagotovo Vladka Pokos. Koliko pranja umazanega perila na res visokem nivoju… pa to še svet ni videl! Spet lekcija stila. Morda bi Sabina in Cime lahko kaj pobrala od nje. Če ne drugega vsaj kako pospraviti stanovanje v Štepanjskem naselju preden pridejo fotografi (še bolje bi bilo, da bi si od prijateljev sposodila flet za nekaj ur). Čeprav, roko na srce, pa kaj jima je bilo, da sta jim sploh dovolila vstopiti v tisto luknjo? In to sta dovolila neki res “krep” reviji kot je Nova. Da te zmrazi. Nova je tako ali tako revija, ki pooseblja duh slovenstva. Kmetija z velikim K. Njen smisel mi ostaja neznan. Se pa prodaja, zanimivo ne? No naj vam dam samo primer. V hrvaških tabloidih smo videli prihod Vladke in Radeljaka na ločitveno razpravo. Spodaj je bil naslednji tekst: “Medtem ko je Radeljak prišel v sivi Armani obleki in z Louis Vuitton kovčkom, je Vladka blestela v svojih Dior sandalih, Cavalli bluzi in belih Versace kavbojkah… čeprav so njene solzne oči ostale skrite za Chanel očali” Nova bi zapisala: “Kot smo videli Radeljaku močno izpadajo lasje (tu bi bil v krogcu “close-up” na njegovo plešo), ta je najverjetneje posledica vseh razprtij s skoraj že bivšo ženo, medtem, ko ima Vladka na petah trdo kožo (spet “close-up”), ki bi jo res morala odstraniti, bljak, bljak…” Če te kože ne bi bilo, bi jo pa v photo shopu dodali. Mi pa ne bi zvedeli nič o novih kolekcijah oblačil, ki si jih sicer ne moremo privoščiti, ampak lepo je vedeti, če si jih vsaj kdo s potnim listom naše države lahko. Mislim, da je stil pisanja naših revij pogojen z najbolj prepoznavno slovensko karakteristiko -slovensko ljubosumnostjo. Zato vedno vse popljuvamo, namesto da bi se vsaj naslajali ob slikah in sanjali, kako bomo nekoč tudi mi imeli kaj takega… pa četudi moramo zato vzeti kredit.
Zato torej Ivo ne more vzeti Hrvatom Božiča, pa če še tako poskuša. Oni bodo raje crknili s stilom. Ne glede na umore sredi mesta, državni bankrot in severne sosede, ki se ne morejo odločiti ali podpirajo njihov vstop v EU ali ne. Ker to pač imajo v sebi in pri tem ne zgledajo tako umetno kot mi.
Slovencem in Slovenkam pa za Božič želim predvsem manj foušarije in več stila. Ni “hohštapler” vsak, ki da nase nekaj, kar si mi ne moremo privoščiti. Bodimo raje veseli, da se zna vsaj kak naš sonarodnjak nositi s stilom.
To nedeljo sem se zbudila v Zagrebu, s pogledom na veliko teraso in krošnjo ogromnega drevesa, ki se bohoti ob hiši. Bučka pa je že plezala po meni. Medtem je Lumpacij še spal spanje pravičnega v sosednji sobi in se ni pustil motiti. Zagreb je bil v nedeljo ob 9h popolnoma prazen. Ko smo se iz prelepe hiše v stilu art decoja odpravili do naših prijateljev na razvajalni zajtrk z mini palačnikami, skoraj da nismo srečali žive duše. Na obrambnem ministerstvu je v kapiji na pol spal mlad vojak. Sijalo je sonce in zunaj je bilo prijetnih 21 stopinj. Vstopili smo v staro stavbo in se povzpeli v tretje nadstropje.
V Zagreb smo prispeli že v soboto. Z našimi Zagrebčani smo se sprehajali po mestu, šli na kosilo v Stefano, nato pa smo se sprehodili še do Kaptola, kjer je Lumpacij užival v Torte i to ob čokoladni »Brownie« torti. Bučka je pogumno korakala v družbi svoje soimenjakinje. Nato pa so vsi otroci skoraj padli v vodo, ki kot potoček teče na zunanjem delu Kaptol centra. Sledil je spust do Trga Bana Jelačića in vožnja s tramvajem. Bučka se je drla »še, še…. ‘deča luč« in smo jo komaj spravili dol.
Med kosilom je Bučka skalala ob skulpturi Sonca ob Cvetnem trgu in Lumpacij, ki seveda nikoli nikjer ne manjka, ji je sledil. Pristopil je 80 letni gospod, fini gospod, pravi Zagrebčan, pravi purger. Vidno je bil osamljen, zaželel si je z nekom govoriti in tako mi je rekel, da je »grad pun lijepe dijece« in seveda ga je letom primerno nato zaneslo na 200 milijonov ton pšenice, ki naj bi jo pridelali v Sovjetski zvezi (kar bojda on ne verjame, ampak to je že druga zgodba). Isto zgodbo je nato prodal še mojemu možu, mene pa je zagrabila nostalgija, ki me je imaginarno popeljala v njegova mlajša leta, dokler me ni ujela kruta realnost staranja ljudi, ko si sam in si želiš družbe, pa naj bodo to čisti neznanci, ki jih srečaš na ulici. Nisem si mogla kaj, da se ne bi vprašala ali se je po sprehodu vrnil domov v prazno stanovanje ali ga morda doma čaka druga polovica pomaranče. In če je sam, ga kdaj obiščejo vnuki?
Tudi naši prijatelji živijo v takšni stari zgradbi, kjer sta si v tretjem nadstropju uredila neke vrste loft, ki bi ga najverjetneje tudi vi z veseljem takoj posvojili. Svetloba prodira skozi velika okna, visoki stropovi pa dodajo grandioznost. Stene so svetle, pohištvo pa minimalistično. Sedimo za okroglo mizo, otroci se igrajo na parketu. Picture perfect moment. Vesela sem da jih zopet vidimo vsi v kosu. Odkar se jima je rodila prelepa Hana sem ju obiskala samo jaz, Lumpacij pa ju je že močno pogrešal. Zdaj smo spet vsi na kupu. In sanjarimo o skupnem preživljanju novega leta v Hiši Franko. Hana se smeji Lumpaciju. Bučka skače za Hano in jo kot svojo »lutkico« kliče »punči« ter jo boža po laseh.
