Danes zjutraj sem imela 5 sekund časa zase in kadar je tako se spomnim, da je v nosečnosti treba kdaj pa kdaj stopiti na tehtnico. Tehtnico sovražm. Mislim, da bi morali tistega, ki je ženskam vbil v glavo, da se morajo redno tehtati dati na giljotino. Po večini te samo spravlja v depresijo. Kot da res lahko kdo shujša v enem dnevu za 2 kilograma… Ampak tega res veliko žensk ne dojame. Zagovarjam tezo – če se spravim v svoje obleke, že ne more biti, da bi se tako grozno zredila. Tehtam se pa dvakrat letno. Resnično.
No v nosečnosti je drugače, ker s tem preverjajo vse sorte stvari, od potencialne sladkorne bolezni pa do pravilnega razvoja otroka. Ampak vseeno, ne pretiravajmo, a prav?
Dan se mi je začel kar dobro, ker sem ugotovila, da sem “pridna” in da imam mesec dni pred porodom “samo” 10 kilogramov več kot pred nosečnostjo. In naj vam povem, da je to dobro, ker me je “pred tem” služba tako izmozgala, da sem naokrog hodila kot zombie in bili so dnevi ko sem se spraševala kako naj se zredim za 3 kilograme.
Moja mama je na splošno obsedena s težo (je v skupini ljudi, ki verjame, da se v enem dnevu lahko shujša za 2 kilograma). Ob ponedejkih ima post (saj ne da vse moje prijateljice pravijo, da je moja mama cela “žigica”, ampak ona je pač obsedena). Ko se spomnim kako je to njeno dojemanje teže vplivalo name in mojo sestro že v mladosti, pa me ima, da bi ji kar eno prisolila. Na žalost pa ji občasno še vedno nasedem. Ko sem prvič rodila sem bila po porodu še vedno 8 kil težja kot pred nosečnostjo… verjela sem vsem fabulam svojih prijateljic-mamic, kako ti “dojenje kar požre kilograme”. No meni ni niti grama. Dokler sem dojila sem bila kot Lolo Ferre ali kaj je že tista nesreča z velikim oprsjem. Košarica A je šla nekam bolj v sredino abecede in na novi balkon se nisem mogla navaditi. Še danes ne razumem žensk, ki sanjajo o povečanju košaric. Spati na trebuhu se ne da, ne vidiš v krožnik, kaj šele do čevljev.
Priznam, tistih 8 kilc me je tako morilo, da sem v jamranju nad njimi pričakovala predvsem sočutje. Moja tašča in nekatere res dobre prijateljice (med njimi moja poročna priča) so bile krasne, saj veste; “ma daj no, kje imaš te kile?”. Točno to kar rabiš. Moj mož je trpel, ker po mojem težko laže, ampak se najbrž ni hotel zbuditi z nožem v hrbtu. No, saj potem se ne bi niti zbudil, si mislim, ampak saj razumete. Da bi mi dvignil moralo je enkrat, ko je odšel na službeno pot v hladilnik nalepil listek “Ne se preveč sekirat. Tale najina dieta je super”. No, moj sin ima že skoraj tri leta, listek je pa še vedno v hladilniku. Ne vem sicer kakšna je bila “najina dieta”, ker on res dobro kuha in jaz sem v tistem obdobju jedla kot Obelix tako da me to bega še danes, ampak ga ne vprašam. Čeprav, če danes dobro razčlenim ta stavek “ne se preveč sekirat…” a je hotel s tem reči, da se vseeno pa lahko “malo sekiram”? Ampak on je moški, mislim, da se je v dani situaciji kar dobro znašel. Če ne drugega je še vedno živ in še vedno spiva v isti postelji. Moja mama pa… razlagala mi je kako naj kak dan na teden ne jem (naj ponovim, da sem takrat dojila in če bi jo slišal kak pediater, jaz pa bi bila mlajša od 18 let, bi me najbrž dali v rejo), kako naj kombiniram hrano po Montignacu, naj se odpovedujem sladkarijam, ker v bistvu sem pa res malo predebela (imela sem 59 kilogramov pri svojih 168 cm)… no hvala. Me prav zanima kakšno dikcijo bo ubrala tokrat.
Preden sem šla rodit mojega sina sem bila na obisku pri prijateljici, ki je ravno rodila. Dajala mi je napotke kaj vse naj vzamem s sabo v porodnišnico (saj ne bi verjeli, če vam povem ampak res mi je vse prav prišlo). Ne bom pozabila stavka, ki ga je izrekla: “Veš, ko boš rodila, nekaj časa ne boš nič kaj seksi”… takrat se še nisem zavedala kako zelo prav ima. Če pomislim samo na nedrčke za dojenje – proizvajalce teh groz bi morali zapreti v Gvantnamo. Vedno sem bila navajena bit kot iz škatlice. Trikrat na teden sem si umivala lase, vsako jutro sem si 20 minut na obraz dajala make-up, omaro sem pa tudi komaj zapirala in naša Lili, ki je vsak teden likala gore perila, je po mojem samo zavijala z očmi. No, ampak to je bilo nekaj svetlobnih let nazaj.
Po porodu se nisem stlačila v nobeno oblekco, ki sem jo nosila na poročnem potovanju. Ko sem gledala slike z najine poroke sem zraven jokala, pa ne od nostalgije, ampak od dejstva, da poročne obleke nikoli več ne bom spravila nase. Pa toliko denarja sem pustila Urošu Belantiču! Šmrk!
Prva “žrtev” mojega poporodnega obdobja (poleg oblek, ki niso šle več name, sploh roke sem imela kot Popaj in bi lahko strgala vse rokave na svilenih bluzah) so bili čevlji z visoko peto. Včasih sem jih nosila vsak dan, še na trg bi šla z njimi, če Ljubljana ne bi bila polna kock in lukenj med njimi. Včasih sem celo šla v mesto v petah in sem potem cel večer hodila po prstih. Koza. Sploh pa potem ko imaš otroka nimaš časa niti zapenjat čevljev, tako da je bilo treba poiskati čevlje brez pet, samo za nataknit, pa da še dobro izgledajo. In to, verjemite mi, ni bilo lahko. Ker tisto leto je bila moda prav nastrojena proti nosečnicam (hvala Bogu je letos vsaj to super, živele tunike!). Obleke so bile narejene kot da po svetu hodi roj os, čevlji so imeli vsi astronomske pete in tudi v Parizu je bilo nemogoče izvohati kakšne balerine. No, da o Ljubljani ne govorim. Pri nas je na splošno ponudba čevljev daleč, daleč pod evropskim povprečjem (in “izven EU” tudi če samo pomislim na vse Hrvatice, ki na novoletni zabavi raje stojijo pri miru, kot da bi se zibale v ritmu glasbe v kakšnih bolj nosljivih čevljih), kot bi rekli statistiki. Ampak to je najbrž zato, ker večina Slovenk ne razume pomena dobrega čevlja. Tudi moj mož ni “nič štekal” dokler me ni spoznal. Čevelj naredi nogo… noga pa… itd. No, enkrat je prišel iz službe in rekel, da imam prav, da čevelj res naredi žensko. Ta moj stavek ga je tako obsedel, da je vse sodelavke in mimoidoče dame gledal v čevlje. Le kako je to izgledalo? Najbrž kot da so srečale Mistra Bean-a. Dobro da me ni bilo zraven.
S čevlji se je “končalo” tako, da sem odkrila internetne nakupe. Jeah! To mi delaj! Moj mož najbrž pravi “samo tega mi ne delat!” Naj se zmeni s svojo sestro, ki je na nekem forumu odkrila to meko za mojo dušo… Hvala draga! Rešila si mi življenje! In nato še mnogim mojim prijateljicam! Postavile ti bomo spomenik, kip v naravni velikosti… v visokih petah!
Druga “žrtev” je postal make-up. Kje imaš pa čas da se namažeš preden greš z vozičkom po ljubljanskih kockah? Če se 20 minut mažeš, 30 minut oblačiš otroka (ja tudi to se moraš navaditi, če znaš nastilirati sebe, še ne pomeni, da boš znala tudi svojega sina, prava frustracija v prvih mesecih za moj “styling ego”) in sebe, 15 minut pokaš stvari v avto… no potem lahko ostaneš kar doma, ker bo otrok spet lačen in ga bo treba dojiti… Ker veste dojiti te silijo vsi od prvega dne v porodnišnici, pa vsi ti razlagajo kako je to dobro in fajn, ampak če te pa v mestu kdo vidi dojiti te pa s pogledi takoj ožigosajo za ciganko. Ker ne boste verjeli, po svetu hodi velik odstotek ljudi, ki o teh veličasnih dobrobitih dojenja nič ne vedo in jim je prav malo mar (na primer samo za začetek; vsi moški minus tistih 60.000 Slovencev, ki imajo doma otroka starega med nič in tri leta).
Kar se tiče make-up-a. Vmes sem šla nazaj v službo in sem seveda našla čas, da zjutraj vstanem malo prej, pa še rutino sem racionalizrala, tako da zdaj to zmorem v 15 minutah. No, ampak sedaj sem že par tednov doma in otrok je kar naprej bolan in v bistvu moja koža zgleda super tudi brez pudra. Zadnjič pa sem našega škrata peljala na Božička, ki je nosil darila v moji službi. In ker delam v taki panogi, sem se pač MORALA namazati. In vzamem set svojih Chanel čopičev in gledam…, a mi ne manjka eden od njih? Še danes ne morem verjeti, da sem se to sploh lahko spraševala (pa dva dni kasneje mi je potegnilo, da sem pozabila dati gor blush, cela dva dni sem rabila). Kako hitro pozabiš na svoje “modne” navade. No, ko smo prišli domov me je sicer moj mož vprašal kako to, da ni nobena mama imela na sebi make-up-a (no imela ga je naša modna ikona, ampak saj v 95% se pa ni zmotil), glede na panogo kjer delam, ne?
Ja, z materinstvom se vam svet postavi na glavo. Umivanje las je umetnost, ker se mali iz svoje sobice dere; “mami ne umivat las! p’idi k meni”. Ko si pa noseč je pa tako, da tudi krtače ne moreš več toliko časa držat v eni roki nad glavo medtem ko imaš v drugi roki fen, ker imaš po 10 minutah občutek, da si bil tri ure na fitnesu. Moja ultimna pregreha je tako postalo dejstvo, da grem enkrat na teden k frizerju na fen frizuro. Vam povem, lahko se odpovem čokoladi, temu se pa ne mislim.
Za nameček naj vsem bodočim mamicam povem, da bo z materinstvom velik izziv za vas tudi oblačeje (tak izziv je že sama nosečnost, zato v drugi nosečnosti ne boste mogle videti cunj, ki ste jih oblačile v prvi nosečnosti, ker se vam bodo le-te popolnoma zagabile. Zato jih brez slabe vesti DAJTE svoji prijateljici, ki jih bo rabila). Ja, sem že rekla, nič vam ni prav, boki se razširijo, oprsje naraste, potem pa so tu še kroji… kako se obleči, da lahko v hipu naredite striptiz in podojite otroka?
Še danes me “zmrazi” ko gledam slike Angeline Jolie s svojim vrtcom in naraste mi sladkor v krvi, ko prebiram kako fino je imeti toliko otrok… ja, seveda, “i tata bih sine” če bi edini kontakt z njimi bil za uradne fotografije v revijah. Kot na primer Jennifer Lopez, a jo je kdaj kdo videl na sliki, kako se kje sprehaja s svojima dvojčkoma? Medtem ko v resnici zanje skrbi 5 varušk, slavna mamica fitnesira 4 ure na dan, da bo spet imela svojo čvrsto postavo (in še vedno veliko zadnjico, tako da ne nasedajte takim člankom!).
Saj ne rečem, nekatere ženske so res rojene za materinstvo, pa tu ne mislim na vse te zvezdnice iz L.A-a. Če si otroka tako močno želiš in ne pride takoj, se potem ko je otrok enkrat tu, bolj žrtvuješ in ti je vseeno za čevlje in oblekce in kozmetiko. Vsaj dokler toliko ne zraste, da se zaveš v kakšni veliki žrtvi si živel; neprespane noči, obiski pri zdravnikih, napeti odnosi z možem, ko bi mu eden od vaju ob vročini 38,7 že dal paracetamol drugi pa bi še malo čakal… da o vseh večernih izhodih brez slabe vesti, da si otroka pustil babici ali varuški sploh ne govorim. Je pa res, da smo ljudje hvala Bogu ustvarjeni tako, da nam v spominu ostajajo samo lepe stvari. To je ena lepših stvari, ki nam jo je podaril naš Stvarnik (če odmislim čudež, da zmoremo ustvariti novo življenje, in že sam “ustvarjalni proces” je “stvarnikoma” v užitek).
Življenje se vam skratka obrne na glavo, ampak zdaj ko imamo internet (jeah, jeah, jeah!) boste lahko modne (morda ne v številki 36 ampak 38 ali 40 za naslednjih nekaj mesecev in dobra stran večjih številk je v tem, da jih potem lahko še vedno zožite pri kakšni dobri šivilji) tudi če ne boste mogle z vozičkom do Zare ali MaxMare. In pri tem mislim res modne v velikih modnih znamkah, z velikim M, punce! Moj mož že tudi obvlada preživetveno tehniko, tako da če nekako “zrihtam” še mamo, sem zmagala!
Škoda.