Res je, Marie Claire obožujem. Če vprašate mene je ravno pravšnja zmes mode, kozmetike, aktualnih (perečih) tem, kulture in lifestyle-a. Medtem ko je Vogue “all about style and fashion”, Elle “same thing more or less”, je Marie Claire res prava ženska. “Down to Earth” s kapljico eteričnih sanjarjen. Vse skupaj seveda odstopa v levo ali v desno od izdaje do izdaje. Kakorkoli že, I love, I love, I love. Edino kar me “moti” je dejstvo, da enostavno ne najdem časa, da bi vse te Marie Claire res tudi do obisti prebrala, preštudirala od spredaj do konca in od zadaj do začetka, obrnila na glavo, iztrgala najljubše fotke in si jih nalepila na pluto v svoji pisarni (sicer bi pa ta najbrž potem kmalu postala premajhna).
Tokrat sem imela v “paci” februarski številki Marie Claire. Francosko in ameriško. V francoski me je popolnoma šokirala tema o reformi zdravstvenega sistema v ZDA (MC France feb 2010, stran 107). Od pričevanj everyday people (like you and me) me je po telesu oblivala kurja polt. Ko dojameš, da je tudi za čisto običajnega človeka, s solidno službo v ZDA zdravstveni sistem tako krut, ti zares padejo še zadnji upi na American dream in se najbrž nadaljnih 15 let nikoli več ne pritožiš čez prispevke, ki jih vsak mesec plačuješ za zdravstvo od svoje plače. V Ameriko je bolje oditi zdrav, mlad in lep in verjeti, da nikoli ne boš “zbolel”. Dovolj je namreč že povišan krvni pritisk in hopla nihče vas noče zavarovati.
Ameriška Marie Claire je seveda manj evropska, ampak vseeno. Všeč mi je bil članek o 5 “everyday women” around the world… kako živijo, za kaj trošijo svoje šolde itd. What it costs to be me? (MC USA feb 2010, stran 90-93). Med njimi je tudi Američanka, ki za čuda ne omenja, da bi plačevala kaj za zdravstveno zavarovanje. Razlaga pa, kako bo naslednjih 30 let plačevala 130$ na mesec, da bo lahko odplačala kredit za svoj študij. Sicer res da zapravi 400$ mesečno za telefon, tako da jih teh 130$ kredita najbrž ni kakšno hudo breme, ampak če samo pomislim kako lepo je nam z našim zastojn študijem (no, zdaj pa dajmo še peticije podpisovat, da bodo v gimnazijah lahko vsi zastojn malicali!), si seveda spet rečem – Slovenia must be Heaven on Earth (obsojen na propad s svojim socialnim čutom). Tudi “everyday woman” iz Gane je res “prava predstavnica” svojih sodržavljank. Letno zasluži 28.500$, medtem ko je povprečna LETNA plača v Gani bojda 1.133$. Skratka, ženska je Copywriter pri Publicisu in ker zjutraj pogosto zamuja v službo, na mesec potroši 200$ za taxi. Sicer pa, see for yourself, ker vas zna šokirati na kaj trošijo ljudje. “Oh ta recesija!”
Za bolj sanjske teme seveda poskrbi Modna urednica ameriške Marie Claire Nina Garcia. Nina, oh Nina… vedno se sprašujem, če je modna urednica Nina Van Horn v nanizanki Just Shoot Me narejena po njenem liku. Torej, kdo ne pozna Nine Garcia? Res niste spremljali Project Runway, kjer Heidi išče novega Marca Jacobsa in kjer Nina kot ena od “članov komisije” alias sodnica, s svojimi ubijalskimi komentarji v hipu spremeni sanje mladih nadobudnih wanna be kreatorjev v prah? Potem ste morda že prebrali The Little Black Book of Style (no, zdaj je izdala že knjigo The Style Strategy), kjer vam Nina razkriva vse skrivnosti o tem kako ste lahko ultimno stajliš. To be honest, knjigico sem samo držala v rokah nekaj minut, tako da me Nina še ni razsvetlila, si jo pa zagotovo enkrat omislim. Bolje kaj slišati dvakrat kot nikoli.
Nina me je razveselila z izjavo (stran 31), da je seveda treba imet sebe najprej rad, če hočeš imeti rad še koga dtugega, ampak v tistih dneh, ko se počutite malo manj “lovable” se je pa treba tudi razvajat (prevedeno prosto po Prešernu, seveda). In potem, flip, flip, flip, sem samo obračala strani in se “divila”… What is hot this month? Ho, ho… za začetek TIL in tale dva kosa sta prav seksi z enim samim problemom… peach, as much as I like it… is so not my colour.
Obleka je J. Mendel, Krilo pa D&G, na sebi torej ne vidim nobenega od dveh kosov (barva, cena, kroj), ampak v reviji izgledata prav lepo. Krilo seveda izgleda dobro le na osebah, ki nosijo konfencijo max številka 34. Torej na najstnicah… Ampak who cares.
Naslednja stran je slavospev PROSOJNIM tkaninam. Spet dva seksi kosa, ki najbrž izgledata bolje v reviji kot bi na meni. Krilo Creatures of the Wind in hlače Isabel Lu (najverjetneje se jih v Sloveniji nobena navadna smrtnica ne bi upala nositi… razen morda kot seksi pižamo).
Sledijo ROŽICE… če imate preveč denarja, si namreč lahko omislite tole Chanel torbico… vam pa vseeno svetujem, da si najprej omislite dobro staro klasiko v usnju in v črni barvi (khm, khm… za 2400 eurov).
Prav prijetno februarsko-norčavo-pustno je bilo gledati tudi stran 22, kjer predstavljajo “The Mood” meseca. Tokrat Alice in Wonderland, ob bok aktualnemu filmu seveda. Ne bi se branila teh treh kosov, če bi seveda živela v Čudežni deželi: Top Blugirl by Blumarine, clutch Love Moschino in seveda obvezna čajanka s pisanimi šalicami.
Sicer pa si lahko v tej številki preberete in si ogledate tudi članek o zmagovalki 6 sezone Project Runway Irini Shabayevi (v teku je že 7 sezona). You never know where you will hear about her next time…
Za konec pa še ena francoska poslastica… Modni editorial v črno-beli in barvni izvedbi na strani 178. Tokrat so ob bok modelu posavili tudi 8 letnega mulca Antoine-a, ki s svojo perjanico in kulskim otroškim stylingom prav popestri vse te hude blagovne znamke, ki se bohotijo na 24 straneh editoriala.
Skratka, Must Have modni kosi te sezone, kjer najdemo Givenchyjev črtast suknjič, Balmaina, Prado in mucke itd…
Ostaja nam samo še en neuresničeni Must Have. Kdaj bomo tudi v Sloveniji dobili svojo Marie Claire?
Sicer pa me vedno lahko razveseli tudi en moški (poleg moža in sina) in sicer Marc Levy. Ni je knjige, ki mi ni bila všeč. Svetujem in priporočam prav vse, nazadnje sem brala Toutes ces choses qu’on ne s’etait pas dites, ki je prav po Marcovsko polna preobratov in nadnaravnega. Na hitro; hči nekaj dni pred poroko izve, da ji je umrl oče, ki se je zadnje čase odtujil od nje. Potem pa čez nekaj dni (poroko je jasno prestavila) dobi na dom “očeta” v obliki androida. Android ima očetov spomin in tako si lahko povesta vse, kar si z časa njegovega življenja nista uspela…
To je zgodba o princeskah.
Pa se poleg nas narišeta še dve princesi. Prva sliši na ime Alenka in je žena našega najbolj kjut/uspešnega ex smučarja. Honestly, v živo je ZARES lepa. In prepoznala sem jo po tatuju na zapestju po katerem mislim, da zares izstopa. Če se ne motim ima tam zapisana imena in rojstne datume otrok. Posebno, ne? Druga pa je njena hči. Ne vem katera, mislim, da imata toliko otrok, da jih sploh ne sledim več (oziroma, mislim, da sta tista s številčnimi otroki pravzaprav ex skakalec in njegova žena, no pa saj ni važno). V glavnem ta mala princeska je res podobna očiju. Sicer ji pa ni za skrbeti za lepoto v najstniških letih, saj je srečnica “blessed” z obeh strani svojega DNK-ja.
Z mojo drago Mi (še ena princesa, ki se vmeša v to zgodbo) sva na te illustracije nalepljeni že nekaj časa in gruntava kako bi si omislili kakšen koledar, agendo ipd s temi Princeskami. Prvič sem na Princeske namreč naletela v Parizu (v knjigarni 
Dolgo časa sem se upirala popularni 
Zanimiv je tudi trend 
Joj, kako pogrešam osemdeseta leta… TV Slovenija je bila edina televizija v slovenščini in vrteli so še kakšne “čizi” nadaljevanke izpod peresa