Morda se motim, ampak medtem ko vsa svetovna gospodarstva, ki kaj štejejo, že počasi trdijo, da je recesija odšla rakom žvižgat je v Dolini Šentflorjanski nekaj gnilega. V Sloveniji je recesija postala popularen izgovor za stanje splošne depresije.
Resnici na ljubo je bila recesija za nas kot odpirač za buteljke. Heh, kaj buteljke, zamašek je odneslo kot da smo odpirali najboljšo Srebrno penino kar jih premore slovenska zemlja. Odneslo nam ga je naravnost v glavo in pri tem smo spoznali, da smo morda bili res slabovidni v deželi slepcev v času ranjke Juge, in zatorej glavni frajerji v dolini. Ampak medtem ko so ostali odšli na operacijo vida, smo se mi še vedno šlepali na Stenmarka, ki je vozil Elanke in Gorenje (ki je bilo v resnici v Zahodni Evropi pravi “junk” za nižje družbene razrede), da o Muri, ki je bila “brand” le vzhodno od Save, sploh ne govorimo.
Že vsaj 15 let nam je jasno, da Kitajci šivajo za bagatelo in da, če znajo zašiti Marc by Marc Jacobs oblačila, da jim najbrž tudi prevleke za avtomobilske sedeže ne bi smele predstavljtai problema. Ampak ne, naši vrli “menežerji” so požrli kar se je požreti dalo, jadne delavce so do zadnjega fopali s parolami, vrednimi tudi najboljših let povojnega socializma v sami Sovjetski (brez)zvezi, medtem ko so sami basali svoje bančne račune.
Kdo je Slovenski “menežer” (oprostite, ampak napačen zapis ima seveda svoj pomen)? Moj oče se je leta boril proti poimenovanju “manager”, “menadžer” ipd… stara slovenska/slovanska beseda (Hrvati jo pridno uporabljajo, ampak oni pač nekaj dajo na čistost jezika že samo s tem, ko vam ni jasno niti katerega meseca sploh smo, saj vam govorijo o rujnu ali srpanju) je ravnatelj. Ampak ne, mi smo pa ja bolj zahodno evropski in te “arhaične besede” pač ne bomo uporabili. Never mind, slovenski “menažer” je pravi “ljudožer” (“men” a “žer”). Deluje po sistemu – nategni in pobegni (drugače sindrom, ki ga v čustvenih razmerjih pripisujemo nezrelemu moškemu osebku, ki skače iz cveta na cvet, le da tu skačejo iz enega podjetja na drugega).”Ljubek” specimen: Borut Meh… kariera: Mura -Prevent – HSE… Iz Mure in Preventa je stegnil (kako prikladno) ponavadi kakšno leto pred glavnim razpadom na prafaktorje… God, upam, da vsaj elektrike ne bo zafural. Skrtaka, ali res še kdo verjame, da takšen “cvet” slovenskega gospodarstva lahko in si sploh prizadeva – reši kakšno podjetje? Wrong! Sicer pa, WTF se dogaja s Hildo? Ali raje Brunhildo? Pa kako to, da je nekdo že ne obglavi? Nekaj je resnično narobe v tej dolini Šentflorjanski.
Potem pa imate mojo generacijo. Resničnih inovativnih podjetnikov je le za peščico. Glavni slovenski “carji” so tisti, ki imajo firme za mešanje betona ala Rok Furlan Tayson. Beton? Halo? Kje je tukaj inovacija, kreativa, strmenje k nečem, kar lahko prodajamo izven meja te majhne zahojene Slovenije? Resnične frajerje na žalost lahko preštejete na prste. Pri nas namreč mešamo beton. Država bo dala denar za stanovanja, mi bomo pa mešali beton. Ali ni s to miselnostjo nekaj resnično narobe? Država bo dala denar… aha, država, to smo mi. Naš denar se steka v žepe mešalcev betona. Pa ali smo res taki osli? Ma kakšni osli, osel se vam vsaj smeje v brk – mi smo molzne krave, ki jih cel lajf molzejo, da potem na koncu pristanejo na krožniku mešalcev betona.
Slovenčki mislimo, da je super fajn, če nam uspe priti v službo h kakšnemu mobilnemu operaterju ali pa v avtomobilsko firmo, kjer nas bodo namestili v pisarno z oknom (jupi, okno!!!), nam dali 2000 eurov (wow, carji!!!) plače in nas dvakrat letno spustili na kakšen oglaševalski festival v Portorož, kjer se potem povprečen marketingaš zabava do “daske” in se na koncu predavanj sploh ne spomni več (če je tja sploh prišel). Za ohranjanje mladostnega zagona pa bo povprečen Slovenček še vedno z glavo udarjal v ritmu tehno muzike tudi ko bo že dvakrat fotr. Tukaj se naša razgledanost konča. S takim “potencialom” bomo prišli le do prvega sekreta.
Stvar je taka, Sloveniji se nič kaj dobro ne piše. Življenje s plašnicami nam ne bo prineslo ne vizije, ne uspeha. Splošno stanje “depresije”, češ kako je itak vse na robu propada za katerega so krivi drugi (mi pač ne, ker smo good guys, nič slabega nismo namreč naredili -ampak let’s face it dobrega pa tudi ne) ter varovanje svojega lastnega “coocona” z zapiranjem v svojo pisarno z oknom nas bo pogoltnilo.
Wake up – Slovenija NI Švica Vzhodne Evrope! Go out there! Dare! Invent! Create! Let’s work our asses off in končno postavimo Slovenijo na zemljevid podjetnih držav!
Na Wolfovi je “dober razgled” na ljubljansko “modno sceno”. Naj vam razložim modno teorijo današnjega dne. Visoko-visoke pete so v Ljubljani sredi belega dne (in Bog ne daj ob vikendih) totalni “no-go”, fashion suicide par excellence. Kot bi rekla moja draga L, ne moreš biti ves napednan med Pakistanci. Oziroma kot bi rekla moja mama, ne moreš iti s plesnimi čevlji na plažo (ali hardcore varianta – izgledati kot krava s sedlom). Zokijeve obljube gor ali dol, kocke so in bodo, pa tudi drugače Ljubljana ni mesto za Louboutinove “pumpse” ob 12h opoldne. Kaj šele za Vuittonove sandale s cofki in 12 cm peto.
No, depresija ki vas je ob branju vsega tega zajela, je naš vsakdanjik. Človek se sploh več ne sme zasanjati za par minut, ker vas bodo že vsi okoli potolkli, da so pa res težki časi in kako lahko sploh kdo debatira, da je nova kolekcija Roksande Ilinčić res fenomenalna.
Danes sem ugotovila, da zna biti recesija tudi simpatična. Moj mož je vztrajal, da prihranimo z energijo (in dodatno ne ogrevamo že tako vročega stanovanja) in perila ne posušimo v sušilcu. Tako sem postala “recession mamma”. Perilo sem obešala celo popoldne. Pri tem sem se odlično zabavala. Dudi Dadi je bil pomočnik. Nosil je mokro perilo, jaz pa sem ga obešala. Pri tem je izjavljal, da lepo diši.