Ko sem imela 24 let… sem leto dni in pol živela v Parizu. Na predavanja sem hodila v bližino Musee d’Orsay, v prostem času pa sem s svojo sostanovalko, Čehinjo Mišo “kruzala” po pariških ulicah in parkih. Dolce vita (kadar se nisva učili za izpite, seveda). Živeli sva na Place de la Nation, v šestem nadstropju hiše brez dvigala. Že samo odhod v trgovino je bil cel podvig. Misel na številne stopnice naju je vedno ubijala. V dnevni sobi sva imeli čudovie modre stene in pogled (v daljavi) na Sacré Coeur na vrhu Monmartra. Kadar sva se ob 22h zvečer ob torkih vračali iz “Science Po” z vaj ekonomije, sva utrujeni in zafrustrirani od težkih vaj, zavili v brasserie pod najinim stanovanjem na kozarec rdečega vina. Vsak dan sva se vozili z metrojem in prav predpotopno za današnji čas poslušali CD-je v CD playerju. Kupili sva si celo mobilne telefone in verjeli, da sva največji faci na svetu. S sošolci sva se dobivali v irskem pubu Galway s pogledom na reko Sieno in čudovite zgradbe na drugi strani brega. Še danes poznam na pamet celo mapo metrojev in vem kako izgledajo od znotraj številne metro postaje. Ob nedeljah sva se sprehajali po Marais in ležali na travi v parkih ter sanjali kako bova osvoji svet ali pa vsaj tista dva frajerja, ki sta nama tisto leto hodila po glavi. Na Bastilji sva hodili v restavracijo Colonies de paradis, ki že dolgo ne obstaja več, vendar nikoli ne bom pozabila čudovitega piščanca v vanilijevi omaki, ki sva si ga tu pa tam privoščili z najino štipendijo. Pred Louvrom sva ob poletnih sobotah kot mala otroka skakali po vodnjakih pred Piramido. Pozimi pa sva odhajali na večerne oglede razstav. Vsak drugi mesec sva enostavno morali spet na ogled Monetja v Musée d’Orsay ali pa vsaj meditirati ob pogledu na serijo njegovih lokvanjev v Orangerie. Pariz sva videli v vseh letnih časih in vseh vremenskih stanjih. Pa tudi ob velikih stavkah prevoznikov, ko sva se tudi po dve uri fjakali do službe na drugi konec Pariza. Poleti sem se pogosto vsedla na avtobus številka 74 in se peljala do Hotel de Ville ter opazovala vrveža polne ulice, ki so bežale mimo mene. Največja ljubezenska razočaranja sva utapljali ob Happy hours Caipirinii v mehiški restavraciji Tex Mex, ki je nekoč stala v bližini Opere Garnier, danes pa se je notri že naselila neka trgovina. Šteli sva franke in razmišljali ali si lahko kupiva krilo v Mangu ali bova denar potrebovali da preživiva do konca meseca. Spoznali sva veliko dobrih in slabih ljudi in potem sem se, po čudoviti prdbožični večerji pri moji novi prijateljici Mélanie in njeni mami, neko decembrsko jutro odpravila domov. In vse je bilo tako, kot da sem se zbudila iz sanj in se vse to v resnici sploh ni zgodilo.
Danes v Pariz odidem približno 4-5krat letno. Službeno. Vidim ga bolj malo, zato vedno nahecam moža, da me odpelje tja vsaj enkrat letno. Samo za naju dva. Pariz ostaja še vedno najlepša uganka na svetu.
Včeraj sem se zbudila v zasneženem Piranu. Najbrž tudi domačini tega ne vidijo vsak dan. Kot tudi najverjetneje ne slišijo vsak dan alarma, kadar morje prestopi obalo. Lahko si mislite, kako je alarm preplašil moje sodelavce iz vseh mogočih republik bivše Jugoslavije. Nekateri so se že spraševali, da ja niso Hrvati vendarle napadli Slovenije v neverending bitki za Piranski zaliv. Meni pa se je “posvetilo”, da v resnici Hrvati že posedujejo Piranski zaliv. In sicer kar z Vip netom. Ko sem zjutraj pošiljala SMSe sem opazila, da Simobil v Piranu sploh ne vleče in da me je telefon avtomatično preklopil na Vip net.
Nixon me je pogledal z očmi žalostnega psa basset hounda alias Snoopyja. V stilu; “pa a me zezajo, al’ kaj”. Jaz pa sem ob poslušanju besedila tega evergreena egoistično izjavila: “joj kaj bi dala za en tak romantičen Božič, ki bi ga z mojim možem preživela čisto sama, takole v dvoje”… God, tega najbrž nikoli več ne bo… In misli so mi odtavale daleč stran…
Sledili so decembri v Parizu. Pred 10imi, 11imi leti. V letu, ko je 
Listam novi Vogue UK, avgustovsko številko, ki izhaja julija (joj, kako mi je to všeč …). Pa imam feeling, da sem se znašla konec 80-ih let in to v 
Disco nore barve (Louis Vuitton).
Kroji oblek copy-paste iz Dinastije (Moschino Cheap & Chic).
Podložena ramena by Balmain (jep, they are back!).
Slavna “Krystle Blau” (kot je v osemdesetih pisala Burda) alias modra barva ala Kryste iz Dinastije. V bistvu pa gre za barvno paleto od okoli indigo modre, od vijole do zelenomodre (Versace).
Plašč kamelje barve (Vogue trdi da, če kupite en sam plašč letošnjo jesen, naj bo le ta od Max Mare).
“Mala” črna usnjena jakna (YSL).
Krzno by Matthew Williamson (joj, uboga Stella McCartney!)
Parižanke iz levega brega (Chanel) in tudi buržujke iz desnega (Oscar de la Renta).
Moj najdražji Marc Jacobs tako ali tako trdi, da je v svoji kolekciji poskušal ujeti utrip osemdesetih let v New Yorku skozi rožnata očala … (Zato je naredil plašč roza barve, ki spominja na kultni Bubble Gum žvečilni gumi.)
Še en kultni kos je zagotovo nova Chloe bluzica z enim rokavom po kateri se sprehajajo številne pentlje. Pa seveda “Playboy” zajčji uhlji, ki jih je Marc ustvaril za Louis Vuittona.
Pa ne recite, da vam to ne obudi spomina na Dinastijo. Če vas to še ni prepričalo, vam v Vogue postrežejo tudi z zgodbo o Tatiani Blatnik (ali vam zveni domače?), za katero moja malenkost še ni slišala (morda sem res malo neobveščena ampak vseeno). Opisujejo jo kot “German and Slovenian Beauty” (sem vam rekla, da zveni domače), ki se je rodila v Venezueli, živela pa v Švici. Zdaj pa je spremljevalka (sicer piše, da je to njen “boyfriend” ampak ko zveste, da jih ima dama preko 40, se mi zdi to bolj primerna beseda) grškega princa Nicolaosa. Bjutiful lajf! Čisto kot v osemdesetih. Fotke na ladji in pa v Valentino obleki (bojda od njene mame).
Da pa vas v vročih poletnih dneh ne bi preveč “segrevalo” so poskrbeli oglasi za torbice Mulberry, posneti v jesenskem gozdu, ob drevesih brez listov. Sezonska nostalgija.